VDSS sodba Pdp 297/2016

Jedro

Tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu skupinski habilitator, je zatrjevala kršitve prepovedi trpinčenja in nadlegovanja v spornem času. Protipravnega ravnanja tožene stranke kot delodajalca ni bilo (tožnici ni bilo onemogočeno delo, tožnici pri obračunu dodatka za delo z osebami z motnjo utemeljeno niso bile priznane vse ure dela z uporabniki, tožnica ni bila izključena iz komunikacije...), zato odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od tožene stranke plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 13.000,00 EUR (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.064,45 EUR, v 15 dneh, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka na prvi in drugi stopnji. Navaja, da tožnica in direktorica tožene stranke nista imeli dobrega odnosa, večina težav pa je izvirala iz dejstva, da je tožnica izrazila svoje mnenje in opozarjala na nepravilnosti, poleg tega pa je kandidirala za direktorico tožene stranke in vložila tožbo zaradi neizbire, s katero je pravnomočno uspela. Meni, da jo je direktorica tožene stranke želela onemogočiti na vseh ravneh, jo šikanirala in nad njo izvajala dodatni pritisk. Navaja, da je za odločitev v predmetni zadevi potrebno upoštevati vsa ravnanja direktorice tožene stranke kot celote in upoštevati izpovedbe vseh prič, od katerih je večina še vedno zaposlena pri toženi stranki, saj ji je avgusta 2015 na njeno željo prenehalo delovno razmerje, ker ni več zdržala trpinčenja s strani direktorice. V zvezi s pisnim opozorilom z dne 16. 11. 2011 tožnica navaja, da direktorica ni pojasnila oz. dokazala svojih navedb, da naj bi v času njene odsotnosti prejela več prijav glede zlorabe bolniškega staleža. Detektivka je bila pri tožnici doma ob drugačnih urah, kot je to navedeno v poročilu, pri njenem osebnem zdravniku pa preverjanja ni bilo. Meni, da ji je direktorica kontrolo poslala z namenom ustrahovanja, glede obravnave na Svetu tožene stranke pa poudarja, da je svet le formalno opravil dolžnost obravnavanja zadeve, pri čemer niso imeli namena dejansko odločati o kršitvah. V zvezi z onemogočanjem opravljanja dela na delovnem mestu skupinski habilitator meni, da je sodišče nekritično sledilo izpovedi direktorice, da je tožnica opravljala dela sodelovanja pri postopkih sprejema in odpusta uporabnikov, saj iz izpovedi tožnice in A.A. izhaja nasprotno. Meni, da je sodišče napačno zaključilo, da se načrtovanje individualnih načrtov ne izvaja, saj je B.B. izpovedala, da se to ves čas izvaja neformalno, formalno pa na osebah, ki so na novo vključene v program. Navaja, da je opravljala bistveno manjši obseg del in nalog, kot izhaja iz opisa delovnega mesta in za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Edine strokovne zadolžitve, ki so ji bile dovoljene, so bile izvajanje hitre hoje in gibalne delavnice, ker naj ne bi imela primerne izobrazbe. Navaja, da je njena izobrazba in sposobnost za delo primerna in ustrezna, iz dokaznega postopka ne izhaja nasprotno. Ne strinja se z navedbami tožene stranke o tem, da ni delala lepo z uporabniki, saj so navedeno zanikale priče A.A., B.B., C.C. in D.D.. Meni, da so napačni zaključki sodišča, da je tožnica opravljala vse naloge po pogodbi o zaposlitvi, razen tistih, ki jih opravlja samo vodja. Trdi, da ji direktorica za maj 2013 neupravičeno ni priznala dodatka za delo z osebami z motnjo za vse ure, opravljene z neposrednim delom z uporabniki. Meni, da je sodišče nekritično sledilo izpovedi direktorice, da se je strokovnim sodelavcem dodatek izplačal za največ 75% od vseh ur v mesecu, saj o tem pravilu tožnica in računovodkinja nič nista vedeli. Navaja, da je računovodkinja E.E. izpovedala, da za tožnico za maj 2013 direktorica ni odobrila števila opravljenih ur, zato je moral A.A. zmanjšati to število. Navaja, da je bila tudi računovodkinja obveščena o mobingu nad njo. Poudarja, da ni prejela elektronskega sporočila s pojasnilom, v kakšni višini se strokovnim sodelavcem izplača dodatek in da sodišče ni upoštevalo izpovedb drugih prič glede izločanja tožnice iz komunikacije. Sklicuje se na izpoved A.A., da je bila komunikacija direktorice s tožnico preko njega bolj pogosta, in da je bil odnos med njima obremenjen ter da ji je direktorica obljubljala individualne sestanke, ki pa jih ni realizirala. Navaja, da je v podobni zadevi pritožbeno sodišče zaključilo, da je delodajalec odškodninsko odgovoren (Pdp 1448/2010). Meni, da je direktorica spremenila sprejet dogovor glede obiska F.F., zato je to nalogo izvedla G.G., te spremembe zadolžitev pa ni znal pojasniti A.A.. Enako je bil spremenjen dogovor o tem, kdo gre skupaj na izlet na H. s A.A.. Slednji je šel nato sam na izlet z uporabniki, kar je bila nesmotrna odločitev, saj je bila potrebna intervencija. Meni, da je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ni šlo za mobing v primeru zapisnika z dne 18. 4. 2013, saj se je A.A. spomnil očitkov in poniževalne komunikacije direktorice s tožnico in izpovedal, da ni bilo običajno, da bi se zapisnik pošiljal po elektronski pošti, kot je to zahtevala direktorica od tožnice. Meni, da je pravočasno oddala vlogo za dopust, a jo je direktorica ignorirala tri mesece, le en dan pred koriščenjem dopusta pa ji je povedala, da mora koristiti še preostala dva tedna dopusta med kolektivnim dopustom, pri čemer je v letnem planu zapisano, da strokovni sodelavci nimajo kolektivnega dopusta. Meni, da je bila zato neenakopravno obravnavana, saj je direktorica z odobritvijo dopusta tožnici vedno zavlačevala. Pri zaprosilu za dopust 1. 7. - 3. 7. pa ji je vročila še listek, da ji dopust lahko tudi prekliče, če bo to treba, zato tožnica meni, da je bil njen namen le izkazovanje moči. V zvezi z opozorilom pred redno odpovedjo z dne 12. 7. 2013 pojasnjuje, da je delo zapustila zaradi zasebne zadeve, iz sistema pa se ni mogla odjaviti, ker ta ni deloval. Nadrejenemu je pojasnila svoj odhod, naslednji dan pa je pojasnilo skupaj z bolniškim listom podala tudi direktorici. Meni, da je tudi ta opomin posledica šikaniranja. Tudi team building je pomenil šikaniranje, saj tožnica ni mogla odgovoriti na obtožbe direktorice, počutila pa se je ponižano. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da direktorica tožnici ni očitala kraje denarja, saj to izhaja iz izpovedi A.A., trpinčenje pa je predstavljal tudi očitek direktorice, da je v zapisniku seje strokovnega sveta zapisano nekaj, kar ni res. Meni, da je tudi glede seje strokovnega sveta z dne 2. 4. 2015 sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je le delno povzelo izpovedbe prič A.A., B.B. in direktorice in ni zaslišalo vseh predlaganih prič - I.I. bi potrdil, da tožnica ni kradla denarja njegovemu varovancu, J.J., K.K., L.L. in M.M. pa bi izpovedale glede tožničine zahteve za odpravo kršitev obveznosti, N.N. glede dela tožnice, priči O.O. in P.P. pa bi lahko izpovedali o splošni klimi pri toženi stranki, za katero je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da je nepomembna za odločitev v predmetni zadevi. Navaja, da je nevzdržnost odnosov ugotovila tudi notranja revizija poslovanja tožene stranke s strani resornega ministrstva, o tem pa so poročali tudi mediji. Meni, da bi sodišče na podlagi celotnega dokaznega postopka moralo ugotoviti konkretne pojavne oblike vertikalnega trpinčenja na delovnem mestu, saj ji je bilo onemogočeno komuniciranje z direktorico, ni ji bilo odrejeno delo oziroma je bila deležna neprimernega delovnega okolja, slabih socialnih stikov, negiranja njenih sposobnosti, okrnitve socialnega ugleda, dodeljevale pa so se ji nesmiselne delovne naloge. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da niti ena priča v bistvenem delu ni potrdila tožničinih navedb glede trpinčenja na delovnem mestu, tožena stranka pa je uspela dokazati, da tega ni bilo. Meni, da subjektivno dojemanje tožnice ne pomeni, da bi moralo tem ocenam slediti tudi sodišče. Navaja, da je tožnica pisno opozorilo prejela zaradi kršitev delovnih obveznosti (ki so bile ugotovljene preko detektiva), kar ne predstavlja trpinčenja. Tožničin očitek, da svet tožene stranke ni imel namena obravnavati njene prijave mobinga, ni utemeljen, kar izhaja iz izpovedbe R.R.. Svet tožene stranke je izpeljal postopek reševanja zadeve in celovito pristopil k obravnavanju podane zahteve, pri čemer sta imeli obe stranki možnost se izjaviti o trpinčenju. V zvezi z opravljanjem posameznih nalog delovnega mesta skupinski habilitator tožena stranka navaja, da je od konkretnih potreb delovnega procesa in drugih okoliščin odvisno, ali bo delavec opravljal cel spekter nalog, ki so navedene za posamezno delovno mesto. Presoja usposobljenosti zaposlenega in s tem povezano dodeljevanje delovnih nalog po mnenju tožene stranke ne more predstavljati trpinčenja, prav tako tudi ne tožničino notranje prepričanje o svojih zmožnostih. Navaja, da so zaslišane priče smiselno potrdile, da je tožnica opravljala dela skupinskega habilitatorja, razen tistih del, ki so jih opravljale le vodje. Način in višina dodatka za neposredno delo z uporabniki sta opredeljena v Kolektivni pogodbi za javni sektor in je za strokovne sodelavce iz tega naslova dovoljeno izplačilo do največ 75% rednih delovnih ur, kar bi morala vedeti tudi računovodkinja. Meni, da je ravnala zakonito, ko je tožnici upoštevala najvišje možno število ur za izplačilo dodatka, tožnica pa v zvezi s tem zahtevkom nikoli ni vložila tožbe. Navaja, da tožnica ni dokazala, da naj bi bila izločena iz vsakdanje komunikacije in da so bile njene pobude ignorirane. Direktorica pa sicer z zaposlenimi komunicira preko nadrejenih, kar je potrdila tudi sama tožnica, ki je hkrati potrdila tudi, da je z direktorico komunicirala ustno in prek elektronske pošte. Glede obiska F.F., ki je bila sicer v skupini G.G., je A.A. pojasnil, da je končna odločitev v rokah direktorice, ki odobri napotitev iz enote, sam pa se je s tožnico le pogovarjal, kdo bi šel na obisk. Navaja, da je direktorica pojasnila razloge, zakaj je na obisk šla G.G., zato ne gre za trpinčenje in tudi glede izleta na H. je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni šlo za mobing. Navaja, da domnevnega žaljivega dialoga direktorice s tožnico na seji dne 18. 4. 2013 ni potrdila nobena priča. Pojasnjuje, da tožnica vloge za delo v bivalni enoti ni podala pravočasno, saj je tožnica podala le vlogo za odobritev dopusta. Vlogo za delo v bivalni enoti je tako podala šele v začetku julija, ko je B.B. že sestavljala urnike. Navaja, da tožnica ni bila neenakopravno obravnavana, tudi ne glede tega, da je prejela listek s sporočilom, da se dopust lahko prekliče, saj je bila to običajna praksa. Glede pisnega opozorila z dne 12. 7. 2013 tožena stranka poudarja, da bi tožnica direktorici lahko po telefonu pojasnila razlog za odsotnost in da tožnica ni spoštovala navodil delodajalca. V zvezi s team buildingom tožena stranka navaja, da je tožnica mobing očitala voditelju team buildinga S.S., pri čemer tožničinih navedb o mobingu ni potrdila niti priča, ki jo je predlagala sama, hkrati pa je tožnica izpovedala, da se je sama izpostavila oziroma je konflikt izzvala sama. Meni, da tožnica tudi ni dokazala, da naj bi ji direktorica očitala krajo denarja, v zvezi s sejo z dne 9. 10. 2014 pa iz izpovedb A.A. in B.B. izhaja, da popravke zapisnika prejšnje seje, ki sicer niso nič neobičajnega, piše tisti, ki piše zapisnik naslednje seje. Navaja, da direktorica popravkov ni zahtevala z namenom trpinčenja tožnice temveč zaradi pravilne vsebine zapisnika, prav tako pa nobena priča ni potrdila tožničinih navedb, da naj bi direktorica tožnico označila za krivca za stanje pri toženi stranki. Med tožnico in direktorico se je dejansko vnel prepir in nekontroliran besedni dvoboj. Očitkov o tem, da tožnica deluje razdiralno preko društva T. pa ne gre obravnavati kot mobing, saj niso bili izmišljeni ampak so temeljili na govoricah, ki so se širile. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

6. V izpodbijani sodbi tudi ni podana bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev podrobno obrazložilo in navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče pri povzemanju izpovedi prič ni navedlo, zakaj ne verjame trditvam tožnice oziroma zakaj verjame pavšalni izpovedbi direktorice. Sodišče prve stopnje je namreč svojo dokazno oceno ustrezno pojasnilo, sicer pa se tudi ni dolžno izrecno opredeliti do prav vsakega dokaza, ki ga je izvedlo. Tožnica se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb postopka.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o kršenju pravil pravdnega postopka, s katerimi tožnica smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga.(1)

8. Pritožba navaja, da naj bi bila kršena pravila pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo zaslišanja prič I.I., J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., O.O. in P.P.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz utemeljenih razlogov zavrnilo te dokazne predloge tožnice kot nepotrebne, saj je pravilno presodilo, da so izvedeni dokazi zadostna podlaga za odločitev, v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je natančno pojasnilo tudi razloge, zaradi katerih je zavrnilo zaslišanje navedenih prič. Zaslišanje I.I. je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je tožnica zatrjevala, da ji je direktorica tožene stranke očitala krajo denarja na sestanku dne 17. 4. 2013, na katerem predlagana priča ni bila prisotna. Priče L.L., M.M., J.J. in K.K. so bile predlagane glede tožničine zahteve za odpravo kršitev obveznosti. Sodišče prve stopnje je relevantne okoliščine glede postopka obravnavanja tožničine zahteve za odpravo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ugotovilo na podlagi drugih dokazov - izpovedi R.R., ki je bil predsednik Sveta tožene stranke, ki je obravnaval to zahtevo, ter listinskih dokazov v spisu, zato je zaslišanje navedenih štirih prič utemeljeno zavrnilo. Tudi zavrnitev zaslišanja N.N. je bilo utemeljeno, saj je tožnica na naroku dne 15. 4. 2015 predlagala, naj se v zvezi s tožničinim delom pri vodenju skupine za starostnike primarno zasliši B.B., kar je sodišče tudi storilo. Niso pa utemeljene pritožbene navedbe, da se B.B. večine stvari ni spomnila, saj je ta priča jasno in celovito odgovorila na postavljena vprašanja, če pa se česa ni spomnila, je to glede na časovno oddaljenost in število dogodkov, o katerih so se postavljala vprašanja, tudi življenjsko in razumljivo. Sodišče prve stopnje pa utemeljeno ni zaslišalo niti predlaganih prič P.P. in O.O., ki sta bili predlagani glede domnevne slabe atmosfere pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da splošna delovna atmosfera pri toženi stranki za odločitev v konkretnem primeru ni pomembna, po oceni pritožbenega sodišča pa o delovni klimi ne moreta pričati osebi, ki nista bili zaposleni pri toženi stranki, hkrati pa je iz dokaznega postopka razvidno, da je napet odnos vladal med tožnico in direktorico tožene stranke. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo tako pravilno in popolno ugotovljeno, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo predlaganih dokazov kršilo določbe pravdnega postopka.

9. V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine v višini 13.000,00 EUR zaradi trpinčenja na delovnem mestu pri toženi stranki. Tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu skupinski habilitator, je zatrjevala kršitve prepovedi trpinčenja in nadlegovanja od decembra 2011 dalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da protipravnega ravnanja tožene stranke kot delodajalca ni bilo, in da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

10. Neutemeljene in protispisne so pritožbene navedbe, da direktorica ni pojasnila oziroma dokazala svojih navedb, da naj bi v času tožničine odsotnosti prejela več prijav glede zlorabe bolniškega staleža. Navedeno namreč izhaja iz listin v prilogah B2, B3, B4, pri čemer je bila listina B2 sestavljena dne 14. 10. 2013, kar je pred predmetnim sodnim sporom in tudi pred tožničinimi zahtevami za odpravo kršitev, torej v času, ko med strankama še ni bilo spora glede zatrjevanega mobinga. Sicer pa dejstva, da je bila tožnica odsotna z doma, hkrati pa je v tistem času ni bilo niti pri osebnem zdravniku, ne zanika niti sama tožnica. Preverjanje spoštovanja navodil osebnega zdravnika in bolniškega staleža (tudi s pomočjo detektiva) in predvsem na podlagi prijav pa je delodajalčeva pravica, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je direktorica tožene stranke kontrolo detektiva na dom tožnice odredila zaradi ustrahovanja.

11. Prav tako elementov mobinga ni v pisnem opozorilu pred odpovedjo z dne 12. 7. 2013. Tožnica je predčasno zapustila delovno mesto, brez dovoljenja direktorice tožene stranke, hkrati pa jo je iz sistema za registracijo delovnega časa odjavila sodelavka, kar pomeni, da je bila iz sistema odjavljena kasneje kot je dejansko odšla z dela. Tožnica je s svojim ravnanjem kršila delovne obveznosti, zato je imela tožena stranka utemeljene razloge za izdajo opozorila. Teh ugotovitev ne more spremeniti dejstvo, da je naslednji dan prinesla zdravniško opravičilo oziroma potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela, saj je potrebno spoštovati tožničine delovne obveznosti in naravo dela pri toženi stranki (delo z osebami z motnjami v razvoju), zato je utemeljena in razumljiva zahteva tožene stranke, da mora vsak predčasen odhod z dela odobriti direktorica tožene stranke.

12. Neutemeljene in pavšalne so pritožbene navedbe, da naj Svet tožene stranke ne bi imel namena dejansko odločati o prejeti zahtevi za prenehanje kršitev. Iz izpovedbe R.R., predsednika Sveta tožene stranke, namreč izhaja, da so se zadeve lotili celovito, se o spornih dogodkih pogovorili tako s tožnico kot z direktorico, dali priporočila in po tako izpeljanem postopku zaključili, da elementov mobinga v očitanih dejanjih ni.

13. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici ni bilo onemogočeno delo po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče je v zvezi s tem zaslišalo tožnico, direktorico tožene stranke in priči B.B. ter A.A., in na podlagi njihovih izpovedi naredilo pravilen zaključek, da je tožnica opravljala vsa dela delovnega mesta skupinski habilitator, razen tistih, ki jih opravljajo samo vodje oziroma nosilci (npr. sodelovanje s starši). V zvezi s postopki sprejema in odpusta iz izpovedi direktorice U.U. in A.A. izhaja, da je pri teh postopkih sodelovala v določeni fazi, ni pa bila članica komisije. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi direktorice in da je tožnica opravljala bistveno manjši obseg del in nalog, kot izhaja iz opisa delovnega mesta skupinski habilitator. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo tudi izpoved B.B., ki je bila skupinski habilitator, kar pomeni, da je opravljala enaka dela kot tožnica in je poznala organizacijo dela pri toženi stranki. Pritožbene navedbe, da naj tožnica ne bi opravljala posameznih nalog tega delovnega mesta, ker naj ne bi imela primerne izobrazbe, so prav tako neutemeljene, saj tožnica ni izkazala, da ji je tožena stranka to kdaj očitala.

14. Sodišče je v zvezi z dodatkom za delo z osebami z motnjami pravilno zaključilo, da tožnici pri obračunu tega dodatka utemeljeno niso bile priznane vse ure neposrednega dela z uporabniki in da v tem ravnanju ni elementov mobinga. Pri tem je utemeljeno upoštevalo izpoved direktorice tožene stranke, da lahko izplačajo dodatek za največ 75% ur v mesecu. Iz izpovedi A.A. izhaja, da je pred oddajo ur v oddelek za obračun plač sam preračunal ure tako, da je število ur neposrednega dela z uporabniki znašalo največ 75% vseh opravljenih ur v mesecu. V računovodstvu so torej obračunali dodatek za ure, kot so bile podane v tabeli, kar pojasni tudi dejstvo, da računovodkinja E.E. ni bila seznanjena s tem pravilom. Tudi tožnici to pravilo očitno ni bilo poznano, ker naj ne bi dobila elektronskega sporočila o tem, vendar pa to ne vpliva na odločitev v predmetni zadevi, saj je tožena stranka dodatek za neposredno delo z uporabniki obračunala po enakem ključu za vse zaposlene. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da je A.A. napačno izračunal delež 75% od vseh opravljenih ur v mesecu maju 2013, zaradi česar je bil tožnici obračunan dodatek le za 100 ur dela z uporabniki. Vendar pa tožnica v predmetnem sporu ne zahteva razlike, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se glede na vse navedeno strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tudi v konkretnem primeru ni šlo za trpinčenje s strani direktorice tožene stranke.

15. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila izključena iz komunikacije. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožnica in direktorica tožene stranke delovali v različnih enotah in da je komunikacija med njima potekala večinoma preko vodje enote A.A. in elektronske pošte, iz dokaznega postopka pa izhaja, da je med njima potekala tako pisna kot ustna komunikacija. Tudi ostali zaposleni, ki so bili podrejeni A.A., so se najprej obračali nanj. Izpoved A.A. o tem, da je bila komunikacija med tožnico in direktorico tožene stranke obremenjena, ne vpliva na drugačno presojo, ne nazadnje pa to dejstvo med strankama niti ni bilo sporno. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da četudi tožnica ni prejela elektronskega sporočila o višini dodatka za neposredno delo, gre za enkraten dogodek, ki ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu. Pritožba le pavšalno in nekonkretizirano navaja, da naj bi direktorica tožene stranke tožnici obljubljala sestanke, ki jih nato ni realizirala, zato preizkus pritožbe v tem delu ni možen.

16. Tudi glede obiska F.F. in izleta na H. je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni šlo za trpinčenje tožnice. V obeh primerih so se najprej dogovarjali, da bi se aktivnosti udeležila tudi tožnica, a končni dogovor o tem ni bil sprejet oziroma je pristojnost za končno dovoljenje imela direktorica tožene stranke. Ta je svojo odločitev ustrezno pojasnila - na obisk k F.F, je šla G.G., katere varovanka je bila F.F., na izlet na H. pa je z uporabniki šel le A.A.. Iz dokaznega postopka, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje, izhaja, da je na izlet s šestimi uporabniki lahko šel le en delavec, to dejstvo pa je potrdila tudi sama tožnica. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je bila odločitev o tem, da gre na izlet na H. s šestimi uporabniki le A.A., nesmotrna, in da je bila intervencija na tem izletu posledica take nesmotrne odločitve.

17. Trpinčenja sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo niti v tem, ko je direktorica tožene stranke od tožnice na seji strokovnega sveta z dne 18. 4. 2013 zahtevala, naj ji pošlje zapisnik (za katerega pa tožnica trdi, da ga je direktorici tožene stranke poslala že dva dni prej). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ni dokazala svojih navedb o poniževalnem in grdem vedenju direktorice do nje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi se A.A. spomnil očitkov in poniževalne komunikacije direktorice s tožnico, saj to iz njegove izpovedbe ne izhaja. Prav tako iz izpovedbe te priče ne izhaja, da ni bilo običajno posredovanje zapisnika sej po elektronski pošti. A.A. je namreč izpovedal, da zapisnika ni nikoli pisal, zato tudi ni vedel, kako se zapisnik posreduje direktorici.

18. Tudi glede dogajanja okoli zapisnika seje strokovnega sveta dne 9. 10. 2014 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani elementi mobinga. Kot izhaja iz izpovedb direktorice in prič B.B. ter A.A., zapisnike sej vsakič piše kdo drug, zapisnik prejšnje seje včasih predstavi tisti, ki je zapisnik pisal, včasih pa tisti, ki piše zapisnik naslednje seje, pri čemer popravki zapisnika prejšnje seje niso nič nenavadnega. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila zahteva direktorice tožene stranke, da se popravi zapisnik prejšnje seje, podana z namenom trpinčenja tožnice, zato so nasprotne pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

19. Sodišče prve stopnje je tudi glede dogajanja na seji dne 2. 4. 2015 zavzelo pravilno stališče, da ni šlo za mobing nad tožnico. Dejansko stanje v zvezi s tem dogodkom je pravilno in popolno ugotovilo, pri čemer je pravilno in v bistvenem delu povzelo izpovedi A.A., B.B. ter direktorice tožene stranke. Na tem sestanku se je obravnavala tematika, povezana z društvom V.. Zaradi očitno občutljive teme, v katero je bila vpletena tudi tožnica kot članica društva V., in ob upoštevanju siceršnjega napetega odnosa med tožnico in direktorico tožene stranke, je prišlo do neposrednega dialoga med njima. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica sama pojasnila, da so se dejansko lahko širile govorice o tem, da hodi k uporabnikom na dom in jih ščuva proti toženi stranki, zato direktorica tožene stranke domnevnih očitkov na ta račun ni podala brez osnove. Direktorica tožene stranke je po oceni pritožbenega sodišča ne nazadnje dolžna skrbeti tudi za dobro ime tožene stranke, zato je na dogajanje v zvezi z društvom V. morala reagirati in zadevo razčistiti, tako da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da niti v tem primeru ni šlo za trpinčenje tožnice.

20. V zvezi z letnim dopustom za leto 2013 iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ni bilo sporno koriščenje treh tednov dopusta (za kar je tožnica zaprosila pravočasno), zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da jo je direktorica ignorirala. Tožnica pa bi morala podati še vlogo za delo v bivalni enoti v času kolektivnega dopusta, ki jo je podala šele konec junija oziroma začetek julija, in sicer za teden, ki je bil že zapolnjen. Ponujeni termin s strani B.B. pa tožnici ni ustrezal, zato je tožnica (šele) 12. 7. 2013 prejela sporočilo, da mora koristiti še (dodatna) dva tedna dopusta. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila tožnica neenako obravnavana. Pritožbene navedbe o tem, da je direktorica tožene stranke vedno zavlačevala z odobritvijo dopusta, pa so nekonkretizirane, zato pritožbeni preizkus v tem delu ni možen. V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da iz priloge 7 listine B1 izhaja ravno nasprotno - direktorica je tožnici dopust za januar 2014 odobrila 4. 9. 2013. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da trpinčenje ni bilo podano niti pri tem, da je direktorica tožnici za čas od 1. 7. do 3. 7. 2017 odobrila dopust s pripisom, da se ta lahko prekliče, če bo treba. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da je bil tak pripis oziroma opozorilo pri toženi stranki običajno in da se je tudi že zgodilo, da je bil odobren letni dopust preklican zaradi potreb delovnega procesa.

21. Glede team buildinga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni šlo za trpinčenje s strani direktorice tožene stranke, saj je tožnica sama izzvala debato med njima, iz dokaznega postopka pa ne izhaja, da bi direktorica tožene stranke tožnici očitala nosečnost in nesrečo oziroma da bi med njima prišlo do konflikta. Nenazadnje je tožnica v zvezi s tem izpovedala, da ji U.U. ni „vrgla naprej“ nesreče oziroma nosečnosti s temi besedami in da jo je dejansko trpinčil vodja team buildinga S.S., kar pa ni predmet tega postopka oziroma ni relevantno za odločitev v tem postopku.

22. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da iz izpovedi A.A. izhaja, da je direktorica tožnici očitala krajo denarja. Tudi sicer tak domnevni očitek tekom postopka na prvi stopnji ni bil izkazan. Iz zapisnika sestanka z dne 17. 4. 2013 izhaja le splošno navodilo, da ne sprejemajo denarja „od nikogar za nikogar“, da mora biti vsak denar zaveden in o njem obveščena direktorica. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica tudi v tem delu neutemeljeno zatrjuje trpinčenje.

23. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnica ni strinjala z organizacijo dela, določena ravnanja direktorice tožene stranke pa si je razlagala drugače, kot so si jih oziroma bi si jih ostali zaposleni, dojemala jih je kot trpinčenje s strani direktorice tožene stranke. Vendar pa tako subjektivno dojemanje dogajanja ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da je trpinčenje tožnice tudi dejansko obstajalo. Sodišče prve stopnje je skrbno presodilo vsa očitana ravnanja oziroma dogodke, v katerih je tožnica očitala mobing s strani direktorice tožene stranke, in na podlagi celotnega dokaznega postopka utemeljeno zaključilo, da se nad tožnico ni izvajal mobing, kot ga opredeljuje in prepoveduje četrti odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1). Skladno s to določbo trpinčenje na delovnem mestu oz. mobing predstavlja vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno tudi pravilno materialno pravno zaključilo, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana.

24. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni bistveno pripomogla k reševanju zadeve (1. odstavek 155. člena ZPP).

------

(1) Enako odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 69/2015 in VIII Ips 144/2013.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 402/2020
• VDSS Sodba Pdp 864/2017
• VDSS Sodba Pdp 613/2017