VDSS sodba Pdp 304/2016

Jedro

Sodišče v poslovne odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na racionalizacijo delovnega procesa in spremembe v organizaciji dela delodajalca, ne more posegati niti preverjati njihove potrebnosti in smotrnosti. V okviru spora za presojo zakonitosti odpovedi lahko preverja le, ali spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne.

Tožena stranka je pri določanju presežnih delavcev utemeljeno in zakonito opravila primerjavo le med delavci, ki so delali na delovnem mestu sistemski analitik II. To delovno mesto ni primerljivo z delovnim mestom sistemski analitik I, ki je zahtevnejše, bistveno pa je, da se je tožena stranka odločila za zmanjšanje števila delavcev prav na delovnem mestu sistemski analitik II, zaradi česar je ravnala pravilno, ko je opravila izbiro le izmed delavcev, ki so zasedali to delovno mesto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo glavni in podredni tožbeni zahtevek, ki se glasita:

„Glavni:

1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 7. 2015, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki, nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto „sistemski analitik II“, v skladu z zadnjo med njima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi št. ..., z dne 13. 8. 2014 ter Aneksom št. 1, z dne 3. 2. 2015 in Aneksom št. 2, z dne 27. 3. 2015 ter tožečo stranko za obdobje učinkovanja nezakonite odpovedi do vrnitve nazaj na delo prijaviti v socialno zavarovanje.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od začetka učinkovanja redne odpovedi z dne 17. 7. 2015 do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto mesečna nadomestila plač, plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati mesečna neto nadomestila plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega neto zneska od 5. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

Podredni:

1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 7. 2015, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki, nezakonita.

2. Ugotovi se, da traja delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki do dneva izdaje sodbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas obdobja nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi od 31. 8. 2015 do dneva izdaje sodbe priznati delovno dobo in jo prijaviti v socialna zavarovanja, ji za to obdobje obračunati bruto mesečna nadomestila plač, plačati davke in prispevke ter ji izplačati mesečna neto nadomestila plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega neto zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati denarno povračilo v višini 14 bruto mesečnih plač v znesku 26.875,80 EUR v roku 8 dni od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila“ (I. točka izreka sodbe).

Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v smislu 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. ZPP) v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Pritožnica je mnenja, da je prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na vprašanje ugotavljanja presežnih delavcev znotraj Oddelka A.. Zmotna je ugotovitev sodišča v točkah 33 in 34 obrazložitve sodbe, da je tožena stranka uspela dokazati, da je pri določanju presežnih delavcev utemeljeno in zakonito opravila primerjavo med delavci, ki so delali na delovnem mestu „sistemski analitik II“, torej med tremi delavci na tem delovnem mestu.

Po mnenju pritožnice toženi stranki ni uspelo dokazati, da obstaja bistvena razlika med delovnim mestom „sistemski analitik II“ in „sistemski analitik I“, saj predloženi dokazi kažejo prav nasprotno. Delo, ki so ga opravljali delavci na navedenih delovnih mestih, je med seboj povsem primerljivo in zahteva isto raven znanja in delovnih izkušenj. Navedeno dokazujejo ocenitve delovne uspešnosti, ki jih je mesečno izvajala tožena stranka in ki se nanašajo na celoten Oddelek A.. Primerjava se je delala za obe delovni mesti skupaj in ne posamezno. Enako je potekalo tudi izobraževanje za obe delovni mesti, ki se je izvajalo brez vsebinskih razlik za obe delovni mesti. To je razvidno iz listinskih dokazov. Tako ne drži izpoved priče B.B., povzeta v obrazložitvi sodbe v točki 33, da je bilo na delovnem mestu sistemski analitik I za opravljanje tega delovnega mesta potrebno imeti višji nivo vsebinskega znanja. Iz izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti, da je podana dejanska vsebinska razlika med delovnima mestoma „sistemski analitik I“ in „sistemski analitik II“, ugotovitve sodišča, ki se ni dovolj natančno ubadalo z vprašanjem primerljivosti obeh delovnih mest, pa temeljijo zgolj na pavšalni izpovedi priče. Tožena stranka bi v okviru ugotavljanja presežnih delavcev morala primerjati vseh devet delavcev na delovnih mestih „sistemski analitik I“ in „sistemski analitik II“.

Nadalje je po mnenju pritožnice prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na samo ocenjevanje delovne uspešnosti tožnice v zvezi z diskriminacijo glede na osebne lastnosti tožnice. Po prepričanju sodišča (točka 40 obrazložitve) naj bi tožena stranka dokazala, da je bila tožeča stranka skupaj s preostalimi delavci objektivno ocenjena glede njene delovne uspešnosti, saj je bila ocenjevana v predpisanem referenčnem obdobju po predhodno predpisanih kriterijih. Prvostopno sodišče je svojo ugotovitev oprlo na izpoved priče B.B. ter na listinske dokaze - ocenitev delovne uspešnosti, ki jo je pri toženi stranki ugotavljala prav navedena priča. Iz predloženih ocenitev delovne uspešnosti je mogoče razbrati zgolj numerični prikaz ocenitve, ne pa, na podlagi česa se je konkretno v posameznem mesecu ocenjevalo zaposlene. V tem delu je ugotovitev prvostopnega sodišča nepopolna, saj je sodišče povzelo zgolj numerične podatke o ocenitvi delovne uspešnosti, ni pa se spuščalo v ugotavljanje dejanske uspešnosti. Ocenitve delovne uspešnosti, ki izhajajo iz navedenih listin, predstavljajo izrazito subjektivno oceno ene osebe, direktorja sektorja B.B.. Iz navedenih listin je tudi razvidno, da je tožeča stranka dobivala najslabše ocene oziroma je bila vedno med najslabšimi pri postavki odnos, sodelavki, s katerima se ni razumela, pa sta bili vedno med najbolje ocenjenimi. B.B., ki je ocenjeval zaposlene, je, zaslišan kot priča, na naroku dne 18. 1. 2016 izpovedal (stran 18 prepisa zvočnega posnetka), da je razlog v slabši oceni manj intenzivna komunikativnost ter da mu je bilo znano, da se tožnica ni razumela z dvema sodelavkama. Tožnica še izpostavlja, da je nelogično, da ena izmed treh zaposlenih, ki se niso razumele, dobiva redno najslabše ocene za odnos, ostali dve pa najboljše. Pritožnica je mnenja, da je prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja delovne uspešnosti tožnice, saj delovne uspešnosti ni ugotavljalo po vsebini, ampak na podlagi formalnih dokazov (listinska ocenitev v tabeli) ter zaslišanja pristranske priče B.B..

Prvostopno sodišče v točki 40 obrazložitve ni sledilo navedbam in izpovedi tožnice, da ni vedela, kakšna je njena uspešnost in da tudi ni nikoli ugovarjala takšni oceni. Ugotovitev je zmotna. Pritožnici ocena njene delovne uspešnosti ni bila znana, saj je bila ob prejemu plačilnega lista zgolj seznanjena z višino prejetega dodatka za delovno uspešnost. Ta podatek oziroma znesek pa zgolj dokazuje koliko sredstev je prejela iz tega naslova, ne pa tudi višine ocene in primerljivost z ostalimi sodelavci, ker ti podatki preprosto sploh niso bili javno dostopni. Pritožnica tako ni vedela, kakšne dodatke so dobili drugi sodelavci in kako so bili predhodno ocenjeni, kar je bila podlaga za ocenitev. Zaradi navedenega se pritožnica tudi ni mogla pritožiti na oceno, ki ji ni bila znana in je ni mogla primerjati z nikomer, prejemala je zgolj dodatek iz tega naslova. Prav tako pa tudi nikoli ni zahtevala obrazložitve tega zneska - dodatka, ker je pač bila zadovoljna s tem zneskom, v kolikor bi bila neuspešna in ne bi dobila dodatka pa bi to verjetno storila. Za ocenitve je izvedela šele tekom sodnega postopka v vlogah tožene stranke. V kolikor bi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja primerljivosti delovnih mest v Oddelku A. ter glede dejanske ocene delovne uspešnosti in diskriminacije zoper tožnico, bi moralo sodišče ugoditi že primarnemu tožbenemu zahtevku. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo pošlje v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka po svojih pooblaščencih v zakonskem roku vlaga odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je prvostopenjsko sodišče v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ni naredilo nobene bistvene kršitve postopka, zato je potrebno pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, ZDR-1), ki v 1. alinei prvega odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, v 2. odstavku istega člena tega zakona pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

8. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ter podani pogoji za zakonito odpoved iz citiranega 2. odstavka istega člena ZDR.

9. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ter da potrebnosti oziroma smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela sodišče ne more presojati, ker so te odločitve v pristojnosti delodajalca. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 175/2011 z dne 17. 9. 2012 in druge – baza Ius Info, spletna stran VS RS). Sodišče v poslovne odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na racionalizacijo delovnega procesa in spremembe v organizaciji dela delodajalca, ne more posegati niti preverjati njihove potrebnosti in smotrnosti - v okviru spora za presojo zakonitosti odpovedi lahko preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne.

10. Sodišče prve stopnje se je oprlo na listinske dokaze in izpovedbe zaslišanih prič in na tej podlagi pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so za odločitev o zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistvena. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ne obstaja bistvena razlika med delovnim mestom sistemski analitik II in sistemski analitik I in da bi se za ugotavljanje presežnega delavca moralo primerjati vseh devet zaposlenih na Oddelku A., saj je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da imajo delavci na delovnem mestu sistemski analitik II manj znanja in delovnih izkušenj, delajo po navodilih in zgolj v funkciji podpore, za razliko od delavcev na delovnem mestu sistemski analitik I, ki so povsem samostojni pri razvojnih nalogah in nosilci projektov razvoja oziroma vzdrževanja aplikacij. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri določanju presežnih delavcev v okviru Sektorja C. utemeljeno in zakonito opravila primerjavo le med delavci, ki so delali na delovnem mestu sistemski analitik II. To delovno mesto ni primerljivo z delovnim mestom sistemski analitik I, ki je zahtevnejše, bistveno pa je, da se je tožena stranka odločila za zmanjšanje števila delavcev prav na delovnem mestu sistemski analitik II, zaradi česar je ravnala pravilno, ko je opravila izbiro le izmed delavcev, ki so zasedali to delovno mesto.

11. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bila tožnica pravilno izbrana za presežno delavko na podlagi kriterija delovne uspešnosti. Iz listin, ki prikazujejo ocene delovne uspešnosti, je namreč razvidno, da je bila tožnica v daljšem časovnem obdobju od julija 2013 do junija 2015 ves čas najslabše ocenjena delavka, kar bi bila tudi v primeru, če bi se primerjalo vseh devet zaposlenih v Sektorju C.. V kolektivni pogodbi tožene stranke je metodologija ocenjevanja natančno opredeljena in zelo natančno so opredeljeni tudi kriteriji in način ocenjevanja (čl. 53 do 58), predpisan pa je tudi obrazec ocenjevanja, ki je podlaga za določitev plače iz naslova delovne uspešnosti in določeno, da je vodja organizacijske enote, ki oceni delovno uspešnost delavca, delavcu na njegovo zahtevo dolžan pokazati obrazec in obrazložiti in utemeljiti svojo oceno (čl. 56). Tožnica je nedvomno imela možnost oporekati oceni, ki pa je očitno ni izrabila. V okviru preizkusa pravilnosti ocene delovne uspešnosti bi tožnica lahko tudi uveljavljala njeno nepravilnost (tudi pri ocenjevanju po kriteriju odnos do sodelavcev, ki jo šteje za napačno in nelogično), če pa teh možnosti ni izrabila, se ne more naknadno pavšalno sklicevati na pristranskost ocenjevalca. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je ocenjevanje delovne uspešnosti pri toženi stranki potekalo v skladu s predpisanim postopkom in po vnaprej predpisanih kriterijih, in da tudi ni dokazano, da bi bila tožnica pri toženi stranki diskriminirana.

12. Tožena stranka je tožeči stranki zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, ki je bil utemeljen in je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je (glavni in podredni) tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reintegracijski in reparacijski zahtevek oziroma zahtevek, da sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi z dnem izdaje sodbe ter tožnici poleg reparacije prisodi še denarno povračilo v višini 14 bruto plač, zavrnilo.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

14. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pravdni stranki nista priglasili.

Datum zadnje spremembe:

25.01.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 492/2009
• VDSS sodba Pdp 981/2009
• VDSS sodba Pdp 541/2011