<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 471/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.471.2016
Evidenčna številka:VDS0016598
Datum odločbe:05.01.2017
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Marko Hafner (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril

Jedro

Tožnica je v spornem obdobju pri opravljanju svojih nalog pri toženi stranki sprejela nedovoljeno nagrado od A.A., ki je imel interes, da se pospešujejo storitve, ki jih je opravljalo njegovo podjetje B. za stranke tožene stranke. Poleg tega je tožnica oziroma po njenem navodilu druga delavka vodila evidenco sprejetih naročil za čiščenje rezervoarjev in jo posredovala A.A.. S tem mu je omogočila izplačevanje nedovoljenih nagrad v kuvertah, ki jih je prejemala tožnica in po njenem naročilu podrejeni delavki. O navedenih nagradah tožnica ni seznanila nadrejenih, podrejenim pa je naročala, naj pospešujejo prodajo storitev čiščenja rezervoarjev, ki jo je opravilo podjetje B.. Tožnica je s svojim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril iz drugega odstavka 241. člena KZ-1 in pomoči pri kaznivem dejanju nedovoljenega dajanja daril iz drugega odstavka 242. člena KZ-1 v povezavi z 38. členom KZ-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineji prvega odstavka 100. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2014 nezakonita, da tožnici 5. 11. 2014 ni prenehalo delovno razmerje in še traja, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v obvezna zavarovanja, ji obračunati bruto nadomestila plač, odvesti prispevke in davke ter ji plačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in ji povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da naj se razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da pri očitanih kršitvah niso izpolnjeni znaki korupcijskih kaznivih dejanj po 241. in 242. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. - KZ-1). Tožnica, zaposlena kot vodja klicnega centra, pred tem pa kot referent pri toženi stranki, ni imela nobenih pristojnosti za sklepanje poslov s poslovnimi partnerji niti ni mogla vplivati na kogarkoli pri toženi stranki, da bi sklenil pravni posel z A.A.. Ker tožnica z očitanimi ravnanji ni mogla izpolniti znakov kaznivih dejanj, je odpoved podana prepozno. Od oktobra 2013 dalje je bila tožnica odsotna z dela zaradi porodniškega dopusta in kasneje ni več opravljala dela, zato je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožena stranka pravočasno podala odpoved. Tožnica ni mogla naklepno storiti očitanih ravnanj, saj ni imela pristojnosti pri sklepanju poslov z A.A.. Slednji je bil v poslovnem razmerju s toženo stranko na podlagi dogovorov z delavci tožene stranke, ki so bili na višjih vodstvenih položajih. Poleg tega z dajanjem nagrad zaposlenim delavcem toženi stranki ni nastala nobena škoda. Ni izkazano, da bi tožnica zanemarila koristi svoje organizacije ali ji povzročila škodo. Sodišču prve stopnje očita, da ni v celoti upoštevalo izpovedbe A.A.. Iz celotne izpovedbe te priče izhaja, da se o nagrajevanju delavcev v klicnem centru ni dogovarjala tožnica, temveč se je o tem dogovarjalo na „višjih nivojih“, da se je nagrajevanje zaposlenih izvajalo že v letu 2006, ko je tožnica pri toženi stranki opravljala študentsko delo in je prejemala nagrade ter ni imela nobenih pristojnosti. Tožnica je zato utemeljeno menila, da so njena ravnanja skladna s predpisi in dogovori pri toženi stranki. Pove, da je lahko kršila organizacijska navodila tožene stranke, vendar zaradi tega še ni obstajal sum storitve kaznivega dejanja. Zatrjuje, da prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ti pa so v nasprotju z vsebino zapisnika o zaslišanju A.A.. Očita bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Tožnica opozarja, da izpodbijana sodba ne vsebuje imen in priimkov članov senata - sodnikov porotnikov. Zato sumi, da pri izdaji sodbe nista sodelovala sodnika porotnika in da je senat sprejel drugačno odločitev, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Tožena stranka je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi le tožnici, čeprav so bili na enak način v sporno nagrajevanje vključeni tudi drugi delavci, ki pa niso bili deležni nobenih posledic. Kljub izdaji popravnega sklepa z dne 8. 4. 2016, s katerim je sodišče prve stopnje dopolnilo uvod sodbe z navedbo sodnikov porotnikov, predlaga vpogled v zapisnik o posvetovanju in glasovanju, saj je le tako mogoče ugotoviti, kdo je sodeloval pri sojenju oziroma odločitvi.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščencu odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom. Izrek, s katerim je bil v celoti zavrnjen tožničin tožbeni zahtevek, je jasen in razumljiv. Zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

7. Tožena stranka v pritožbi očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma protispisnost, ki pa jo ne obrazloži v smislu navedene določbe. Protispisnost obstaja, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami zapisniki oziroma prepisi. Podana je takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče vsebino teh dokumentov napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačen dokazni pomen) ali če sodišče določeno dejstvo ugotovi drugače kot izhaja iz posamezne izpovedbe. V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana, saj očitanih nasprotij med obrazložitvijo sodbe in vsebino zapisnikov ni. Sodišče prve stopnje ni napačno povzemalo zapisnika o zaslišanju priče A.A., temveč je na podlagi pravilnih povzetkov naredilo dokazno oceno, s katero se tožnica očitno ne strinja in jo zato izpodbija s pritožbo.

9. Pritožba nadalje opozarja na pomanjkljivost v uvodu sodbe prvostopenjskega sodišča, ki bi po drugem odstavku 324. člena ZPP moral obsegati tudi ime in priimek članov senata, vendar gre tu le za pomanjkljivost glede oblike, ki jo je sodišče odpravilo s popravnim sklepom po 328. členu ZPP in ne za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker pa se je pritožbenemu sodišču pojavil dvom, ali je bila sprejeta odločitev sodišča prve stopnje v senatu, je v skladu z določbo petega odstavka 127. člena ZPP pregledalo zapisnik o posvetovanju in glasovanju. Ob pregledu zapisnika je ugotovilo, da je odločitev, ki jo je sprejel senat v sestavi, razvidni iz popravnega sklepa z dne 8. 4. 2016, identična odločitvi, kot izhaja iz izreka sodbe. S tem v zvezi povezan očitek kršitev pravil postopka ni utemeljen.

10. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2014, v kateri se tožnici očitajo kršitve delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1). Na podlagi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga, v primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

11. Glede na to, da so se tožnici očitale kršitve v času od januarja 2009 do oktobra 2013 in da je bila oseba, pristojna za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlenim, o tožničinih kršitvah obveščena po zaključku preiskave 7. 10. 2014, je bila ob predpostavki, da imajo tožničine kršitve vse znake kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril iz 241. člena KZ-1 in pomoči pri kaznivem dejanju nedovoljenega sprejemanja daril iz 242. člena KZ-1, tožnici dne 30. 10. 2014 pravočasno podana izredna odpoved v rokih iz navedenega člena ZDR-1, saj kazenski pregon za navedeni kaznivi dejanji v času odpovedi še ni zastaral. Tožnici se ne očitajo kršitve v obdobju od meseca oktobra 2013 dalje, zato za presojo pravočasnosti odpovedi niso relevantne pritožbene navedbe, da tožnica v tem obdobju več kot eno leto ni več delala.

12. Tožena stranka je tožnici v odpovedi očitala, da je v času od januarja 2009 do vključno oktobra 2013 z A.A. sklenila več dogovorov o denarnem nagrajevanju zaposlenih in študentov v organizacijski enoti klicni center, na podlagi katerih so zaposleni in študentje pospeševali prodajo storitev čiščenja rezervoarjev in servisnih storitev, ki so jih opravljala različna podjetja, v katerih je A.A. družbenik ali poslovodja. Slednji je tožnici za nagrajevanje zaposlenih občasno izročal gotovino v kuvertah, ki jo je razdelila med zaposlene in študente v klicnem centru na podlagi evidenc o pridobljenih naročilih, ki jo je vodila. Takšne dogovore je tožnica sklenila in izvajala do oktobra 2013, pri čemer za takšen način poslovanja ni imela soglasja delodajalca niti ni o njem obvestila neposredno nadrejenih delavcev, hkrati pa plačila niso bila ustrezno delovnopravno in davčnopravno evidentirana in obravnavana.

13. Tožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo priče A.A.. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do celotne izpovedi navedene priče, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, zakaj in v katerem delu se je oprlo na njegovo izpovedbo. Tako je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da na podlagi izvedenih dokazov ni bilo mogoče ugotoviti, s kom se je A.A. najprej dogovoril o načinu nagrajevanja. Tudi sicer izpovedba A.A. o dogovarjanju glede nagrajevanja zaposlenih in študentov v obdobju pred januarjem 2009 za razsojo v tej zadevi ni relevantna, saj ne gre za odločilno dejstvo (glede na očitek kršitve v času od januarja 2009 do vključno meseca oktobra 2010). To pomeni, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da drugi zaposleni za prejemanje nagrad niso bili sankcionirani. Drugim zaposlenim, za katere je ugotovila kršitev delovnih obveznosti, je tožena stranka podala pisni opomin pred odpovedjo. Ne drži niti pritožbena trditev, da so se o nagrajevanju delavcev v klicnem centru dogovarjali tožnici nadrejeni delavci. A.A. je v svoji izpovedbi večkrat poudaril, da se je s tožnico dogovarjal o nagrajevanju zaposlenih v klicnem centru. Pritožbena trditev, da naj bi se A.A. o nagrajevanju zaposlenih dogovarjal le z osebami, ki imajo pooblastila za sklepanje pogodb o poslovnem sodelovanju, pa je protispisna.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva v predmetni zadevi. Ta pa so:

- nagrajevanje zaposlenih in študentov se je pri toženi stranki izvajalo daljše časovno obdobje;

- A.A. je tožnici že ob nastopu dela v klicnem centru pojasnil način sodelovanja pri nagrajevanju, in sicer tako, da je vsak zaposleni, ki je pridobil naročilo za podjetje B., dobil določen znesek, tožnica pa je nato začela sodelovati z njihovo družbo;

- v obdobju od januarja 2009 do vključno oktobra 2013 se je tožnica z A.A. dogovarjala glede čiščenja rezervoarjev in nagrajevanju delavcev v klicnem centru in

- tožnica je svojim podrejenim v klicnem centru dajala navodila, da pospešujejo sprejemanje naročil za čiščenje rezervoarjev ter jim sporočala višino nagrade.

16. Bistvo navedenih ugotovitev je, da je tožnica v spornem obdobju pri opravljanju svojih nalog pri toženi stranki sprejela nedovoljeno nagrado od A.A., ki je imel interes, da se pospešujejo storitve, ki jih je opravljalo njegovo podjetje B. za stranke tožene stranke. Poleg tega je tožnica oziroma po njenem navodilu druga delavka vodila evidenco sprejetih naročil za čiščenje rezervoarjev in jo posredovala A.A.. S tem mu je omogočila izplačevanje nedovoljenih nagrad v kuvertah, ki jih je prejemala tožnica in po njenem naročilu podrejeni delavki. O navedenih nagradah tožnica ni seznanila nadrejenih, podrejenim pa je naročala, naj pospešujejo prodajo storitev čiščenja rezervoarjev, ki jo je opravilo podjetje B.. Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče utemeljeno zaključilo, da je tožnica kršitve storila naklepno. Iz zgoraj opisanih ravnanj je tudi nedvomno razvidna njena volja, da stori takšno kršitev svojih obveznosti. Tožnica se je zavedala svojega dejanja in ga je hotela storiti. Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnica z očitanimi ravnanji izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril iz drugega odstavka 241. člena KZ-1 in pomoči pri kaznivem dejanju nedovoljenega dajanja daril iz drugega odstavka 242. člena KZ-1 v povezavi z 38. členom KZ-1.

17. Pri kaznivem dejanju iz drugega odstavka 241. člena KZ-1 je storilec oseba, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti zahteva ali sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi zase ali za koga drugega kot protiuslugo zaradi pridobitve ali ohranitve posla ali druge koristi. Zanemarjanje koristi in povzročanje škode toženi stranki ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da ni imela nobenih pooblastil za sklepanje pravnih poslov s poslovnimi partnerji. Storilec mora imeti v organizaciji določeno vlogo, ki je z gospodarsko dejavnostjo povezana. V obravnavanem primeru je bila nedovoljena nagrada sprejeta kot protiusluga za sklenitev sicer dovoljenega posla oziroma opravo storitve. V primeru navedenega kaznivega dejanja KZ-1 ne zahteva, da bi imel storilec v družbi kakšna posebna pooblastila, položaj ali pravice. Posebna pooblastila storilca v zvezi s sklepanjem pogodb v 241. členu KZ-1 niso navedena niti izrecno ne izhajajo iz izvršitvenih ravnanj. Bistveno je, da je tožnica imela pri toženi stranki v spornem obdobju položaj, ki ji je realno omogočal vpliv na pridobitev ali ohranitev posla oziroma koristi.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZDR -1 člen 110, 110/1, 110/1-1. KZ-1 člen 241, 242.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.04.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA1MjU2