<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 767/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.767.2016
Evidenčna številka:VDS0016460
Datum odločbe:12.12.2016
Senat:Samo Puppis (preds.), mag. Biserka Kogej Dmitrovič (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:konkurenčna klavzula - pogodbena kazen - kršitev konkurenčne klavzule - plačilo pogodbene kazni - konkurenčna prepoved - odškodninska odgovornost delavca - ničnost - uporaba splošnih pravil civilnega prava

Jedro

V primeru, če delavec krši konkurenčno klavzulo, ima (bivši) delodajalec možnost odškodninskega zahtevka po določbah ZDR in ne v celoti le po določbah OZ, ki so za delavca strožje. V teh primerih je treba dokazati vse elemente odškodninske odgovornosti. Dopolnjevanje ali celo dejansko nadomeščanje odškodninske odgovornosti delavca zaradi kršitve konkurenčne klavzule s pogodbeno kaznijo, pri kateri delodajalcu ni potrebno dokazovati nastanka in višine škode, temveč le kršitev konkurenčne klavzule, je poenostavitev v korist delodajalca, kot močnejše pogodbene stranke in brez izrecne določbe v ZDR, ki je tudi po stališču pritožbenega sodišča nedopustna, ker je v nasprotju s temeljnim načelom delovnega prava varstva delavca kot šibkejše pogodbene stranke v delovnopravnem razmerju. Zato je taka določba v pogodbi o zaposlitvi nična.

Instituta pogodbene kazni kot civilne sankcije za primer neizpolnitve dogovorjene obveznosti ni mogoče pravnoveljavno uporabiti v primeru kršitve določb pogodbe o zaposlitvi o konkurenčni klavzuli.

Trditvena podlaga tožeče stranke o nastanku in obstoju ter višini škode zaradi kršitve konkurenčne klavzule je pomanjkljiva in presplošna. Samo zatrjevanje, da je škoda nastala zato, ker se je toženec zaposlil pri drugi zavarovalnici, ki trži enaka zavarovanja kot tožeča stranka in ker naj bi bilo splošno znano, da z zavarovalnimi agenti odidejo tudi stranke ter da je imela tožeča stranka po odhodu toženca manj pobranih premij, ne zadostuje za zaključek, da je tožeči stranki nastala konkretna škoda prav zaradi ravnanj toženca. Zato je že iz razloga nedokazanosti nastanka in višine škode sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, v kolikor se tožbeni zahtevek presoja po tem temelju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v višini 24.427,30 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2010 dalje do plačila in da ji je dolžna povrniti stroške postopka. Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 1.381,65 EUR, po poteku paricijskega roka iz te sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Predlog tožeče stranke za plačilo separatnih stroškov je zavrnilo.

2. Zoper celotno odločitev v zgoraj navedeni sodbi se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in tožencu naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

V pritožbi sicer tožeča stranka navaja, da naj bi šlo le za izpodbijani del sodbe, vendar se izrecno pritožuje zoper vse tri točke izreka, zato je sodišče pritožbo štelo kot pritožbo zoper celotno sodbo. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek z argumentom, da je materijo konkurenčne klavzule urejal ZDR kot lex specialis in v tem delu ni nobene napotitve na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava, zato v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o uporabi instituta pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje je v zvezi z uporabo instituta pogodbene kazni pri konkurenčni klavzuli ravnalo v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ga je zavzelo v revizijskem sklepu opr. št. VIII Ips 320/2015. Pritožba povzema stališča vrhovnega sodišča o dopustnosti in zakonitosti pogodbene kazni v okviru delovnopravne zakonodaje. Poudarja, da je zmotno in v nasprotju z materialnim pravom prepričanje sodišča, da pogodbene kazni ni, če ni odškodninske odgovornosti in da bi morala tožeča stranka dokazati škodo. Bistvo pogodbene kazni namreč je, da mora pogodbi nezvesta stranka plačati kazen, tudi če zaradi njenega ravnanja ne nastane nobena škoda. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je s tem zagrešilo kršitev po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP.

Tudi sicer tožeča stranka poudarja, da ji je v konkretnem primeru nastala bistveno višja škoda od pogodbene kazni, kar je pojasnil A.A. zaslišan kot priča, ko je izpovedal, da je bilo na letnem nivoju 200 do 300 „jurjev“ manj pobrane premije. To predstavlja škodo, ki je tožeči stranki nastala in se z vsakim letom povečuje. V tem delu je zmoten zaključek sodišča, da je trditvena podlaga tožeče stranke glede nastanka škode, njenega obstoja in višine zaradi toženčeve kršitve konkurenčne klavzule pomanjkljiva in presplošna. Tožeča stranka je vseskozi zatrjevala, da je toženec z zaposlitvijo pri konkurenčnem delodajalcu (brez soglasja tožeče stranke) kršil pogodbeno določilo konkurenčne klavzule, zaradi česar toženec v skladu s splošnimi določili pogodbenega prava in z določbo 13. člena pogodbe o zaposlitvi dolguje pogodbeno kazen v dogovorjenem znesku. Torej se tožeča stranka sklicuje na pogodbeno kazen, katero je toženec dolžan plačati zaradi kršitve konkurenčne klavzule. V podobnih zadevah je Višje delovno in socialno sodišče že zapisalo, da je toženec kršil sklenjeno konkurenčno klavzulo že s tem, da je sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, saj to za tožečo stranko pomeni konkurenco, zato je tožeči stranki dolžan plačati dogovorjeno pogodbeno kazen (Pdp 158/2016).

Zmotno je stališče sodišča glede prenehanja veljave konkurenčne klavzule, ker se je toženec šele 1. 9. 2010 zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici, tožeča stranka pa od 31. 5. 2010 ni izpolnjevala svoje obveznosti iz naslova konkurenčne klavzule. Toženec je bil namreč v skladu s pogodbo o zaposlitvi upravičen do izplačila nadomestila samo v primeru, v kolikor bi mu delodajalec ne izdal pisnega soglasja in bi mu spoštovanje konkurenčne klavzule onemogočilo pridobitev zaslužka primerljivega delavčevi prejšnji plači. Toženec pa ni nikoli zaprosil za soglasje, prav tako ga ni obvestil o dejstvu, da zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ne dosega primerljivega zaslužka. Pri izplačevanju nadomestila tako ni mogoče govoriti o kakršnemkoli avtomatizmu.

Brezpredmetno je sklicevanje sodišča na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U‑I‑51/90, saj slednja obravnava ekvivalenco v odplačnih pogodbenih razmerjih, ne pa predmetne tematike „avtomatizma“. Poudarja, da je tožeča stranka tožencu zagotovila ustrezno materialno nadomestilo, do izplačila katerega bi prišlo, v kolikor bi bili za to izpolnjeni pogoji. Prav tako ne more prestati resne presoje povzemanje sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 817/1999, ki pa v nasprotju z navedenim določa, da delavcu nadomestilo pripada, četudi je na drugem delovnem mestu prejemal višjo plačo. Prav tako sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 233/99 ne obravnava enake tematike. Enako sodba opr. št. VIII Ips 247/2002, ki se nanaša na čas, ko ZDR ni vseboval neposredne pravne podlage za dogovorjeno konkurenčno klavzulo, ker so bile določbe 5., 6. in 7. člena na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS črtane.

Zmotno je stališče sodišča, da iz razloga, ker tožeča stranka ni izplačevala dogovorjenega denarnega nadomestila, ni izpolnjevala pogodbenega določila ter s tem odstopila od njega. Meni, da je sodišče prve stopnje v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so si razlogi glede tega med seboj v nasprotju. Tožeča stranka meni, da je v zvezi s prenehanjem konkurenčne klavzule potrebno primarno uporabiti določila ZDR kot specialnejšega zakona, ki kot način prenehanja določa, da se delavec in delodajalec sporazumno lahko dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule. Sicer pa ne predvidi možnosti, da bi delavec enostransko od konkurenčne klavzule odstopil oziroma to predvidi le v izjemni situaciji, za katero pa ne gre v konkretnem primeru. Izpostavlja tudi ustaljeno stališče sodne prakse, da pri pogodbenem določilu o plačilu pogodbene kazni (zaveza delavca) in o plačilu nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (zaveza delodajalca) ne gre za vzajemno (sinalagmatsko) obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev (tako tudi sklep, opr. št. VIII Ips 1/2011). Tako tudi v primeru, v kolikor delodajalec delavcu ne izplačuje takšnega nadomestila, delavec ne more kar šteti, da ni zavezan s konkurenčno klavzulo, temveč lahko kvečjemu nadomestilo izterja od delodajalca po sodni poti.

Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje, posledično s tem pa napačno zaključilo, da je zapisana konkurenčna klavzula taka, da izključuje možnost primerne zaposlitve toženca, saj naj bi bil ta usposobljen le za delo zavarovalnega zastopnika, zaradi česar zapisana konkurenčna klavzula naj ne bi bila veljavna in obvezujoča. Pritožba meni, da bi si toženec lahko poiskal drugo primerno zaposlitev, ki ne bi predstavljala konkurenčne dejavnosti, kot administrator bi lahko našel delo tudi v drugi panogi. Nadaljeval bi lahko tudi z delom v zavarovalnici kot zastopnik, vendar na drugem geografskem območju ali delovnem mestu, ki ne bi bilo tako vsebinsko krajevno povezano z delom, ki ga je opravljal pri tožeči stranki. Toženec je imel že 10 različnih zaposlitev, preden se je zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici pa je imel odprt svoj s.p. To kaže, da ni bil usposobljen le za delo zavarovalnega zastopnika. Tožena stranka skozi celoten postopek niti ni zatrjevala, da bi spoštovanje konkurenčne klavzule kakorkoli onemogočalo pridobitev primerne zaposlitve.

S strani tožeče stranke je bilo zatrjevano, da je toženec v celotnem obdobju zaposlitve redno navezoval stike z zavarovalci in si tako pridobil široko mrežo poznanstev, ki si jih ne bi mogel, če ne bi bil zaposlen pri njej. Pridobil je tudi vse informacije glede najnovejših produktov ter prodajnih prijemov, ki nedvomno predstavljajo konkurenčno prednost napram ostalim zavarovalnim družbam. Tožeča stranka je tožencu omogočila vrsto izobraževanj in usposabljanj, ki so mu nedvomno zagotovila pridobitev znanj in usposobljenosti, ki pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja določenega delodajalca. To so potrdile zaslišane priče. Pri tem posebej opozarja na sodno prakso, po kateri ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebna znanja in poslovne zveze dejansko uporablja in izkorišča, pač pa da zadošča, da bi s pridobljenimi znanji, izkušnjami in osebnimi povezavami z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu lahko konkuriral ali oškodoval prejšnjega delodajalca.

Sodišče je tudi zmotno presodilo dejansko stanje, ko je zavzelo stališče, da ni izkazano, da bi toženec v odnosu do tožeče stranke po prenehanju dela pri njej dejansko opravljal na trgu tožeči stranki kakršnokoli konkuriranje. Splošno znano dejstvo je, da gre med tožečo stranko in Zavarovalnico B. za konkurenčni družbi. V skladu z določili Zakona o zavarovalništvu je dejavnost zavarovalnic omejena in lahko tako slednje opravljajo samo zavarovalne posle in posle, ki so z zavarovalnimi posli v neposredni zvezi. Celo toženec sam je izpovedal, da se je pri tožeči stranki ukvarjal s premoženjskimi zavarovanji, v pretežnem delu z avtomobilskimi zavarovanji. Ta zavarovanja pa so tudi pri njegovem novem delodajalcu predstavljala glavnino zavarovalnih poslov, ki jih je bil sklenil v njenem imenu. Iz tega več kot očitno izhaja, da je toženec v času, ko ga je zavezovala konkurenčna klavzula, konkuriral na trgu tožeči stranki.

Tožeča stranka je v ponovljenem postopku zgolj iz previdnosti pojasnila, da je toženec pri obeh zavarovalnicah delo opravljal na enakem območju in v zvezi s slednjim podala dokazni predlog, ki ga sodišče ni izvedlo. Toženec je to le zgolj pavšalno in nesubstancirano prerekal, zato gre za neprerekano in tako nesporno dejstvo. Zato so protispisni zaključki sodišča, da tožeča stranka tega z ničemer ni dokazala oziroma, da ni niti v tej smeri ponudila nobenih dokazov. Sicer pa gre za splošno znano dejstvo.

Napačen je tudi zaključek sodišča, nanašajoč se na zmanjšanje števila pobranih premij po odhodu toženca, da naj tožeča stranka ne bi poskrbela za normalno nasledstvo toženca. Ravno nasprotno, izpostavljeno dejstvo dokazuje, da je toženec kot zavarovalni zastopnik pri prestopu k konkurenčni zavarovalnici s sabo prenesel tudi relevantno število strank, kar je izkazano s tem, da je prejel skadencar ter da je sam izjavil, da so del pobrane premije predstavljali tudi prejšnji zavarovanci tožeče stranke in izpovedal, da je bilo sigurno nekaj prehodov, pri tem pa večji del njegove žlahte. Sodišče prve stopnje je tako v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče je kršilo določbe postopka, in sicer 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič C.C., D.D. in E.E., ki bi izpovedale, da stranke praviloma sledijo zavarovalnemu zastopniku pri selitvi k drugi zavarovalnici, na katerem območju je toženec opravljal delo pri tožeči stranki in kjer so se nahajale vizitke toženca v svojstvu zavarovalnega zastopnika Zavarovalnice B.. V kolikor bi sodišče te dokaze izvedlo, zagotovo ne bi zavrnilo tožbenega zahtevka.

Pritožba uveljavlja pristranskost sojenja iz razloga, ker je sodišče v večjem delu zgolj prepisalo svojo prejšnjo sodbo in ni sledilo odločitvi Vrhovnega sodišča, ker naj bi vpisničarka po navodilu sodnika spraševala pooblaščenko tožeče stranke, če bodo z njene strani predlagane priče prišle, kot se je zavezala na prejšnjem naroku, čeprav tak sklep ni bil sprejet, pri čemer je nato sledilo opravičilo sodnika, da je prišlo do nesporazuma. Pristransko sojenje se je nadaljevalo tudi na naroku, ko je pooblaščenec toženca zaključil z navajanjem, ga je sodnik povprašal, kaj meni glede navedb tožeče stranke, podanih na prvem naroku in to kljub dejstvu, da je glede tega dobil poseben rok. Sodišče je dopustilo aktivno obrambo toženca, tožeči stranki pa je onemogočilo izvajanje predlaganih dokazov. Zato v primeru razveljavitve predlaga vrnitev v novo sojenje drugemu sodniku.

Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je tudi napačna odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je vsekakor upravičena do separatnih stroškov za pristop na narok za glavno obravnavo dne 5. 5. 2016, saj se pooblaščenec toženca kljub temu, da je bil pravilno vabljen, obravnave ni udeležil, sodišča pa očitno ni pravočasno obvestil o razlogu izostanka oziroma ta ni bil utemeljen. Tožeča stranka na naroku ni navajala ničesar, kar ne bi že predhodno v svojih vlogah. V kolikor bi bil pooblaščenec toženca prisoten na naroku, bi se lahko do teh navedb opredelil že na njem. Krivdno dejanje pooblaščenca toženca je povzročilo preložitev naroka in s tem podaljšanje teka sodnega postopka, kar vsekakor predstavlja dejansko podlago za uporabo 156. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo pogodbene kazni v znesku 24.427,30 EUR s pp zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Toženec, bivši delavec tožeče stranke, je ob sklenitvi delovnega razmerja s tožečo stranko podpisal pogodbo o zaposlitvi, ki je v XIII. točki vsebovala konkurenčno klavzulo, ki je določala, da delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca, če delavcu preneha delovno razmerje po njegovi volji ali krivdi, za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu, predvsem pa ne sme brez pisnega soglasja delodajalca:

-ustanavljati podjetja ali začeti opravljati samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo, kot jo ima delodajalec, če bi uporaba teh znanj pomenila za delodajalca konkurenco, in sicer 24 mesecev;

- skleniti delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, če bi to za delodajalca pomenilo konkurenco, in sicer 24 mesecev;

- skleniti pogodbe o delu ali pogodbe o avtorskem delu pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, če bi to za delodajalca pomenilo konkurenco, in sicer 24 mesecev.

V drugem odstavku sta stranki dogovorili, da je dolžan delavec delodajalcu plačati pogodbeno kazen v pavšalnem znesku 10-kratne povprečne bruto plače v zadnjem letu pred prenehanjem delovnega razmerja, če delavec ravna v nasprotju s prejšnjim odstavkom tega člena. V tretjem odstavku sta dogovorili, da v primeru, če delodajalec ne izda pisnega soglasja v primerih konkurenčne klavzule iz prvega odstavka tega člena in če spoštovanje konkurenčne klavzule delavcu onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, pripada delavcu za vsak mesec spoštovanja konkurenčne klavzule denarno nadomestilo v višini 40 % povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Denarno nadomestilo se izplača do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec na podlagi predložene ustrezne listine oziroma dokaza, iz katerega bo razvidno, da konkurenčno klavzulo delavec dejansko spoštuje. Po določbi četrtega odstavka XIII. točke pogodbe o zaposlitvi pa se po prenehanju pogodbe o zaposlitvi lahko delavec in delodajalec dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule, o čemer skleneta poseben sporazum.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, katerim stranki ne oporekata izhaja, da je tožencu na podlagi njegove redne odpovedi prenehala pogodba o zaposlitvi pri tožeči stranki dne 31. 5. 2010 in da se je dne 1. 9. 2010 zaposlil pri Zavarovalnici B. d.d.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker se je postavilo na stališče, v nasprotju z ustaljeno sodno prakso(1) in stališčem Vrhovnega sodišča RS v revizijski odločbi v tej zadevi(2) , da je določilo o pogodbeni kazni nično. Ugotovilo je, da je v času nastanka spornega razmerja veljal Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. - ZDR), zato je potrebno uporabiti te določbe. Pogodba o zaposlitvi ni pogodba civilnega prava, zato ni mogoče razpravljati o neposredni uporabi civilnopravnega instituta „pogodbena kazen“. V okviru delovnopravnega razmerja ni mogoče določenega vprašanja, ki ga na temeljni ravni ureja ZDR, urejati povsem neodvisno od načel, ki veljajo za delovnopravno razmerje. Opozorilo je na različnost delovnopravnega in civilnopravnega razmerja, ker je položaj strank bistveno drugačen, v civilnem razmerju prirejen, v delovnem razmerju podrejen. Zavzelo je stališče, da je v primeru kršitve konkurenčne klavzule mogoče uveljavljati le odškodninsko odgovornost, za kar pa je potrebno ugotoviti vse elemente odškodninske odgovornosti.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da instituta pogodbene kazni ni mogoče uporabiti za utrditev obveznosti spoštovanja konkurenčne klavzule, določene na podlagi ZDR. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, so delovna razmerja drugačna od civilnopravnih razmerij. Ena od strank delovnega razmerja je delavec, ki je v podrejenem, odvisnem razmerju do delodajalca, v civilnem razmerju pa gre za prirejeni stranki. ZDR ureja delovna razmerja in vsebino pogodbe o zaposlitvi ter tudi možne posledice v primeru kršitev pogodbenih obveznosti in teh ni mogoče širiti z uporabo institutov civilnega prava na podlagi določbe prvega odstavka 11. člena ZDR, ki je določal(3) , da se glede sklepanja, veljavnosti in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Zato pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem Vrhovnega sodišča RS, da konkurenčna klavzula, določena v 38. členu ZDR, ne predvideva oblik civilne sankcije za njeno kršitev, zaradi česar lahko delavec in delodajalec za neizpolnitev obveznosti delavca iz konkurenčne klavzule dogovorita ali plačilo odškodnine v smislu drugega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, OZ) ali pogodbeno kazen v smislu 247. člena OZ.

8. ZDR je v prvem odstavku 38. člena določal, da lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze (konkurenčna klavzula). Konkurenčna klavzula se je lahko v skladu z drugim odstavkom 38. člena ZDR dogovorila najdlje za obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca, razen v primeru izredne odpovedi iz pete alineje prvega odstavka 111. člena tega zakona. Po določbi tretjega odstavka 38. člena ZDR je morala biti določena z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja in ni smela izključiti možnosti primerne zaposlitve delavca. Če konkurenčna klavzula ni bila izražena v pisni obliki, se je po določbi četrtega odstavka 38. člena ZDR štelo, da ni dogovorjena. Če je spoštovanje konkurenčne klavzule po drugem odstavku 38. člena ZDR onemogočilo pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu je moral delodajalec po določbi prvega odstavka 39. člena ZDR za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo. Denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule je moralo biti določeno s pogodbo o zaposlitvi in znašati mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Če denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule ni bilo določeno s pogodbo o zaposlitvi, konkurenčna klavzula ni veljala. Po določbi 40. člena ZDR sta se lahko delodajalec in delavec sporazumno dogovorila o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule. Če je delavec odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ker je delodajalec huje kršil določila pogodbe o zaposlitvi, je konkurenčna klavzula prenehala veljati, če delavec v roku enega meseca od dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi prejšnjemu delodajalcu ni pisno izjavil, da ni vezan s konkurenčno klavzulo.

9. Predstavljene določbe same niso določale, kaj se zgodi, če katera od strank ne spoštuje določb konkurenčne klavzule, ki je dogovorjena v pogodbi zaposlitvi. Tako določbo je vseboval, v isto poglavje umeščeni 37. člen ZDR, ki je določal konkurenčno prepoved - zakonsko prepoved konkurenčne dejavnosti, ki je veljala v času trajanja delovnega razmerja. Drugi odstavek navedenega člena je določal, da lahko delodajalec zahteva povrnitev škode, ki nastane z delavčevim ravnanjem in sicer v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel (subjektivni rok) za opravljanje dela ali sklenitev posla, ki pomeni konkurenco, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla (objektivni rok). Ne glede na to, da v členih, ki urejajo konkurenčno klavzulo, ni določb o posledicah kršitve, tako kot je to določeno za konkurenčno prepoved, pa je po stališču pritožbenega sodišča potrebno to vprašanje rešiti ob upoštevanju določb ZDR, ki opredeljujejo odškodninsko odgovornost delavca. Po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilno stališče Vrhovnega sodišča RS, ki izhaja iz sklepa opr. št. VIII Ips 320/2015, da ker ZDR ne predvideva oblik civilne sankcije, mora biti ta določena v pogodbi o zaposlitvi, torej v kolikor v pogodbi o zaposlitvi ni navedene sankcije zaradi kršitev pogodbenih obveznosti le te ni. Odškodninska odgovornost delavca in delodajalca je bila vedno mogoča, ob upoštevanju določb ZDR in OZ (če so bile določbe OZ glede na ureditev v ZDR uporabljive). Delavec in delodajalec odgovarjata en drugemu v primeru povzročitve škode in dokazanih vseh ostalih elementih odškodninske odgovornosti.

10. ZDR je v 182. členu urejal odškodninsko odgovornost delavca, za katero so se zahtevali strožji pogoji, kot jih določa OZ. Tako je delavec odgovarjal le za škodo, povzročeno namenoma ali iz hude malomarnosti. Solidarna odgovornost delavcev za povzročeno škodo je bila predpisana le v primeru škode, povzročene z naklepnim kaznivim dejanjem. Odškodnina se je lahko zmanjšala ali se je delavca lahko oprostilo njenega plačila glede na njegovo prizadevanje za odpravo škode, odnos do dela ali njegovo gmotno stanje (183. člen ZDR). V primeru, da bi ugotavljanje višine škode povzročilo nesorazmerne stroške, se je lahko s kolektivno pogodbo določil znesek pavšalne odškodnine, kar pa ni bilo dovoljeno za odškodnino zaradi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu (185. člen ZDR). ZDR v nobeni od določb ni predvideval možnosti določitve pogodbene kazni za delavca v primeru kršitve pogodbenih obveznosti, namesto ali poleg odškodninske odgovornosti delavca. To pa ne more pomeniti, da jo je zato, ker pogodbena kazen ni bila posebej urejena v ZDR, možno dogovoriti ob sklicevanju na uporabo pravil civilnega prava, na podlagi 11. člena ZDR.

11. Po stališču pritožbenega sodišča je bil institut konkurenčne klavzule popolno urejen v ZDR, ki je določal obvezno pisnost in že sam določil neveljavnost, v kolikor ni bila izpolnjena obličnost. Naslednji pogoj za veljavnost konkurenčne klavzule je bila določba o najmanj tretjinskem nadomestilu plače zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. V kolikor to ni bilo določeno v pogodbi, konkurenčna klavzula ni bila veljavna. V primeru, da je bila konkurenčna klavzula veljavna, glede na vse zakonske zahteve določene v ZDR in je prišlo do njene kršitve, pa sta možni dve situaciji, kršitev s strani delavca ali kršitev s strani delodajalca. V kolikor nastopi kršitev s strani delavca in ta krši konkurenčno klavzulo ima (bivši) delodajalec po prepričanju pritožbenega sodišča možnost odškodninskega zahtevka po opisanih določbah ZDR in ne v celoti le po določbah OZ, ki so za delavca strožje. Torej ima sodišče prve stopnje prav, da je potrebno v teh primerih dokazati vse elemente odškodninske odgovornosti. Dopolnjevanje ali celo dejansko nadomeščanje odškodninske odgovornosti delavca zaradi kršitve konkurenčne klavzule s pogodbeno kaznijo, pri kateri delodajalcu ni potrebno dokazovati nastanka in višine škode, temveč le kršitev konkurenčne klavzule, je poenostavitev v korist delodajalca, kot močnejše pogodbene stranke in brez izrecne določbe v ZDR, ki je tudi po stališču pritožbenega sodišča nedopustna, ker je v nasprotju s temeljnim načelom delovnega prava varstva delavca kot šibkejše pogodbene stranke v delovnopravnem razmerju. Zato je taka določba v pogodbi o zaposlitvi nična. Posledice ničnosti je ZDR uredil v 12. členu, ki v takem primeru napotuje na uporabo splošnih pravil civilnega prava. Po 35. členu OZ je pogodba nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Po 86. členu OZ je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. V konkretnem primeru je, po stališču pritožbenega sodišča, pogodbeno določilo o pogodbeni kazni v konkurenčni klavzuli nično, ker nasprotuje določbam ZDR o pogojih za odškodninsko odgovornost delavca. Bistvo pogodbene kazni je, da mora stranka, ki pogodbo krši pogodbeno kazen plačati tudi v primeru, če škoda sploh ni nastala(4). Institut pogodbene kazni zato ne sodi v pogodbo o zaposlitvi, kot sredstvo za utrjevanje pogodbenih obveznosti, saj je za utrjevanje pogodbenih obveznosti med delavcem in delodajalcem predviden instrumentarij delovnopravne zakonodaje in delodajalec, kot močnejša pogodbena stranka, mimo teh določb ne more dodatno zavezovati delavca. S pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo se lahko določijo pravice, ki so ugodnejše, kot jih določa ZDR (7. člen ZDR), drugače, torej manj ugodno, pa le v točno določenih primerih, med katerimi pa ni konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule. Še več, zakonodajalec je posebej zaščitil položaj delavca z izrecno določbo, da se v primeru, če je določba v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, uporabljajo te določbe kot sestavni del pogodbe (30. člen ZDR). Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni neutemeljen.

12. Pravilnost stališča, da instituta pogodbene kazni kot civilne sankcije za primer neizpolnitve dogovorjene obveznosti ni mogoče pravnoveljavno uporabiti v primeru kršitve določb pogodbe o zaposlitvi o konkurenčni klavzuli, potrjuje tudi 251. člen OZ, ki določa upnikove pravice, če je pogodbena kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti. Po 1. odstavku 251. člena OZ lahko upnik v takšnem primeru zahteva bodisi izpolnitev obveznosti bodisi pogodbeno kazen. Po tej določbi ima torej upnik možnost izbire med pravico zahtevati izpolnitev obveznosti in pavico do plačila pogodbene kazni. Po 2. odstavku 251. člena OZ upnik izgubi pravico zahtevati izpolnitev obveznosti, če je zahteval plačilo pogodbene kazni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da po veljavni zakonodaji delodajalec v primeru kršitve konkurenčne klavzule zaradi zaposlitve delavca v drugi, konkurenčni pravni osebi od delavca ne bi mogel uspeti z zahtevkom, da delavec izpolni svojo obveznost (torej, da odpove pogodbo o zaposlitvi sklenjeno z drugo pravno osebo), tako da vse določbe OZ, ki se nanašajo na institut pogodbene kazni v zvezi s konkurenčno klavzulo, dogovorjeno med delavcem in delodajalcem, niti ne pridejo v poštev. Tudi glede na navedeno ta institut v primeru dogovora o konkurenčni klavzuli ni uporabljiv (saj je dejansko onemogočena tudi upnikova/delodajalčeva možnost izbire med obema pravicama, navedenima v 1. odstavku 251. člena OZ).

13. Ob stališču, ki ga je v svojih odločbah zavzelo Vrhovno sodišče RS, da je pri dogovoru o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi dopusten tudi dogovor o pogodbeni kazni v primeru nespoštovanja konkurenčne klavzule (kljub temu, da je ZDR posebej urejal odškodninsko odgovornost delavcev in kljub temu, da je lahko delavec za kršitev konkurenčne klavzule tudi odškodninsko odgovarjal), bi bilo mogoče pogodbeno kazen v pogodbi o zaposlitvi dogovoriti tudi za druge neizpolnitve obveznosti s strani delavca (npr. 31. člen - 36. člen ZDR), ki bi sicer lahko imele tudi naravo kršitve pogodbenih obveznosti, za katere so sankcije predvidene že v ZDR. To pomeni, da bi lahko delodajalec od delavca v teh primerih namesto izvedbe v ZDR predpisanih postopkov in sprejema v ZDR določenih sankcij (npr. redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, disciplinske odgovornosti delavca, odškodninske odgovornosti delavca) preprosto vtoževal izplačilo pogodbene kazni, ki bi bila za neizpolnitev delavčevih obveznosti dogovorjena. S tem pa bi prišlo dejansko do obida zakonskih določb (na škodo delavca, ki je v delovnopravnem razmerju že tako šibkejša stranka), ki zagotavljajo delavcu nekatere njegove temeljne pravice že v postopku pri delodajalcu (npr. pravica do seznanitve z očitanimi kršitvami, pravica do izjave,..), saj ni nobene zakonske podlage, ki bi delodajalca v primeru dogovorjene pogodbene kazni zavezovala, da delavcu te pravice omogoči. Tudi glede na navedeno je treba zaključiti, da institut pogodbene kazni v delovnopravnih razmerjih brez izrecne določbe v delovnopravni zakonodaji ni uporabljiv.

14. Zmotno je stališče pritožbe, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-51/90, ker naj ne bi bila relevantna, ker se nanaša na prejšnji Zakon o delovnih razmerjih (ur. l. RS 14/90 in 5/91, ZDR/90). Res je ZDR, ki se uporablja v tem primeru, določal protidajatev delodajalca v zameno za spoštovanje konkurenčne klavzule, če je bil delavcu zaradi tega onemogočen ustrezen dohodek, vendar so stališča iz omenjene odločbe še vedno aktualna. Položaj delavca in delodajalca kot pogodbenih strank delovnega razmerja je še vedno enak. Zato še vedno velja, da je prostovoljnost delavčevega pristanka relativna, ker je delavec kot družbeno in ekonomsko šibkejši subjekt delovnega razmerja postavljen v položaj, da mora na možnost začasne prepovedi konkurenčne dejavnosti pristati, če se želi zaposliti v organizaciji ali pri delodajalcu, ki sklenitev dogovora o prepovedi konkurenčne dejavnosti postavlja kot poseben pogoj za delavčevo zaposlitev. Prav tako je pomembno stališče iz navedene odločbe, ki je ugotovila neustavnost ureditve, ko ni bila določena protidajatev delodajalca v primeru konkurenčne klavzule, da načela socialne države zahtevajo, da zakonodaja ob varstvu legitimnih interesov delodajalca ne zanemari interesov delojemalca kot ekonomsko in socialno šibkejšega partnerja v delovnem razmerju. Poleg tega izpodbijana zakonska ureditev s svojim ugodnejšim obravnavanjem interesov enega partnerja v pogodbenem razmerju v tolikšni meri nasprotuje načelom pravičnosti, da jo je tudi iz tega razloga možno šteti za neskladno tako z načeli pravne kot tudi socialne države. Tudi ta stališča ustavnega sodišča so vodila sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče, da sta zavzeli stališče, da pogodbena kazen za utrjevanje obveznosti delavca ne more biti pravnoveljavno dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, ker postavlja delavca v bistveno slabši položaj od tistega, ki bi ga imel ob upoštevanju delovnopravne zakonodaje.

15. Pravilno je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek obravnavalo tudi po drugi pravni podlagi, saj sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, poleg tega pa ničnost določila o pogodbeni kazni na samo veljavnost konkurenčne klavzule nima vpliva. Presojalo je, ali je tožbeni zahtevek utemeljen kot zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule in ga zavrnilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tudi po tej pravni podlagi zahtevek ni utemeljen.

16. Zmotno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da je konkurenčna klavzula prenehala veljati, ker naj bi tožeča stranka sama kršila konkurenčno klavzulo s tem, da ni (takoj) pričela z izplačevanjem dogovorjenega denarnega nadomestila. Po zaključku prvostopenjskega sodišča, ob upoštevanju določbe 11. člena ZDR, ki napotuje na uporabo pravil civilnega prava, po določbi 103. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ stranki ni potrebno izpolniti svoje obveznosti, če sočasno druga stranka ne izpolni svoje obveznosti, oziroma je pogodbeno določilo razvezano po samem zakonu, če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina. Po stališču sodišča prve stopnje je v obravnavanem primeru to bistvena sestavina, saj je veljala prepoved, da delavec ne sme opravljati istovrstnega dela, torej je veljala tudi obveznost delodajalca, da mu plača dogovorjeno denarno odmeno, s čimer se v okviru delovnega prava zagotavlja določena stopnja socialne varnosti. Toženec je bil zaradi ravnanja tožeče stranke prost svojih obveznosti po konkurenčni klavzuli (načelo vzajemnosti in pravičnosti), ker tožeča stranka tožencu v obdobju od 31. 5. 2010 do 1. 9. 2010, ko ni bil zaposlen pri konkurenčni zavarovalnici, ni plačevala dogovorjenega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule in je ta prenehala. Tako stališče je pravno zmotno, ker ne gre za situacijo, ki bi lahko narekovala uporabo določb 103. in prvega odstavka 104. člena OZ. Toženec bi moral ravnati v skladu z določbo tretjega odstavka konkurenčne klavzule in delodajalca seznaniti z dejstvom, da spoštuje konkurenčno klavzulo, zaradi česar ima zmanjšan dohodek. Šele potem bi nastala obveznost delodajalca, da plača dogovorjeno nadomestilo in šele takrat bi nastopilo vprašanje, kakšne so posledice neizpolnjevanja pogodbene zaveze delodajalca. Ker toženec ni ravnal tako, do kršitve delodajalčeve obveznosti iz konkurenčne klavzule ni prišlo, posledično pa iz tega razloga tudi ne do njene neveljavnosti.

17. Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je trditvena podlaga tožeče stranke o nastanku in obstoju ter višini škode zaradi kršitve konkurenčne klavzule pomanjkljiva in presplošna. Samo zatrjevanje, da je škoda nastala zato, ker se je toženec zaposlil pri drugi zavarovalnici, ki trži enaka zavarovanja kot tožeča stranka in ker naj bi bilo splošno znano, da z zavarovalnimi agenti odidejo tudi stranke ter da je imela tožeča stranka po odhodu toženca manj pobranih premij, ne zadostuje za zaključek, da je tožeči stranki nastala konkretna škoda prav zaradi ravnanj toženca. Izpoved priče A.A., da je bilo na letnem nivoju pobrane za 200 do 300 „jurjev“ manj premije, ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage. V zavarovalništvu se sklepajo zavarovalne pogodbe v pisni obliki, kjer so znane stranke in višine premij, torej je imela tožeča stranka možnost trditi in dokazati, katere posle je prenesel toženec k novemu delodajalcu in kakšna škoda je nastala. Prav tako samo dejstvo, da je toženec imel „skadencer“, še ne zadostuje za zaključek, da je prevzel stranke, razvidne iz njega, kot se zmotno zavzema tožeča stranka v pritožbi. Tožeča stranka ni ponudila nobenega dokaza v zvezi s prevzemom strank. Izpoved samega toženca, da je k novi zavarovalnici za njim prešlo nekaj strank, njegove „žlahte“, ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage, ki mora biti konkretna in ne pavšalna. Kot je že večkrat poudarilo vrhovno sodišče zaradi načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov in tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke(5). Tako je že iz razloga nedokazanosti nastanka in višine škode sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, v kolikor se tožbeni zahtevek presoja po tem temelju.

18. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da bi tožeča stranka morala dokazati dejansko konkuriranje toženca in da ne zadostuje le možnost konkuriranja ter dokazati da je pri njej pridobil specifična konkurenčna znanja. Glede na zgoraj opisana stališča pa to ni več odločilno za rešitev tega spora. Ni namreč nezanemarljivo, da je toženec že pred zaposlitvijo pri tožeči stranki imel licenco za zavarovalnega zastopnika. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja na stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi, opr. št. II Ips 60/2013, ko je zavzelo stališče, da konkurenčna klavzula varuje le tiste podatke, znanja, izkušnje in zveze, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj zaščitenega pogodbenika. Kadar gre za splošna znanja, podatke, izkušnje in vsem dostopne zveze, že po naravi stvari sama zaščita s konkurenčno klavzulo ni dopustna, saj je predmet zaščite splošno dostopen.

19. Utemeljena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da konkurenčna klavzula tožencu onemogoča možnost primerne zaposlitve, saj je imel licenco zavarovalnega zastopnika, ta poklic pa lahko opravlja le v okviru zavarovalništva, ki je strogo regulirana dejavnost glede tega, kdo jo lahko opravlja. Sklicevanje tožeče stranke na to, da je bil toženec prej administrator in da je to zanj ustrezna zaposlitev, je zmotno. Zato bi tožeča stranka lahko toženca omejila le glede opravljanja poslov, ki se nanašajo na dejansko izkoriščanje znanja in poslovnih zvez, ki jih je pridobil pri njej, ne pa, da ga onemogoči pri izvajanju katerihkoli zavarovalniških poslov, kot izhaja iz vseh treh alinej prvega odstavka konkurenčne klavzule. Tožeča stranka pa niti v sodnem postopku ni konkretizirala ravnanj toženca, ki naj bi predstavljala dejansko konkurenco, temveč je podala le splošne trditve o sklepanju istovrstnih zavarovanj, kot jih je sklepal pri njej. Pri tem se, glede na stališča vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 60/2013, zastavlja vprašanje ali je pridobivanje zavarovalcev na prostem trgu, kar zavarovalniški trg pri nas je, sploh lahko prepovedano konkurenčno delovanje. Zavarovalci se lahko namreč prosto odločajo, pri kateri zavarovalnici bodo sklenili zavarovanje in tudi svobodno prehajajo med zavarovalnicami.

20. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič, ki bi izpovedale, da stranke praviloma sledijo zavarovalnemu zastopniku, na katerem območju je toženec opravljal delo in kje so se nahajale njegove vizitke, ko je bil zaposlen pri drugi zavarovalnici. Ti dokazi so bili glede na pravilna materialnopravna stališča sodišča prve stopnje nepotrebni, zato jih je utemeljeno zavrnilo.

21. Neutemeljene so pritožbene navedbe o pristranskem sojenju, ker sodišče prve stopnje ni sledilo materialnopravnim stališčem Vrhovnega sodišča RS. Po določbi 362. člena v zvezi s 383. členom ZPP mora sodišče prve stopnje v primeru razveljavitve zadeve in vrnitve v novo sojenje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo vrhovno sodišče, ni pa vezano na njegova materialnopravna stališča. Po določbi 125. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni. 3. člen Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl.) pa določa, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava in ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Tako vztrajanje pri materialnopravnem stališču ne pomeni pristranskega sojenja. Pristransko sojenje tudi ni izpraševanje strank in njihovih pooblaščencev o posameznih odprtih vprašanjih v postopku, saj je to naloga predsednika senata (298. člen ZPP), kot tudi pomota sodnika o tem, ali so bile določene priče vabljene ali ne. Zaradi vsega navedenega so pritožbene navedbe o pristranskem sojenju neutemeljene.

22. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, saj jih je sodišče prve stopnje pravilno naložilo v plačilo tožeči stranki, ki s svojim zahtevkom ni uspela, kar je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl., ZDSS-1). Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo skladno z določbo 155. člena ZPP, ki nalaga, da se pri odločanju upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo in ob upoštevanju vrednosti, določene v Zakonu o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji, ZOdvT).

23. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke za priznanje separatnih stroškov za prihod na narok 5. 5. 2016, saj sodišče naroka ni preložilo in ga je opravilo. Ker je bil narok opravljen, niso nastali nepotrebni stroški, zato ne pride v poštev uporaba določbe 156. člena ZPP.

24. Ker torej niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. V skladu z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka in sicer je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP).

------

(1) odločbe VS RS VIII Ips 211/2009 z dne 22. 3. 2011, VIII Ips 193/2010, VIII Ips 1/2011, VIII Ips 3/2011.

(2) VIII Ips 320/2015.

(3) Enako določbo ima sedaj veljavni 13. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

(4) glej tč. 11 sklepa VS RS opr. št. VIII Ips 320/2015.

(5) VIII Ips 125/2013, VIII Ips 157/2010.


Zveza:

ZDR člen 11, 11/1, 12, 37, 37/1, 37/2, 38, 38/1, 38/2, 38/3, 38/4, 39, 39/1, 40, 182, 183, 185. OZ člen 35, 86, 103, 104, 104/1, 239, 239/2, 247, 251, 251/1, 251/2, 253.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.02.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAzMDIy