VDSS sklep Pdp 273/2016

Jedro

Tožnica je svojo terjatev prijavila v stečajnem postopku, stečajni upravitelj pa je to terjatev (delno) priznal, zato se šteje, da jo je izpolnil. Še preden je toženka po priznanju terjatev opravila kakršnokoli pravdno dejanje, je tožnica tožbo umaknila. Zato skladno s členom 158/1 ZPP ni dolžna povrniti nasprotni stranki pravdnih stroškov, ker se šteje, da je tožbo umaknila takoj, ko je toženka izpolnila zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 146,09 EUR v 8 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z 20. 1. 2016 nadaljevalo prekinjeni postopek (I. točka izreka), postopek ustavilo (II. točka izreka) ter toženki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti 316,77 EUR pravdnih stroškov s pp (III. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek za povračilo pravdnih stroškov zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov pritožbenega postopka s pp, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v III. točki izreka razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške v višini sodnih taks. Navaja, da je prvostopno sodišče v nasprotju s členom 158/1 ZPP njej naložilo povrnitev stroškov tožnici, saj bi po tem določilu moralo biti odločeno kvečjemu obratno. Opozarja na sodno prakso in teorijo, po kateri v primeru, ko je terjatev upnika v stečajnem postopku priznana, v izreku končne odločbe po nadaljevanju prekinjenega postopka sklepa o povrnitvi stroškov ni oz. je potrebno tak zahtevek zavrniti. Tudi v kolikor bi bila tožnica upravičena do povračila stroškov, sodišče skladno s členom 301/4 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/07 in nasled.) za odločanje o dajatvenem zahtevku nima več podlage, saj pride v poštev zgolj ugotovitvena terjatev. Upoštevati pa je treba tudi dejstvo, da so bili tožnici v stečajnem postopku pravdni stroški priznani pod odložnim pogojem. V kolikor bi se utemeljenost stroškov v pravdnem postopku izkazala, bi sodišče o njih lahko odločilo le v obliki ugotovitvene terjatve.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča v celoti pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena. V prid zakoniti odločitvi navaja številno sodno prakso ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženki naloži plačilo pritožbenih stroškov, ki jih priglaša.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. in prvega odstavka 363. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Prvostopno sodišče je svojo odločitev, da je tožnica upravičena do povračila stroškov postopka, utemeljilo z dejstvom, da je tožnica terjatev, ki jo je imela zoper toženko, prijavila v stečajnem postopku in kot izhaja iz končnega seznama preizkušenih terjatev je bila terjatev delno priznana. V tem delu je bila tožba potrebna, saj je toženka ta del terjatve priznala v stečajnem postopku. Pri odločitvi o stroških je prvostopno sodišče upoštevalo, da je tožnica uspela z 59 % svojega zahtevka in v tem razmerju ji je prisodilo tudi stroške postopka skladno z določbami 154. in 155. člena ZPP.

7. Nepravilno je stališče v pritožbi, da priznanje terjatve v stečajnem postopku ne pomeni plačila, zaradi česar ni mogoče uporabiti določbe prvega odstavka 158. člena ZPP. V obravnavanem primeru je tožnica svojo terjatev prijavila v stečajnem postopku, stečajni upravitelj pa je to terjatev (delno) priznal, kar se šteje, da jo je izpolnil. Še preden je toženka po priznanju terjatev opravila kakršnokoli pravdno dejanje, je tožnica tožbo umaknila. Zato skladno s členom 158/1 ZPP ni dolžna povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, ker se šteje, da je tožbo umaknila takoj, ko je toženka izpolnila zahtevek.

8. Nepravilno je stališče v pritožbi, da bi prvostopno sodišče moralo upoštevati četrti odstavek 301. člena ZFPPIPP in za priznane stroške kvečjemu ugotoviti obstoj terjatve, ne pa odločiti o dajatvenem zahtevku. Takšno pravilo velja le za terjatve, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka in jih je zato potrebno prijaviti v stečajno maso. Terjatev iz naslova pravdnih stroškov nastane šele z odločitvijo sodišča, ne pa takrat, ko stroški dejansko nastanejo, kar izhaja tudi iz določbe člena 163/4 ZPP. Terjatev za povrnitev stroškov postopka je torej v obravnavani zadevi nastala šele z izpodbijanim sklepom. Iz tega razloga za terjatve iz naslova pravdnih stroškov v individualnih delovnih sporih, ki so bili začeti zoper delodajalca, preden je bil nad njim začet stečajni postopek, pa o njih še ni bilo odločeno s sodno odločbo, ne velja obveznost prijave v stečajnem postopku, saj ne gre za terjatve, ki so nastale pred začetkom stečaja. Zato se nanje ne nanaša določba 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Stečajni dolžnik poravnava stroške, o katerih pravdno sodišče odloči v pravdah, ki se končajo po začetku stečajnega postopka, iz stroškov stečajnega postopka (354. člen, 6. točka 355. člena ZFPPIPP).

9. Neupoštevano je tudi opozorilo toženke v pritožbi, da so bili tožnici stroški postopka v stečajnem postopku priznani z odložnim pogojem. Upoštevaje obrazložitev v zgornji 8. točki ima tožnica v odgovoru na pritožbo v celoti prav, da stečajni upravitelj o stroških postopka, ki še niso nastali, sploh ne bi smel odločiti kot o pogojni terjatvi, temveč bi moral eventualno prijavljeno terjatev prerekati. V kolikor so stroški postopka priznani v stečajnem postopku (pogojno ali nepogojno), se kasneje plačajo iz razdelitvene mase po pravilih stečajnega postopka. Stroške, o katerih je pravdno sodišče odločilo v postopkih, ki se končajo po začetku stečajnega postopka, pa mora stečajni dolžnik poravnati iz stroškov stečajnega postopka, kot je določeno v členu 354 in 6. točki 355. člena ZFPPIPP.

10. Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

11. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspela. Na podlagi člena 154/1 ZPP pa je dolžna povrniti tožnici njene stroške odgovora na pritožbo sladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015), in sicer: odgovor na pritožbo 250 točk oz. 114,75 EUR, 2 % materialnih stroškov 5,00 EUR in 22 % DDV, skupaj 146,09 EUR.

Datum zadnje spremembe:

25.01.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2618/2009
• VDSS sklep Psp 525/2013
• VDSS sklep Psp 367/2014