VDSS sodba Pdp 237/2016

Jedro

Tožnik po oceni zdravstvene komisije trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za vojaško službo, zato je potrebno o njegovih pravicah odločati pred ZPIZ. To predvideva 6. odstavek 88. člena ZObr, po katerem ima delavec, če preneha izpolnjevati pogoje za poklicno delo na obrambnem področju zaradi zdravstvenih razlogov, pravice po tem zakonu in splošnih predpisih. ZObr v 4. odstavku 99.a člena določa, da mora zdravstvena komisija v primeru, ko oceni, da je zmanjšana delovna sposobnost pripadnika stalne sestave taka, da pripadnik ni več sposoben opravljati vojaške službe, oziroma, da je upravičen do priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, zadevo odstopiti pristojni enoti zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tega zdravstvena komisija ni storila. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne da bi bil v celoti izpeljan postopek, kot ga določa veljavna zakonodaja, zato je odpoved nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta sklep tožene stranke z dne 24. 1. 2014 in odločba tožene stranke z dne 17. 3. 2014 nezakonita in se razveljavita (I. točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 17. 3. 2014, temveč traja brez prekinitve še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 2. 2008 (II. točka izreka), in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga za obdobje od 18. 3. 2014 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja prijaviti v vsa obvezna zavarovanja v roku 8 dni (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v 8 dneh:

- za obdobje od 18. 3. 2014 do vrnitve nazaj na delo za vsak mesec obračunati nadomestilo plače, kakršno bi prejemal, če ne bi bilo sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (t.j. po 33. plačnem razredu, z dodatkom za delovno dobo v višini 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe, in dodatkom za stalnost v višini 0,33 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let), zanj plačati davke in prispevke in mu nato izplačati ustrezna neto nadomestila plače, zmanjšana za prejeto nadomestilo za čas brezposelnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec (IV. točka izreka);

- plačati stroške predpravdnega postopka v višini 308,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2014 do plačila (V. točka izreka).

Zavrnilo je, kar je zahteval tožnik več ali drugače (obračun in nadomestilo plače brez upoštevanja prejemkov iz naslova nadomestila za čas brezposelnosti, ter plačilo zakonskih zamudnih obresti vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila od neto nadomestil plače, plačilo glavnice nad dosojeno - glede stroškov predpravdnega postopka ter zakonske zamudne obresti od stroškov predpravdnega postopka za čas od 11. 2. 2014 do 17. 3. 2014 (VI. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške v višini 980,75 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (VII. točka izreka).

2. Zoper I. do V. in VII. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in odloči, da tožnik sam krije stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo 4. odstavek 99. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in spremembe, v nadalj.: ZObr), ker gre v konkretnem primeru za poseben način prenehanja delovnega razmerja na podlagi ZObr. Ta zakon kot izrecen pogoj za zaposlitev določa, da mora biti oseba telesno in duševno sposobna za opravljanje vojaške službe, in če tega pogoja ne izpolnjuje, delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Po mnenju tožene stranke je kot formalno predpostavko za prenehanje delovnega razmerja tožniku v obravnavanem primeru treba šteti njegovo zdravstveno nesposobnost za nadaljnje opravljanje vojaške službe, ki jo lahko ugotovi zdravstvena komisija, in dokončnost akta o prenehanju delovnega razmerja, ki sta bili v konkretnem primeru podani. Meni, da določilo 99.a člena ZObr, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne posega v določbe tega zakona o postopku prenehanja delovnega razmerja zaradi nezmožnosti za opravljanje vojaške službe, zato te določbe ni mogoče razumeti v smislu, da določa dodatno obveznost kot eno izmed formalnih predpostavk za veljavno prenehanje delovnega razmerja. Določbe, da zdravstvena komisija odstopi zadevo pristojni enoti ZPIZ, če oceni, da vojaška oseba ni več sposobna opravljati vojaške službe, po oceni tožene stranke ni mogoče razumeti, da se z odstopom zadeve na ZPIZ postopek prenehanja delovnega razmerja po 88. členu ZObr zadrži, ustavi ali preloži. Navaja, da bi ta določba lahko predstavljala posebno varstvo pred odpovedjo, če bi bila v ZObr izrecno zapisana obveznost delodajalca, da odločitev o prenehanju delovnega razmerja odloži do pravnomočne odločitve ZPIZ. Trdi, da zdravstvena komisija zadeve ni odstopila ZPIZ, ker za vložitev zahteve po 178. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in spremembe, v nadalj.: ZPIZ-1) ni aktivno legitimirana, tako stališče pa je zavzel tudi ZPIZ v dopisu toženi stranki z dne 5. 11. 2012. Tožena stranka priznava, da ni ravnala skladno s 4. odstavkom 99. člena ZObr, a to po njenem mnenju ne more pomeniti nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da ZPIZ tudi sicer ne bi mogel sprejeti vsebinsko drugačne odločitve, kot to, da tožnik ni sposoben opravljati nobenega opravila, povezanega z opravljanjem vojaške službe, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, in da postopek pred ZPIZ ne bi vplival na prenehanje delovnega razmerja, ker bi bil daljši kot postopek odpovedi pri toženi stranki. Pritožba tudi uveljavlja, da je tožnik po prenehanju pravice do denarnega nadomestila uveljavil pravico do denarne socialne pomoči, ki jo še prejema, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati in toženi stranki za čas od 1. 3. 2015 naložiti izplačilo razlike med pripadajočim nadomestilom plače in prejeto denarno socialno pomočjo. Navaja, da tožnik v tožbi ni določil vrednosti spornega predmeta, tega pa ni storilo niti sodišče prve stopnje s sklepom, le v 18. točki obrazložitve sodbe je navedlo, da znaša vrednost spornega predmeta 10.000,00 EUR. Po mnenju tožene stranke obrazložitev sodbe ne more nadomestiti sklepa o določitvi vrednosti spornega predmeta. Sicer pa je po njenem mnenju vrednost tudi nepravilna, saj šestkratnik tožnikove plače znaša 9.166,32 EUR.

3. Tožena stranka je dne 31. 8. 2016 vložila dopolnitev pritožbe, ki je prepozna (tožena stranka je namreč sodbo prejela 20. 1. 2016, rok za vložitev pritožbe pa je bil 15 dni) in zato neupoštevna.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da pri njem ni podana trajna nesposobnost za posest in nošenje orožja, sicer pa ta tudi ne pomeni nezmožnosti opravljanja vojaške službe, saj definicija vojaške službe po določbi 13. točke 1. odstavka 5. člena ZObr poleg vojaških del vključuje tudi opravljanje drugih del v sestavah vojske, ministrstva za obrambo in drugih državnih institucij - opravljanje civilnih del, za katera nošenje orožja ni pogoj. Navaja, da bi ga tožena stranka lahko razporedila na drugo dolžnost, kjer nošenje orožja ni pogoj. Trdi, da bi na podlagi 2. odstavka 99. člena ZObr tožena stranka morala ugotoviti, ali je tožnika možno prerazporediti na drugo ustrezno formacijsko dolžnost. Navaja še, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenke, ni postavilo izvedenca psihiatrične stroke, niti ni izvedlo drugega dokaza z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal tožnik, zaslišalo tudi ni tožnikovega osebnega psihiatra in glavnega kliničnega psihologa Slovenske vojske dr. A.A. in nekdanje psihologinje Slovenske vojske B.B., ki so bili seznanjeni s tožnikovim zdravstvenim stanjem, a te nepravilnosti niso vplivale na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tožnik za primer, če bo pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo izpodbijani del sodbe ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, predlaga, da v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje izvede navedene dokazne predloge. Meni, da bi tožena stranka sicer morala skladno s 4. odstavkom 99.a člena ZObr zadevo obvezno odstopiti pristojni enoti ZPIZ. Trdi, da ne bi bilo razlogov za uveljavitev določbe 4. odstavka 99.a člena ZObr v letu 2002, če bi bil namen zakonodajalca, da pripadnikom stalne sestave vojske, ki trajno ne izpolnjujejo zahtevanih posebnih zdravstvenih pogojev za opravljanje vojaške službe, delovno razmerje avtomatsko preneha. Ta novela ZObr je predvidela oblikovanje interne komisije, kateri je bila dodeljena pristojnost ugotavljanja ocenjevanja sposobnosti pripadnikov stalne sestave za opravljanje vojaške službe in ji naložila dolžnost iz omenjene določbe. Sklicuje se na primer opr. št. Pdp 690/2013, v katerem je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je potrebno v primeru, če delavec začasno ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev za opravljanje dela, ugotavljati upravičenost bolniškega staleža v okviru predpisov s področja zdravstvenega zavarovanja, v kolikor pa jih ne izpolnjuje trajno, pa ugotavljati invalidnost, in da delodajalec za delavca, ki nima trajne zdravstvene zmožnosti za opravljanje dela, ne more ugotavljati razloga nesposobnosti in mu ne more odpovedati pogodbe iz tega razloga. Nasprotuje pritožbeni navedbi, da zdravstvena komisija tožene stranke ni aktivno legitimirana za sprožitev postopka ugotavljanja invalidnosti pred ZPIZ, saj to izhaja iz 4. odstavka 99. člena ZObr in splošne določbe 178. člena ZPIZ-2, skladno s katero je aktivno legitimiran tudi izvajalec medicine dela, ki je na obrambnem področju tudi zdravstvena komisija tožene stranke, potrebno dokumentacijo pa lahko po uradni dolžnosti pridobi ZPIZ. Nasprotuje pritožbeni navedbi, da bi bilo potrebno reparacijski zahtevek delno zavrniti, saj denarna socialna pomoč ni terjatev iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in njeno izplačilo ni vezano na zaposlitveni status upravičenca, temveč na njegov socialni status.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ni izdalo sklepa o določitvi vrednosti spornega predmeta. ZPP namreč sodišču ne nalaga splošne obveznosti, da mora o vrednosti spornega predmeta izdati sklep, temveč je sodišče to dolžno storiti le v primeru, ko nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije. To vprašanje pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno. Sodišče je sicer pri odmeri stroškov postopka upoštevalo pravilno vrednost spora, ki je ob upoštevanju 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in spremembe; ZOdvT) do 10.000 EUR (konkretno 9.166,32 EUR, kot je v pritožbi navedla tudi tožena stranka). Obrazložitev v zvezi s tem ni sama s seboj v nasprotju, zato ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja protislovnost oziroma kontradiktornost obrazložitve sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožnik nezmožen za opravljanje vojaške službe, a je hkrati ugodilo njegovemu reintegracijskemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo stališče, da bi tožena stranka morala za veljavno odpoved delovnega razmerja tožniku predhodno izpeljati postopek pred ZPIZ, zaradi česar je ugotovilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita in posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za reintegracijo. Pravilnost tega stališča pritožbeno sodišče preizkuša v okviru uporabe materialnega prava, vendar pa sama vsebina sprejete odločitve, tudi če je zmotna, še ne pomeni, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je namreč podana le v primeru, če ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa če so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni ali med seboj v nasprotju, kar pa v konkretnem primeru ni podano.

9. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost sklepa tožene stranke z dne 24. 1. 2014 ter odločbe tožene stranke z dne 17. 3. 2014, s katerima je tožniku odpovedala delovno razmerje iz razloga neizpolnjevanja zakonsko predpisanih pogojev za opravljanje vojaške službe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta izpodbijana sklepa nezakonita, ker zdravstvena komisija pri toženi stranki ni ravnala skladno s 4. odstavkom 99.a člena ZObr in je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne da bi bil v celoti izpeljan postopek, kot ga določa veljavna zakonodaja. Razveljavilo je odločitvi tožene stranke in ugodilo tožnikovemu zahtevku za reintegracijo ter delno ugodilo zahtevku za reparacijo.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- da je bil tožnik dne 23. 5. 2012 na usmerjenem obdobnem preventivnem zdravstvenem pregledu, na katerem je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za delovno mesto višji vojaški uslužbenec za laboratorijsko dejavnost z naslednjimi omejitvami: brez rokovanja z orožjem do kontrole čez 6 mesecev;

- da je tožena stranka v zvezi z zdravniškim spričevalom z dne 23. 5. 2012 podala zahtevo za presojo ocene izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev na posebno zdravniško komisijo, ki je dne 16. 10. 2012 podala mnenje, da tožnik izpolnjuje posebne zdravstvene pogoje za delovno mesto višji vojaški uslužbenec za laboratorijsko dejavnost z omejitvijo: brez posesti in nošenja orožja;

- da je zdravstvena komisija pri toženi stranki, ustanovljena skladno z 9.a členom ZObr, dne 17. 1. 2014, na podlagi zahteve za oceno zdravstvene sposobnosti za tožnika s strani Sektorja C. z dne 28. 5. 2013 izdala zdravstveno oceno, da tožnik trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za vojaško službo;

- da je tožena stranka na podlagi navedene ocene zdravstvene sposobnosti z dne 17. 1. 2014 dne 24. 1. 2014 tožniku izdala sklep o odpovedi delovnega razmerja iz razloga po 1. alineji 3. odstavka 88. člena ZObr v povezavi s 99.a členom ZObr, ki je bil na ugovor tožnika potrjen z odločbo tožene stranke z dne 17. 3. 2014.

11. ZObr v 88. odstavku določa dodatne pogoje, ki jih mora izpolnjevati vsak, ki želi poklicno opravljati vojaško službo. Skladno s 6. odstavkom 88. člena ZObr delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev (določenih s tem zakonom) za poklicno delo na obrambnem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Skladno s tem členom ima delavec, če preneha izpolnjevati pogoje za poklicno delo na obrambnem področju zaradi zdravstvenih razlogov, pravice po tem zakonu in splošnih predpisih. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je tožena stranka pravilno izpeljala postopek odpovedi, utemeljeno upoštevalo tudi 4. odstavek 99. a člena ZObr. Skladno s tem členom zdravstvena komisija v primeru, ko oceni, da je zmanjšana delovna sposobnost pripadnika stalne sestave taka, da pripadnik ni več sposoben opravljati vojaške službe, oziroma, da je upravičen do priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, zadevo odstopi pristojni enoti zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da določba 4. odstavka 99.a člena ZObr ne posega v določbe tega zakona o prenehanju delovnega razmerja zaradi nezmožnosti za opravljanje vojaške službe in da ne določa dodatne obveznosti kot ene izmed formalnih predpostavk za veljavno prenehanje delovnega razmerja. Ta določba namreč določa prav to. Določbo 88. člena ZObr, ki med drugim določa posebne pogoje za opravljanje vojaške službe in prenehanje delovnega razmerja kot posledico neizpolnjevanja splošnih ali posebnih pogojev, je namreč potrebno presojati v smislu celotne ureditve in tudi v povezavi z 99.a členom ZObr, ki določa pristojnosti in potek postopka pred zdravstveno komisijo kot posebnim organom, ki opravlja oceno zdravstvene sposobnosti stalnih pripadnikov Slovenske vojske, v 4. odstavku pa določa naloge komisije v primeru, ko ta oceni, da je zmanjšana delovna sposobnost pripadnika stalne sestave taka, da pripadnik ni več sposoben opravljati vojaške službe oziroma, da je upravičen do priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. V tem primeru mora komisija zadevo odstopiti pristojni enoti zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Med strankama ni sporno, da komisija tega ni storila. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne da bi bil v celoti izpeljan postopek, kot ga določa veljavna zakonodaja in ki je pogoj za zakonitost sklepa o PDR na podlagi citiranih določb Zobr.

13. Pritožbeno sodišče poudarja, da pri spoštovanju 4. odstavka 99.a člena ZObr ne gre le za golo formalnost kot meni tožena stranka. Tožnik je zaposlen na delovnem mestu višji vojaški uslužbenec za laboratorijsko dejavnost in opravlja vojaško službo. Definicija vojaške službe je podana v 13. točki 5. člena ZObr, podrobneje pa je urejena v 47. - 60. členu ZObr. Skladno s 50. členom ZObr vojaška oseba med opravljanjem službe nosi službeno izkaznico ali vojaško knjižico ter uniformo in orožje v skladu s pravili službe, kar pomeni, da je nošenje orožja bistveni element vojaške službe, zaradi česar glede na zdravstveno oceno, da tožnik ne sme nositi orožja, trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za vojaško službo.

14. Skladno z 2. odstavkom 99.a člena ZObr se pripadnik stalne sestave, za katerega zdravstvena komisija iz prejšnjega odstavka oceni, da ni sposoben opravljati svoje dolžnosti, je pa sposoben opravljati druge formacijske dolžnosti, razporedi na dolžnost, ki ustreza stopnji njegove strokovne usposobljenosti in zdravstvenemu stanju. V oceni zdravstvene zmožnosti morajo biti zapisane omejitve, ki jih je potrebno upoštevati pri razporeditvi. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča zakonodajalec zdravstveni komisiji podelil pristojnost, da glede na zdravstvene omejitve, podane pri pripadniku stalne sestave, ugotavlja pogoje oz. omejitve, ki jih mora predstojnik upoštevati pri odločitvi o razporeditvi pripadnika stalne sestave na drugo formacijsko dolžnost. Če pa komisija oceni, da je zmanjšana delovna sposobnost pripadnika stalne sestave taka, da pripadnik ni več sposoben opravljati vojaške službe oziroma, da je upravičen do priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, komisija mora zadevo odstopiti pristojni enoti zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (kot je to določeno v 4. odstavku 99.a člena Zobr).

15. V zadevi, opr. št. VIII Ips 77/2014 (v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 690/2013, na katero se sklicuje tožnik v odgovoru na pritožbo), je delodajalec delavcu (na splošnem in ne obrambnem področju) odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker je bilo na obdobnem zdravstvenem pregledu s strani pristojne specialistke medicine dela ugotovljeno, da delavec ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela za delovno mesto, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. VDSS je zavzelo stališče, da v kolikor delavec ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev začasno, se ugotavlja upravičenost bolniškega staleža v okviru predpisov s področja zdravstvenega zavarovanja, v kolikor pa delavec zdravstvenih pogojev ne izpolnjuje trajno, se ugotavlja invalidnost. Odločilo je, da glede na to delodajalec za delavca, ki nima zdravstvene zmožnosti ne more ugotavljati razloga nesposobnosti in mu iz tega razloga podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je ugotovilo nezakonitost izpodbijane redne odpovedi iz razloga nesposobnosti. Vrhovno sodišče RS je takemu stališču pritrdilo in navedlo, da je zaradi začasne nezmožnosti za delo oziroma začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni ali poškodbe delavec upravičen do nadomestila plače (137. člen ZDR) oziroma do ustreznega nadomestila iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja (28. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ), v primeru trajnejših sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in zaradi katerih je delavec izgubil zmožnost za opravljanje dela ali je njegova delazmožnost bistveno zmanjšana, pa bi bil tožnik upravičen do ustreznih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Šele ob zagotovitvi teh pravic ter izpolnjenih drugih pogojih ZDR ureja možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz naslova invalidnosti, ne pa iz razloga nesposobnosti.

16. Prenehanje delovnega razmerja na podlagi 6. odstavka 88. člena ZObr je sicer poseben način prenehanja delovnega razmerja, za katerega ni mogoče uporabiti določil ZDR in ZJU. Vendar to po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da za delavce na obrambnem področju ne veljajo splošna pravila, ko delavec izgubi zmožnost za opravljanje dela ali je njegova delazmožnost bistveno zmanjšana. Tožnik po oceni zdravstvene komisije trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za vojaško službo, zato je potrebno o njegovih pravicah odločati pred ZPIZ. To ne nazadnje predvideva že 6. odstavek 88. člena ZObr, po katerem ima delavec, če preneha izpolnjevati pogoje za poklicno delo na obrambnem področju zaradi zdravstvenih razlogov, pravice po tem zakonu in splošnih predpisih. ZObr v 4. odstavku 99.a člena izrecno določa, da mora zdravstvena komisija v primeru, ko oceni, da je zmanjšana delovna sposobnost pripadnika stalne sestave taka, da pripadnik ni več sposoben opravljati vojaške službe, oziroma, da je upravičen do priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, zadevo odstopiti pristojni enoti zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tega pa zdravstvena komisija ni storila. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da zdravstvena komisija iz 99.a člena ZObr ni aktivno legitimirana za vložitev zahteve oz. predloga za začetek postopka za uveljavljanje pravic po 178. členu ZPIZ-2.

17. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita, in razveljavilo sklep tožene stranke dne 24. 1. 2014 ter odločbo tožene stranke z dne 17. 3. 2014, ugodilo tožnikovemu zahtevku za reintegracijo ter delno ugodilo tožnikovemu zahtevku za reparacijo tako, da je upoštevalo prejeto denarno nadomestilo za čas brezposelnosti s strani Zavoda RS za zaposlovanje.

18. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče pri odločanju o reparacijskem zahtevku moralo upoštevati tudi prejeto denarno socialno pomoč. Denarna socialna pomoč je skladno z 2. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 in spremembe; ZSVarPre) socialno varstveni prejemek, namenjen tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati, z njo pa se upravičencu za čas prebivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje (4. člen ZSVarPre). Ta socialno varstveni prejemek torej ni vezan na zaposlitveni status, temveč na socialni položaj, v katerem se nahaja prosilec. Tožnik je v trenutku podaje prošnje za socialno pomoč izpolnjeval pogoje za prejem socialne pomoči, pri čemer je bilo bistveno, da je ostal brez zaposlitve in s tem rednih prihodkov (zaradi nezakonite odpovedi tožene stranke). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi se prejeta socialna pomoč morala upoštevati v okviru reparacijskega zahtevka.

19. Pritožbeno sodišče je ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo tožene stranke ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

15.02.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 141/2022
• VDSS Sodba Psp 180/2023
• VDSS Sodba in sklep Pdp 1012/2016