VDSS sodba Pdp 418/2016

Jedro

Če je delodajalec v primerih delovnega razmerja za določen čas s svojimi ravnanji pri delavcih povzročil dvom o dnevu, ko pogodba o zaposlitvi preneha, je treba za presojo začetka teka roka uporabiti tisti del tretjega odstavka 204. člena ZDR, ki določa, da rok za tožbo začne teči od dneva, ko je delavec "zvedel za kršitev". Tožniki so bili odjavljeni iz obveznega zavarovanja z dnem 31. 5. 2012, tožbe za ugotovitev trajanja delovnega razmerja do 8. 6. oziroma 9. 6. 2012 ali nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 5. 2012 pa niso vložili. Posledično so v celoti neutemeljeni tudi zahtevki za izplačilo plač in dnevnic po tem datumu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se v celoti zavrnejo tožbeni zahtevki tožnikov za plačilo plač in dnevnic za mesec junij 2012.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožniki sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa so dolžni plačati pritožbene stroške v višini 321,55 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevkom tožnikov za izplačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja, in sicer neizplačanih plač za mesec maj 2012, plač in dnevnic za mesec junij 2012 ter sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012 v obsegu, razvidnem iz I. točke izreka. V II. točki izreka je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo odškodnine ter v III. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikom v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 10.589,22 EUR, znesek 257,00 EUR pa nakazati na transakcijski račun prvostopenjskega sodišča, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper ugodilni del v I. točki izreka, II. točko izreka in III. točko izreka (odločitev o pravdnih stroških) navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu tožene stranke za zavrnitev dokaza z zaslišanjem tožnikov. Tožniki se namreč niso odzvali sodnemu vabilu na prve tri naroke, zato bi sodišče ravnalo pravilno, če bi opustilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnikov. Ker jih je sodišče prve stopnje kljub temu zaslišalo na zadnjem naroku, jih je neupravičeno postavilo v privilegiran položaj. S tem je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz 258. člena ZPP ter absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni navedlo, katere dokazne predloge tožene stranke je zavrnilo, zlasti se ni opredelilo do dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafologa v zvezi s pristnostjo podpisov tožnikov na listinah. Tožena stranka nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je vsem tožnikom delovno razmerje prenehalo dne 8. 6. oziroma 9. 6. 2012 in ne 31. 5. 2012, kot je zatrjevala in dokazovala v postopku pred sodiščem. Od pravilne ugotovitve datuma prenehanja delovnega razmerja pa je odvisna tudi utemeljenost odškodninskega zahtevka po nasprotni tožbi. Tožniki so dne 31. 5. 2012 samovoljno (nezakonito) prekinili delo na gradbišču, ker so se želeli zaposliti pri konkurenčnem podjetju. Vsem tožnikom je delovno razmerje prenehalo dne 31. 5. 2012, kar izhaja iz odjav tožnikov iz obveznega zavarovanja in izjav o odpovedi delovnega razmerja. Toženi stranki je zaradi samovoljne prekinitve dela na gradbišču nastala škoda. Tožena stranka vztraja, da je tožnikom izplačala vse terjatve iz delovnega razmerja. Do celotne listinske dokumentacije, ki se nahaja v sodnem spisu, se sodišče prve stopnje, ni opredelilo, temveč jo je enostavno prezrlo. Zato očita sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ugodilo zahtevkom tožnikov za izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust. Bistveno je, da so tožniki plačilo za svoje delo prejeli, in ne dejstvo, ali je bilo plačilo za delo (ki je vključevalo tudi regres) pravilno obračunano. Tudi iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu je razvidno, da je bil tožnikom izplačan sorazmerni del regresa za letni dopust. Zmotna je ocena sodišča prve stopnje, da toženi stranki škoda zaradi ravnanj tožnikov ni nastala oziroma da ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Posledično je zmotna tudi odločitev o stroških postopka. Zaradi neutemeljenosti zahtevkov tožnikov in utemeljenosti odškodninskega zahtevka po nasprotni tožbi bi moralo sodišče tožnikom naložiti povrnitev stroškov postopka. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. Tožniki odgovarjajo na pritožbo tožene stranke. Prerekajo pritožbene navedbe in predlagajo zavrnitev pritožbe. Uveljavljajo povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje z zaslišanjem tožnikov ni zagrešilo nobene od očitanih (absolutnih ali relativnih) kršitev določb pravdnega postopka. Predmet graje tožene stranke je procesna situacija, v kateri je zaslišanje tožnikov predlagala tožeča stranka, sodišče prve stopnje pa je šele na zadnjem naroku, na katerem je bila sicer prisotna pooblaščenka tožene stranke, zaslišalo nekatere od tožnikov. Po določbi 257. člena lahko sodišče sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, ugotovi tudi z zaslišanjem strank. Iz 258. člena ZPP izhaja, da sodišče lahko odloči, da se zasliši samo druga stranka, če se prepriča, da stranki oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče (prvi odstavek), prav tako pa lahko sodišče odloči, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu (drugi odstavek) - vendar to pomeni pravilnemu vabilu iz 261. člena ZPP. Iz zadnje določbe izhaja, da mora biti vabilo na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem strank osebno vročeno stranki, v vabilu pa se mora navesti, da se bo na naroku izvedel dokaz z zaslišanjem strank in da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla (tretji odstavek 261. člena ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 258. člena ZPP). Iz spisa ni povsem jasno razvidno, da so bila vsem tožnikom osebno vročena vabila na zaslišanje na prve tri naroke, pri čemer iz citiranih določb izhaja, da je oceni sodišča (in ne toženi stranki) v takšni procesni situaciji prepuščeno, ali bo opustilo dokaz z zaslišanjem nasprotne strank.

7. V tej povezavi je neutemeljen tudi očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena. Takšna kršitev je podana le tedaj, če je bila odvzeta možnost izjavljanja stranki, ki vlaga pravno sredstvo. Zaslišanje pravdnih strank (257. člen ZPP) je treba ločiti od obojestranskega zaslišanja (prim. načelo kontradiktornosti, 5. člen ZPP), ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku. Zaslišanje strank je le dokazno sredstvo in ni povezano s pravico stranke, da se izjavi o pravnih in dejanskih vidikih spora, da predlaga dokaze in da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Načelo kontradiktornosti zato z ravnanjem sodišča, ko ni zaslišalo obeh strank na istem naroku, oziroma ko je tožnike zasliševalo na več narokih ob prisotnosti pooblaščenke tožene stranke, ni bilo kršeno.

8. Pritožba uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni zavrnilo dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafologa. Iz določb ZPP med drugim izhaja, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo; o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče (213. člen ZPP). Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (drugi odstavek 287. člena ZPP). Velja načelna dolžnost sodišč, da izvajajo predlagane dokaze, saj zavrnitev predlaganih dokazov utemeljujejo le upravičeni razlogi. Ti razlogi so npr. nesubstancirani dokazni predlogi strank, izvedba dokazov za ugotavljanje dejstev, ki niso pravno relevantna, ki niso predmet dokazovanja, glede katerih je stranka prekludirana, za ugotovitev dejstev, ki so že dokazana, itd.

9. Tožena stranka je predlagala postavitev izvedenca v dokaz svojih navedb, da naj bi bili podpisi tožnikov na listinah (prošnja za izredni dopust, čakanje na delo doma, dovolila za pobot, blagajniški prejemki itd.) pristni, stroške za izvedbo tega dokaza pa naj bi krili tožniki. Sodišče prve stopnje tega dokaza sicer res ni izrecno zavrnilo, vendar je že na podlagi preostalih izvedenih dokazov (zaslišanja prič, druge listinske dokumentacije v spisu), kot bo obrazloženo v nadaljevanju, lahko ugotovilo relevantna dejstva glede posameznih denarnih zahtevkov. Poleg tega je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku ugotovilo, da stranki nista predlagali dopolnitve dokaznega postopka, podali pripomb niti imeli novih dokaznih predlogov. Ob koncu glavne obravnave tožena stranka torej ni grajala opustitve izdaje sklepa o zavrnitvi tega dokaznega predloga skladno z določbo 286. b člena ZPP. Očitana relativna bistvena kršitev določb postopka zato ni podana.

10. Neutemeljen je očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo lahko preizkusilo, saj ta vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih glede odločitve o denarnih zahtevkih po obeh tožbah. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša na t. i. protispisnost, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče vsebino teh dokumentov napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačen dokazni pomen) ali če sodišče določeno dejstvo ugotovi drugače kot izhaja iz posamezne izpovedbe. V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje ni napačno povzelo listin oziroma zapisnikov o zaslišanju v spisu, temveč je na podlagi pravilnih in korektnih povzetkov listin in zapisnikov o zaslišanju strank, prič ter izvedenca napravilo dokazno oceno, s katero se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

11. Tožniki v tem individualnem delovnem sporu zahtevajo izplačilo plač in dnevnic za mesec junij 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili tožniki pri toženi stranki zaposleni za določen čas. V postopku pred sodiščem prve stopnje so tožniki trdili, da jim je delovno razmerje prenehalo 8. 6. 2012, dvema tožnikoma pa 9. 6. 2012, tožena stranka pa je zatrjevala, da je vsem tožnikom delovno razmerje prenehalo 31. 5. 2012, ko jih je odjavila iz obveznega zavarovanja. Ker je med strankama sporen obstoj delovnega razmerja v juniju 2012 in s tem povezan datum prenehanja delovnega razmerja, je v obravnavani zadevi treba izhajati iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), ki določa, da lahko delavec zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem, zaradi ugotovitve nezakonitosti drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni, ko je delavec zvedel za kršitev pravice.

12. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 70/2013 z dne 1. 6. 2013 navedlo, da ZDR sicer določa načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (75. člen), vendar to ne pomeni, da v praksi ne prihaja tudi do drugačnih prenehanj veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Seveda načini, ki jih zakon ne predvideva, ne bodo zakoniti, vendar to ne vpliva na vprašanje rokov za uveljavljanje te nezakonitosti oziroma ugotovitev prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, pred tem pa tudi obstoja delovnega razmerja. Tudi izplačilo plače in drugih pravic iz delovnega razmerja so lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja oziroma ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. S postavitvijo teh zahtevkov iz delovnega razmerja, ki še ni ugotovljeno, delavec ne more obiti zakonsko določenih rokov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja oziroma nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

13. Če je delodajalec v primerih delovnega razmerja za določen čas s svojimi ravnanji pri delavcih povzročil dvom o dnevu, ko pogodba o zaposlitvi preneha, je treba za presojo začetka teka roka uporabiti tisti del tretjega odstavka 204. člena ZDR, ki določa, da rok za tožbo začne teči od dneva, ko je delavec "zvedel za kršitev". Tožniki so bili odjavljeni iz obveznega zavarovanja z dnem 31. 5. 2012, tožbe za ugotovitev trajanja delovnega razmerja do 8. 6. oziroma 9. 6. 2012 ali nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 5. 2012 pa niso vložili. Posledično so v celoti neutemeljeni tudi zahtevki za izplačilo plač in dnevnic po tem datumu.

14. Tožniki nadalje zahtevajo tudi plačilo zneska 1.240,00 EUR iz naslova prikrajšanja pri plači za mesec maj 2012. Navedene zneske je tožena stranka odtegnila tožnikom pri izplačilu plače za maj 2012, kar je razvidno iz sklepov z dne 22. 6. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da za takšno ravnanje tožene stranke ni pravne podlage. Po 136. členu ZDR lahko namreč delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, medtem ko so določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, neveljavna. Delodajalec svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo plačila brez delavčevega pisnega soglasja. Delavec takšnega soglasja ne more dati vnaprej, še pred nastankom delodajalčeve terjatve. Direktorica tožene stranke je izpovedala, da niso pridobili pisnih soglasij tožnikov za odtegovanje dela plače za mesec maj 2012. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevkom tožnikov za plačilo neopravičeno odtegnjenih zneskov plače za maj 2012 v višini 1.240,00 EUR.

15. Glede sorazmernega dela regresa za letni dopust v letu 2012 pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni zatrjevala, da je bil del regresa za letni dopust vključen v plačilo za opravljeno delo oziroma v dogovorjeno neto urno postavko. O tem je sicer izpovedal izvedenec, vendar to ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Poleg tega je na podlagi 42. člena ZDR delavec v delovnem razmerju upravičen do ustreznega plačila za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. V plačilo za opravljeno delo torej ne spada regres za letni dopust. Ta pripada delavcu že po zakonu samem v skladu z določbo prvega odstavka 131. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo zahtevkom tožnikov za izplačilo neizplačanega sorazmernega dela regresa.

16. Tožena stranka je v nasprotni tožbi od tožnikov zahtevala plačilo odškodnine. Po določbi prvega odstavka 182. člena ZDR je delavec odškodninsko odgovoren delodajalcu, če na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo. Upoštevajoč to določbo in določbe Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) o odškodninski odgovornosti, morajo biti za odškodninsko odgovornost delavca podani kumulativno vsi elementi odgovornosti, kot jih navaja že sodba sodišča prve stopnje: da gre za škodo, povzročeno z nedopustnim ravnanjem delavca na delu ali v zvezi z delom, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delavca (namen ali huda malomarnost).

17. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da ji je škoda nastala zaradi zatrjevanega nedopustnega ravnanja tožnikov oziroma, da njihovo ravnanje ni bilo nedopustno. Takšna presoja temelji na pravilni ugotovitvi, da tožniki dne 31. 5. 2012 niso samovoljno prekinili oziroma odklonili dela na gradbišču. Poleg tega je tožena stranka z istim dnem tožnike odjavila iz socialnega zavarovanja in jim prekinila delovno razmerje. Pritožbeno sodišče zato sprejema dejanske ugotovitve in dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala nedopustnega ravnanja tožnikov. Na podlagi dejanske ugotovitve, da niso dokazani vsi elementi odškodninske odgovornosti (za odločitev zadošča že ugotovitev, da enega ni), je pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje, ki je odškodninski zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo kot neutemeljenega.

18. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Zaradi delne ugoditve pritožbi se po oceni pritožbenega sodišča ni bistveno spremenil tudi uspeh pravdnih strank (tretji odstavek 154. člena ZPP). Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženka povrniti tožnikom stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da je toženka v pritožbenem postopku uspela v višini 10 %. Ob upoštevanju tega uspeha je pritožbeno sodišče odločilo, da so tožniki v skladu z določbami 154., 155. in 161. člena ZPP dolžni toženki glede na uspeh s pritožbo povrniti tudi pritožbene stroške, odmerjene v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT) v skupnem znesku 321,55 EUR (nagrada za pritožbo po tarifni št. 3210 – 1.096,00 EUR, pavšalni znesek po tarifni št. 6002 - 20,00 EUR in 22 % DDV, stroški sodne takse 1.854,00 EUR). Navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, zato tožniki sami nosijo svoje stroške te vloge skladno s 155. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

20.04.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1029/2012
• VDSS sodba Pdp 17/2014
• VDSS sodba Pdp 551/2016