VDSS sodba Pdp 606/2016

Jedro

Tožnik bi bil v primeru, če bi svoj status generalnega sekretarja oziroma sindikalnega zaupnika izkazal, upravičen do funkcijskega dodatka po 74. členu Podjetniške kolektivne pogodbe. Ker tega ni dokazal, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od novembra 2012 do decembra 2014 iz naslova neizplačanega funkcijskega dodatka plačati ustrezen mesečni neto znesek od zneska 221,45 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15 dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca in organom in institucijam od teh bruto zneskov plačati davke in prispevke (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 1.136,76 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila, svoje stroške postopka pa krije sam (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega razpravljajočega sodnika. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Do nastopa funkcije delavskega direktorja je bil predsednik sindikata C. A.A., potem pa je funkcijo predsedujočega prevzel po odločitvi predsedstva podpredsednik B.B.. To ni bilo za direktorja D.D. nikoli sporno, čeprav je bil B.B. imenovan na funkcijo na isti način kot tožnik. Ves čas pa je prejemal tudi funkcijski dodatek. Večino listin, ki jih je tožnik vložil v spis, je sodišče pri svoji odločitvi preprosto ignoriralo in se, očitno na sugestijo tožene stranke, odločilo, da bo na svoj način interpretiralo statut sindikata in je na ta način zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnik je prepričan, da ob pravilni interpretaciji 76. člena Ustave Republike Slovenije, ki ureja sindikalno svobodo, primarno pripada pravica do interpretacije sindikalnih pravil (tudi statuta) članom sindikata, in je šele v primeru spora med člani sindikata dolžnost sodišča, da interpretira sindikalna pravila v korist enega ali drugega. V obravnavanem primeru pa je sodišče arbitrarno interpretiralo statut Sindikata C., kar je po tožnikovem mnenju protiustavno in onemogoča svobodo delovanja sindikatov. Tožnikov status, dokler je bil član sveta delavcev in delavski direktor, nikoli ni bil sporen. V nadaljevanju tožnik v pritožbi opisuje delovanje direktorja tožene stranke kot moža z več obrazi, katerega odločitev je, da uniči Sindikat C. in se znebi tožnika. Navaja še, da tožena stranka ni v odgovoru na tožbo problematizirala tožnikova statusa, nenadoma pa je začela navajati, da tožnik ni sekretar sindikata in da ni bil izvoljen pravilno. Primer iz obravnavane zadeve je unikum v slovenski sodni praksi. Sodišče bi dejstvo, kdo je pravi zastopnik sindikata lahko ugotavljalo le na podlagi zaslišanj predlaganih prič - članov predsedstva sindikatov. Tega pa ni storilo. Za postopek je popolnoma nerelevantno, da določeni podatki niso ažurirani z bazami AJPES-a, in ne omogoča zaključka, da tožnik ni bil imenovan na funkcijo generalnega sekretarja oziroma zastopnika sindikata. Tožnik ne razume, zakaj sodišče ni upoštevalo sklepa skupščine oziroma predsedstva sindikata, ki ga je v spis vložil tožnik, da bi ugotovilo ali tožniku dodatek dejansko pripada. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil izvoljen za generalnega sekretarja sindikata v skladu z določbami statuta, je bil izkoriščen za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. V kolikor je sodišče podvomilo v podpisano obvestilo B.B., ker ni bilo ožigosano, bi bilo logično, da bi preverilo verodostojnost z njegovim zaslišanjem. Če na nekem dopisu ni žiga, to še ne pomeni, da je ponarejen, še posebej, ker sindikat ni neka administrativna organizacija in nima zaposlenih administrativnih delavcev. Neživljenjski je tudi zaključek sodišča, da naj bi sindikalni zaupniki pridobili status sindikalnega zaupnika z dnem, ko je glavni direktor obveščen o njihovi izbiri. Take interpretacije podjetniška pogodba ne omogoča. Tako je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ker pa ni zaslišalo predlaganih prič, je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (UR. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabno materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi smiselno zatrjevane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, nanj pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni ignoriralo večine listin, ki jih je tožnik vložil v spis. Kot izhaja iz točke 3 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje vpogledalo vse listine v spisu. Opredelilo se je do obvestila nekdanjega predsednika Sindikata C. B.B. z dne 30. 10. 2012 direktorju tožene stranke, da je predsedstvo sindikata na svoji seji za glavnega sekretarja imenovalo tožnika, ker bo B.B. odšel v pokoj. Prav tako se je opredelilo do zapisnika predsedstva sindikata. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh listin, ki so za odločitev v tem sporu relevantne, do ostalih listin pa se mu ni bilo potrebno opredeliti.

7. Pravilno je interpretiralo tudi določbe statuta Sindikata C., saj jih je interpretiralo tako, kot so bile zapisane. Nikakor ne gre za arbitrarno interpretacijo. Očitno ta pravilna interpretacija tožniku ne ustreza, vendar zato ni protiustavna in tudi ne onemogoča svobode delovanja sindikata. Statut je sprejel Sindikat C. in v njem zapisal svoja pravila. Ta je sodišče prve stopnje interpretiralo tako, kot so bila sprejeta in zapisana. Sindikat C. in njegovo vodstvo so dolžni svoja sprejeta pravila spoštovati. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, teh pravil, ob imenovanju tožnika za generalnega sekretarja Sindikata C., vodstvo sindikata ni spoštovalo, kar je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Z razlogi, na katerih temelji ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil imenovan za generalnega sekretarja sindikata skladno z določbami Statuta Sindikata C., se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih ne ponavlja. Prav tako se pritožbeno sodišče v celoti strinja z ugotovitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da tudi določba 76. člena Ustave Republika Slovenije, ni bila kršena (točka 10 obrazložitve izpodbijane sodbe)

8. Tožnik ni predložil nobenih listin, da bi dokazal nasprotno. Obvestilo z dne 30. 10. 2012 je za podpredsednika sindikata B.B. podpisal tožnik. Pooblastila za podpis ni izkazal in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v postopku ni zatrjeval, da ga je za podpis B.B. pooblastil. Obvestilo tudi ni opremljeno z žigom sindikata (6. člen statuta), iz njega pa izhaja, da je predsedstvo na svoji seji imenovalo glavnega sekretarja sindikata in da je to tožnik, ki bo od 1. 11. 2012 dalje zastopal in vodil Sindikat C. Vsak uradni dokument oziroma obvestilo, kar naj bi listina z dne 30. 10. 2012 bila, mora vsebovati podpis in žig. Osebe, ki tako listino izdajo, morajo to vedeti, še posebej, ker gre za predstavnike delavcev včlanjenih v ta sindikat. Zato pritožbenih navedb, da sindikat ni neka administrativna organizacija in nima zaposlenih administrativnih delavcev, pritožbeno sodišče ne more upoštevati kot odločilnih.

9. Sodišče prve stopnje ni na podlagi neažuriranih podatkov v bazah AJPES zaključilo, da tožnik ni bil imenovan na funkcijo generalnega sekretarja. Te tožnikove pritožbene navedbe so neutemeljene, saj iz izpodbijane sodbe to sploh ne izhaja. Sodišče prve stopnje je svojo določitev oprlo na primerjavo predloženih listin (obvestilo z dne 30. 10. 2012 in zapisnik seje predsedstva Sindikata C. z dne 3. 10. 2012) in na določila Statuta Sindikata C. ter na podlagi tega ugotovilo, da tožnik ni bil imenovan skladno pravili zapisanimi v statutu.

10. Tožnik tako ni dokazal, da je bil skladno s Statutom C. izvoljen za generalnega sekretarja sindikata. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi ni bil sindikalni zaupnik. Statut Sindikata C. namreč nima posebnih določb o sindikalnih zaupnikih, po določbah 205. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in določbi pred tem veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki je veljal pred ZDR-1, pa lahko sindikat, ki ima člane zaposlene pri določenem delodajalcu, imenuje in izvoli sindikalnega zaupnika, ki ga bo zastopal pri delodajalcu, če pa zaupnik ni določen, zastopa sindikat njegov predsednik. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve pravilno ugotovilo, da vsak član vodstva sindikata ne more biti sindikalni zaupnik, saj mora biti poleg tega, da je izvoljen za vodilno funkcijo, izrecno izvoljen oziroma imenovan tudi za sindikalnega zaupnika. Logično je, da mora biti s tem seznanjen tudi delodajalec. Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da naj bi sindikalni zaupniki dobili svoj status z dnem, ko je glavni direktor obveščen o njihovi izbiri, kot to zmotno navaja tožnik v pritožbi, ampak je pravilno zaključilo, da bi bil tožnik, če bi svoj status generalnega sekretarja oziroma sindikalnega zaupnika izkazal, upravičen do funkcijskega dodatka po 74. členu Podjetniške kolektivne pogodbe, ker pa tega ni dokazal, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek.

11. Sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo predlaganih prič. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je na tožniku dokazno breme glede pravilnosti oziroma zakonitosti njegovega imenovanja za generalnega sekretarja. Kljub pozivu sodišča prve stopnje, da naj predloži ustrezne listine, ki bi izkazale zatrjevani status, tega ni storil. Prav tako ni predložil nobenih listin, ki bi dokazovale, da predhodno ni bilo mogoče v dveh sklicih zagotoviti delovanja skupščine in da so bile zaradi tega posledično pristojnosti skupščine prenesene na predsedstvo. S pričami pa teh listin ni bilo mogoče nadomestiti.

12. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presodilo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

20.04.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 482/2007
• VDSS sodba Pdp 938/2009
• VDSS sodba Pdp 416/2016