VDSS sodba Pdp 275/2016

Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da so bile tožnikove tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene skladno z določbo 1. odstavka 55. člena ZDR-1. Iz pogodb o zaposlitvi izhaja, da so bile sklenjene za določen čas za iz razloga začasnega povečanja obsega dela ob ustanovitvi družbe (tožene stranke). Tožnik je ves čas delal v poslovalnici, v kateri je obseg dela ves čas padal, torej razlog povečanega obsega dela, zaradi katerega je tožena stranka s tožnikom sklenila že prvo pogodbo o zaposlitvi, ni obstajal. Ker so bile pogodbe o zaposlitvi za določen sklenjene nezakonito, se šteje, da je med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 25. 4. 2013, 29. 10. 2013 in 24. 4. 2014 sklenjene v nasprotju z zakonom, zato se šteje, da sta tožnik in tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (točka I izreka) in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z 31. 10. 2014 in je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja tudi od 1. 11. 2014 do 2. 8. 2015 in od 3. 11. 2015 do 18. 11. 2015 (točka II izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku na delovnem mestu „...“ za to obdobje priznati delovno dobo in vse druge pravice iz delovnega razmerja in ga prijaviti v vsa socialna zavarovanja (točka III izreka), mu od 1. 11. 2014 do 31. 1. 2015 obračunati mesečno bruto plačo 107,50 EUR, za čas od 1. 2. 2015 do 2. 8. 2015 in od 3. 11. 2015 do 18. 11. 2015 obračunati osnovno plačo upoštevajoč mesečni bruto znesek 1.000,00 EUR, od tako dobljenih bruto zneskov odvesti z zakonom določene davke in prispevke za socialno varnost, nato pa tožniku izplačati ustrezno neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamičnih neto mesečnih zneskov plače od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila (točka IV izreka) in mu obračunati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 4.712,48 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, vse v 15 dneh (točka V izreka). Zavrnilo pa je zahtevek, da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki tudi od 3. 8. 2015 do 2. 11. 2015, z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, ter da mu je tožena stranka dolžna za to obdobje priznati delovno dobo, vse druge pravice iz delovnega razmerja ter ga prijaviti v vsa socialna zavarovanja, sicer nadomesti prijavo predmetna sodba; da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo na delovno mesto „...“ in mu vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od 19. 11. 2015 dalje, priznati delovno dobo, vse druge pravice iz delovnega razmerja ter ga prijaviti v vsa socialna zavarovanja, sicer nadomesti prijavo predmetna sodba; da v primeru, če tožena stranka tožnika ne bo za obdobje iz III. točke izreka te sodbe prijavila v vsa socialna zavarovanja, nadomesti prijavo predmetna sodba; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 11. 2014 do 31. 1. 2015 obračunati mesečno bruto plačo 892,50 EUR, za čas od 19. 11. 2015 dalje pa mesečno bruto plačo 1.000,00 EUR, od tako dobljenih bruto zneskov odvesti z zakonom določene davke in prispevke za socialno varnost, nato pa tožniku izplačati ustrezno neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do posamičnih neto mesečnih zneskov plače od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka VI izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 711,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila, svoje stroške pa krije sama (točka VII izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (točke I do V izreka) in odločitev o stroških postopka (točka VII izreka) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa ponovno in pravilno odloči tudi o stroških postopka.

Tožena stranka z dokazno oceno, da tožeča stranka ni dokazala razlogov za začasno povečan obseg dela za čas od 18 mesecev oz. za čas sklenitve treh zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ne soglaša in meni, da je takšna dokazna ocena zmotna, neutemeljena in ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka. Sodišče je materialnopravno zmotno razlagalo določilo prvega odstavka 55. člena ZDR-1, ki določa, da se pogodbo o zaposlitvi sklene za omejen čas, ki je potreben, da se delo opravi. V konkretnem primeru je prestrogo in neživljenjsko razlagalo to določilo na način, da bi morala tožena stranka že takoj ob zagonu poslovanja (pri čemer je relevantno dejstvo, da je tožena stranka, sicer iz tujine, prvič sploh prišla na trg RS) oz. ob sklenitvi vsake PZ za določen čas točno vedeti, koliko časa bo potrebnega za opravo vsega potrebnega za opustitev poslovanja v PE A. in prenos celotnega poslovanja na področju A. na PE B.. Sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka v trenutku sklenitve vsake PZ sicer je „vedela“, koliko časa bo potrebno, a se je ob izteku tega časa izkazalo, da stanje pa ni nared in je potreben še določen daljši čas. Gre za povsem življenjsko situacijo. Tožena stranka, katere direktor in prokuristka sta oba tujca, ne poznata niti slovenskega jezika, kaj šele slovensko pravno ureditev. Tožena stranka je kot tuja pravna oseba prišla na gospodarski trg RS povsem na novo in prvič, povsem ne-seznanjena s slovenskim pravnim redom, slovenskim davčnim in delovno pravnim področjem. Četudi je moral direktor tožene stranke na podlagi dejansko obstoječih okoliščin ob poteku predvideno potrebnega časa, še dvakrat sprejeti poslovno odločitev o podaljšanju trajanja poslovanja PE A. in za ta čas podaljšal PZ za določen čas s tožnikom, je tožena stranka še vedno spoštovala časovno omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas iz 55. člena ZDR-1 v celoti. Tožena stranka je s tožnikom sklenila tri zaporedne pogodbe o zaposlitvi za omejen določen čas, ki je bil potreben, da se je uredilo vse potrebno za vzpostavitev poslovanja nasploh. Hkrati je tožena stranka spoštovala določilo drugega odstavka 55. člena ZDR-1, po katerem delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot 2 leti. Tožena stranka je dejansko v celoti prenesla vodenje poslovanja s področja A. na B. poslovno enoto, s katere se vodi celotno operativno poslovanje tudi obeh A. lokacij, z nobenim več zaposlenim na področju A..

Upoštevati je potrebno tudi dejstvo, da je zakoniti zastopnik tožene stranke, direktor C.C. izpovedoval v nemškem jeziku in je bila njegova izpoved prevajana s strani tolmačke, zaradi česar je potrebno upoštevati, da njegova izpoved ni bila slišana neposredno in ni izpovedal tako, kot je očitno posredno preko tolmačke bilo podano na zapisnik. Tudi priče tožene stranke so potrdile, da tožena stranka že od samega začetka poslovanja ni imela namena ohraniti poslovanja PE A. in je poslovanje zagnala le za obdobje, potrebno za vzpostavitev poslovanja in ureditev vsega potrebnega za varen, blag in za stranke sprejemljiv prenos poslovanja na PE B.. Združitev PE A. in B. je bila jasna že od začetka. Iz izpovedb toženca in omenjenih prič izhaja, da ohranitev operativne poslovne enote v A. ni bila v odvisnosti od uspešnosti poslovanja, ampak je bilo že od samega začetka povsem jasno, da poslovna enota A. nikakor ne more dosegati takih rezultatov, da bi bila ohranitev poslovanja smiselna. Zgolj hipotetično je direktor tožene stranke ob zaslišanju dejal, da bi seveda poslovanje v poslovni enoti A. ohranili, če bi bili rezultati dovolj dobri (3-4 x boljši), a je poudaril, da je bilo to nemogoče in nerealno pričakovati že od samega začetka. To pa je sodišče napačno dokazno ocenilo in zaključilo, da naj bi bile tožnikove PZ za določen čas sklenjene v odvisnosti od poslovnega rizika poslovanja PE A., kar ne drži. V ta namen je tožena stranka predlagala še več prič, vendar sodišče teh prič ni zaslišalo, ampak odločilo v škodo tožene stranke. V tej zvezi tožena stranka zatrjuje tudi bistveno kršitev ZPP, zlasti načela kontradiktornosti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Hkrati pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo zaključki, ki so protispisni - zlasti v delu toženčeve izpovedbe (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Toženec je izpovedal, da je bilo za njih potrebno videti samo organizacijsko, koliko časa bodo lahko oz. bodo rabili za to, da se bodo tako organizirali, da bo dejavnost lahko pokrita iz B. (stran 18 zapisnika z dne 23. 9. 2015, drugi in tretji odstavek), da so že na začetku vedeli, da nekoga rabijo v A. samo za prehoden čas (stran 30, deveti odstavek), da bi sklenili s tožnikom pogodbo za nedoločen čas, če bi se promet štirikrat ali pa petkratno povečal, kar je rečeno hipotetično. Že od začetka so vedeli, da A. ne bo nikoli dosegel velikih številk in velikega prometa (stran 30, zadnji odstavek). V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, da je tolmačka povedala drugače kot je toženec dejansko izpovedal.

Nadalje navaja, da sodišče ni štelo za pomembno, da je bilo pred samim prenosom potrebno urediti najprej osnovno - vzpostaviti vse potrebno za normalno poslovanje obstoječih PE vključno s PE B.. Sodišče ni dovolilo vprašanja pooblaščenke tožene stranke, s čim vse so se na začetku ob ustanovitvi podjetja v Sloveniji ukvarjali, da je trajalo 18 mesecev, da so pripravili vse potrebno za popoln prevzem poslovanja iz A. v B., nato pa zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, kaj vse je bilo potrebno urediti, da je bil tožnik za določen čas zaposlen kar 18. mesecev. To predstavlja bistveno kršitev postopka, saj sodišče toženi stranki ni dalo učinkovite možnosti dokazovanja v postopku in je s tem tudi kršilo načelo kontradiktornosti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Tudi prokuristka D.D. je jasno izpovedala, da je že od samega začetka bilo jasno, da bodo ti dve poslovalnici združili in pojasnila, da je bila poslovna odločitev direktorja tožene stranke, da bo poslovanje A. poslovalnice trajalo naprej 6 mesecev in potem še 6 in potem še 6 mesecev. Takšna odločitev je z vidika tožene stranke kot celote predstavljala začasno povečan obseg dela, zato je utemeljena zaposlitev delavca za določen čas. Ker vse skupaj tri zaporedne PZ za določen čas niso bile sklenjene za več kot 2 leti, ampak manj, je takšna zaposlitev za določen čas tudi povsem zakonita. Tožnik je ob izteku zaposlitve za določen čas tudi dobil odpravnino (po ZDR-1). Predstavnica E. F.F., zaslišana kot priča je pojasnila, da nikoli ni bil namen tožene stranke, da bi se tožnik zaposlil za nedoločen čas. Pojasnila je, da je bila poslovna odločitev poslovodstva o sklenitvi ravno za 6 mesecev, saj se je domnevalo, da bo toliko potrebno, da tožena stranka uredi poslovanje drugje (v B.) ter prenese poslovanje iz A. na drugo lokacijo, vendar se v tem roku to ni izšlo (stran 2 zapisnika). Priča je nadalje pojasnila, da je bila sklenitev druge in tretje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom povezana z organizacijo in da je trajalo 18 mesecev, da je tožena stranka kot taka uredila vse potrebno, da je lahko brez težav, motenj in škode nato izvedla prenos poslovanja iz A. na B.. Priča je izrecno zanikala, da bi bil ob samem začetku govor o ohranitvi poslovne enote v A. in je poudarila, da je bil vedno načrt, da se poslovalnica v A. ukine. Enako je izpovedal tudi G.G..

Materialnopravno zmotna je tudi odločitev sodišča o višini tožniku prisojenega denarnega povračila namesto reintegracije v višini kar 4.712,48 EUR bruto oz. v višini 4 bruto plač. Sodišče se ob tem sklicuje na sodbo opr. št. Pdp 347/2014 z dne 6. 11. 2014 in denarno povračilo primerjalno utemeljuje zgolj na dejstvu trajanja zaposlitve pri delodajalcu. V konkretnem primeru bi skladno s 118. členom ZDR-1 sodišče moralo upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik za 18 mesecev zaposlitve prejel odpravnino po 79. členu ZDR-1; da je po prenehanju DR tri mesece uveljavljal pravico do denarnega nadomestila na Zavodu, da gre pri tožniku za mladega zdravega fanta, ki je vsekakor z lahkoto zaposljiv, kar dokazuje tudi dejstvo, da se je že po treh mesecih brezposelnosti na novo zaposlil. Odločitev sodišča v ugodilnem delu izpodbijane sodbe je neutemeljena in nezakonita. Takšna odločitev je hkrati gospodarsko škodljiva, saj gospodarske subjekte odganja s trga RS. Glede na okoliščine, ki jih v drugem odstavku 118. člena ZDR-1 določa zakonodajalec pri odmeri višine denarnega povračila, je za konkreten tožnikov primer denarno povračilo kar 4 bruto plač bistveno previsoko odmerjeno denarno povračilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi pavšalno zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev in jih ne ponavlja. Odgovorilo je le na pritožbene navedbe te sicer obširne pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

6. Iz točke 3. obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje prepričljivo in natančno obrazložilo svojo odločitev, da ne bo izvedlo vseh s strani tožene stranke predlagani dokazov. Ugotovilo je, da izvedba predlaganih dokazov na odločitev sodišča prve stopnje ne bi mogla vplivati, saj je na podlagi že izvedenih dokazov lahko ugotovilo vsa odločilna dejstva in zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo z razumnimi razlogi. Tako kršitev načela kontradiktornosti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) s tem v zvezi ni podana. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče toženi stranki ni dalo učinkovite možnosti dokazovanja v postopku, da bi ta lahko dokazala, kaj vse je morala urediti pred prenosom poslovanja PE A. na PE B.. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje v točki 19 in v tretjem odstavku točke 20 izhaja, da odlaganje prenosa poslovanja iz A. v B. (zaradi tega, ker je morala tožena stranka urediti še veliko drugih zadev) ni skladno z določbo 1. odstavka 55. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), po kateri se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene le za čas, ki je potreben, da se delo, zaradi katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, opravi. Tako je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je imela tožena stranka veliko dela, da je pripravila vse potrebno za normalno poslovanje obstoječih poslovnih enot (tudi PE B.) in dokazovanje, kaj vse je morala tožena stranka opraviti, ni potrebno.

7. Pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožena stranka kot tuja pravna oseba prišla na slovenski gospodarski trg, da direktor in prokuristka ne poznata niti slovenskega jezika, niti pravnega reda, pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj je dolžnost tožene stranke, da se seznani tako s pravnim redom države, v kateri je začela poslovati, kakor tudi z razmerami na trgu, za to pa si lahko poišče tudi ustrezno pomoč.

8. Prav tako ni mogoče upoštevati tudi pritožbenih navedb o tem, da direktorjeva izpoved ni bila ustrezno prevedena in je zato sodišče prve stopnje sprejelo napačno dokazno oceno. Strankama je bil prepis posnetka naroka glavne obravnave z dne 23. 9. 2015, na katerem je bil zaslišan tudi direktor tožene stranke C.C., posredovan 7. 10. 2015 in tožena stranka na zapisnik ni imela pripomb.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da so bile tožnikove tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene skladno z določbo 1. odstavka 55. člena ZDR-1. Iz pogodb o zaposlitvi (priloge A1-A3) izhaja, da so bile sklenjene za določen čas za delovno mesto ... iz razloga začasnega povečanja obsega dela ob ustanovitvi družbe (tožene stranke). Tožnik je ves čas delal v poslovalnici A., kjer je obseg dela ves čas padal, torej razlog povečanega obsega dela, zaradi katerega je tožena stranka s tožnikom sklenila že prvo pogodbo o zaposlitvi, ni obstajal. Iz izpovedi direktorja tožene stranke Tudi iz trditev tožene stranke izhaja, da je s tožnikom sklenila tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela z vidika tožene stranke kot celote. Tožnik ni opravljal nobenega drugega dela v zvezi s poslovanjem novoustanovljene družbe. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je s tožnikom sklenila pogodbe o zaposlitvi le za tisti čas, ki je bil potreben, da se delo opravi, kar je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo v točkah 14., 15., 17., 18., 19. in 20. obrazložitve. Glede na navedeno, je pravilno ugotovilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen sklenjene nezakonito, zaradi česar se šteje, da je med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.

10. Sodišče prve stopnje je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem odločitve in tožniku za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva razveze (razen za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu) priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, pri tem pa je upoštevalo tudi, da je tožnik prejemal denarno nadomestilo za čas brezposelnosti. Tožniku pa je dosodilo tudi denarno povračilo v višini štirih bruto plač. Pri tem je pravilno upoštevalo vse okoliščine, določene v 2. odstavku 118. člena ZDR-1. Višina dosojenega zneska je tudi po stališču pritožbenega sodišča primerna, glede na to, da je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezalo kljub temu, da je tožnik zahteval reintegracijo. Ob določitvi primernega zneska denarnega povračila, je namreč potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je to povračilo odmena za zaposlitev, zato znesek štirih plač, namesto zaposlitve za nedoločen čas, nikakor ni previsok. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

11. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških je odpadel, ker jih pritožnica ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

25.01.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 235/2014
• VDSS sodba Pdp 610/2014
• VDSS sodba Pdp 624/2014