VDSS sodba Pdp 328/2016

Jedro

Tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas od 24. 4. 2008 dalje, od 19. 8. 2014 dalje pa je kot invalid III. kategorije invalidnosti delala s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, je kot delavka, ki ji je bila (12. 3. 2015) redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, upravičena do odpravnine v višini, kot če bi delala polni delovni čas, to je do dvakratnika osnove – plače za krajši delovni čas (za 4 ure dnevno).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo:

- da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe tožeči stranki iz naslova odpravnine plačati še 5.040,01 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka) ter

- ji povrniti stroške postopka v višini 628,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge, to je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, pravdne stroške tožene stranke pa naloži v plačilo tožeči stranki, podredno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici iz naslova odpravnine, upoštevaje že izplačano odpravnino, dolguje še 5.040,01 EUR skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Prvostopno sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na določbe ZDR-1, ki urejajo pravico do odpravnine, njeno višino, itd. ter na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-109/2012 z dne 23. 10. 2014. Odločilo je, da tožnici, ki je bila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaposlena za polovični delovni čas, pripada dvakratnik odpravnine oz. da je upravičena do odpravnine, kot bi delala polni delovni čas. Sodišče svoje odločitve ni oprlo na pravilno materialno podlago. Zaposlovanje ter pravice in obveznosti delavcev invalidov v zvezi z delovnim razmerjem ureja poleg ZDR-1 tudi Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju: ZZRZI) kot specialni predpis, zato bi sodišče moralo uporabiti ta zakon, ki v 40. členu ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu iz poslovnega razloga in način zagotovitve drugega ustreznega dela invalidu. Glede izplačila dvakratnika odpravnine oz. odpravnine, kot če bi delavka delala polni delovni čas v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti še ni enotne sodne prakse (kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče v primeru odločanja o izdaji začasne odredbe v konkretni zadevi). Sicer pa s citirano ustavno odločbo o zadevi ni bilo meritorno odločeno. Prvi odstavek 60. člena Zakona o ustavnem sodišču določa, da lahko ustavno sodišče, če razveljavi ali odpravi posamični akt, odloči tudi o sporni pravici oz. svoboščini, če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi odpravljenega posamičnega akta že nastale ali če to terja narava ustavne pravice oz. svoboščine in če je na podlagi podatkov v spisu možno odločiti. Ustavno sodišče RS je podalo svoje stališče glede enake obravnave delavcev in razlage določbe drugega odstavka 66. člena ZDR oz. 67. člena ZDR-1, ni pa v konkretni zadevi odločilo, da delavcu pripada dvakratnik odpravnine. V kolikor bi bilo v tej zadevi res tako jasno, da je delavec upravičen do odpravnine, kot če bi delal polni delovni čas, bi ustavno sodišče v zadevi meritorno odločilo, da delavcu pripada dvakratnik odpravnine, ne pa da je sodbi zgolj razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Ustavno sodišče RS je v navedeni odločbi poudarilo, da je, upoštevajoč načelo enakosti pred zakonom, potrebno upoštevati prispevek posameznika k delu delodajalca. Prispevek nekoga, ki dela krajši delovni čas od polnega, ni enak prispevku tistega, ki dela polni delovni čas. Prav zaradi doslednega upoštevanja načela enakosti je potrebno pravice in obveznosti iz delovnega razmerja posameznemu delavcu odmeriti glede na dejansko delovno obveznost. Enaka obravnava delavca, ki dela krajši delovni čas z delavcem, ki dela polni delovni čas, pomeni, da se obema pri odmeri odpravnine upošteva plača, ki sta jo prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo ob upoštevanju let dela pri delodajalcu, ki odpoved daje. Delavcem, ki delajo krajši delovni čas od polnega so zagotovljene enake materialne pravice in imajo pravico do enakega plačila za enakovredno delo, kot delavci, ki delajo polni delovni čas. To pomeni, da je njihova ura dela enako ovrednotena kot ura dela delavca, ki dela polni delovni čas, ne pa, da bi moral delodajalec delavcu izplačati plačo za polni delovni čas, med tem ko bi delal krajši delovni čas, saj delavec invalid razliko prejema iz naslova delnega nadomestila (86. člen ZPIZ-2). Enake kriterije je potrebno uporabiti tudi pri odmeri odpravnine. V kolikor bi pri določanju odpravnine invalidom kot osnovo za izračun res upoštevali zadnje tri plače pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, preračunane na polni delovni čas, bi bilo načelo enakosti prav tako kršeno, in sicer v škodo delavcev, ki delajo polni delovni čas. Tožena stranka izhaja iz namena odpravnine. Odpravnina zagotavlja odpuščenemu delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in hkrati pomeni odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu. Delavcu invalidu, ki dela krajši delovni čas in v tem času prejema plačo ter delno nadomestilo, ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi pod pogoji zakona pripada odpravnina, še vedno pa prejema iz naslov invalidnine prejemke od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V kolikor bi bil delavec, ki dela krajši delovni čas, upravičen do odpravnine kot bi delal polni delovni čas, hkrati pa še naprej prejema dohodke tudi iz naslova invalidnosti, je v boljšem položaju kot delavec, ki dela polni delovni čas, in ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi prejme zgolj odpravnino. Glede na navedeno tožena stranka vztraja, da ima tožeča stranka pravico do odpravnine, izračunane na podlagi zadnjih treh plač pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki odražajo njeno dejansko delovno obveznost, kar je v skladu z zakonom, (Konvencijo) MOD 158 in načelom enakosti. Izpodbijana odločitev sodišča temelji na napačni uporabi ter interpretaciji materialnega prava.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo prvostopenjskega sodišča potrdi. ZZRZI ureja zaposlitveno rehabilitacijo invalida, ZDR-1 pa v svojem 67. členu določa in obravnava pravice delavca, ki dela krajši delovni čas, med katere spada tudi pravica do odpravnine. Pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča o uporabi določb ZDR-1, ki jih je uporabilo tudi Ustavno sodišče RS, ko je odločalo o identičnih primerih (odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-109/2012). Tudi če bi se prvostopenjsko sodišče oprlo na 40. člen ZZRZI, bi bila odločitev enaka, saj ta člen v svojem sedmem odstavku določa, da se pri odpravnini v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu pri izračunu osnove za določitev višine odpravnine upošteva prejeta plača, preračunana na polni delovni čas. Bolj kot to, da Ustavno sodišče RS ni meritorno odločilo, je pomembno dejstvo, zakaj je s citirano odločbo razveljavilo v tej odločbi obravnavani sodbi. Te je namreč razveljavilo, ker so bile delavkam v identičnih zadevah kršene njihove ustavne pravice, to je pravica do enakosti in 14. člen Ustave RS. Tožena stranka poudarja, da prispevek delavca, ki dela krajši delovni čas od polnega, ni enak prispevku tistega, ki dela polni delovni čas. To je vsekakor res, če bi nek delavec ves čas dela delal za krajši delovni čas, drug delavec pa bi ves ta čas delal polni delovni čas. Vendar pa je dejstvo, da je tožeča stranka delala polni delovni čas 32 let, krajši delovni čas pa le 6 mesecev pred odpovedjo, zato je prispevek tožeče stranke v bistvenem enak prispevku delavcev, ki so bili pri toženi stranki ves čas dela zaposleni s polnim delovnim časom. Tako je prvostopenjsko sodišče popolnoma pravilno ravnalo, ko je interpretiralo drugi odstavek 67. člena skladno s 14. členom Ustave RS in na podlagi tega odločilo, da je v konkretnem primeru potrebno kot osnovo za izračun odpravnine tožeče stranke upoštevati njeno dejansko plačo v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, preračunano na polni delovni čas, kar v konkretnem primeru pomeni dvakratnih njene dejanske plače.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka v obravnavanem primeru je odločilnega pomena vsebina odločbe Ustavnega sodišča RS (opr. št. Up-109/12 z dne 23. 10. 2014), v kateri je zavzeto jasno stališče Ustavnega sodišča RS do pravnega vprašanja, ki je bistveno za rešitev zadeve, to je do vprašanja, ali je tožnica upravičena do odpravnine v višini, kot če bi ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti delala polni delovni čas, to je do dvakratnika odpravnine (ki ji je bila v sorazmernem delu glede na krajši delovni čas že izplačana). Stališče Ustavnega sodišča RS je obrazloženo zlasti v točkah 8 do 19, iz odločbe Ustavnega sodišča RS pa je tudi razvidno, da gre za v bistvenih elementih povsem enak primer kot v primeru tožnic, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v sklepu opr. št. Pdp 868/2015 z dne 17. septembra 2015, s katerim je odločilo o pritožbi tožeče stranke zoper sklep prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 203/2015 o predlogu za izdajo začasne odredbe v obravnavanem sporu.

7. Sodišča morajo upoštevati odločitve Ustavnega sodišča RS, pri čemer ni odločilno, ali gre za meritorno odločitev (o sporni pravici) v smislu 60. člena Zakona o ustavnem sodišču ali za razveljavitev ali odpravo posamičnega akta, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno odločilo, da ta ugovor tožene stranke, ki ga je podala že med postopkom na prvi stopnji, ni utemeljen, saj je Ustavno sodišče RS jasno opredelilo svoje stališče glede enake obravnave delavcev in razlage določb drugega odstavka 66. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, 42/2002 in nasl., ZDR), oziroma 67. člena ZDR-1. Prvostopenjsko sodišče je torej svojo odločitev pravilno oprlo zlasti na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS oziroma na stališča Ustavnega sodišča RS v zvezi z razlago določb 66. člena ZDR oziroma 67. člena ZDR-1, kar je natančno in izčrpno obrazložilo zlasti v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je zavzelo pravilna stališča tudi do vseh ugovorov, ki jih tožena stranka ponovno izpostavlja v pritožbi. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in sprejema vse argumente, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, da je tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas od 24. 4. 2008 dalje, od 19. 8. 2014 dalje pa je kot invalid III. kategorije invalidnosti delala s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, kot delavka, ki ji je bila (12. 3. 2015) redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, upravičena do odpravnine v višini, kot če bi delala polni delovni čas, to je do dvakratnika odpravnine. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je tožnica pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih delala 32 let, od tega kot invalid III. kategorije invalidnosti s krajšim delovnim časom zgolj devet mesecev. To dejstvo je že samo po sebi zadosten razlog, ki kaže na neutemeljenost stališč tožene stranke (ki jih ponavlja v pritožbi), da je zaradi doslednega upoštevanja načela enakosti potrebno pravice in obveznosti iz delovnega razmerja posameznemu delavcu odmeriti le glede na dejansko delovno obveznost (to je v tožničinem primeru glede na plačo za krajši delovni čas), ker bi bilo načelo enakosti kršeno v škodo delavcev, ki delajo polni delovni čas, če bi se invalidom izplačala odpravnina ob upoštevanju zadnjih treh plač pred odpovedjo, preračunano na polni delovni čas. Zlasti nesprejemljive pa so pritožbene navedbe v zvezi z namenom odpravnine in izpostavljanje „privilegiranega“ položaja invalidov glede na njihove prejemke od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

8. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je interpretiralo drugi odstavek 67. člena ZDR-1 skladno s 14. členom Ustave RS (pri čemer ni bistveno, da ni izrecno omenilo 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 63/2004 in nasl. - ZZRZI), ki nima nobenih specialnih določb v zvezi z višino odpravnine, ki pripada delavcem invalidom ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi) in na tej podlagi ugodilo tožbenemu zahtevku.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

10. V skladu z določbo 1. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP), tožeča pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve in ne gre za potrebne stroške (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.04.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 301/2009, enako tudi VIII Ips 323/2009
• VSRS Sklep VIII DoR 318/2019
• VDSS sodba Pdp 7/2011, enako Pdp 374/2011