VDSS sodba in sklep Pdp 264/2014

Jedro

Za delo v manj ugodnem delovnem času se šteje tudi delo preko polnega delovnega časa. Za ta čas je delavec praviloma upravičen do dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času. Vendar pa je Vlada RS z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, ki jo je bila upravičena sprejeti na podlagi izrecnih določb ZObr in ZSPJS, določila, da pripadnikom stalne sestave Slovenske vojske v tujini ti dodatki in nadomestila za čas opravljanja nalog pri izvajanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah, ne pripadajo. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo nadur v času misije ni utemeljen.

V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz navedenega člena ne izhaja, da pripadnikom mednarodne operacije tedenski počitek ne pripada, temveč da ga je potrebno prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku v času opravljanja nalog na misiji ne pripada niti tedenski počitek oziroma nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka. Z zavrnitvijo tega dela tožnikovega zahtevka je sodišče tudi odstopilo od ustaljene sodne prakse, da pripadnikom mednarodnih operacij pripada tedenski počitek oziroma nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka, a ni obrazložilo, zakaj.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v točkah I/1 (odločitev o odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka v znesku 6.424,56 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi), I./2 (odločitev o stroških postopka) in II, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu točke I./1 (odločitev o izplačilu nadur v znesku 29.846,60 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku po predhodnem plačilu davkov in prispevkov plačati znesek 36.271,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, in mu plačati stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati stroške postopka toženi stranki v višini 1.492,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni od pravnomočnosti (II . točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je v izpodbijani sodbi navedena napačna vrednost spora, saj je bila tožba modificirana in pravilna vrednost spora znaša 36.271,16 EUR. Sodišče prve stopnje pa se nikjer v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do te spremembe tožbe, zato sodbe ni mogoče preveriti. Tožnik navaja, da mu je bila odvzeta pravica do ugovora na prepis zvočnega posnetka z dne 17. 12. 2013, saj je prepis prejel skupaj s sodbo. Izpovedba priče A.A. je na več mestih nerazumljiva, a sodišče strankam ni dalo možnosti, da bi se o tem izjasnile, svojo sodbo pa je oprlo tudi na to izpovedbo. Neutemeljeno ni zaslišalo B.B., ki bi vedel izpovedati o relevantnih okoliščinah. Sodišče bi lahko izvedlo videokonferenco, zato ne bi prišlo do nerazumnega podaljšanja postopka. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Telovadba je za pripadnike Slovenske vojske (v nadaljevanju: SV) dolžnost, ki se šteje v delovni čas pripadnikov. Protispisna je ugotovitev, da naj bi bilo med 12. in 14. uro kosilo in čas za počitek. Nobena od prič ni izpovedala, da naj bi bil v času od 12. do 14. ure odmor. Napačna je ugotovitev, da se čas, namenjen prehranjevanju, ne šteje v delovni čas. Osnovi delovnik je tako trajal od 6:30 do 20:30, kar je 14 ur. Priče so izpovedale, da so delale tudi izven tega delovnega časa, a se sodišče do tega ni opredelilo. Sodišče je napačno ugotovilo, da se delo v nedeljo ni opravljalo, saj tega ni potrdila nobena izmed prič. V nedeljo se je delalo vsaj do 12. ure, zato nedelje niso bile namenjene tedenskemu počitku. Ker je bil tožnik edini usposobljen za vzdrževanje telefonske centrale …., je moral napake odpraviti takoj. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tožnikove izpovedbe o tem, katera dela je opravljal in kdaj. Napačna je tudi ugotovitev, da naj dela ne bi bilo mogoče organizirati tako, da bi se pripadnikom omogočal 24-urni odmor.

Tožnik v pritožbi nadalje navaja, da sodišče prve stopnje napačno razlaga Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, in sicer da pripadnik prejme plačo za opravljeno delo ne glede na število opravljenih ur. Uredba namreč ne more posegati v zakonski akt. Sodišče je ugotovilo presežek ur. Jezikovna razlaga 98.c člena Zakona o obrambi ne pripelje do zaključka, da pripadniku stalne sestave SV ne pripada plačilo za delo na misiji, opravljeno preko polnega delovnega časa. Tožena stranka je v odločbi z dne 27. 8. 2008 sama predvidela možnost presežka ur, katerih pa ni smel izkoristiti, presežek ur pa predvideva tudi Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov SV pri opravljanju nalog v tujini. Tožnik zatrjuje, da tožena stranka tudi ni dokazala, da je v času misije koristil tedenski počitek, sodišče pa ni ugotavljalo, ali mu je bil omogočen prosti dan in kolikokrat ga je izkoristil. Sodišče je spregledalo določbo 97.f člena ZObr, po katerem se mora pripadnikom omogočiti prosti dan oziroma počitek. Tožnik je v pritožbi še poudaril, da se njegovo delo ne more šteti med posebne značilnosti Direktiv Sveta 89/391/EGS, česar v postopku niti ni nihče zatrjeval. Sodišče je pri sklicevanju na obrazložitev predloga Zakona o službi v SV prezrlo obrazložitev, da se dnevni ali tedenski počitek lahko ugotavljata kot povprečna omejitev v obdobju, ki ni daljše od 6 mesecev. Ob ugotovitvi, da se je določenim pripadnikom omogočilo koriščenje počitka, pa gre ugotoviti, da je bil tožnik diksriminatorno obravnavan, saj mu počitek ni bil omogočen, hkrati pa je prejemal enako plačo kot tisti, ki so počitek koristili. Pravno napačno pa je tudi izenačevanje tedenskega počitka z letnim dopustom in odsotnost v trajanju 96 ur, saj ne gre za iste pravice. Odločitev sodišča pa je tudi v nasprotju z obstoječo sodno prakso, pri čemer sodišče ni navedlo, zakaj je odstopilo od uveljavljene sodne prakse. S tem je bila tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic. Sodišče pa bi v okviru materialnoprocesnega vodstva lahko pridobilo Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa SV pri opravljanju nalog v tujini, ki ni bil objavljen v Uradnem listu RS.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da gre v primeru sporne vrednosti za pisno pomoto, ki jo sodišče lahko kadarkoli popravi, zato na zakonitost sodbe ni vplivala. Tožnikove navedbe v zvezi z zvočnim prepisom izpovedbe priče A.A. je tožena stranka označila kot pavšalne, saj bi lahko tožnik morebitne pripombe podal po prejemu prepisa v treh dneh. Pavšalne so tudi navedbe o tem, da je izpovedba te priče neverodostojna. Z zaslišanjem priče B.B. pa sodišče odločilnih dejstev za ta spor ne bi moglo ugotavljati, saj je bila ta priča nadrejena celemu kontingentu in o delu tožnika ne bi vedela izpovedati. Tožnik ni pojasnil, katera določila je sodišče kršilo, zaradi česar naj bi napačno ugotovilo dejansko stanje. Nepomembno je, če priče niso porabile časa, ki je bil namenjen odmoru, za počitek. Tožena stranka je sicer tekom postopka večkrat opozorila, da tožnik niti do konca prvega naroka ni opredelil, kdaj je delal in kaj ter kdo mu je za vsak dan odredil delo. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo glede nadurnega dela. Tožnik je prejel vse dodatke, ki so izrecno določeni v Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke pravilno zavrnilo tudi zahtevek tožnika glede tedenskega počitka. Zakon o službi v SV v 2. odstavku 53. člena vsebuje izjemo, katere namen je določiti drugačno ureditev delovnega časa za pripadnike SV v času dela izven države na misijah. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je tožena stranka tedenski počitek tožniku in ostalim pripadnikom na misiji omogočila v obsegu, kot ga določa 53. člen ZSSloV, tožniku pa je pripadal tudi posebni misijski dopust. Tožnik sicer ni dokazal svojih trditev o diskriminatorni obravnavi, ki so pritožbena novota. Pritožbena novota so tudi tožnikove navedbe, da ni imel dostopa do Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa SV pri opravljanju nalog v tujini, ki so sicer napačne. Ta pravilnik je bil namreč objavljen na intranetu.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo zaslišanja priče B.B.. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sodbi natančno obrazložilo, zakaj je ta dokazni predlog zavrnilo. Zaslišanje te priče bi glede na dejstvo, da je bil napoten na opravljanje nalog v Mednarodno poveljstvo Nata za operacije v ... (tujino), za čas do 31. 7. 2013, bistveno podaljšalo postopek, hkrati pa njegovo zaslišanje ne bi moglo prispevati k drugačni odločitvi, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje zadostno ugotovilo na podlagi ostalih izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje prav tako ni kršilo pravice do ugovora zoper prepis zvočnega posnetka z dne 17. 12. 2013, ki ga je tožnik prejel skupaj s sodbo. Četrti odstavek 125a. člena ZPP sodišču namreč nalaga, da v treh dneh po nastanku zvočnega posnetka izdela njegov prepis ter ga priključi zapisniku o naroku, stranka pa ima v treh dneh po izdelavi prepisa pravico do vpogleda v prepis in do ugovora zoper njegovo morebitno nepravilnost. Tožnik je imel možnost zoper prepis zvočnega posnetka ugovarjati, a tega ni storil, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da mu ni bila dana možnost morebitnih ugovorov v zvezi s prepisom posnetka.

V izpodbijani sodbi tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni nasprotja o odločilnih dejstvih med razlogi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov ter med samimi listinami, zapisniki ali prepisi. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze, tudi izpovedbe prič, pravilno povzelo, pravilnost ugotovitev in zaključkov pa sodišče ugotavlja v okviru preizkusa dokazne ocene. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker je v njej navedena napačna vrednost spora, sodišče pa naj ne bi upoštevalo spremembe tožbe z dne 30. 10. 2013. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je sodišče razsojalo o spremenjeni tožbi, s katero je tožnik zahteval plačilo nadurnega dela v višini 29. 846,60 EUR ter plačilo za neizkoriščene dni tedenskega dopusta v višini 6.424,56 EUR (kar skupaj znese 36.271,16 EUR). Sodišče prve stopnje je na prvi strani izpodbijane sodbe pomotoma res navedlo staro, napačno vrednost spora (33.159,56 EUR), a po oceni pritožbenega sodišča ne gre za tako kršitev pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje pa je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj je v delu odločitve o odškodnini za neizkoriščen tedenski počitek odstopilo od uveljavljene sodne prakse.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožnik upravičen do odškodnine za neodobrene in neizkoriščene dneve tedenskega počitka za čas trajanja misije od 14. 8. 2008 do 28. 2. 2009 ter ali mu je v tem času pripadalo plačilo dela preko dnevne delovne obveze (nadure). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na izplačilo nadur. V delu, ki se nanaša na izplačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka, pa sodišče prve stopnje ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, in je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev delno nepravilna oziroma vsaj preuranjena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo nadur v času misije. Glede presoje utemeljenosti tega dela tožnikovega zahtevka se je utemeljeno oprlo na določbe 98. c člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in spremembe; v nadaljevanju: ZObr) ter 3. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/2008; v nadaljevanju: Uredba). V 1. odstavku 98. c člena ZObr, ki ureja plačo za delo izven države, je Vladi Republike Slovenije dano posebno pooblastilo za sprejem predpisa, in sicer je določeno, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. V 2. odstavku pa 98. c člen ZObr še določa, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Določbi 98. c člena ZObr ter 1. odst. 3. člena Zakona o sitemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št 56/2002 in spremembe; v nadaljevanju:ZSPJS), ki določata, da se plače javnih uslužbencev za delo v tujini določijo z uredbo Vlade Republike Slovenije, dajeta vladi pristojnost za urejanje plač javnih uslužbencev med napotitvijo na delo v tujino. Tako se plača celovito določa le na podlagi teh specialnih predpisov, med katere spada tudi Uredba. Ta v 3. členu določa, da je plača pripadnika v mednarodnih operacijah in misijah določena za povprečno mesečno delovno obveznost v skladu z ZObr 174 ur ne glede na dejansko razporeditev delovnega časa, pripadniku v mednarodnih operacijah in misijah pa se v času opravljanja vojaške službe izven države izplačujejo samo dodatki, povračila in nadomestila, ki so določena s to uredbo.

Za delo v manj ugodnem delovnem času se šteje tudi delo preko polnega delovnega časa. Za ta čas je delavec praviloma na podlagi delovnopravne zakonodaje ter drugih podzakonskih predpisov upravičen do dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času. Vendar pa je Vlada RS z Uredbo, ki jo je bila upravičena sprejeti na podlagi izrecnih določb ZObr in ZSPJS določila, da pripadnikom stalne sestave Slovenske vojske v tujini, ti dodatki in nadomestila za čas opravljanja nalog pri izvajanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah, ne pripadajo. Na podlagi citiranih pravnih aktov ter tudi gramatikalne razlage 2. odst. 98. c čl. ZObr, je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo že po temelju.

Napačno pa je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku v času opravljanja nalog na misiji ne pripada niti tedenski počitek oziroma nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka. Z zavrnitvijo tega dela tožnikovega zahtevka je sodišče tudi odstopilo od ustaljene sodne prakse, da pripadnikom mednarodnih operacij pripada tedenski počitek oziroma nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka, a ni obrazložilo, zakaj.

Skladno s 156. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ima namreč delavec poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po določbi tretjega odstavka navedenega člena se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Iz navedene zakonske določbe torej izhaja, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Tudi ZObr v 2. odstavku 97. f člena določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu Zakona o slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in spremembe; v nadaljevanju: ZSSloV) je nadalje določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih.

Sodišče prve stopnje nepravilno interpretira 53. člen ZSSloV kot izjemo od splošnih pravil, ki urejajo zagotavljanje počitka delavcev. Iz navedenega člena namreč ne izhaja, da pripadnikom mednarodne operacije tedenski počitek ne pripada, temveč da ga je potrebno prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere. Tudi iz Direktive

2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa ne izhaja, da bi šlo za kakršnokoli izjemo, saj iz 5. točke uvoda izhaja, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem Skupnosti zagotoviti minimalni dnevni,

tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore. Iz 5. in 16. člena te direktive nadalje izhaja, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka, pri čemer se lahko določi referenčno obdobje, ki ni daljše od 14 dni. Sodišče prve stopnje pa v konkretnem primeru ni pravilno uporabilo Direktive Sveta

z dne 12. junija 1989

o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu, saj je Direktiva 2003/88/ES kasnejši in specialnejši pravni akt, zato je potrebno uporabiti to.

Pritožba tožnika utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje za odločanje v tem sporu moralo pridobiti Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, na katerega se sklicuje tožnik, a z njim ne razpolaga. Sodišče prve stopnje je v sodbi nepopolno povzelo sodbo Pdp 416/2008, v kateri je pritožbeno sodišče res navedlo, da je podjetniška kolektivna pogodba listinski dokaz, ker ni objavljena v Uradnem listu RS in tako zanje ne velja načelo iura novit curia, a je v nadaljevanju sodbe še navedlo, da v kolikor je sodišču znano, da v določenem sporu pride v poštev tudi uporaba tega dokaza, ni ovire, da sodišče tudi v okviru izvajanja dokazov po uradni dolžnosti, od strank (seveda predvsem od delodajalca) ne bi zahtevalo, da ta dokaz predloži. V konkretnem primeru je bilo sodišče nedvomno seznanjeno z obstojem tega pravilnika, saj mu je bilo znano, da se je ta pravilnik v podobnih sporih uporabljal, zato pritožba utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva toženo stranko pozvati, da ga predloži, ter ga tudi uporabiti pri odločanju.

Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, da bi tožniku v času misije zagotavljala tedenski počitek oziroma da je tožnik tedenski počitek dejansko koristil. Pri tem tudi ni pomembno, da je tožniku zagotovila odsotnost v trajanju 96 ur ter dodaten letni dopust, ker gre za različna instituta.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi delno podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (saj sodišče ni ugotavljalo ali je bil tožniku v času misije tedenski počitek omogočen in ali ga je tudi izkoristil), je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo delno razveljavilo v delu I/1. točke, ki se nanaša na odločitev o odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka (znesek 6.424,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče se s presojo ostalih pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na razveljavljeni del in niso odločilnega pomena, ni ukvarjalo. Razveljavitev stroškovne odločitve v I./2. in II. točki izreka pa je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. V delu I./1. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o nadurah (za znesek 29.846,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo ter potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju dopolni dokazni postopek v zvezi s tem, ali je bil tožniku tedenski počitek omogočen in kolikokrat ga je tožnik izkoristil. V primeru, da bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku tedenski počitek ni bil omogočen, naj izvede tudi dokazni postopek v zvezi z višino odškodnine, ki tožniku za to pripada.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se skladno z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

23.10.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII Ips 65/2019
• VSRS Sklep VIII Ips 18/2020
• VDSS Sodba Pdp 217/2023