<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 224/2014

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.224.2014
Evidenčna številka:VDS0012562
Datum odločbe:19.06.2014
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), Tatjana Prebil (poroč.), Borut Vukovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - diskriminacija - starost

Jedro

Tožnici ni bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (ker tožena stranka ni imela dela za tožnico), temveč ji je bila dejansko odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi osebnih okoliščin (starosti), s čimer je tožena stranka kršila 6. člen ZDR o prepovedi diskriminacije. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 6. 2013 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 6. 2013 in ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo in jo prijaviti v socialna zavarovanja ter ji obračunati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, ter ji po plačilu ustreznih davkov, predpisanih dajatev in prispevkov izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov plače dalje do plačila ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in prejemke iz delovnega razmerja, vse v 8 dneh (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 824,23 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in odločitve o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka meni, da je s stopnjo prepričanja dokazala, da je izbira delovnega mesta tožnice kot presežnega temeljila izključno na objektivnih kriterijih, tj. na kriteriju najlažje nadomestljivosti dela posameznega nabavnega referenta in da ni kršila načela prepovedi diskriminacije po 6. členu ZDR-1. V odgovoru na tožbo je podrobno pojasnila način dela v nabavi. Tožnici so bili dodeljeni nabavni referati (čistilni servis, pisarni material, …), ki imajo manjši vpliv na proizvodni proces, kar je potrdil A.A.. Le-ta je ob zaslišanju pojasnil, da nabavni referenti delajo na posameznih referatih, ker jih tekom časa menjajo, ker želijo da so vsi usposobljeni za vse. To načeloma drži, vendar so posamezni referenti opravljali „pomembnejše referate“ v primerjavi z ostalimi. Iz seznama zaposlenih v nabavi (maj 2013), ki ga tožena stranka prilaga pritožbi, je razvidno, da je bila tožnica zadolžena za nabavo materiala, ki ni tako pomemben za vsakodnevno delo. A.A. je ocenil, da bi prav delo tožnice najlažje razporedil med ostale. Izrecno je zanikal, da je na izbiro vplivala starost tožnice. Meni, da je v zaslišanju priče A.A. zavrnila očitek tožnice o kršitvi načela diskriminacije. V kolikor je sodišče štelo, da tožena stranka ni dovolj konkretizirala kriterija (ki jo je v konkretnem primeru predstavljal kriterij najlažje nadomestljivosti) dela posameznega referata bi jo moralo pozvati, da se o tem jasneje opredeli. Zato za predložitev seznama ni prekludirana. Razlogi v sodbi za toženo stranko predstavljajo sodbo presenečenja, saj se tekom postopka ni imela možnosti izjasniti o dejstvih, za katera je sodišče štelo, da jih tožena stranka ni uspela dokazati. Uveljavlja bistveno kršitev določb 339. člena ZPP. V zvezi z očitkom diskriminatorne obravnave je tožena stranka predlagala zaslišanje priče B.B.. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče, niti ni v sodbi obrazložilo razlogov za takšno odločitev. Z zaslišanjem priče A.A. je dokazala, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo kršeno načelo diskriminacije. Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo in obrazložitvijo nakazuje, da bi morala tožena stranka uporabiti kriterije, kar pa je v nasprotju z zakonskimi normami in sodno prakso. Zaradi nepravilne in nezakonite odločitve je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) se kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Navedeni razlog mora biti utemeljen, tako da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZDR-1 delodajalec delavca v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ne sme postavljati v neenakopraven položaj zaradi spola, rase, barve kože, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikatu, nacionalnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin. V šestem odstavku istega člena je določeno, da če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije.

Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na delovnem mestu Komercialist I. Iz obrazložitve odpovedi izhaja, da je zaradi postopka prestrukturiranja skupine C., katere del je družba D. d.o.o., tožena stranka morala opraviti racionalizacijo in reorganizacijo dela ter posledično zmanjšati število zaposlenih. Tožena stranka je navajala, da je svoje poslovanje reorganizirala tako, da je v službi E., ki jih je opravljala tožnica prerazporedila med ostale delavce. Upoštevala je pomembnost nabavnih referatov za zagotovitev nemotenega nadaljevanja delovnega procesa, upoštevala je izobrazbo in usposobljenost delavcev za opravljanje drugih del.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je podan ekonomski in organizacijski razlog. Prišlo je do ukinitve dela proizvodnje, zato je tožena stranka reorganizirala službo E., v kateri je bila zaposlena tožnica. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožnica v času odpovedi še ni uživala varstva pred odpovedjo, ker še ni izpolnila starosti 54 let in 4 mesece. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala prenehanja potreb ravno po delu tožnice. V službi E. je prenehala potreba po delu za 30 %, kar je takrat pomenilo tri delavce. Tožena stranka je trdila, da so bili vsi delavci usposobljeni za vse referate, torej za vse delo, kar je izrecno potrdila priča A.A.. Ker je tožnica zatrjevala, da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz diskriminacijskih razlogov (starosti), saj je bila tik pred tem, da postane varovana kategorija, na strani tožene stranke pa je dokazno breme, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici ni kršila načela enake obravnave, ker ni prepričljivo dokazala, da je izbira temeljila na objektivnih razlogih.

ZDR-1 pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posamičnim delavcem iz 89. člena ne zahteva uporabe formalnih kriterijev za opredelitev presežnih delavcev oziroma tistih delavcev, ki se jim pogodba o zaposlitvi iz tega razloga odpove. Takšna uporaba kriterijev pa ni izrecno prepovedana. Ravno z uporabo vnaprej določenih kriterijev za izbiro presežnih delavcev, predvidenih za nedoločen krog oseb, se lahko delodajalec uspešno brani pred očitki diskriminacije.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da tožena stranka v skladu z dokaznim bremenom ni dokazala, da je bilo v spornem času delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno. Glede tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnici dejansko odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi osebnih okoliščin, to je zaradi starosti, s takšno ugotovitvijo pa je tožena stranka kršila določbo 6. člena ZDR-1, saj tožnici ni zagotovila enakega obravnavanja glede na starost. Iz izpovedbe priče A.A. izhaja, da so delavci E. (služba je razdeljena po referatih) usposobljeni za vsa dela, dočim je tožena stranka navajala, da je pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala pomembnost referata. Ker so se delavcem referati menjavali, pomembnost referata ni bila kriterij za odločitev delo katerega delavca je nepotrebno. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je ravno z izpovedjo priče A.A. zavrnila očitek tožnice o kršitvi načela diskriminacije. Toženi stranki tudi ni bila kršena pravica do izjave, saj jo je sodišče prve stopnje izrecno opozorilo, da je dokazno breme na strani tožene stranke (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo razlogov, zakaj ni izvedlo dokaznega predloga z zaslišanjem priče F.F.. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča postopala pravilno, ko ni dopustilo dokaza z zaslišanjem priče, saj tožena stranka ni navedla, kaj bi lahko predlagana priča v zvezi s sporom izpovedala.

Glede na tako ugotovljena dejstva tudi po stališču pritožbenega sodišča potrjujejo ugotovitev, da tožnici ni bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zato, ker tožena stranka ni imela dela za tožnico, temveč ji je bila dejansko odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga diskriminacijskega ravnanja in je tožena stranka v zvezi z odpovedjo kršila določbo 6. člena ZDR-1. Zato uveljavljanje tožene stranke, da je v primeru tožnice imela tako dejanske kot pravne razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne more biti sprejemljivo.

Iz navedenih razlogov je tudi po oceni pritožbenega sodišča odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita in je zato odločitev sodišča prve stopnje pravilna, nasprotne pritožbene navedbe pa neutemeljene.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev in ker niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe, tožena stranka zato, ker v sporu ni uspela, odgovor na pritožbo tožnice pa ni prispeval k rešitvi zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).


Zveza:

ZDR-1 člen 6, 6/1, 89, 89/1, 89/1-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.10.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDcxMTc1