VDSS sodba in sklep Pdp 440/2016

Jedro

Tožnica ni storila očitanih kršitev iz prvega pisnega opozorila, saj je imela glede evidentiranja delovnega časa in glede odobritve odsotnosti z delovnega mesta s svojo nadrejeno poseben dogovor o evidentiranju in obveščanju, ki se ga je tudi držala.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica z izročitvijo spornega računa svoji odvetnici (v odpovedi ji je bilo očitano zgolj to, ne pa tudi izročitev tega računa novinarju oziroma komu drugemu) ni kršila določbe 37. člena ZDR-1 niti drugih predpisov.

Namen pisne seznanitve z očitanimi kršitvami iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 je v tem, da se delavec pred očitki lahko učinkovito brani oziroma jih pojasni, tega pa tožnica v zvezi z očitki o izražanju mnenja o izobrazbi tedanje direktorice, posledičnem spreminjanju sistemizacije in glede rojstnodnevnih dogodkov ni mogla, ker s temi očitki predhodno ni bila seznanjena.

Sodišče prve stopnje je ob zaključku glavne obravnave brez trditvene podlage in dokaznih predlogov strank sámo z vpogledom v register ZZZS in s pozivom tožnici za predložitev njenih plačilnih list ugotovilo, da je bila tožnica v določenem obdobju zaposlena pri drugem delodajalcu, da je nato v določenem obdobju prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo in da je določenega dne ustanovila s. p., nakar je na podlagi teh, po uradni dolžnosti ugotovljenih dejstev, odločilo, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem odprtja s. p. ter da tožnica ni upravičena do vpisa v socialno zavarovanje in reparacije za celotno obdobje do sodne razveze. S tem, da je svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih stranki nista zatrjevali, ter da je po uradni dolžnosti izvajalo dokaze, je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno, pritožbi tožnice pa v celoti ugodi tako, da se razveljavi II. točka izreka in zavrnilni del III. točke izreka v delu, ki se nanaša na prijavo v socialna zavarovanja od 1. 3. 2015 dalje ter na priznanje pravic iz delovnega razmerja od 5. 3. do 31. 3. 2014 in od 1. 3. 2015 dalje, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 21. 9. 2006 nezakonito odpovedana (I. točka izreka). Pogodbo o zaposlitvi je razvezalo z dnem 28. 2. 2015 in toženi stranki naložilo, naj tožnici obračuna denarno povračilo v višini 14.585,69 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnico od 1. 4. 2014 do 28. 2. 2015 prijaviti v socialna zavarovanja ter ji obračunati bruto nadomestilo plače, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za čas prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti pa se izračunano nadomestilo plače zmanjša za višino denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Kar je tožnica zahtevala več (poziv nazaj na delo, prijavo v socialna zavarovanja in priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 5. 3. 2014 do 31. 3. 2014 in od 1. 3. 2015 dalje) je zavrnilo (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev trpinčenja na delovnem mestu ter plačilo odškodnine v višini 21.944,14 EUR iz tega naslova (IV. točka izreka). V zvezi s stroški je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper prvi stavek II. točke in prvi ter zadnji stavek III. točke izreka izpodbijane sodbe zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje in naložitev plačila stroškov tega postopka toženi stranki, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi z datumom razveze pogodbe o zaposlitvi, ki ga je to utemeljilo z dejstvom, da se je tožnica s 1. 3. 2015 samozaposlila. Meni, da biti samozaposlen ne pomeni, da si v delovnem razmerju v smislu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), saj samostojni podjetnik delo nalaga sam sebi, torej ni v delovnem razmerju. Navaja, da za obdobje od 1. 3. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče govoriti o dvojnem delovnem razmerju, zaradi česar je odločitev sodišča, da se pogodba razveže 1. 3. 2015, nezakonita. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo pogodbo o zaposlitvi razvezati s 15. 3. 2016, tožnici pa za celotno obdobje od 1. 4. 2014 do 15. 3. 2016 priznati pravico, da jo tožena stranka prijavi v socialna zavarovanja ter ji plača reparacijo. Zatrjuje napačno uporabo prvega odstavka 118. člena ZDR‑1, ker je sodišče prve stopnje razvezalo pogodbo o zaposlitvi pred dnem svoje odločitve brez utemeljenega razloga. Meni, da dejstvo, da si je sama plačevala prispevke za socialno varnost zato, da ji je tekla delovna doba, ne pomeni, da je bila v delovnem razmerju. Navaja, da ni nenavadno, da si ljudje v delovnem razmerju za dodatni zaslužek odprejo še svoj s. p., kar tudi ni davčno sporno. Podredno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo za obdobje prejemanja nadomestila plače za primer brezposelnosti odločeno eno, za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu pa drugo. Strinja se z odločitvijo, da je za obdobje od 1. 4. 2014 do 31. 12. 2014 izračunano nadomestilo plače treba zmanjšati za prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Ne strinja pa se z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 5. 3. 2014 do 31. 3. 2014 ter od 1. 3. 2015 dalje. Po mnenju pritožnice bi moralo sodišče tudi za predmetno obdobje toženi stranki naložiti v plačilo razliko v plači tožnice za čas trajanja zaposlitve pri drugem delodajalcu in za čas trajanja samozaposlitve. Meni, da je treba 118. člen ZDR-1 razlagati široko in v korist delavca, saj je sicer tisti, ki je priden in si poišče delo, na koncu dvakrat kaznovan: ker ni uspel z zahtevkom za reintegracijo in ker se je takoj, ko se je mogel, zaposlil. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper I., II., III. in V. točko sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se v celoti zavrne tudi zahtevek tožnice v zvezi z nezakonitostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter v V. točki tako, da se tožnici v plačilo naložijo stroški tožene stranke iz postopka za plačilo odškodnine zaradi mobinga oziroma podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zatrjuje kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno ugotovilo, da tožnica ni storila kršitev iz prvega pisnega opozorila z dne 18. 12. 2013. S sklicevanjem na izvedene dokaze zatrjuje, da bi tožnica enako kot drugi zaposleni v novembru 2013 morala evidentirati svojo prisotnost na A., kadar je delo opravljala na tej lokaciji. Meni, da tožnici in njeni neposredni nadrejeni B.B. ni mogoče verjeti, da so za tožnico veljala drugačna navodila kot za druge. Po njenem mnenju bi sodišče prve stopnje v zvezi s to kršitvijo moralo zaslišati pričo C.C. in vpogledati v sistem D.. Zatrjuje neverodostojnost priče B.B. zaradi njenega prijateljstva s tožnico, sodnega spora s toženo stranko in zamer do tožene stranke in trdi, da se do teh trditev sodišče prve stopnje ni opredelilo. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede te očitane kršitve. Sodišču prve stopnje očita tudi, da je zmotno ugotovilo, da tožnica ni storila niti druge kršitve iz pisnega opozorila z dne 18. 12. 2013, to je, da je bila zaradi zasebnega izhoda začasno odsotna z delovnega mesta, ne da bi nadrejenega vnaprej zaprosila za odobritev odsotnosti kot to nalaga Pravilnik, pač pa so se navedene odobritve v sistem vnašale naknadno. Meni, da je po jasni določbi 10. člena Pravilnika o delovnem času odsotnost vnaprej odobrena in opravičena šele, ko delavec pridobi predhodno pisno odobritev s strani pristojnega vodje, česar pa tožnica za odsotnosti 12., 13. in 18. 11. 2013 ni imela. Navaja, da je obveznost delavca, da zaprosi za odsotnost in pred njo pridobi pisno odobritev, zaradi česar je podana očitana kršitev. Sklicuje se na elektronsko korespondenco med tedanjo direktorico E.E. in B.B., iz katere izhaja, da je slednja tožničine odsotnosti odobrila oziroma vnesla v sistem naknadno. Pove, da odsotnosti z dne 18. 11. 2013 v sistem ni vnesla B.B., ampak C.C. iz kadrovske službe (ki je sodišče prve stopnje nepravilno ni zaslišalo), kar po njenem mnenju pomeni, da za to odsotnost sploh ni vedela. Sklicuje se tudi na elektronsko sporočilo tožnice F.F. z dne 5. 12. 2013, iz katerega izhaja, da je tožnica sicer prek sistema D. pisno in vnaprej pošiljala nadrejeni prošnje za odobritev odsotnosti. Nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi z očitanimi kršitvami iz drugega pisnega opozorila z dne 14. 1. 2014, za katere je to ugotovilo, da niso podane.

Dalje izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede očitanih kršitev iz redne odpovedi, najprej kršitve z dne 17. 1. 2014 (fotokopiranje in iznos računa Krajevne skupnosti G. za projekt H.), in sicer meni, da to ni upoštevalo, da je s tem dejanjem tožnica kršila tudi 37. člen ZDR-1. Sklicuje se na podano trditveno podlago v zvezi z (vsaj morebitno) škodljivostjo razkritja tega računa poslovnim interesom tožene stranke in na predlagani dokaz (zaslišanje priče I.I.). Po njenem mnenju je kopiranje računa pomembnega poslovnega partnerja in njegov iznos iz poslopja tožene stranke ter seznanjanje tretjih oseb z njim ravnanje, ki materialno in moralno škoduje ali bi lahko škodovalo toženi stranki. Navaja, da so bile višine honorarjev sodelavcev KS G. poslovna skrivnost, račun pa ni informacija javnega značaja. Opozarja na komunikacijo tožnice z novinarjem in dejstvo, da so njegova vprašanja toženi stranki vedno sovpadala z očitanimi kršitvami tožnice. Sodišče prve stopnje bi po njenem mnenju moralo zaslišati pričo J.J., ki bi izpovedala o zaupni naravi tega računa. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja poslovne skrivnosti kot podatkov, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba.

Sodišče prve stopnje po njenem mnenju nepravilno ni vsebinsko presojalo očitane kršitve v zvezi z neupoštevanjem navodil in odredbe z dne 10. 10. 2014 za pripravo strateškega dokumenta za trženje ter načrt trženja k terminskim planom za L.. Meni, da je šlo za trajajočo kršitev, tožnica je bila pozvana k odpravi pomanjkljivosti oziroma dopolnitvi naloge, česar pa do zadnje dopolnitve naloge 21. 1. 2014 ni storila, kršitev pa je bila tako dokončno storjena 21. 1. 2014, torej po izdaji drugega pisnega opozorila 14. 1. 2014. Pove, da je tožnica nalogo trikrat dopolnjevala, mnenje konzervatorke z dne 17. 1. 2014 pa je bilo tudi namenjeno uspešni pripravi popolne naloge. V tem delu gre po njenem mnenju za sodbo presenečenja oziroma pomanjkljivo materialno procesno vodstvo.

Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je v zvezi z očitkom o tožničinih besedah glede nesposobnosti vodilnih na A. na vadbi spinninga neupravičeno razširila svoj očitek, ker je šele v odpovedi navedla, da je tožnica izjavila, da je direktorica natakarica in da so zaradi nje morali spremeniti statut ter da se je omalovaževalno opredeljevala do rojstnodnevnih dogodkov na sedežu tožene stranke. Trdi, da je v odpovedi navedena kršitev enaka kot v pisni obdolžitvi, le dodatno obrazložena in konkretizirana, in se sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1161/2006. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo drugi del očitka iz obdolžitve, namreč da javno komentiranje dogajanja in poslovanja tožene stranke predstavlja dejanje, ki močno škoduje ugledu in poslovnim interesom tožene stranke, saj potencialne stranke odvrača od sodelovanja z njo. Opozarja na zaključno besedo zagovornice tožene stranke v zadevi, ki je potekala pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I K 17001/2014, kot dokaz pa prilaga zapisnik o glavni obravnavi z dne 27. 8. 2015. Navaja, da očitek o nesposobnosti vodilnih vključuje tudi očitek o njihovi neustrezni izobrazbi. Nasprotuje ugotovitvi, da je šlo za izvrševanje svobode izražanja tožnice in trdi, da je tožnica imela zaničevalen namen in je žalila vodilne, zato njena pravica do svobode izražanja ob tehtanju interesov ne more uživati večjega pravnega varstva kot pravica do časti, ugleda in dobrega imena. Meni, da se mora delavec vzdržati škodljivih ravnanj tudi v svojem prostem času.

Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožnica kršila delovne obveznosti tudi s tem, ko je 28. 1. 2014 obiskala M.M. v spinning centru N. v O. in jo ustrahovala ter od nje zahtevala, naj pisno prekliče elektronsko sporočilo z dne 23. 1. 2014.

Dalje opozarja, da je sodišče prve stopnje tožnici namesto reintegracije priznalo 7 povprečnih plač, kar je glede na ugotovljeno dejansko stanje in ustaljeno sodno prakso pretirano. Meni, da ji sodišče ne bi smelo dosoditi iz tega naslova ničesar. Navaja, da je tožnica le pavšalno navedla, da iz tega naslova zahteva 18 povprečnih plač, zahtevka ni postavila v nominalnem znesku niti ni podala trditev ali predložila dokazov glede višine mesečne plače. Trdi, da ni navedla nobene zakonsko upoštevne okoliščine iz 118. člena, ki bi utemeljevala tako visoko denarno povračilo. Sodišče prve stopnje po njenem mnenju ne bi smelo popravljati tožničinih napak v zvezi s postavitvijo zahtevka in se sklicuje na judikata Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 124/2014 in VIII Ips 59/2013. Meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je samo pribavilo plačilne liste tožnice in samo izračunalo višino povprečne plače zadnjih treh mesecev pred odpovedjo ter odločilo o zahtevku, za katerega tožnica ni podala nikakršne trditvene podlage, zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in nepravilno uporabilo 34. člen ZDSS-1. Podredno navaja, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila moralo upoštevati tudi, da je bila tožnica tista, ki je ustvarila okoliščine, ki so privedle do izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter da je do nezakonitosti odpovedi privedlo predvsem dejstvo, da so bili nekateri očitki premalo konkretizirani ali podani prepozno. Trdi, da tožnica ni težko zaposljiva, saj se je zaposlila že naslednji dan po izteku odpovednega roka in ima od 1. 3. 2015 dalje s. p., zaradi česar bi ji sodišče prve stopnje moralo denarno povračilo odmeriti v bistveno nižjem znesku. Meni, da sodišče pri odmeri ne bi smelo upoštevati kreditne obveznosti in preživljanja otrok, ampak le morebitna prikrajšanja po datumu sodne razveze. Sodišče prve stopnje je po njenem mnenju prezrlo, da tožnica med postopkom ni navajala, da je od odprtja s. p. prikrajšana. Zatrjuje odstop od ustaljene sodne prakse.

Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Meni, da glede na bistveno razliko v vrednosti spornega predmeta postopka glede nezakonitosti odpovedi (12.000,00 EUR) in postopka za odmero odškodnine zaradi mobinga (21.944,14 EUR) ni pravilno, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Trdi, da so stroški postopka narasli, ker je bilo zaradi zatrjevanega mobinga treba izvesti številne dodatne dokaze, ta del tožbe pa pomeni zlorabo procesnih pravic tožnice. Meni, da je v zvezi s sporom za plačilo odškodnine zaradi mobinga upravičena do povračila stroškov v višini, kot jih je priglasila, saj je v sporu uspela v celoti.

4. Na pritožbo tožnice pravočasno odgovarja tožena stranka in predlaga njeno zavrnitev.

5. Na pritožbo tožene stranke odgovarja tožnica, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba tožene stranke, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih glede ugotovljene nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, med njimi ni nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

8. Prav tako ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje s tem, da je samo pribavilo plačilne liste tožnice in samo izračunalo višino povprečne plače zadnjih treh mesecev pred odpovedjo ter odločilo o zahtevku, ki ni bil izražen v denarju. Da bi bilo mogoče ugotoviti to kršitev, bi tožena stranka v pritožbi morala določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ne zatrjuje, ne gre za to uveljavljano kršitev, smiselno pa iz nje izhaja, da tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

9. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, čeprav ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa relevantna dejstva na podlagi izvedenih dokazov in izvedba dokazov, na katere opozarja tožena stranka v pritožbi, ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Tožena stranka zmotno meni, da bi v zvezi z očitkom o neregistriranju prisotnosti na A. v novembru 2013 sodišče prve stopnje moralo zaslišati pričo C.C. in vpogledati v sistem D., saj gre za dokaza, ki nista primerna za dokazovanje obstoja dogovora, ki ga je imela tožnica s svojo neposredno nadrejeno, ki ji je odrejala delo (B.B.). Ta je izrecno izpovedala, da je imela s tožnico dogovor, na kakšen način tožnica evidentira delovni čas, tega pa tožena stranka z izpovedjo kadrovske delavke, za katero ne zatrjuje, da bi bila neposredno seznanjena z vsebino dogovarjanja med tožnico in njeno nadrejeno, niti z izpisom iz računalniškega sistema ne more izpodbiti. V zvezi z očitkom, ki se nanaša na fotokopiranje računa KS G., prav tako ni podana ta očitana kršitev. Tožena stranka je predlagala zaslišanje prič I.I. in J.J., ki bi izpovedovali o zaupni naravi spornega računa, vendar pa ni podala v tem postopku nobenih trditev o vsebini tega računa, niti samega računa v postopku ni predložila. Glede na to in ob ugotovitvah, da gre pri računih krajevnih skupnosti načeloma za informacije javnega značaja, in da z razkritjem vsebine računa odvetnici tožnice toženi stranki ne bi mogla nastati občutna škoda, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi z zaslišanjem navedenih dveh prič ugotavljalo nezatrjevana dejstva, saj bi dopustilo t. i. nedovoljen informativni dokaz. Sodišče namreč ne sme izvajati dokazov, ki jih je stranka predlagala zgolj zato, da bi se razkrila dejstva, ki bi jih šele potem zatrjevala (prim. J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 353 in 357).

10. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 2. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1) in o tožbenem zahtevku za ugotovitev trpinčenja na delovnem mestu ter odmeri odškodnine iz tega razloga (ta del sodbe ni pod pritožbo). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi z vprašanjem zakonitosti izpodbijane redne odpovedi iz krivdnega razloga. Ta pa so predvsem naslednja:

- da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 1. 10. 2006 dalje na delovnem mestu vodje prodajnega trženja,

- da ji je tožena stranka izrekla dve pisni opozorili pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga 18. 12. 2013 in 14. 1. 2014,

- da tožnica ni storila nobene od kršitev iz prvega pisnega opozorila z dne 18. 12. 2013, saj je imela glede evidentiranja delovnega časa in glede odobritve odsotnosti z delovnega mesta s svojo nadrejeno poseben dogovor o evidentiranju in obveščanju, ki se ga je tudi držala,

- da je drugo pisno opozorilo z dne 14. 1. 2014 utemeljeno, ker je tožnica storila dve izmed šestih očitanih kršitev,

- da se je tožnici v odpovedi očitalo pet kršitev, v zvezi s katerimi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo:

▪ da tožena stranka v zvezi z očitano kršitvijo pošiljanja elektronskega sporočila P.P. in očitanimi kršitvami pri pripravi strateškega dokumenta v zvezi z L. ni izpolnila zakonske zahteve predhodnega pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovnih kršitev, saj je bilo tožnici (edino) utemeljeno predhodno opozorilo vročeno 15. 1. 2014,

▪ da tožnica z izročitvijo fotokopije računa Krajevne skupnosti (KS) G. svoji odvetnici ni kršila določb ZDR-1, ZJU in pogodbe o zaposlitvi,

▪ da ni utemeljen niti očitek, da je 23. 1. 2014 na vadbi spinninga z govorjenjem o nesposobnosti vodilnih na A. kršila določbe ZDR-1, ZJU in pogodbe o zaposlitvi,

▪ da je tožena stranka v odpovedi neupravičeno širila očitek z vadbe spinninga, kot je bil tožnici predočen v pisni obdolžitvi in vabilu na zagovor z dne 24. 1. 2014, še na očitke o izjavah v zvezi z izobrazbo takratne direktorice tožene stranke, zaradi katere naj bi tožena stranka spreminjala statut, in omalovažujočem opredeljevanju do rojstnodnevnih dogodkov na sedežu tožene stranke,

▪ da tudi zatrjevano ustrahovanje M.M. dne 28. 12. 2014 ne more biti razlog za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožnici.

11. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožničine neposredne nadrejene in tožnice. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da se sodišče prve stopnje sicer res ni izrecno opredelilo do trditev tožene stranke o tem, da sta bili tožnica in njena neposredna nadrejena B.B. prijateljici, vendar pa to ne predstavlja zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zgolj dejstvi, da sta tožnica in njena neposredna nadrejena prijateljevali tudi v prostem času ali da je navedena vložila tožbo zoper toženo stranko, ne dokazujeta trditev tožene stranke o tem, da je B.B. neverodostojna priča, ki ji sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti. Ne nazadnje je ta priča že v postopku izredne odpovedi oziroma v elektronskih sporočilih svojim nadrejenim zavzela enaka stališča oziroma povedala enako kot v kasnejšem sodnem postopku, tožena stranka pa ni navedla konkretnih trditev, s katerimi bi lahko izpodbila prepričljivo dokazno oceno njene izpovedi s strani sodišča prve stopnje.

12. Pritožbene navedbe, s katerimi si tožena stranka prizadeva izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje glede očitanih kršitev iz prvega pisnega opozorila in iz odpovedi, niso utemeljene. Pritožba v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni kršila svojih delovnih obveznosti v novembru 2012, ker svoje navzočnosti na A. ni evidentirala s kartico, saj je svojo navzočnost evidentirala skladno z dogovorom s svojo neposredno nadrejeno, neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni in verodostojnosti priče B.B. (glej prejšnjo točko obrazložitve). V zvezi z ugotovitvijo, da tožnica ni bila zaradi zasebnega izhoda začasno odsotna z delovnega mesta, ne da bi nadrejeno vnaprej zaprosila za odobritev odsotnosti, tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je narobe razumelo določbo Pravilnika o delovnem času. To ne drži, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica v vseh spornih primerih svojo neposredno nadrejeno vnaprej zaprosila za odobritev odsotnosti, tako da ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da je šlo za neodobreno odsotnost tožnice, za katero njena nadrejena ni vedela. Sodišče prve stopnje je res nekoliko nerodno zapisalo, da se dolžnost iz prvega odstavka 10. člena Pravilnika nanaša na vodjo, vendar pa iz razlogov sodbe izhaja pravilno stališče, da je tožnica s tem, ko je po vnaprejšnjem dogovoru z nadrejeno tej ustno javila predvideno odsotnost in ji jo je ta ustno odobrila ter je nato svojo odsotnost zavedla v tedenskem poročilu, izpolnila svojo obveznost predhodnega zaprosila za odobritev odsotnosti. Ker je njena nadrejena štela, da je tožnici odsotnost odobrena ustno, tožnici ni mogoče očitati kršitve njenih delovnih obveznosti, če se je na tak dogovor (tudi če je deloma v neskladju s Pravilnikom) zanesla in pred nastopom ustno vnaprej odobrene odsotnosti ni terjala od nadrejene še odobritve v pisni obliki. Slednje pa je obveznost nadrejene, prav tako tudi vnašanje v računalniški sistem, tako da tožnici v zvezi z naknadnim vnašanjem njenih odobrenih odsotnosti v računalniški sistem ni mogoče očitati kršitev njenih delovnih obveznosti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na to ni pravno pomembno, da naj bi odsotnost z dne 18. 11. 2013 v sistem vnesla C.C. iz kadrovske službe, ki je tako sodišču prve stopnje v zvezi s tem ni bilo treba zaslišati. Zgolj dejstvo, da je to odsotnost v sistem vnesla druga oseba in ne B.B., ne kaže na to, da ta ni mogla biti seznanjena z odsotnostjo (in je posledično ni mogla predhodno niti ustno odobriti), poleg tega iz pritožbenih navedb in podatkov v spisu izhaja, da je bila slednja v decembru 2013 odsotna, kar je najverjetneje tudi razlog, da tega ni storila sama. Na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o posebnem dogovoru glede vnaprejšnjega odobravanja odsotnosti ne vpliva, če je kdaj tožnica svoje odsotnosti nadrejeni(m) javljala tudi prek računalniškega sistema.

13. Na pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da nekatere očitane kršitve iz drugega pisnega opozorila z dne 14. 1. 2014 niso podane, pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj je za utemeljenost pisnega opozorila dovolj, da je ugotovljena ena očitana kršitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica storila dve kršitvi iz tega opozorila, zato ugotovitev o tem, da je storila tudi ostale, na pravilnost in zakonitost sodbe ne more vplivati.

14. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede kršitve z dne 17. 1. 2014 (fotokopiranje in iznos računa Krajevne skupnosti G. za projekt H.). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica z izročitvijo spornega računa svoji odvetnici (v odpovedi ji je bilo očitano zgolj to, ne pa tudi izročitev tega računa novinarju oziroma komu drugemu) ni kršila določbe 37. člena ZDR-1 niti drugih predpisov. Pravilno je ugotovilo, da gre pri računih, ki jih izdajajo krajevne skupnosti, za informacije javnega značaja (ne nazadnje so njihovi izdani računi celo vsakomur dostopni na internetu), kar pomeni, da že pojmovno ne more priti do situacije, ko bi samo razkritje vsebine računa drugim osebam lahko škodovalo poslovnim interesom tožene stranke. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je konkretni račun vseboval zaupne podatke in je šlo za poslovno skrivnost, vendar pa teh svojih trditev ni konkretizirala (splošna navedba o tem, da so cene izvajalcev programa poslovna skrivnost, ne zadostuje), samega računa pa tudi ni predložila. Ob tem ni nepomembna niti ugotovitev sodišča prve stopnje o zaupnosti razmerja med stranko in odvetnikom, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pomeni, da tožnica ni zagrešila kršitve, ki je lahko podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Do pritožbenih navedb o tem, da naj bi bil z vsebino tega računa seznanjen novinar, ki naj bi tudi v zvezi s tem postavljal toženi stranki vprašanja, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj tožnici to ni bilo očitano v odpovedi, pa tudi dokazni postopek je pokazal, da je tožnica kopijo spornega računa izročila le svoji odvetnici.

15. Tožena stranka v zvezi s kršitvami, ki naj bi jih tožnica storila v zvezi z neupoštevanjem navodil in odredbe z dne 10. 10. 2014 za pripravo strateškega dokumenta za trženje ter načrt trženja k terminskim planom za L., v pritožbi trdi, da je bila ta očitana kršitev dokončno storjena po vročitvi drugega pisnega opozorila pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da to ne drži, saj je tožnica morala oddati dokument najkasneje do 31. 12. 2015, dejansko ga je oddala že nekoliko prej, nato pa ga je po opozorilu na pomanjkljivosti dopolnila pred prejemom drugega pisnega opozorila. Druga dopolnitev (tožnica je sicer izpovedovala o tretji dopolnitvi, vendar iz konteksta izhaja, da je imela v mislih tretjo oddajo dokumenta oziroma, da je kot prvo „dopolnitev“ štela oddajo prvotnega dokumenta) pa se, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne nanaša na zahteve iz odredbe, ampak je v njej tožnica na predlog članice upravnega odbora dodala še podatke o tem, kako vključiti L. v določeno hotelsko verigo. To tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nima nobene povezave z odpravljanjem pomanjkljivosti v zvezi z osnovnim oddanim dokumentom, ki se tožnici očitajo v odpovedi, kar pomeni, da tožena stranka za to kršitev ni izpolnila zakonskega pogoja za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj pred njo tožnica ni bila zaradi poprejšnjih storjenih kršitev utemeljeno opozorjena na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovnih kršitev.

16. Pritožba tožene stranke tudi neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v zvezi z očitkom o tožničinih besedah glede nesposobnosti vodilnih na A. na vadbi spinninga neupravičeno razširila svoj očitek iz pisne obdolžitve, ker je prvič šele v odpovedi navedla očitek, da je tožnica izjavila, da je direktorica natakarica in da so zaradi nje morali spremeniti statut ter da se je omalovaževalno opredeljevala do rojstnodnevnih dogodkov na sedežu tožene stranke. Zavrniti je treba pritožbeno zavzemanje, da je šlo za dodatno obrazlaganje in konkretizacijo očitka o nesposobnosti vodilnih, ta očitek sam po sebi namreč ne vključuje očitka o neustrezni izobrazbi vodilnih. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1161/2006, saj iz nje izhaja, da lahko delodajalec v sodnem postopku dokaže utemeljenost odpovednega razloga tudi z dodatnimi dokazi, ki jih pridobi šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pa ne pomeni, da lahko očitke iz pisne obdolžitve v odpovedi razširi z dodatnimi očitki oziroma, da izpolni svojo obveznost delavcu omogočiti zagovor, če delavec v pisni obdolžitvi ni seznanjen z vsemi konkretnimi očitki delodajalca. Namen pisne seznanitve z očitanimi kršitvami iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 je v tem, da se delavec pred očitki lahko učinkovito brani oziroma jih pojasni, tega pa tožnica v zvezi z očitki o izražanju mnenja o izobrazbi tedanje direktorice, posledičnem spreminjanju sistemizacije in glede rojstnodnevnih dogodkov ni mogla, ker s temi očitki predhodno ni bila seznanjena. Pritrditi pa je treba tudi stališču sodišča prve stopnje o tem, da je tožnica na vadbi izvrševala svojo svobodo izražanja, tega pa tožena stranka s splošnimi navedbami o tem, da je imela tožnica zaničevalen namen, ne more izpodbiti. Pravilnosti dokazne ocene, da tožnica s tem ni škodovala ugledu in poslovnim interesom tožene stranke, tožena stranka ne more omajati niti s sklicevanjem na zaključno besedo zagovornice tožene stranke v kazenski zadevi, saj to ni primeren dokaz za dokazovanje vsebine tožničinih izjav. Njena zagovornica namreč ob spornem dogodku ni bila navzoča, domnevno povzemanje tožničinih besed (ki je lahko bolj ali manj natančno), ki ji jih je tožnica zaupala v povezavi s kazenskim postopkom, pa ne more dokazovati, da je tožnica izrekla prav te.

17. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožnica kršila delovne obveznosti tudi 28. 1. 2014 z ustrahovanjem M.M., pritožbeno sodišče odgovarja, da v zvezi s tem očitkom tožnica ni imela možnosti zagovora, saj je do dogodka prišlo po vročitvi pisne obdolžitve. Glede na to tega očitka sodišču prve stopnje ni bilo treba obravnavati po vsebini, saj bi bila odpoved, utemeljena na tem očitku, že iz tega razloga nezakonita.

18. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke zoper odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Res je, da je sodišče prve stopnje v tem postopku presojalo utemeljenost dveh tožbenih zahtevkov: zahtevka v zvezi z nezakonitostjo redne odpovedi iz krivdnega razloga in zahtevka za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu oziroma mobinga. Tožnica je s prvim zahtevkom uspela (na to dejstvo ne vpliva neuspeh z reintegracijskim zahtevkom oziroma število plač, ki ji bodo priznane kot denarno povračilo po 118. členu ZDR-1), z drugim zahtevkom pa ne. V skladu s 154. členom ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloženi stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Odločitev o stroških postopka skladno z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo ni zgolj rezultat matematične operacije, temveč mora biti razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.(1) Glede na okoliščine primera (prepletenost relevantnega dejanskega stanja glede obeh tožbenih zahtevkov, zapletenost zadeve, število zaslišanih prič …) je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka. Drži sicer, da je bila vrednost spornega predmeta zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi nižja od vrednosti spornega predmeta v zvezi s trpinčenjem, vendar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi te razlike v postopku pred sodiščem prve stopnje niso nastali dodatni stroški.

19. Pritožba tožene stranke zoper I. točko in odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka v V. točki izreka sodbe tako ni utemeljena, zato jo je v tem delu pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. V zvezi z delom sodbe, ki se nanaša na posledice ugotovitve nezakonitosti izrečene redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa sta pritožbi tožnice in tožene stranke utemeljeni, saj je sodišče prve stopnje kršilo določbo prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1) v povezavi z določbami ZPP, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Navedena določba ZDSS-1 dopušča sodišču, da v primeru, če ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, izvede dokaze po uradni dolžnosti. Skladno z ustaljeno sodno prakso pa možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti strank ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (takega položaja pa v obravnavani zadevi ni bilo). Le v teh primerih sodišče lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 124/2015 z dne 22. 9. 2015).

21. V predmetni zadevi je tožena stranka že v odgovoru na tožbo uveljavljala, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 glede na vse okoliščine in interes obeh strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, pritožbi ne nasprotujeta. Tožnica nasprotuje odločitvi, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem 1. 3. 2015, ko je začela opravljati samostojno dejavnost ter glede pripadajočih nadomestil plače, tožena stranka pa nasprotuje odločitvi o priznanju denarnega povračila v višini 14.585,69 EUR (7 plač). Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami obeh strank ugotavlja, da je tožnica v prvi pripravljalni vlogi ob nasprotovanju predlagani sodni razvezi podredno postavila tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila po 118. členu v višini 18 plač. Tak zahtevek je po višini določljiv (sploh glede na dejstvo, da je v spisu tožničina pogodba o zaposlitvi), tako da pritožba tožene stranke ni utemeljena glede same postavitve tega zahtevka v nominalnem znesku. Pravilno pa trdi, da je sodišče prve stopnje v zvezi s posledicami ugotovitve nezakonitosti odpovedi ugotavljalo določena dejstva po uradni dolžnosti, pri čemer tudi iz tožničinih pritožbenih navedb, s katerimi nasprotuje razvezi pogodbe o zaposlitvi že z dnem odprtja s. p., smiselno izhaja enako. Sodišče prve stopnje je namreč ob zaključku glavne obravnave brez trditvene podlage in dokaznih predlogov strank sámo z vpogledom v register ZZZS in s pozivom tožnici za predložitev njenih plačilnih list ugotovilo, da je bila tožnica v obdobju od 5. 3. 2014 do 31. 3. 2014 zaposlena pri drugem delodajalcu, da je nato v obdobju od 1. 4. do 31. 12. 2014 prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo in da je 1. 3. 2015 ustanovila s. p., nakar je na podlagi teh po uradni dolžnosti ugotovljenih dejstev odločilo, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem odprtja s. p. ter da tožnica ni upravičena do vpisa v socialno zavarovanje in reparacije za celotno obdobje do sodne razveze. S tem, da je svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih stranki nista zatrjevali, ter da je po uradni dolžnosti izvajalo dokaze, je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

22. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne bi bilo smotrno, da bi samo dopolnjevalo postopek oziroma odpravljalo navedene pomanjkljivosti v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, zato je sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo glede na stališča iz te odločbe v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP najprej poskrbeti, da bosta stranki navedli vsa odločilna dejstva, dopolnili nepopolne navedbe in dokazne predloge, ter nato ponovno odločiti o datumu razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, o reparaciji v času zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu (tožnica je v pritožbi zahtevala razliko med plačo, ki jo je prejemala pri drugem delodajalcu in plačo, kot bi jo prejemala pri toženi stranki) in o denarnem nadomestilu namesto reintegracije. Pri tem bo moralo upoštevati tudi, da odprtje s. p. ne pomeni nujno okoliščine, ki je odločilna za datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Ni namreč nepomembno, ali delavec samostojno dejavnost opravlja kot svoj poklic in pri tem pridobiva dohodek, primeren za preživljanje, ali pa delavec ustanovi s. p. zgolj z namenom blaženja posledic nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma pravne podlage za samostojno plačevanje prispevkov za socialno varstvo.

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

------

(1) Prim. N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2010, str. 32 in 33.

Datum zadnje spremembe:

20.04.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 569/2017
• VDSS Sodba Pdp 80/2019
• VDSS sklep Pdp 437/2016