VDSS sodba Pdp 606/2014

Jedro

Tožnikova pogodba o zaposlitvi je prenehala s sporazumom, ki je urejen v 81. členu ZDR-1. Tožnik je izpovedal, da je vedel, kaj podpisuje, da ga v podpis ni nihče silil niti mu ni grozil, nato pa je, šele ko je prišel domov, ugotovil, da je naredil neumnost. Če je tožnik sprejel napačno odločitev in podpisal sporno listino, to na njeno pravno veljavnost ne more imeti vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 26. 3. 2014 zavrnilo tožbeni zahtevek: 1. za ugotovitev, da sta odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 5. 2013 in sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi neveljavna, in njuno razveljavitev; 2. za ugotovitev, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 5. 2013 nezakonito in da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama dne 30. 5. 2008, v veljavi, delovno razmerje pa ni prenehalo in še traja, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja; 3. da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej od dne 10. 5. 2013 dalje, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zmanjšane za pravice iz delovnega razmerja zaposlitve tožnika pri drugem delodajalcu, mu izplačati vse zapadle plače oz. nadomestila plač in vse druge denarne prejemke iz delovnega razmerja od dneva prenehanja dalje, zmanjšane za plače in druge denarne prejemke, ki jih je tožnik prejemal pri drugem delodajalcu, od vseh plač, nadomestil plač in razlike v plačah ter drugih denarnih prejemkov pa mu je tožena stranka dolžna obračunati in plačati vse pripadajoče davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 15 dni pod izvršbo; 4. da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej od dne 10. 5. 2013, do 20. 1. 2014 in potem ponovno od dneva prenehanja tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu dalje, v roku 15 dni pod izvršbo; 5. da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vse pravdne stroške, v roku 15 dni po izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške, skupaj s pritožbenimi stroški. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima obrazložitve o tem, zakaj je naslovno sodišče zavrnilo oz. zakaj ni izvedlo dokaza z imenovanjem izvedenca grafologa in z zaslišanjem tožnikove sestre A.A., katerih izvedbo je tožnik predlagal. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo ključnega dokaza z izvedencem grafologom, je sodišče toženi stranki nezakonito odreklo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma je kršilo njeno pravico do izjave in s tem pravico do poštenega sojenja, ki je vsebovana v 22. členu Ustave RS. Sodišče prve stopnje je na zadnji glavni obravnavi dne 26. 3. 2014 sicer sprejelo dokazni sklep, da se zavrne dokaz z izvedencem grafologom, vendar te svoje odločitve, ki je tudi zmotna in kateri je tožnik takoj nasprotoval glede na 286.b člen ZPP, sodišče prve stopnje ni povzelo v izpodbijano sodbo, čeprav bi jo moralo. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dokaznega predloga je v nasprotju s prepisom zvočnega posnetka dela glavne obravnave z dne 26. 3. 2014 in v njem prepisano izpovedbo tožnika, zato je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo z izvedencem grafologom presojati, ali je tožnik vsebino v sporazumni odpovedi napisal že dve leti prej in ali je dne 10. 5. 2013 dopisal samo datum in podpis, saj je to nedvomno pomembno zaradi pravilnega zaključka, da je vnaprej pripravljena odpoved nična, posledično pa je ničen tudi sporazum o prenehanju, kar je tožnik tudi zahteval s tožbo. Razlogi izpodbijane sodbe so tudi nejasni in v nasprotju z razlogi izpodbijanega sklepa o zavrnitvi dokaza z izvedencem grafologom, če ga sodišče prve stopnje šteje za sestavni del izpodbijane sodbe, saj sodišče v sklepu o zavrnitvi dokazov zaključuje, da je tožnik, zaslišan kot stranka, potrdil, da je napisal in podpisal sporazumno odpoved, potem pa pod točko 9. (obrazložitve) izpodbijane sodbe zaključuje, da je tožnikova izpovedba o tem, da je sporazumno odpoved napisal še kakšni dve leti pred 10. 5. 2013, nedokazana in ovržena s pričanjem B.B., C.C. in D.D., ki bi naj (po zmotnem prepričanju sodišča prve stopnje) skladno izpovedale, da je tožnik v pisarni vodje B.B. vzel z mize prazen list papirja in napisal sporazumno odpoved. Navedene priče so različno izpovedale o pisanju in podpisovanju sporazumne odpovedi s strani tožnika dne 10. 5. 2013. Sodišče prve stopnje je izvajalo le dokaze v korist tožene stranke. Večjo težo bi moralo dati tožnikovi izpovedbi in zaključiti, da tožnik dne 10. 5. 2013 ni izjavil resne volje in namere, da odpove pogodbo o zaposlitvi in da mu preneha delovno razmerje s toženo stranko z dne 10. 5. 2013. Sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo sporazumne odpovedi z dne 10. 5. 2013, na kateri je napisana vsebina besedila z drugačnimi pisali ter je z drugačnim pisalom napisan tudi datum in podpis tožnika, pa tudi podpis priče B.B., kar dodatno dokazuje, da izpodbijana sporazumna odpoved ni bila napisana in podpisana istega dne 10. 5. 2013, temveč je bila vsebina napisana prej, datum in podpis pa dne 10. 5. 2013. Iz izpodbijane sodbe tudi sicer ni razvidno, kako je sodišče ocenjevalo sporazumno odpoved in sporazumno prenehanje pogodbe, torej na kakšni podlagi je štelo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje. Po prepričanju tožnika bi moralo sodišče prve stopnje presojati vsebino sporazumne odpovedi in zaključiti, da je listina pod prilogo B2 dejansko odpoved delavca, pri čemer pa tožnik te odpovedi ni napisal 10. 5. 2013 in odpoved delavca z vnaprej pripravljeno vsebino nikakor ni in ne more biti zakonita oz. veljavna. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 269/2005.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere tožnik opozarja v pritožbi, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet konkretnega spora je presoja veljavnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 5. 2013 in sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 5. 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in navedeno med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, da sta dne 10. 5. 2013 podpisali „sporazumno odpoved“ (B2) in nato še sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (A1). Tožnik je trdil, da je „sporazumna odpoved“ nična, ker je bila napisana vnaprej, le podpis in datum sta bila dodana dne 10. 5. 2013, posledično je ničen tudi sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Trdil je tudi, da je bil listini dolžan podpisati, saj se je k temu zavezal dolgo nazaj, pri čemer nikoli ni imel volje, da bi delovno razmerje prenehalo. Bi je v zmoti, prevari, tožena stranka ga je k podpisu prisilila, zato je „sporazumna odpoved“ v nasprotju z moralnimi načeli in kogentnimi predpisi.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima obrazložitve o tem, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z izvedencem grafologom in zaslišanjem tožnikove sestre A.A.. Po vsebini gre za očitek iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je po zaključku pritožbenega sodišča neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 26. 3. 2014 sprejelo dokazni sklep, v katerem je obrazložilo, zakaj ni izvedlo navedenih dokazov. Prav tako ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje razumljiv izrek, ki ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, ti tudi niso med seboj v nasprotju, zato očitana kršitev ni podana.

Sodišču prve stopnje tožnik po vsebini očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem grafologom. Tožnik je izvedbo tega dokaza predlagal v dokaz svojih navedb, da je „sporazumno odpoved“ najprej napisal, nato kasneje pa je dodal datum in podpis. Sodišče prve stopnje je sicer ugotavljalo, ali je tožnik dne 10. 5. 2013 „sporazumno odpoved“ tudi lastnoročno napisal, čeprav po zaključku pritožbenega sodišča navedeno za pravilno rešitev v predmetni zadevi niti ni pomembno. Tudi, če bi namreč tožnik takšno listino napisal že bistveno prej, nato kasneje pa bi dodal datum in podpis, zgolj zaradi tega takšna listina ne bi bila neveljavna (nična ali izpodbojna). Bistveno je, da listina ni bila podpisana že prej, česar pa tožnik ni zatrjeval. Zmotno je zato njegovo stališče, da gre za bianko odpoved oziroma sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, za kar bi šlo, če bi tožnik že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ali kasneje tekom delovnega razmerja napisal takšno odpoved oziroma sporazum, kasneje pa bi se dodal le datum. Situacija v predmetni zadevi je bila drugačna. Tožnik je dne 10. 5. 2013 podpisal tako „sporazumno odpoved“ kot tudi sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo dokaz z izvedbo izvedenca grafologa, saj izvedba tega dokaza ne bi bila potrebna. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče A.A., saj gre zgolj za posredno pričo, ki ne bi mogla izpovedati nič več ali drugače kot tožnik. Tožnik je namreč v obrazložitvi tega dokaznega predloga navedel, da bi njegova sestra v zvezi z odpovedjo izpovedala o tem, kaj ji je povedal tožnik. V pritožbi pa tožnik neutemeljeno navaja tudi, da je sodišče prve stopnje toženi stranki nezakonito odreklo možnost obravnavanja pred sodiščem, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem. Ker so relevantne samo tiste kršitve, s katerimi je bila odvzeta možnost izjavljanja stranki, ki vlaga pritožbo, se tožnik ne more uspešno sklicevati, da je bila ta pravica kršena toženi stranki.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo odločitev o zavrnitvi dokazov povzeti v izpodbijano sodbo, pa tega ni storilo. Določbe ZPP sodišču prve stopnje nalagajo le, da mora sprejeti dokazni sklep, v katerem mora navesti dokaze, ki jih je zavrnilo in razloge za zavrnitev (287. člen ZPP). Navedeno lahko sodišče prve stopnje stori že na naroku za glavno obravnavo ali pa šele kasneje v sodbi. Če dokazni sklep sprejme že na naroku, mu ga glede na določbe ZPP ni treba povzemati še v samo sodbo, s tem pa tudi ni kršena njegova pravica do pritožbe, saj lahko takšen dokazni sklep izpodbija v pritožbi zoper sodbo (tretji odstavek 287. člena ZPP).

Sodišču prve stopnje tožnik neutemeljeno očita tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi bila obrazložitev zavrnitve dokaza z izvedencem grafologom v nasprotju s prepisom zvočnega posnetka tožnikove izpovedbe. Očitana kršitev je podana, kadar gre za nasprotje med navedbami v sodbi o vsebini izvedenih dokazov in med samo vsebino izvedenih dokazov, torej, kadar sodišče napačno „prenese“ vsebino nekega dokaza v razloge sodbe. Navedenega pa sodišču prve stopnje tožnik ne očita, pač pa gre po vsebini za očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero pa pritožbeno sodišče, kot že navedeno, zaključuje, da ni podana.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnikova pogodba o zaposlitvi prenehala s sporazumom, ki je urejen v 81. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ker je ne glede na poimenovanje listine pod B2 kot „sporazumne odpovedi“ tožnikovo delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s sporazumom, saj je listina podpisana s strani obeh pogodbenih strank, kasneje istega dne pa je bil sklenjen še sam sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, čigar narava ne more biti vprašljiva.

Sodišče prve stopnje je presojalo, ali so bile pri sklenitvi sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi podane kakšne napake tožnikove volje in je pravilno ugotovilo, da napak volje (zmota, prevara, grožnja) pri sklenitvi sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni bilo. Tožnik v pritožbi opozarja na različne izpovedbe zaslišanih prič B.B., C.C. in D.D. o tem, kako je dne 10. 5. 2013 tožnik napisal lastnoročno „sporazumno odpoved“. Kljub temu, da je priča B.B. sicer izpovedala, da je tožnika usmerjala pri pisanju navedene listine, slednje še ne pomeni, da se je nad tožnikom vršila kakršnakoli prisila, da sklene sporazum o prenehanju pogodbe o zaposliti. Zaslišane priče so v bistvenem izpovedale enako, dokazno breme za dokaz, da so obstajale napake volje pa je na tožniku. Pri tem ne gre spregledati, da je celo tožnik sam, ko je bil zaslišan, izpovedal, da je vedel, kaj podpisuje, da ga v podpis ni nihče silil, niti mu ni grozil, nato pa je, šele ko je prišel domov, ugotovil, da je naredil neumnost. Če je tožnik sprejel napačno odločitev in podpisal sporno listino, to na njeno pravno veljavnost ne more imeti vpliva.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v postopku ni uspel.

Datum zadnje spremembe:

03.11.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 602/2019
• VDSS Sodba Pdp 114/2020
• VDSS sodba Pdp 480/2016