VDSS sklep Pdp 118/2016

Jedro

Menjava pnevmatike na prikolici tovornjaka je nevarna dejavnost. Prikolico je potrebno dvigniti z dvigalko, s čimer se poveča nevarnost za zdrs ali premik prikolice, pri čemer je potrebno upoštevati še, da je bil na prikolici naložen 25 ton težak tovor, dvigalko pa se namesti pod osovino tako, da se izvajalec tega opravila uleže pod tovornjak.

Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka prišlo izključno iz razlogov na strani tožnika, in sicer zato, ker ni imel ustreznega orodja za menjavo kolesa, ker je napačno namestil dvigalko pod osovino vozila in se je tega opravila napačno lotil s strani in ker je imel možnost poklicati asistenco, a se je menjave kolesa samovoljno lotil sam. Ekskulpacijske razloge za razbremenitev (objektivne) odgovornosti bi morala navajati tožena stranka in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati samo. Tožena stranka konkretnih razlogov, ki bi jo razbremenili odgovornosti, tekom postopka na prvi stopnji ni navajala.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka, ker se je samovoljno lotil menjave pnevmatike, ni utemeljen. Menjava poškodovane pnevmatike na vozilu, ki ga poklicni šofer vozi, je ena izmed nalog tega delovnega mesta. Tudi sicer orodje za zamenjavo poškodovanega kolesa (in rezervno kolo) spada med obvezno opremo tovornih vozil, skladno s Pravilnikom o delih in obvezni opremi vozil. Dejstvo, da tožnik ni poklical asistence, čeprav je za to imel možnost, ni relevantno pri presoji eventuelnega tožnikovega soprispevka k nastanku nezgode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 25.035,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2013 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik krije svoje stroške postopka in stroške tožene stranke, ki ji jih je dolžan povrniti v znesku 1.528,05 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnik zoper sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da se je sodišče prve stopnje z zaključki o ekskulpacijskih razlogih, ki naj bi obstajali na strani tožene stranke, brez pomoči izvedenca ustrezne stroke spustilo na področje, ki ga ne obvlada oz. na tem področju nima ustreznega strokovnega znanja, to je področje popravila motornih vozil, kar predstavlja bistveno procesno kršitev. Tožnik je sicer imel ustrezno orodje, dejstvo, da si je kovinski podaljšek izposodil od nekega drugega voznika, pa ni bistveno, saj zdrs dvigalke izpod osovine ni posledica tega. Ugotovitev, da bi naj tožnik dvigalko pod osovino postavil napačno, ker bi jo moral postaviti na ravno podlago, pravokotno na osovino, je protispisna ter arbitrarna, saj v dokaznem postopku sploh ni bilo ugotovljeno, na kakšen način naj bi tožnik dvigalko postavil pod osovino, zaključki o pravilnem postavljanju dvigalke pa so bili narejeni brez izvedenca ustrezne stroke. Zaključek prvostopnega sodišča, kako bi moral tožnik k opravilu pristopiti, je napačen, saj takšen pristop k popravilu, zaradi ovir, ki jih predstavljajo vgrajeni deli prikolice, tehnično ni bil možen. Vprašanje asistence oz. pomoči ustrezne cestno prometne službe je ostalo nerazčiščeno. Tožnik je med zaslišanjem direktorja tožene stranke A.A. asistenco, s pomočjo katere je ob drugi priložnosti, ko sam menjave predrte pnevmatike ni mogel opraviti, omenil zato, ker je navedeno asistenco v B. (Slovaška) moral plačati z lastnim denarjem, ki mu ga tožena stranka ni povrnila. V času obravnavane delovne nezgode pa tožnik ni razpolagal ne s službenimi ne z lastnimi denarnimi sredstvi, s katerimi bi lahko plačal asistenco, kar je bil, poleg danega navodila direktorja tožene stranke, da naj sam opravi menjavo predrte gume, vzrok, da asistence ni klical na pomoč. Bistvo določb 2. odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika o razbremenitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari v primeru obstoja ekskulpacijskih razlogov je v tem, da mora imetnik nevarne stvari dokazati obstoj teh razlogov, kar pa se v obravnavani zadevi ni zgodilo, saj je zaključke o obstoju ekskulpacijskih razlogov naredilo prvostopno sodišče samo. Tožena stranka pa je kot imetnik nevarne stvari dejstvo, da naj bi se tožnik poškodoval pri menjavi pnevmatike na prikolici njenega vozila, zanikala. Pri objektivni odgovornosti mora ekskulpacijske razloge zatrjevati in dokazovati v okviru trditvenega in dokaznega bremena v smislu določb 1. odstavka 7. člena ZPP imetnik nevarne stvari in jih ne ugotavlja sodišče samo oz. po uradni dolžnosti, kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru. Prvostopenjsko sodišče je nekritično verjelo direktorju tožene stranke A.A., da se je takoj po tožnikovem obvestilu o počeni pnevmatiki odpravil do tožnika zato, da bi tožnika odpeljal domov. Obravnavni dogodek se je odvijal v soboto, 14. 4. 2012, v popoldanskem času, A.A. pa je na kraj dogodka in nato k tožniku v bolnico prispel šele naslednji dan, v nedeljo, po tem ko ga je o tožnikovi poškodbi in dejstvu, da je tožnik v bolnici, obvestila tožnikova nekdanja partnerka C.C.. Prvostopenjsko sodišče je tudi zmotno ocenilo vsebino delovnega razmerja, ki ga je imel pritožnik v času obravnave delovne nesreče sklenjenega s toženo stranko. Bistvo navedenega delovnega razmerja je bilo v tem, da je tožena stranka oz. njen direktor A.A. od pritožnika v zameno za plačo, ki mu jo je izplačevala, želela in pričakovala, da tožnik sam opravi čim več dela, ki ga je bilo potrebno opraviti v okviru izvajanja prevozov, torej tudi, da opravi, v primeru potrebe, menjavo koles s predrtimi pnevmatikami, za kar je bil pritožnik enako usposobljen kot direktor tožene stranke A.A., ki je nato po pritožnikovi nesreči dokončal popravilo pnevmatike. Pritegnitev ustrezne asistence pri menjavi kolesa bi bila povezana z dodatnimi stroški, ki jih tožena stranka glede na to, da je s strani tožnika začeto popravilo dokončal direktor tožene stranke, ki tudi ni angažiral asistence pri popravilu, očitno ni bila pripravljena trpeti oz. plačati. Zato je utemeljevanje ekskulpacijskega razloga - dejanja oškodovanca z nepritegnitvijo asistence očitno neutemeljeno. Vzrok za pritožnikovo nesrečo bi bilo mogoče iskati tudi v njegovi preutrujenosti, saj je po naročilu tožene stranke moral dolgotrajno in naporno vožnjo iz Velike Britanije v Slovenijo opraviti sam, brez sovoznika. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje presojalo področje, na katerem nima ustreznega strokovnega znanja (v zvezi z načinom menjave poškodovanega kolesa). Tožena stranka namreč zatrjevano kršitev prvič uveljavlja v pritožbi, pri čemer ni navedla, zakaj tega ni mogla storiti že prej, kot to predvideva 286.b člen ZPP.

6. Prvostopenjsko sodišče ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, pa tudi materialno pravo je uporabilo zmotno, zato je sprejeta odločitev napačna ali vsaj preuranjena.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi škode, ki jo je dne 14. 4. 2012 utrpel pri delu za toženo stranko, ko je kot voznik tovornjaka menjal počeno pnevmatiko na tovornjaku. Po odstranitvi kolesa z defektno gumo je z dvigalko dodatno dvignil prikolico, da bi lahko namestil rezervno kolo, pri čemer je dvigalka zdrsnila izpod osovine, prikolica pa je padla dol ter ukleščila tožnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je menjava kolesa na prikolici, na kateri je 25 ton tovora, sicer nevarna dejavnost, a so v tem primeru obstajali t.i. ekskulpacijski razlogi. Zaključilo je, da je škoda nastala izključno zaradi tožnikovega ravnanja, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti oz. jih odstraniti, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

9. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je menjava pnevmatike na prikolici tovornjaka nevarna dejavnost. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je potrebno prikolico dvigniti z dvigalko, s čimer se poveča nevarnost za zdrs ali premik prikolice, pri čemer je potrebno upoštevati še, da je bil na prikolici naložen 25 ton težak tovor, dvigalko pa se namesti pod osovino tako, da se izvajalec tega opravila uleže pod tovornjak. Navedeno pomeni, da gre za dejavnost, ki je lahko nevarna oziroma iz nje izvira povečana nevarnost.

10. Neutemeljen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka prišlo izključno iz razlogov na strani tožnika, in sicer zato, ker ni imel ustreznega orodja za menjavo kolesa, ker je napačno namestil dvigalko pod osovino vozila in se je tega opravila napačno lotil s strani in ker je imel možnost poklicati asistenco, a se je menjave kolesa samovoljno lotil sam.

11. Pritožba utemeljeno opozarja na to, da bi morala ekskulpacijske razloge za razbremenitev (objektivne) odgovornosti navajati tožena stranka in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati samo. Tožena stranka pa konkretnih razlogov, ki bi jo razbremenili odgovornosti, tekom postopka na prvi stopnji ni navajala. V odgovoru na tožbo je namreč izpostavila dvom v tožnikova zatrjevanja, da se je sploh poškodoval pri menjavi poškodovane pnevmatike, nato pa le pavšalno navedla, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika oziroma je k nastanku škode odločilno prispeval.

12. Pritožba tudi utemeljeno navaja, da je tožnik imel na voljo ustrezno orodje, in sicer dvigalko, manjkal mu je le kovinski podaljšek. Kot izhaja iz izpovedbe direktorja tožene stranke A.A., tožnik v vozilu ni imel dovolj dolgega vzvoda za odvitje vijakov. Tega si je tožnik sposodil pri vozniku drugega tovornjaka, zato da je lahko odvil rezervno kolo. Dejstvo, da si je tožnik manjkajoči kovinski podaljšek izposodil od voznika drugega tovornega vozila, torej ni vplivalo na to, da se je tožniku dvigalka prevrnila. Utemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo brez izvedenca ustrezne tehnične smeri (katerega postavitev je sicer predlagal tožnik) ugotavljati, ali se je tožnik pravilno lotil menjave pnevmatike in ali je pri tem pravilno postavil dvigalko.

13. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka, ker se je samovoljno lotil menjave pnevmatike. Menjava poškodovane pnevmatike na vozilu, ki ga poklicni šofer vozi, je ena izmed nalog tega delovnega mesta, pri čemer ne gre spregledati, da spada orodje za zamenjavo poškodovanega kolesa (in rezervno kolo) med obvezno opremo tovornih vozil skladno s Pravilnikom o delih in obvezni opremi vozil (Ur. l. RS, št. 44/2013 in spremembe). Tudi tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnik kot profesionalni šofer usposobljen za menjavo poškodovanega kolesa zaradi defektne pnevmatike. Sicer pa je menjavo poškodovanega kolesa potem, ko se je tožnik poškodoval, in so ga odpeljali v bolnišnico, opravil direktor tožene stranke A.A., za katerega tožena stranka ni zatrjevala, da je bil za to opravilo posebej usposobljen. Menjavo kolesa je A.A. izvedel z dvigalko, ki jo je prej uporabil tožnik. Glede na navedeno tudi dejstvo, da tožnik ni poklical asistence, čeprav je za to imel možnost, ni relevantno za odločanje v tej zadevi, niti pri presoji eventuelnega tožnikovega soprispevka k nastanku nezgode.

14. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bilo strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih očitkov. Razveljavitev stroškovne odločitve pa je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

15. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v luči vsega zgoraj navedenega ponovno pretehtati vse okoliščine, ki so pomembne pri presoji utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, in tiste, na katere je pritožbeno sodišče tekom obrazložitve že opozorilo, in po potrebi dopolniti dokazni postopek s postavitvijo izvedenca ustrezne tehnične smeri glede pravilnega načina menjave kolesa na natovorjeni prikolici tovornega vozila. Ob vsem navedenem naj sodišče prve stopnje nato ponovno presodi, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za nesrečo pri delu dne 14. 4. 2012 in s tem temelj tožnikovega zahtevka. V primeru, da je slednji podan, naj sodišče prve stopnje izvede tudi dokaze za ugotavljanje višine odškodnine, ki pripada tožniku, ter odloči o celotnem tožbenem zahtevku.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 650/2012
• VDSS Sodba Pdp 316/2017
• VDSS sodba Pdp 1016/2014