VDSS sodba in sklep Pdp 399/2016

Jedro

Tožnica v tem sporu zahteva ugotovitev ničnosti aktov delodajalca, izdanih od leta 1994 dalje, ker naj bi bili sprejeti v nasprotju s prisilnimi predpisi in kogentnimi načeli. S takšno tožbo ne more obiti zakonskih prekluzivnih rokov, ki so (bili) za izpodbijanje posameznih določb določeni v ZDDO oziroma v ZJU. Prav tako s takšno tožbo ne more doseči vnovične presoje njihove zakonitosti pred sodiščem. Okvir presoje zakonitosti aktov (kar je bilo predmet predhodnih sodnih postopkov) zajema tudi ničnostne razloge. Zato se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da v dosedanjih sodnih sporih zahtevki na ugotovitev ničnosti aktov delodajalca niso bili predmet presoje. S pravnomočnostjo izpodbijanih odločb je tako odpadla možnost njihove (ponovne) presoje pravilnosti in zakonitosti, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti aktov delodajalca, pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se v celoti razveljavi izpodbijani sklep, izpodbijana sodba pa v točki I/1, predzadnji in zadnji alineji točke I/2, točki I/3 in točki II ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa UE A., št. ... z dne 15. 1. 2013 in sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 24. 4. 2013 ter sklepa UE A., št. ... z dne 28. 2. 2013 in sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 8. 5. 2013. Z izpodbijano sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 15.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, do plačila (tč. I./1 izreka sodbe) in na ugotovitev, da so nični: odločba občine A., št. ... z dne 21. 11. 1994, odločba UE A., št. ... z dne 13. 2. 1996, odločba UE A., št. ... z dne 1. 6. 1999, odločba UE A., št. ..., UE A., št. ... z dne 10. 12. 2003, sklep UE A., št. ... z dne 30. 6. 2004, sklep UE A., št. ... z dne 24. 5. 2006, sklep UE A., št. ... z dne 8. 5. 2007, pogodba o zaposlitvi, št. … z dne 31. 7. 2008, aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, št. ... z dne 31. 7. 2008, odločba UE A., št. ... z dne 5. 5. 2009, sklep UE A. št. ... z dne 28. 9. 2009, sklep UE A., št. ... z dne 9. 4. 2008, sklep UE A., št. ... z dne 9. 7. 2008, sklep UE A., št. ... z dne 9. 10. 2008, sklep UE A., št. ... z dne 12. 1. 2009, sklep UE A., št. ... z dne 22. 3. 2013 in sklep UE A., št. ... z dne 17. 7. 2013 (tč. I./2 izreka sodbe) ter da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti nastale stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje do plačila, vse v 15 dneh (tč. I./3 izreka sodbe). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati znesek 807,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje do plačila (tč. II izreka sodbe).

2. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da je podano nasprotje med razlogi sodbe in vsebino dokaznih listin. Sodišče prve stopnje je na podlagi spremenjenega dejanskega stanja odločilo v nasprotju z ZPP in s tem tožnici odvzelo možnost obravnavanja odločilnih dejstev pred sodiščem. Do pojma šikaniranje se je pritožbeno sodišče opredelilo v zadevi opr. št. Pdp 763/2006 z dne 12. 4. 2007.

Tožba je v celoti pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno delno zavrženje. Sklicuje se na odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1343/2014 z dne 2. 4. 2015.

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo njen zahtevek za plačilo odškodnine zaradi povzročitve duševnih in psihičnih bolečin in nastale bolezni, povezane z dolgotrajnim šikaniranjem na delovnem mestu, mobingom in neenakim obravnavanjem (diskriminacijo) pri napredovanju in prerazporejanju zaposlenih na boljša delovna mesta oziroma trpinčenjem na delovnem mestu, kar je tožnica podrobneje pojasnila v svoji obširni pisni izjavi z dne 20. 3. 2015. Načelnik B.B. je šikaniranje izvajal po vodji oddelka C.C. in D.D. ter po sodelavcih E.E. in F.F. Ti so tožnico nenehno kontrolirali. Načelnik in D.D. tožnici nista dovolila dialoga. Oba sta kršitelja, zato njuni izpovedi nista verodostojen dokaz. Tožena stranka ni navedla, še manj pa dokazala, da je bil objavljen javni razpis, za katerega je izpolnjevala pogoje. Tožnico se je izsiljevalo, da se prijavlja na razpise, čeprav so bili določeni pogoji, ki jih tožnica ni izpolnjevala. Drugi zaposleni (med njimi na primer F.F., G.G. H.H., I.I., J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., O.O., D.D.) so bili po pridobljeni izobrazbi premeščeni na boljša delovna mesta na podlagi spremenjene sistemizacije in 57. člena ZJU. B.B. je na zaslišanju izpovedal, da je bila v 15 letih najslabše ocenjena delavka. Navedeno dokazuje, da je bila tožnica žrtev trpinčenja, saj je dobra delavka, ki svoje delo opravlja odgovorno, vestno in pošteno, kot to izhaja iz ocenjevalnega lista z dne 26. 9. 2008. Prejela je štiri opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki se nahajajo v spisu. Tožnica je v svoji pisni izjavi pojasnila razloge za njihovo neutemeljenost. Sodišče prve stopnje jih v dokaznem postopku ni obravnavalo. Tožnica je v podrejenem položaju tudi v razmerju do sodelavcev, zlasti v razmerju do E.E. Tožnici so med delovnim časom odtujevali njene zasebne listine.

Določba pogodbe o zaposlitvi, ki javnemu uslužbencu določa višjo ali nižjo plačo od zakonsko določene, je nična. Vsi upravni akti, izdani od leta 1994, so bili izdani v nasprotju s takrat veljavnimi predpisi, zato so nični. Leta 1994 je bila tožnica degradirana in razporejena na nižje delovno mesto. Neutemeljeno ni napredovala. Iz odločb je razvidno, da je tožena stranka kršila predpise in tožnico namerno poniževala. Pri ničnosti upravnih aktov gre za dve ugotovljeni nepravilnosti. Prva je ta, da bi leta 1994 morala ostati na delovnem mestu referent I. Druga pa je ta, da je tožena stranka daljše časovno obdobje kršila zakonska in podzakonska določila ter pogodbena določila. Sodišče prve stopnje pisne izjave tožnice ni upoštevalo. Tožena stranka je izvajala kršitev tudi pri izplačevanju nadur. Sodišča v dosedanjih postopkih niso odločala o ničnosti upravnih aktov, izdanih od leta 1994. Sodba sodišča prve stopnje opr. št. Pd 206/2009 je nezakonita ter v nasprotju s sodbo opr. št. Pd 254/2009. Ob izsiljenem podpisu aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi leta 2008 je tožnica ugotovila, da načelniku ne more več zaupati. V pogodbi o zaposlitvi ima nezakonito prevedeno plačo. Tožnica je predložila številne dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Neenako obravnavanje se nanaša tudi na napredovanje 1. 10. 2008, ko je tožnica napredovala za en plačni razred, drugi delavci (P.P., R.R., S.S.) pa so napredovali za dva plačna razreda. Ob prevedbi je imela tožnica določeno nižjo plačo od G.G. in F.F. Zaradi tožničine prijave inšpekciji je bila v letu 2006 ocenjena zadovoljivo, v letu 2005 pa z oceno odlično.

Dne 9. 11. 2010 je načelnik B.B. nad tožnico izvajal psihično nasilje in ji grozil. Tožnica je žrtev nenehnih kritik, pripomb in žalitev. Od strank je večkrat prejela pohvale, ki jih nadrejeni ne upoštevajo. Tožnica je opozorila na nezakoniti vpogled v elektronsko službeno pošto. Onemogočeno ji je bilo delo z računalnikom. Ima težave z odobritvijo letnega dopusta in koriščenjem ur. Ravnanje tožene stranke je sistematično in dolgotrajno. Izvedeni dokazni postopek je bil nepopoln, dokazna ocena je neprepričljiva in nasprotuje izvedenim dokazom. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje navaja, da toženi stranki niso nastali stroški postopka, ker jo zastopa državno pravobranilstvo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Tožnica je vložila odgovor na odgovor na pritožbo. Te vloge pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj zakon v pritožbenem postopku tovrstne vloge ne predvideva.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep in sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa z dne 15. 1. 2013 in sklepa komisije za pritožbe z dne 24. 4. 2013 ter sklepa z dne 28. 2. 2013 in sklepa komisije za pritožbe z dne 8. 5. 2013. Ugotovilo je, da tožnica navedenih sklepov po vsebini ni izpodbijala s tožbo, temveč šele z dopolnitvijo tožbe, zato je zaključilo, da je bila tožba v tem delu vložena po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je preuranjen.

8. Po prvem odstavku 274. člena ZPP sodišče po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila vložena prepozno, če je s posebnim predpisom določen rok za tožbo. Tak poseben predpis je tudi določba drugega odstavka 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Ta določa, da javni uslužbenec lahko zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v tridesetih dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe.

9. Šteje se, da je tožnica vložila tožbo 10. 6. 2013, ko jo je priporočeno oddala na pošto (to izhaja iz poštnega žiga na pisemski ovojnici, ki je pripeta na list. št. 1 spisa; drugi odstavek 112. člena ZPP). Ker tožba ni bila popolna (vsebino tožbe določa ZPP v 180. členu) jo je sodišče prve stopnje pravilno pozvalo na dopolnitev (sklep z dne 18. 6. 2013). Tožnica je ravnala po sklepu sodišča in tožbo dopolnila, med drugim tudi tako, da je določno opredelila tožbeni zahtevek, v okviru katerega je postavila zahtevek na razveljavitev navedenih sklepov. Tožbo je dopolnila v roku, ki ji ga je sodišče prve stopnje v sklepu z dne 18. 6. 2013 določilo za dopolnitev, zato se na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP šteje, da je bila tožba, z upoštevanjem njene dopolnitve, vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena, to pa je 10. 6. 2013. Zato je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je tožnica navedene sklepe izpodbijala šele 19. 8. 2013, ko je bila vložena dopolnitev tožbe.

10. V izpodbijanem sklepu manjkajo ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kdaj sta bila tožnici vročena izpodbijana sklepa komisije za pritožbe, kar je pomembno z vidika pravilne uporabe 25. člena ZJU. Zaradi zmotne pravne presoje je tako dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

11. Tožnica v tem sporu vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu.

12. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je tožena stranka kršila prepoved diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu po 6. in 6a. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR: Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.). Odškodninski zahtevek je zavrnilo, ker ni ugotovilo s strani tožnice zatrjevanih protipravnih ravnanj diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je preuranjen.

13. Tožnica je po sklepu sodišča prve stopnje, podanem na naroku dne 19. 3. 2015, v spis vložila pisno izjavo, v kateri je podrobno pojasnila vsa ravnanja, ki naj bi kazala na to, da je bila žrtev neenake obravnave in trpinčenja na delovnem mestu (pisna izjava z dne 20. 3. 2015). Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da je v izjavi opisala tudi dogodke, do katerih se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Gre za dogodke, ki so relevantni za presojo, ali ravnanje načelnika in drugih tožničinih sodelavcev kot celota ustreza opredelitvi pojma trpinčenja na delovnem mestu. Tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih navedb, da je od tožene stranke neutemeljeno prejela več opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Navedla je, da jo nadrejeni in sodelavci kontrolirajo, da ji načelnik in nadrejeni nista dovolila dialoga, da je bila žrtev kritik, pripomb, žalitev, da je prišlo do nezakonitega vpogleda v njeno elektronsko pošto, da ji je bilo onemogočeno delo z računalnikom in drugo. Tožnica je prav tako zelo podrobno pojasnila, zakaj naj bi bila po njenem mnenju neenako obravnavana in šikanirana pri napredovanju na boljša delovna mesta in kako je bilo z razpisi za nova delovna mesta, pri čemer je tudi poimensko navedla, v razmerju do koga je bila neenako obravnavana. Da bi sodišče prve stopnje presodilo utemeljenost teh očitkov, bi moralo ugotoviti, ali je načelnik sistematično oziroma s ponavljajočimi ravnanji, ki jih opisuje tožnica, slednjo ignoriral, izključeval in podobno. Sodišče prve stopnje bi moralo torej ugotoviti, kaj se je v resnici dogajalo v spornih razmerjih in nato ob presoji vsega dogajanja kot celote ugotoviti, ali je bila tožnica neenako obravnavana in trpinčena na delovnem mestu. Na tem mestu pritožbeno sodišče opozarja na odločitev VSRS v zadevah opr. št. VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015 z dne 30. 6. 2016, v katerih je zavzeto stališče, da je v skladu z definicijo, opredeljeno v 6.a členu ZDR, trpinčenje proces (dogajanje, vedenje ali ravnanje) in ne zgolj enkraten konflikt. Gre za več dogodkov oziroma ravnanj, ki gledano skupaj (in ne le vsak zase) predstavljajo trpinčenje v opisanem smislu. V izpodbijani sodbi tako manjkajo ugotovitve sodišča prve stopnje o pravno odločilnih dejstvih, ki so relevantne z vidika pravilne uporabe določbe 6. in 6a. člena ZDR, zato je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

14. Tožnica v tem sporu zahteva tudi ugotovitev ničnosti aktov delodajalca, izdanih od leta 1994 dalje, ker naj bi bili sprejeti v nasprotju s prisilnimi predpisi in kogentnimi načeli.

15. Po določbi 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom - razen če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Smiselno enako določbo je vseboval tudi Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadalj.) v 103. členu.

16. V spornem obdobju sta odločanje o pravicah in obveznostih delavcev v državnih organih oziroma javnih uslužbencev urejala Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 in nadalj.) v 72. členu in ZJU v 25. členu. Oba sta urejala možnost dvostopnega odločanja z izvršljivostjo dokončne odločitve (pravilo) in možnost sodnega varstva zoper dokončno odločitev organa druge stopnje v roku 30 dni. Če delavec zoper odločitev predstojnika ni uveljavljal varstva pravic oziroma ni uveljavljal sodnega varstva zoper dokončno odločitev, je postala odločitev o pravicah in obveznostih delavca oziroma javnega uslužbenca dokončna in pravnomočna.

17. ZDDO (in kasneje ZJU) je tako urejal način izpodbijanja odločbe delodajalca, za katero je delavec menil, da je v nasprotju s prisilnimi predpisi ali ustavo in je torej delavec imel možnost podaje ugovora (oziroma pritožbe) zoper takšno odločbo in v nadaljevanju tudi sodnega varstva. V kolikor se tožnica ni strinjala z odločitvijo delodajalca v izpodbijanih aktih ali je menila, da so bili izdani v nasprotju s prisilnimi predpisi in kogentnimi načeli, bi morala pri toženi stranki podati ugovor oziroma pritožbo in v nadaljevanju sprožiti sodno varstvo.

18. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in te ugotovitve tožnica v pritožbi ne izpodbija, da je tožnica po uveljavitvi ZDR v letu 2002 zoper izdane individualne akte (z izjemo sklepa z dne 22. 3. 2013 in z dne 17. 7. 2013) neuspešno uveljavljala sodno varstvo. Zato so ti akti postali pravnomočni in s tem zavezujoči za obe stranki.

19. Tožnica tako s tožbo, s katero zahteva ugotovitev ničnosti aktov delodajalca, ne more obiti zakonskih prekluzivnih rokov, ki so (bili) za izpodbijanje posameznih določb določeni v ZDDO oziroma v ZJU. Prav tako s takšno tožbo ne more doseči vnovične presoje njihove zakonitosti pred sodiščem. Okvir presoje zakonitosti aktov (kar je bilo predmet predhodnih sodnih postopkov) zajema tudi ničnostne razloge. Zato se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da v dosedanjih sodnih sporih zahtevki na ugotovitev ničnosti aktov delodajalca niso bili predmet presoje. S pravnomočnostjo izpodbijanih odločb je tako odpadla možnost njihove (ponovne) presoje pravilnosti in zakonitosti, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti aktov delodajalca (z izjemo sklepa z dne 22. 3. 2013 in z dne 17. 7. 2013), pravilno zavrnilo (primerjaj odločitev pritožbenega sodišča Pdp 859/2015 z dne 14. 4. 2016).

20. Glede sklepov z dne 22. 3. 2013 in z dne 17. 7. 2013 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da še nista bila podvržena sodni presoji, zato je v tem delu presojalo obstoj ničnostnih razlogov. Teh ni ugotovilo, zato je zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka. Ta odločitev sodišča prve stopnje je preuranjena. Kot je bilo že pojasnjeno, tožnica s tožbo na ugotovitev ničnosti navedenih dveh sklepov ne more obiti kogentnih določb 24. in 25. člena ZJU. Sodišče prve stopnje teh določb ni upoštevalo in ni ugotovilo, ali je tožnica izkoristila možnost pritožbe in ali je zoper ta dva akta delodajalca pravočasno uveljavljala sodno varstvo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

21. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v celoti razveljavilo izpodbijani sklep, izpodbijano sodbo pa v točki I/1, predzadnji in zadnji alineji točke I/2, točki I/3 in točki II ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP). Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari. V ostalem delu je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo ter potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (točka I/2 razen zadnje in predzadnje alineje; 353. člen ZPP).

22. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

23. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno presoditi pravočasnost tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov, in pri tem šteti, da je tožnica glede navedenih sklepov sodno varstvo pred delovnim sodiščem zahtevala z vložitvijo tožbe dne 10. 6. 2013. V primeru, da bo ugotovilo, da je tožnica v tem delu pravočasno uveljavljala sodno varstvo, bo moralo tožbo v tem delu obravnavati po vsebini. Glede zahtevka na ugotovitev ničnosti sklepa z dne 22. 3. 2013 in z dne 17. 7. 2013 bo moralo ugotoviti, ali je tožnica postopala po 24. in 25. členu ZJU. V primeru, da bo ugotovilo, da je tožnica ravnala v skladu z ZJU, bo moralo zahtevek v tem delu obravnavati po vsebini. Pri tem pritožbeno sodišče, glede na zaključek sodišča prve stopnje, da je po skrbnem pregledu izpodbijanih sklepov tudi sicer ugotovilo, da so bili izdani v skladu s predpisi in s strani pristojnih oseb ter so vsebinsko prepričljivo utemeljeni (6. točka obrazložitve) ter na ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz obrazložitve sklepov izhaja njihova vsebinska utemeljenost (21. točka obrazložitve) opozarja, da so takšni zaključki in ugotovitve sodišča prve stopnje pomanjkljivi in jih ni mogoče preizkusiti. Sodišče mora za svoje zaključke navesti razloge o odločilnih dejstvih in jih v obrazložitvi sodbe tudi ustrezno utemeljiti. Sodišče se ne more zgolj sklicevati na dejansko stanje, ugotovljeno v predsodnem postopku in na vsebinsko utemeljenost takšne odločitve. V zvezi z odškodninskim zahtevkom se bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju opredeliti do vseh relevantnih tožničinih navedb, podanih v pisni izjavi, ugotoviti vse pravno odločilne okoliščine in nato ob presoji vsega dogajanja kot celote ugotoviti, ali je bila tožnica neenako obravnavana in trpinčena na delovnem mestu.

24. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 699/2014
• VDSS sklep Pdp 1417/2014
• VDSS sklep Psp 369/2011