VDSS sklep Pdp 591/2016

Jedro

V sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je podana iz organizacijskega razloga, sodišče presoja le, ali je delodajalec res ukinil določeno delovno mesto in ali je preostale naloge prenesel na druge zaposlene oz. pogodbene partnerje (zunanje izvajalce). Ne sme pa se sodišče spuščati v poslovne odločitve delodajalca, ne sme torej presojati npr. smiselnosti reorganizacije delovnega procesa.

Sodišče prve stopnje bi moralo preveriti, ali je tožena stranka naloge, ki jih je opravljal tožnik na delovnem mestu senior cenilec škod, res prenesla na pogodbenega partnerja in na druge zaposlene. Dopustno je v tovrstnih primerih preveriti, ali ni bila izvedena reorganizacija le navidezna, kar trdi tožnik, ko navaja, da je tožena stranka po podani odpovedi zaposlila nova dva delavca, ki naj bi dejansko prevzela tožnikovo delo. Pri tem ne zadostuje, da je sodišče prve stopnje preverilo le, ali se delovno mesto, za katerega sta imela novo zaposlena delavca sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, formalno razlikuje od ukinjenega delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik. Preveriti bi moralo tudi, ali sta novo zaposlena delavca dejansko opravljala delo, ki ga je prej opravljal tožnik in v ta namen izvesti tudi predlagane dokaze.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 5. 2015 nezakonita; da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže s 13. 4. 2016; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 11. 7. 2015 do 13. 4. 2016 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v socialna zavarovanja, mu obračunati in izplačati nadomestila plač, denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 in prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev, da krije sam svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik (sam in po pooblaščencu) iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi, ki jo vlaga po pooblaščencu, navaja, da je tožena stranka nad njim izvajala mobing. To izhaja iz dejstva, da so ostali delavci lahko koristili presežne ure in hodili na delo kasneje ali z dela prej, kar je razvidno iz preglednic, ki jih je predložila tožena stranka. Ni razumljivo, zakaj je A.A. tožniku zavrnila koriščenje ur oz. na njegova elektronska sporočila ni odgovorila. B.B. je ustno odobrila koriščenje ur, tožnik pa je vedno moral prositi pisno. Ne drži, da je tožena stranka navedenemu delavcu odobrila en dan izredne odsotnosti, tudi C.C. je bilo odobrenih kar osem celodnevnih odsotnosti. Tožena stranka je tožniku tudi brisala nadure. Kljub pozivu sodišča tožena stranka ni predložila evidenc prisotnosti za vsaj deset zaposlenih in se zato tožnik ni mogel izjaviti o koriščenju in brisanju nadur. D.D. je sama izzvala konflikt s tožnikom. Odsotnost zaradi študija je tožena stranka sprva dopuščala, nato pa je temu brez razloga začela nasprotovati. A.A. je kilometrino in zapise ur preverjala le pri tožniku in od njega (celo med dopustom) zahtevala pojasnila. S tožnikom ni več ustno komunicirala in na veliko elektronskih sporočil ni odgovorila. V zvezi z iskanjem dveh spisov navaja, da na njeni mizi ni bilo toliko spisov in da bi tudi morala vedeti, katere spise ima na mizi. Tožnikova prijava mobinga pri toženi stranki ni bila ustrezno obravnavana. Tožena stranka tudi ni dokazala obstoja poslovnega razloga. Po podani odpovedi je tožena stranka zaposlila dva nova delavca, E.E. in F.F.. Izkazana rast prihodkov pomeni, da je bilo dela več in ne manj, poleg tega je tožnik opravljal nadure, ki mu jih je tožena stranka brisala. G. d. o. o. ni prevzela vsega tožnikovega dela, nekatere naloge je še naprej opravljala tožena stranka, pri čemer ni izkazano, kako je tožena stranka organizirala naloge, ki jih je tožnik opravljal poleg tistih, navedenih v pogodbi o zaposlitvi. Iz opisa delovnih nalog je razvidno, da nova dva delavca opravljata delo prevzemnika rizikov, kar je prej opravljal tožnik. Obe delovni mesti vsebujeta delovne naloge tožnika. Neutemeljeno je sklicevanje, da tožnik pogojev za zasedbo delovnega mesta skrbnik ključnih strank ni izpolnjeval, saj jih tudi C.C. ni, poleg tega tožena stranka ni omogočila pridobitve licence. Sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z mobingom, ker ni bilo predloženih evidenc prisotnosti oz. koriščenja ur za deset delavcev. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi glede poslovnega razloga in diskriminacije pri izbiri na prosto delovno mesto, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje C.C., E.E. in F.F., pri čemer zavrnitve teh dokazov ni obrazložilo. Tožene stranke tudi ni pozvalo, naj predloži dokazila o izpolnjevanju pogojev C.C. in njegovo pogodbo o zaposlitvi, ni opravilo poizvedb na H., ni pozvalo tožene stranke, naj predloži opis delovnega mesta sklenitelj zavarovanj in ni opravilo poizvedb na ZZZS o bivših delodajalcih C.C.. V pritožbi, ki jo vlaga sam, tožnik navaja, da mu ni bilo omogočeno koriščenje presežnih ur kot ostalim delavcem. A.A. mu koriščenja ur ni želela odobriti, večkrat ni dobil pisnega odgovora oz. mu je bilo rečeno, da bo presežek lahko izkoristil šele, ko bo opravil delo. Sodišče ni upoštevalo nasprotujočih navedb, da zanj ni bilo dovolj dela, da ni smel izkoristiti nadur, hkrati pa ni smel izpolnjevati študijskih obveznosti, ker naj bi delo trpelo. B.B., C.C., I.I. in J.J. je bilo ustno odobreno koriščenje ur, tožniku pa to ni bilo omogočeno niti na pisne prošnje. A.A. je preverjala vse njegove korake in odločitve, opravljeno kilometrino in zapise ur, drugih delavcev pa ni preverjala. Ne drži, da je imela na mizi sto spisov. Tudi ne drži, da celotno delo sedaj opravlja zunanji izvajalec G. d. o. o. A.A. tožnikovega dela ne zna opravljati. Tožnik predlaga, da se izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevku ugodi oz. da se izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki jo vlaga po pooblaščencu, priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbi predlagala zavrnitev tožnikovih pritožb.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 14. 5. 2015. Ugotovilo je, da je podan utemeljen odpovedni razlog in da odpoved ni bila posledica zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu, ter da tožena stranka ni ravnala diskriminatorno pri ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi.

7. Tožnik v pritožbah sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni obrazložilo, zakaj na njegov predlog ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič E.E. in F.F.. Zaslišanje teh prič je predlagal v vlogi z dne 9. 11. 2015, sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, s tem da niti na glavni obravnavi niti v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo razlogov za takšno odločitev. Zato je storilo očitano absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da je zaradi uvedbe novega poslovnega modela ter reorganizacije in racionalizacije poslovanja podružnice 15. 5. 2015 sprejela sklep o ukinitvi delovnega mesta cenilec avtomobilskih škod in senior cenilec škod (na katerem je delal tožnik), saj je obseg dela na teh dveh delovnih mestih tako majhen, da ne omogoča dela niti enemu delavcu za krajši delovni čas; opravljanje del in nalog pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi tako ni več potrebno, ker bodo preostala dela in naloge po potrebi opravili drugi delavci v podružnici in pogodbeni partner.

9. Kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, lahko v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je podana iz takšnega organizacijskega razloga, presoja le, ali je delodajalec res ukinil določeno delovno mesto in ali je preostale naloge prenesel na druge zaposlene oz. pogodbene partnerje (zunanje izvajalce). Ne sme pa se sodišče spuščati v poslovne odločitve delodajalca, ne sme torej presojati npr. smiselnosti reorganizacije delovnega procesa. V konkretnem primeru to pomeni, da je sodišče prve stopnje moralo preveriti, ali je tožena stranka res naloge, ki jih je opravljal tožnik na delovnem mestu senior cenilec škod, prenesla na pogodbenega partnerja in na druge zaposlene. Kot neodločilna se pokaže ocena tožnika, da se obseg njegovega dela ni zmanjšal v takšni meri, da bi zahteval omenjeno reorganizacijo. Dopustno pa je v tovrstnih preveriti, ali ni bila izvedena reorganizacija le navidezna, kar trdi tožnik, ko navaja (list. št. 33, 50 in enako sedaj v pritožbi), da je tožena stranka po podani odpovedi zaposlila nova dva delavca (E.E. in F.F.), ki naj bi dejansko prevzela tožnikovo delo. Pri tem ne zadostuje, da je sodišče prve stopnje preverilo le, ali se delovno mesto, za katerega sta imela novo zaposlena delavca sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, formalno razlikuje od ukinjenega delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik. Preveriti bi moralo tudi, ali sta novo zaposlena delavca dejansko opravljala delo, ki ga je prej opravljal tožnik(1) (pri čemer iz izpodbijane sodbe niti ni razvidno – čeprav je sodišče prve stopnje o tem zasliševalo priče – kakšno delo je tožnik dejansko opravljal) in v ta namen izvesti tudi predlagane dokaze.

10. Za ta spor niso relevantne tožnikove navedbe o tem, da bi morala tožena stranka njemu (in ne C.C.) ponuditi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto skrbnik ključnih strank, saj predmet izpodbijane odločitve ni npr. odškodnina zaradi kršitve prepovedi diskriminacije pri zaposlovanju. Delodajalec od začetka veljavnosti ZDR-1 nima več obveznosti preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem ugotavljalo okoliščine v zvezi s tem, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za zasedbo delovnega mesta skrbnik ključnih strank in ali je tožena stranka ravnala diskriminatorno, ko je na to delovno mesto zaposlila C.C.. Pravilno pa je zavrnilo dokazne predloge v zvezi z zaposlitvijo C.C., pri katerih tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da odpoved ni bila posledica zatrjevanega trpinčenja oziroma tožnikove prijave trpinčenja. To naj bi bilo v primeru tožnika izvrševano s strani njegove nadrejene, kateri je očital, da je nanj vpila, se z njim ni pogovarjala, mu ni odobravala koriščenja presežka ur, ga je kontrolirala pri zapisih ur ob izhodu, mu nalagala vse več opravil, mu naložila, da poišče dva spisa, ki sta bila ves čas pri njej na mizi in mu onemogočala odsotnost zaradi podiplomskega študija.

12. Tožnik je v vlogi z dne 9. 10. 2015 predlagal, da naj sodišče toženo stranko pozove na predložitev evidence delovnega časa za vse zaposlene za obdobje od junija 2014 do junija 2015, s čimer je želel dokazati, da so drugi delavci lahko koristili presežek ur. V skladu s tem dokaznim predlogom je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo 9. 12. 2015 sprejelo dokazni sklep, s katerim je toženi stranki naložilo, da predloži evidenco v zvezi s koriščenjem nadur za zaposlene za obdobje od junija 2014 do junija 2015. Tožena stranka je z vlogo z dne 15. 1. 2016 sodišču dostavila (na DVD posneto) evidenco ur za zaposlene za zahtevano obdobje in tožnik je takoj ugovarjal, da je tožena stranka predložila evidenco le za pet zaposlenih in da manjka evidenca še za najmanj devet zaposlenih, ki jih je tudi poimensko navedel. Iz predložene evidence pa tudi ne izhaja, da bi se nanašala na celotno obdobje od junija 2014 do junija 2015. Tožena stranka evidence ur za druge zaposlene ni predložila, niti je sodišče prve stopnje k temu ni pozvalo, tudi ni na glavni obravnavi sprejelo novega dokaznega sklepa, s katerim bi tožnikov dokazni predlog glede tega spornega manjkajočega dela evidenc zavrnilo. Tega ni storilo niti v obrazložitvi sodbe. Zato je tudi s tem v zvezi storilo kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa tudi ni odgovorilo na tožnikove navedbe o drugačni obravnavi pri koriščenju oziroma brisanju ur.

13. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj odpravi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, upošteva stališča pritožbenega sodišča iz tega sklepa, odgovori na vse izpostavljene relevantne tožnikove navedbe, dopolni dejanske ugotovitve in o zahtevku ponovno odloči.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

------

(1) Sklep VS RS VIII Ips 109/2016 z dne 25. 10. 2016.

Datum zadnje spremembe:

20.04.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 535/2008
• VDSS sodba Pdp 310/2011
• VDSS sodba Pdp 301/2011