VDSS sodba Pdp 289/2016

Jedro

Poleg določb ZDR-1 in stališč sodne prakse o tem, kaj je utemeljen poslovni razlog, je za odločitev v tej zadevi bistvena predvsem določba 27. člena ZVis, ki določa, da ima visokošolski zavod za opravljanje upravno-administrativnih in strokovno-tehničnih nalog tajništvo, ki ga vodi tajnik. Zakon kot obvezno organizacijsko obliko določa tajništvo, ki mu določa naloge, s tem pa tudi naloge njegovega vodje – tajnika. Tožena stranka (univerza) ne bi smela vodenja administrativnih in strokovno-tehničnih nalog prenesti na dekana in druge javne uslužbence ter tako izvotliti tega delovnega mesta tako, da je postalo delo izvajalca na njem nepotrebno. Ker je že v zakonu predvidena potreba po določenih delih in nalogah konkretnega delovnega mesta, izvajalcu na takem delovnem mestu ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato tožnici, zaposleni na delovnem mestu tajnik članice, tožena stranka ne bi smela podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 20. 1. 2015 (I. točka izreka) in razvezalo pogodbo o zaposlitvi med strankama z dne 3. 2. 2015 za delovno mesto Samostojni strokovni delavec VII/2 (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na delovnem mestu Tajnik članice VII/2 po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 9. 2009 in aneksa št. 1 k tej pogodbi z dne 10. 3. 2014 ni prenehalo in še vedno traja (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 9. 2009, jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto Tajnik članice VII/2 in ji od 3. 2. 2015 do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, t.j. obračunati razlike v mesečni plači med bruto zneskom 2.442,05 EUR za 45. plačni razred in bruto zneskom 1.587,91 EUR za 34. plačni razred, od te razlike obračunati in za tožnico vplačati davke in prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače, to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do dneva plačila (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožničin zahtevek po plačilu odškodnine iz naslova mobinga v višini 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) in odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 285,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15- dnevnega izpolnitvenega roka (VI. točka izreka).

2. Zoper I. – IV. in VI. točko navedene sodbe se z dvema pritožbama pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. S prvo pritožbo, ki jo je tožena stranka vložila sama, pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbo primarno zavrže, podredno pa zavrne tožbeni zahtevek tožnice oziroma podpodredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka tožene stranke. Navaja, da bi moralo sodišče delno zavreči tožbo za razširjeni tožbeni zahtevek v pripravljalni vlogi tožnice z dne 23. 9. 2015. Ocenjuje, da če tudi je nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, to ne pomeni, da zahtevka s tem v zvezi ni treba postaviti v zakonskem roku. Zato bi moralo sodišče razširjeni tožbeni zahtevek zavreči, v preostalem delu pa zavrniti. Meni, da sodišče glede na obrazložitev v 6. točki sodbe, da je izpodbijana odpoved utemeljena, v nadaljevanju sodbe protispisno navaja, da potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni mogla prenehati iz ekonomskih in drugih organizacijskih razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da četudi tožnica le delno ni opravljala nekaterih nalog tajnika članice pred nastopom mandata sedanjega dekana, to ne pomeni, da odpoved iz poslovnega razloga ni bila zakonita. Poudarja, da je do prerazporeditve vseh nalog tajnika prišlo iz objektivnih razlogov, saj ima članica univerze oz. univerza pravico, da sama odloča o notranji organiziranosti. Ocenjuje, da je pravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da del in nalog tajnika članice ni dopustno prenesti na druga delovna mesta, pri čemer se sodišče nepravilno sklicuje na 27. člen Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/1993 in spremembe; ZVis). Po mnenju tožene stranke visokošolski zavod iz tega člena pomeni univerzo in ne članico univerze, kar izhaja iz 20. člena istega zakona, ki izrecno določa, da so organi članice univerze le dekan, senat, akademski zbor in študentski svet. Tožena stranka še navaja, da ukinitev delovnega mesta določenega delavca skladno s sodno prakso predstavlja suvereno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati (npr. Pdp 352/2012), da prenos nalog na druga delovna mesta predstavlja organizacijski razlog v smislu prvega odstavka 89. člena ZDR-1 (npr. Pdp 6/2014) in da finančno likvidnostne težave predstavljajo ekonomski razlog. Tožena stranka še navaja, da je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka v pritožbi po pooblaščenki pritožbenemu sodišču primarno predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega ugovora v zvezi s spremembo tožbenega zahtevka, saj toženka k temu ni podala soglasja. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da soglasje tožene stranke ni potrebno, ker se glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove skladno s tretjim odstavkom 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe) šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, kar vključuje tudi pravico do pravnega varstva na ugotovitev nezakonitosti. Tožena stranka poudarja, da je zahtevek, ki ga tožnica mora postaviti v primeru, ko podpiše ponujeno pogodbo o zaposlitvi in na novem delovnem mestu prične delati, drugačen kot zahtevek delavca, ki ponudbe ne sprejme in mu delovno razmerje preneha. Sodišče je očitno spregledalo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in da je v času vložitve tožbe že opravljala delo na novem delovnem mestu, kar pomeni, da je 16. 2. 2015 že morala vedeti, kakšen zahtevek bo postavila. Tožnica je s pripravljalno vlogo z dne 23. 9. 2015 bistveno spremenila zahtevek in zahtevala nove pravice, ki jih v osnovnem zahtevku ni bilo. Sodišče je s tem, ko je dopustilo zahtevek glede razveze pogodbe o zaposlitvi kljub nasprotovanju tožene stranke, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Po mnenju tožene stranke je napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici, zaposleni na delovnem mestu tajnik članice, ne more podati odpovedi iz poslovnih razlogov, ker je to v nasprotju z ZVis, po katerem je tajništvo obvezna organizacijska oblika. ZVis v 20. členu določa organe univerze in članice univerze, pri čemer imajo lahko visokošolski zavodi tudi druge organe skladno z ustanovnim aktom ali Statutom. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke spregledalo 6. člen ZVis, ki določa avtonomijo visokošolskih zavodov. Opis del in nalog tožnice ni določen v 27. členu ZVis, saj tudi sodišče ni pojasnilo, katere naloge naj bi bile tožnici določene z zakonom. Poudarja, da so bile naloge tožnice določene skladno z Aktom o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 26. 11. 2013 in je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je presodila, da ji ne more več zagotavljati del in nalog skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Na podlagi Odloka o ustanovitvi Univerze A. in Statuta Univerze A. tožena stranka določa svojo organizacijo in potrebna delovna mesta ter njihova dela in naloge. Fakulteta B. je poleg tajništva uvedla novo organizacijsko enoto dekanat in vodjo dekanata ter sekretarja Senata. Določba 27. člena ZVis ne pomeni organizacijske oblike tajništva in ne vsebine del in nalog tajnika. Navaja, da je rektor pojasnil, da je sledil predlogu dekana fakultete B. glede drugačne organiziranosti in vzpostavitvi ožje strukture delavcev za boljšo organizacijo dela in podprl vzpostavitev dekanata, ki naj bi skrbel za usklajeno delo med dekanom in prodekani ter svetovalci dekanov. Po oceni tožene stranke je sodišče prve stopnje napačno presodilo vsebino del in nalog delovnega mesta tožnice z vidika ZVis, saj konkretne naloge v tem zakonu niso določene. Meni, da je sodišče ugotovilo tako finančni kot organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je napačno zaključilo, da potreba po tožničinem delu ni mogla prenehati in ni izvajalo posebnega dokaznega postopka glede prerazporeditve del na druga delovna mesta. Navaja, da se delovno mesto tajnice ni ukinilo, le zmanjšal se je obseg dela na tem delovnem mestu in se določila drugačna organizacija dela pri članici toženke, zato delo iz tožničine pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe je popolnoma razumljiv, sodba je jasno obrazložena, razlogi sodbe niso v nasprotju sami s seboj, prav tako pa v razlogih sodbe ni nasprotja med tem, kar se navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med temi listinami, zapisniki ali prepisi. Pritožbi tožene stranke kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka neutemeljeno uveljavljata protislovnost obrazložitve sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je prerazporeditev del in nalog nepolno zasedenega delovnega mesta na druge izvajalce ter nato odpoved pogodbe o zaposlitvi temu delovnemu mestu zaradi prenehanja potreb po njegovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi načeloma utemeljen odpovedni razlog, je pa to v nasprotju z zakonom, ko je delovno mesto z opisom del in nalog določeno v zakonu. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo stališče, da zakon tajništvo določa kot obvezno organizacijsko obliko, ker mu določa naloge, s tem pa tudi naloge njegovega vodje - tajnika, zaradi česar potreba po tožničinem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ni mogla prenehati iz ekonomskih in ne iz organizacijskih razlogov. Pravilnost tega stališča pritožbeno sodišče preizkuša v okviru pravilne uporabe materialnega prava, vendar pa ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno uveljavlja pritožba. Ta kršitev je namreč podana le v primeru, če ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa če so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, kar pa v konkretnem primeru ni podano.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvene kršitve določb postopka ZPP s tem, ko dopolnitve tožbe z dne 23. 9. 2015 ni štelo za spremembo tožbe in je zato tudi ni obravnavalo po postopku, ki ga ZPP predvideva za spremembo tožbe. Skladno z drugim odstavkom 184. člena ZPP sprememba tožbe pomeni spremembo istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Tožnica je s tožbo z dne 16. 2. 2015 zahtevala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 3. 2. 2015, reparacijo in reintegracijo na delovno mesto tajnik članice, s pripravljalno vlogo z dne 23. 9. 2015 pa je s tožbo dodatno zahtevala še razvezo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, se skladno s tretjim odstavkom 91. člena ZDR-1 v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem. Navedeno pomeni, da tožnica dne 23.9. 2015 ni spremenila tožbe v smislu 184. člena ZPP, temveč je v tožbo dodala zahtevek, ki po svoji vsebini ni oblikovalni, temveč le deklaratorni oziroma ugotovitveni - saj tožnica z njim zahteva razvezo nove pogodbe, ki jo predvideva že zakon, in bi torej do razveze nove pogodbe prišlo tudi, če tožnica tega zahtevka ne bi izrecno postavila. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 23. 9. 2015 bistveno spremenila tožbeni zahtevek in zahtevala nove pravice, ki jih v tožbi ni bilo. Ker je tožnica z „dodatnim“ zahtevkom z dne 23. 9. 2015 zahtevala razvezo nove pogodbe, ki jo predvideva že zakon, pa tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče ta del zahtevka zavreči, ker naj ne bi bil postavljen pravočasno.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

9. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 1. 2015. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka tožnici, zaposleni na delovnem metu tajnik članice, ne bi smela podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ker je to delovno mesto predvideno že z zakonom, zato je odločilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita. Pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec (ki jo je tožena stranka ponudila tožnici ob odpovedi, tožnica pa jo je podpisala) je razvezalo in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje s toženo stranko na delovnem mestu tajnik članice ni prenehalo in še vedno traja, ter ugodilo tožbenemu zahtevku na reparacijo in reintegracijo v zvezi s tem delovnim mestom. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa le še dodaja:

10. Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR-1. Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 89. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen.

11. Poleg določb ZDR-1 in stališč sodne prakse o tem, kaj je utemeljen poslovni razlog, je za odločitev v tej zadevi bistvena predvsem določba 27. člena ZVis, ki določa, da ima visokošolski zavod za opravljanje upravno-administrativnih in strokovno-tehničnih nalog tajništvo, ki ga vodi tajnik. Sodišče prve stopnje je na podlagi te določbe pravilno zaključilo, da zakon kot obvezno organizacijsko obliko določa tajništvo, ki mu določa naloge, s tem pa tudi naloge njegovega vodje - tajnika. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da se izraz visokošolski zavod v tem členu nanaša na univerzo in ne na članico univerze, saj je skladno z 2. členom ZVis visokošolski zavod tudi fakulteta. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da 20. člen izrecno določa organe članice univerze, in sicer dekana, senat, akademski zbor in študentski svet, saj je v petem odstavku tega člena navedeno, da ima visokošolski zavod lahko tudi druge organe v skladu z ustanovitvenim aktom ali statutom. Statut Univerze A. (Ur. l .RS, št. 73/2003 in spremembe; Statut) v 91. členu za članice univerze določa organizacijsko enoto tajništva, prav tako določa tudi pogoje za zasedbo delovnega mesta tajnika članice in naloge tajništva. Pravila o notranji organiziranosti Fakultete B. Univerze A. z dne 3. 12. 2009 med organizacijskimi enotami določajo tajništvo, tajništvo pa je predvideno tudi v Aktu o organizaciji univerze in članic in sistemizaciji delovnih mest na Univerzi A. z dne 26. 11. 2013.

12. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na načelo avtonomije, ki izhaja iz 6. člena ZVis. Iz tega člena namreč ne izhaja načelo absolutne avtonomije pri urejanju notranje organizacije in delovanja, saj 2. alineja drugega odstavka tega člena določa samostojno urejanje notranje organizacije in delovanja s statutom v skladu z zakonom. Nenazadnje pa si je tožena stranka v okviru načela avtonomije sama s Statutom določila obvezne organe oziroma organizacijske oblike, in med njimi je tudi tajništvo, ki ga vodi tajnik.

13. Pritožba neutemeljeno navaja, da v zakonu niso navedene konkretne naloge tajnika članice. Bistveno namreč je, da je v zakonu, pa tudi v Statutu in Pravilih določena organizacijska oblika tajništva, ki ga vodi tajnik, pri čemer so na splošno opredeljene osnovne naloge tajništva. Kot nenazadnje pravilno navaja tudi pritožba, so bile tožničine naloge opredeljene z Aktom o organizaciji univerze in članic in sistemizaciji delovnih mest na Univerzi A. z dne 26. 11. 2003. Potreba po opravljanju teh del oziroma nalog, ki so bile hkrati opredeljene v tožničini pogodbi o zaposlitvi, je pri toženi stranki nedvomno obstajala, saj je tožena stranka tožničina dela prenesla na kolegij dekana, dekana, vodjo dekanata, sekretarja in (od 1. 7. 2014 dalje) celo na pomočnika tajnika, katerega delovno mesto že po naravi stvari lahko obstaja le, če obstajajo dela in naloge tajnika oziroma potreba po le-teh. Organizacijsko obliko dekanat pa je tožena stranka oblikovala na novo, in tej organizacijski enoti dodelila naloge, ki bi jih sicer morala opravljati tožnica na delovnem mestu tajnik članice. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da delo iz tožničine pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi morala tožena stranka tožnici odrediti opravljanje nalog, ki so spadale v njen delokrog, ne pa jih prenašati na sodelavce, saj je s takim ravnanjem vzpostavila položaj, da je bila tožnica nepolno zasedena. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ne bi smela vodenja administrativnih in strokovno-tehničnih nalog prenesti na dekana in druge javne uslužbence ter tako izvotliti tega delovnega mesta tako, da je postalo delo izvajalca na njem nepotrebno. Glede na navedeno stališče sodišča prve stopnje tudi utemeljeno ni izvajalo dokaznega postopka v zvezi s trditvami, da naj bi prišlo do upravičene prerazporeditve del in nalog.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da ukinitev delovnega mesta določenega delavca skladno s sodno prakso predstavlja suvereno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati, saj v konkretnem primeru tožničino mesto ni bilo ukinjeno (kar sicer navaja tudi tožena stranka v pritožbi). Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na stališča sodne prakse, da prenos nalog na druga delovna mesta predstavlja organizacijski razlog in da finančno likvidnostne težave predstavljajo ekonomski razlog, saj gre v konkretnem primeru za specifično situacijo, v kateri je delovno mesto in njegove delovne naloge opredeljeno že v zakonu, kar po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je že v zakonu predvidena potreba po določenih delih in nalogah konkretnega delovnega mesta, zaradi česar izvajalcu na takem delovnem mestu ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

15. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici, zaposleni na delovnem mestu tajnik članice, tožena stranka ne bi smela podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zaradi česar je izpodbijana odpoved nezakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na reparacijo in reintegracijo, kot izhaja iz izreka izpodbijanega dela sodbe.

16. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Tožena stranka skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 736/2010
• VDSS sodba Pdp 457/2014
• VDSS sodba Pdp 151/2014