VDSS sodba Pdp 12/2015

Jedro

Pri toženi stranki je z aktom o sistemizaciji in vrednotenju delovnih mest prišlo do spremembe organizacije dela tako, da je prišlo do ukinitve organizacijske enote in delovnega mesta, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Vsebino dela, ki je veljala za navedeno delovno mesto, je tožena stranka deloma ukinila, deloma pa prerazporedila na druga delovna mesta, zato je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pa je utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. V konkretnem primeru tudi ni šlo za navidezno spremembo organizacije dela, s katero bi tožena stranka zgolj želela prikriti drug razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, št. ... z dne 4. 10. 2013, ki ji jo je podala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi, da ji delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja, ter da jo je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo in ji priznati ter izplačati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v zavarovanja, ji za ta čas obračunati in plačati plačo po pogodbi o zaposlitvi, od tega zneska obračunati prispevke in davke ter jih odvesti pristojnim organov, od neto plače obračunati in izplačati zakonske zamudne obresti od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec oziroma plačati razliko v plači, ki jo je prejemala, zmanjšano za nadomestilo za brezposelnost v višini 650,00 EUR neto in plačo, ki jo sedaj prejema na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1. avgusta 2014 v višini 1.200,00 EUR neto do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: sodbo v izpodbijanem delu) spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške pravdnega postopka in stroške pritožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo (pravilno: sodbo v izpodbijanem delu) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tekom postopka podala obširne trditve v zvezi z nezakonitim sprejemom Pravilnika o organizaciji A. d.d. z dne 1. 10. 2013, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo in je sodba v tem delu neobrazložena ter se je ne da preizkusiti. Navedeni akt je bil sprejet v nasprotju z določbami 11. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost bančništva Slovenije (v nadaljevanju KPDB) in s kršitvijo osnovnih ustavnih načel glede ustavnosti in zakonitosti (154. člen Ustave RS) ter na podlagi neveljavnega sporazuma med delodajalcem in sindikatom. Citirani Pravilnik je bil objavljen po 2. 10. 2013, veljati pa naj bi začel že 1. 10. 2013, kar predstavlja kršitev ustavnih norm (155. člen Ustave RS) in sta zato posledično Pravilnik in na njem temelječa redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, nezakonita. Dogovor med upravo banke in sindikatoma z dne 26. 9. 2013, iz katerega med drugim izhaja, da je bil namen sklenitve tega dogovora uveljavitev Pravilnika o organizaciji in Pravilnika o sistematizaciji z dnem 1. 10. 2013, ni bil v veljavi med vključno 26. 9. 2013 in 2. 10. 2013, in s tem niso bila izpolnjena procesna določila, ki jih ob sprejemu splošnih aktov banke določa KPDB. Pravilnika o organizaciji in sistematizaciji nista bila pravočasno objavljena, kar pomeni kršitev 154. člena Ustave RS in uveljavljena sta bila dne 3. 10. 2013 z veljavnostjo 1. 10. 2013, kar pa pomeni kršitev 155. člena Ustave RS. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožena stranka glede ukinitve tožničinega delovnega mesta dokazala, da je z odpovedjo iz poslovnega razloga zasledovala zatrjevani cilj, to je optimizacijo in racionalizacijo delovnih procesov in stroškov poslovanja banke ter posledično večjo učinkovitost. Sodišče je zmotno presodilo izvedene dokaze. Reorganizacija poslovanja je bila zgolj navidezni razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi, namen odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je ta, da je tožnica postala del nezaželenega kadra. To dokazuje dejstvo, da je tožena stranka dne 31. 7. 2013 zoper tožnico vložila tožbo zaradi odškodninske odgovornosti, že dne 28. 8. 2013 pa ji je brez vsake obrazložitve odvzela pooblastila za vodenje oddelka. Prav tako je bila reorganizacija izpeljana po tem, ko so tožnici že odvzeli pooblastila in ji je bilo že pred sprejemom in uveljavitvijo Pravilnika povedano, da bo prejela odpoved. Tožnica je v tožbi predlagala zaslišanje prič B.B., C.C. in D.D., ki bi izpovedale, v kakšnih okoliščinah jim je bila dana odpoved, predvsem, da jim je bilo osebno povedano, da jih morajo odpustiti zaradi odškodninskih tožb, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, v sodbi pa razloga za takšno odločitev tudi ni pojasnilo. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je tudi napačno ocenilo izpoved priče E.E.. Da je odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica vložene odškodninske tožbe, izhaja tudi iz analize prepletanja stare in nove organizacije. Odločitev sodišča prve stopnje, da v tem primeru ne gre za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, ni obrazložena, zato se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Tožena stranka morebiti res ni podala odpovedi iz poslovnega razloga 30 ali več delavcem v obdobju enega meseca, vendar iz pričanja F.F. izhaja, da je bila odpoved iz poslovnega razloga podana 38 delavcem. Pravno relevantno vprašanje je, kdaj je tožena stranka izvedela za to, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo teh 38 delavcev. Pri tem ni bistveno, kdaj je tožena stranka tem delavcem dejansko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak zgolj, ali je v obdobju 30 dni vedela, da bo iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo 30 ali več delavcem. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja obveznosti delodajalca, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi preveri možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih ali delavčevo možnost prekvalifikacije ter glede vročanja namere odpovedi. ZDR-1 teh obveznosti res ne določa več, vendar je sodišče prezrlo vsebino KPDB, v kateri je to še vedno določeno. Sodišče je tudi pavšalno presodilo, da je potreba po delu za tožnico prenehala. Takšna ugotovitev je zmotna, neobrazložena in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Potreba po delu pri toženi stranki ni prenehala, kar je razvidno iz internega vabila delavcem tožene stranke in iz obvestila tožene stranke o novih zaposlitvah v obdobju med oktobrom 2012 in februarjem 2013, od 1. julija do konca septembra 2012 in od 1. januarja do 30. maja 2012, ki jih je v spis predložila tožena stranka. Iz KPDB izhaja tudi, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni utemeljena med drugim tudi, če analiza delovnega časa v času odpovedi izkazuje stalni presežek ur delovne obveznosti na enakih ali podobnih delovnih mestih. Tožnica je že v pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2014 navedla, da je delala tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih. V zvezi s tem je predlagala izvedbo dokazov z obračunom obračunanih ur za leto 2012 in 2013 za tožnico, kot tudi za njene podrejene v Oddelku poslovanja z malimi gospodarskimi družbami in za druge delavce v sektorju gospodarskih družb, ki pa jih sodišče ni izvedlo, s čimer je kršilo procesna določila in je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne ter v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. člena 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba zatrjuje z navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih navedb. Ta kršitev je podana le v primeru, če se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do pravno relevantnih navedb tožnice o odločilnih dejstvih, ne pa tudi, če se ne opredeli do kakšnih za spor nepomembnih trditev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje jasna stališča glede vseh pravnorelevantnih navedb tožnice in tudi jasno dokazno oceno glede odločilnih dejstev.

7. Tožnica sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb o neveljavnosti Pravilnika o (novi) organizaciji in Pravilnika o (novi) sistematizaciji tožene stranke zaradi kršitev pri njunem sprejemanju, ki sta predstavljala podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je s tem sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana, ker sodba vsebuje bistvene razloge o odločilnih dejstvih. Tožena stranka je sprejela odločitev o ukinitvi delovnega mesta, ki ga je zasedala tožnica, kar je že samo po sebi zakonita podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato ni bistveno vprašanje veljavnosti ali neveljavnosti pravilnika o organizaciji delodajalca oz. pravilnika o spremenjeni sistemizaciji pri delodajalcu.

8. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge, ki jih je predlagala tožnica, pritožba smiselno uveljavlja kršitev 213. člena ZPP, ki se nanaša na izvedbo dokazov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede vseh predlaganih dokazov, ni nezakonita, saj drugi odstavek 213. člena ZPP določa, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče prve stopnje ni dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izvedlo vse dokaze, ki so bili pomembni za presojo utemeljenosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ostale predlagane dokaze pa je utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje prič B.B., C.C. in D.D., ki naj bi potrdile tožničine navedbe o prikritem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot nepotrebnega. Ob pravilnih ugotovitvah, da je pri toženi stranki dejansko prišlo do spremembe organizacije in je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno, okoliščine o prikritem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi (ki naj bi bil v vloženih odškodninskih tožbah tožene stranke zoper nekatere zaposlene, med njimi tudi zoper tožnico), o katerih naj bi izpovedale predlagane priče, za ta spor niso pravnoodločilne.

9. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ugotovilo vse pravnoodločilne okoliščine v zvezi s presojo utemeljenosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane tožnici dne 4. 10. 2013. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013 odpovedala po pravilno izvedenem postopku in da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče prve stopnje se s takšno ugotovitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu vodja Oddelka poslovanja z malimi gospodarskimi družbami. Tožena stranka je tožnici vročila obvestilo z dne 23. 9. 2013 o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi in ji v nadaljevanju dne 4. 10. 2013 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je tožena stranka obrazložila odpovedni razlog, to je poslovni razlog, ki je v optimizaciji in racionalizaciji delovnih postopkov, stroškov poslovanja ter v cilju večje učinkovitosti, kar je imelo za posledico spremembo organizacije tožene stranke. V okviru te je ukinila delovno mesto vodje Oddelka poslovanja z malimi gospodarskimi družbami, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

11. Pavšalno zatrjevanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja vročanja namere odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni utemeljeno. ZDR-1 ne vsebuje več obveznosti delodajalca, da predhodno obvesti delavca o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Panožna kolektivna pogodba pa tako obveznost določa v 36. členu, kjer delodajalcu nalaga, da je dolžan delavca najkasneje 7 delovnih dni pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pisno obvestiti o nameravani odpovedi pogodbe. V pisnem obvestilu je dolžan delavca seznaniti z razlogi odpovedi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnico o nameravani odpovedi iz poslovnega razloga obvestila z obvestilom z dne 23. 9. 2013, v katerem je tožnico seznanila z razlogi odpovedi, odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013 pa ji je bila vročena dne 8. 11. 2013, ko je tudi začela učinkovati in je torej tožena stranka postopala skladno s panožno kolektivno pogodbo. V čem naj bi tožena stranka kršila obveznost predhodnega obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pritožba ne pojasni. Pavšalne in neobrazložene so tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka kršila določbe panožne kolektivne pogodbe glede obveščanja sindikata, zaradi česar jih pritožbeno sodišče niti ne more obravnavati.

12. Med utemeljenimi razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR-1 v 1. alinei prvega odstavka 89. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Podobno je določeno v prvem odstavku 34. člena panožne kolektivne pogodbe. Kot neutemeljeni odpovedni razlogi pa se štejejo le razlogi, navedeni v 90. členu ZDR-1. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi v sodbi opr. št. VIII Ips 353/2006 z dne 30. 1. 2007 navedlo, da sodišče ne presoja razlogov reorganizacije, ki je v pristojnosti delodajalca (razen izjemoma, npr. če bi do reorganizacije prišlo zaradi diskriminacije). Šele če v posledici reorganizacije pride do ukinitve delovnega mesta, se ta ukinitev presoja v smislu resnosti in utemeljenosti. Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je bila reorganizacija - ukinitev delovnega mesta potrebna ali ne, ampak lahko ugotavlja in odloča samo, ali so bile posledice ukinitve delovnega mesta (odpoved pogodbe o zaposlitvi) izvedene v skladu z zakonom.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, predvsem listinske dokumentacije in zaslišanja prič, pravilno ugotovilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Ta pa je v novi organizaciji tožene stranke, ki je imela za posledico ukinitev organizacijske enote in delovnega mesta vodje Oddelka poslovanja z malimi gospodarskimi družbami, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in je zato prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi skladnih izpovedi prič G.G., H.H., F.F. in E.E. je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je uprava tožene stranke zaradi optimizacije in racionalizacije delovnih postopkov in stroškov ter s ciljem večje učinkovitosti poslovanja sprejela sklep o novi organiziranosti banke in načrtu aktivnosti, kar je uveljavila s 1. 10. 2013. V tej zvezi je sprejela Pravilnik o sistematizaciji in vrednotenju delovnih mest po organizacijskih enotah in ustrezne organizacijske sheme, vse z namenom racionalizacije in zmanjšanja stroškov poslovanja. Priče so pojasnile, da je imela navedena reorganizacija za posledico ukinjanje določenih podružnic in služb ter posledično ukinjanje delovnih mest na tistih področjih, ki jih po reorganizaciji ni več. Med ukinjenimi službami in delovnimi mesti je bilo tudi delovno mesto vodje Oddelka poslovanja z malimi gospodarskimi družbami, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Vsebino dela, ki je veljala za navedeno delovno mesto, je tožena stranka deloma ukinila, deloma pa prerazporedila na druga delovna mesta.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da potreba po tožničinem delu pri toženi stranki ni prenehala, kar naj bi izkazovala obvestila tožene stranke o novih zaposlitvah, ki se nanašajo na leti 2012 in 2013. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zgolj zaposlitev novih delavcev pri toženi stranki še ne kaže na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Taka okoliščina bi lahko kazala na fiktivnost odpovednega razloga v primeru, da bi tožena stranka nove delavce zaposlila za opravljanje istih del, kot jih je prej opravljala tožnica, kar pa iz dokaznega postopka ne izhaja. Poleg tega zaposlitve novih delavcev v letih 2012 in 2013 pred samo reorganizacijo pri toženi stranki niti niso pravnoodločilne.

15. V konkretnem primeru tudi ni bilo ugotovljeno, da bi analiza delovnega časa v času odpovedi pri tožnici izkazovala stalni presežek ur delovne obveznosti na enakih ali podobnih delovnih mestih določene organizacijske enote, zato je neutemeljeno sklicevanje na 2. alineo tretjega odstavka 34. člena panožne kolektivne pogodbe. Ker je delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, ukinjeno in so bile naloge tega delovnega mesta prerazporejene na druga delovnega mesta, navedena določba ne pride v poštev. Tako obračun ur v letu 2012 in 2013 za tožnico in njene podrejene niti ni pravnoodločilen, zato sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno ni naložilo predložitve teh podatkov. Iz istega razloga ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na 1. alineo tretjega odstavka 34. člena panožne kolektivne pogodbe, po kateri odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni utemeljena v primeru, če ima delodajalec na delovnih mestih določene organizacijske enote, za katera se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot za delovno mesto, ki ga zaseda delavec, ki se mu odpoveduje pogodba o zaposlitvi, osebe, ki delajo preko študentskega servisa, preko delodajalca, ki zagotavlja delo drugim uporabnikom, ali če gre za upokojence. Da bi imela tožena stranka na delovnih mestih določene organizacijske enote, za katere se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot za delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, ki se ji odpoveduje pogodba o zaposlitvi, oz. zaposlene osebe, kot so navedene v citirani določbi, pa v postopku tudi ni bilo ugotovljeno.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru ni šlo zgolj za navidezno spremembo organizacije dela, s katero bi tožena stranka zgolj želela prikriti drug razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je namreč v postopku zatrjevala, da naj bi tožena stranka zlorabila institut odpovedi iz poslovnega razloga, da je prikrila dejanske razloge za odpoved, ki naj bi bili v odškodninskih tožbah zoper zaposlene. Ob ugotovitvah, da je pri toženi stranki dejansko prišlo do spremembe organizacije in do ukinitve delovnega mesta, ki ga je zasedala tožnica, zaradi česar je postalo delo tožnice na delovnem mestu svetovalka uprave nepotrebno, so pritožbene navedbe o prikritih razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici (zaradi vloženih odškodninskih tožb zoper zaposlene) brezpredmetne in zaključkov sodišča prve stopnje glede utemeljenosti odpovednega razloga ne uspejo izpodbiti. Utemeljeno zato sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, ki naj bi izpovedale o prikritem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj glede na že obrazloženo ta okoliščina za ta spor ni pravnoodločilna.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi glede vprašanja obveznosti delodajalca, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi preveri možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih ali možnost delavčeve prekvalifikacije, kot naj bi izhajalo iz določb panožne kolektivne pogodbe. Iz določbe 35. člena panožne kolektivne pogodbe izhaja, da delodajalec lahko odpove pogodbo varovani kategoriji delavcev (materam z otrokom do treh let starosti, edinemu skrbniku otroka do sedmega leta starosti) brez njihovega soglasja, če jim hkrati ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo. Ti pogoji pa v konkretnem primeru niso izpolnjeni, saj tožnica ni zatrjevala, da bi spadala v kategorijo zaščitenih delavcev.

18. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na uporabo določb ZDR-1 in panožne kolektivne pogodbe, ki se nanašajo na kolektivni odpust, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi šlo v konkretnem primeru za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, zaradi česar bi bila tožena stranka dolžna postopati po teh določbah.

19. Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni presojalo, saj za rešitev zadeve niso relevantne, sodišče pa presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in v obrazložitvi navede razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 1. odstavek 360. člena ZPP.

20. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj se predmetni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

Datum zadnje spremembe:

19.11.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 987/2010
• VDSS sodba Pdp 367/2016
• VDSS sodba Pdp 540/2015