VDS sodba in sklep Pdp 97/98

Jedro

Z nezakonito opravljeno preiskavo pridobljeni dokaz ni mogoče uporabiti v postopku za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti.

Kršitev delovne obveznosti mora biti ugotovljena z gotovostjo, sicer je v dvomu potrebno odločiti v korist obdolženega delavca (in favorem defensionis).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v prvem in drugem odstavku izreka spremni tako, da se sklep disciplinske komisije z dne 4.9.1991 in sklep delavskega sveta z dne 19.11.1991 o izreku ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožeči stranki razveljavita kot nezakonita ter se ugotovi obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki za čas od 5.12.1991 do 1.11.1994 ter je to obdobje tožena stranka dolžna vpisati v delovno knjižico tožeče stranke.

Glede denarnega zahtevka, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki: - iz naslova osebnih dohodkov 908.850,00SIT z zakonitimi zamudnimi obrestnmi od zneska 8.932,40 SIT od 5.1.1992 do plačila, od mesečnih obrokov po 16.988,60 SIT od 5.2.1992 in od 5. dne vseh naslednjih mesecev leta 1992 do plačila, od decemberskega obroka pa od 5.1.1993 do plačila, od mesečnih obrokov po 30.822,00 SIT od 5.2.1993 in od 5. dne vseh naslednjih mesecev leta 1993 do plačila, od decemberskega obroka pa od 5.1.1994 do plačila, od desetih mesečnih obrokov po 32.619,00 SIT od 5. dne posameznega meseca od februarja do novembra 1994 do plačila, vse v 8 dneh in - poravnati za obdobje od 5.12.1991 do 1.11.1994 prispevke zavodoma zdravstvenega in pokojninsko invalidskega zavarovanja, vse v 8 dneh, se izpodbijana sodba razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 4.9.1991 in sklep delavskega sveta z dne 19.11.1991, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje v tem podjetju, kot nezakonita razveljavita ter ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 5.12.1991, ampak je trajalo do 1.11.1994, kar je tožena stranka dolžna priznati in v tožničini delovni knjižici vpisati čas od 5.12.1991 do 1.11.1994 kot trajanje delovnega razmerja, vse v 8 dneh. Glede na to je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici iz naslova osebnih dohodkov znesek 908.850,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov in poravnati za obdobje od 5.12.1991 do 1.11.1994 prispevke zavodoma zdravstvenega in pokojinsko invalidskega zavarovanja, vse v 8 dneh. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je bil dokaz - bianco listina žigosana z žigom tožene stranke iz njene poslovalnice Jable, pridobljen z zakonito preiskavo in da je lahko le tožnica dostavila te listine svojemu sedanjemu možu, saj je do njih prišla kot delavka zaposlena v navedeni enoti tožene stranke ter je zato storila očitane ji hujše kršitve delovih obveznosti, zaradi katerih ji je tožena stranka lahko izrekla najstrožji disciplinski ukrep. V posledici te ugotovitve pa je sodišče kot neutemeljene zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica v celoti iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka (po 1. odst. 353. čl. ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je zmotno štelo, da je bil edini dokaz, zaradi katerega je bil tožnici izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, pridobljen z nezakonito hišno preiskavo ter da zato ni mogel biti uporabljen v disciplinskem postopku, prav tako pa tudi ne pred sodiščem prve stopnje. Zaradi nedokazanosti kršitve delovne obveznosti bi moralo sodišče razveljaviti sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, z drugačno odločitvijo pa je zmotno uporabilo Ustavo in zakon o kazenskem postopku ter kršilo določbe 13. točke 2.odstavka 354. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

S sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp .../95 z dne ...1995 je bila razveljavljena odločba sodišča prve stopnje opr. št. S .../91 z dne ...1993 in zadeva vrnjena temu sodišču v ponovno obravnavo z napotilom, da naj v ponovljenem postopku ob uporabi pravnega pravila, da je treba odločiti na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotoviti, ali je bila hišna preiskava opravljena na zakonit način in če ni bila je treba dati toženi stranki možnost, da na podlagi drugih dokazov utemelji zakonitost izpodbijanih sklepov. Na podlagi navedenega sklepa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka zaslišalo kot pričo A.A., kriminalista, ki sicer ni neposredno sodeloval pri preiskovalnem postopku zoper tožnico. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil preiskovalni postopek oz. tisti del, ko sta kriminalista zasegla inkriminirane listine pri hišni preiskavi dne 14.5.1991 v stanovanju takratnega fanta in kasnejšega soproga B.B. zakonit in je zato pridobljeni dokaz uporabilo tako kot tožena stranka za presojo disciplinske odgovornosti tožnice za očitane kršitve delovne obveznosti, zaradi katerih ji je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo ustavno in pravno podlago za primere, ko lahko kriminalisti opravijo zaradi nujnega zavarovanja dokazov, ogled stanovanja in zaseg predmetov brez predhodne sodne odločbe. Vendar pa pritožbeno sodišče meni, da v tem primeru niso bili izpolnjeni pogoji, ki bi dovoljevali takšen poseg kriminalistov. Prvo odkritje inkriminirane listine je bilo na Upravi za družbene prihodke Ljubljana ..., ko je ta preverjala napoved za odmero davka z dne 31.1991 za obrtnika D.D.. in odkrila, da je bil v napovedi priložen sporen račun iz poslovalnice tožene stranke v X.. Njegov obračun je sestavila računovodkinja, ki je to delala tudi za tožničinega moža.

Davčna uprava ni ugotovila, da bi tudi za tožničinega moža bili uporabljeni takšni izvodi listin iz delovne enote tožene stranke, kjer je delala tožnica. Po izpovedi priče vodje enote D.D., sta davčni inšpektor, kasneje pa tudi policijski inšpektor prišla v poslovalnico k tej priči zaradi poizvedb v zvezi z inkriminiranimi listinami. Nobenega dvoma ni, da so bile te poizvedbe opravljene zaradi suma, da je negdo od delavcev v tej enoti dostavil inkriminirano listino obrtniku D.D., kar je bil zadosten razlog za pridobitev sodne odločbe za preiskavo stanovanj osumljenih delavcev.

Šele kasneje 15.4.1991 pa sta kriminalista opravila preiskavo v hiši, v kateri je stanoval tožničin takratni fant in kasnejši mož ter njegovi starši. Glede na to sta, po zaključku pritožbenega sodišča, imela kriminalista dovolj časa za pribavo odločbe pristojnega sodnika za opravo preiskave, zlasti še glede na izpoved priče E.E., da so to soglasje lahko pridobili v eni uri ter se zato glede na opisano ne morejo sklicevati na to, da opisanih inkriminiranih listin ne bi mogli prej oz. pravočasno zaseči kot tako, da so brez ustreznega pooblastila opravili opisano preiskavo. Uporabo določbe 4. odstavka 225. člena Ustave in 1. odstavka 210. člena ZKP ni dopustno široko razlagati in uporabljati, saj posega v ustavno pravico nedotakljivosti stanovanja. Opisani postopek je mogoč le v izjemnih primerih, ko res ni možno pridobiti ustrezne odločbe za preiskavo, ko gre za neposredno zasledovanje inkriminirane osebe, ki bi lahko pred prihodom inšpektorjev uničila dokaze. Iz vseh dokazov v tem in priloženem kazenskem spisu opr. št. K ../95 pa ne izhaja, da je šlo za takšen primer. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče meni, da omenjena preiskava ni bila opravljena zakonito, s tem pa tudi ni bil zakonito pridobljen edini dokaz zoper tožnico.

Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta disciplinska organa tožene stranke in tudi sodišče prve stopnje štela, da je tožnica izročila inkriminirane listine svojemu takratnemu fantu in kasnejšemu soprogu, čeprav zato nista imela trdnega dokaza, temveč sta o tem sklepala na podlagi drugih posrednih dokazov. Tako je sodišče sklepalo zaradi tega, ker izpovedi tožničinega moža ni verjelo, da mu je navedene listine izročil vodja enote pri toženi stranki in ker drugi uslužbenci s tožnikom niso imeli nobenega opravka. Tožena in tudi sodišče nista pribavila nobenih dokazov, ali je morda tožnica v času od februarja do konca marca, ko sta bila uporabljena prva dva izvoda navedenih listin o tem, ali je katera od teh od zaporedne št. 0151 - 0181 izpolnila tožnica. Prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi katero od teh listin uporabil tožničin mož, kar bi posredno kazalo na to, da mu je morda tožnica dostavila listino. Vendar pa tudi s tem ne bi z gotovostjo dokazali odgovornosti tožnice, saj kot je izpovedal vodja enote pri toženi stranki niso opravljali nadzora nad tem, kdo in katere bloke listin je jemal iz blagajne posamezni delavec, prav tako pa tudi ni bilo nadzora nad izvajanjem njegovega navodila, da morajo tretji izvod listine uničiti. Ob takem načinu dela pa na podlagi izjave delavcev, da oni niso imeli opravka s tožničinim možem pa ni mogoč prepričljiv zaključek, da je le tožnica zbirala tretje izvode listin od zap. št. 0151 - 0181 in jih izročila svojemu možu. Ob tako dvomljivem stanju pritožbeno sodišče šteje, da niso dokazani znaki dejanskega stanu disciplinske kršitve zlorabe položaja in prekoračitve pooblastil, zato se ob načelu in dubio pro reo šteje, da ti znaki ne obstajajo. Zato ti kršitvi delovne obveznosti nista dokazani, zaradi česar tožnica ni odgovorna za očitano kršitev in sta zato sklepa tožene stranke o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožnici in v zvezi s tem tudi odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi nezakoniti.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in odločitev sodišča prve stopnje v 1. in 2. odstavku izreka izpodbijane sodbe spremenilo kot je razvidno iz izreka.

O denarnih zahtevkih tožnice in glede vplačil prispevkov pristojnim zavodom za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje pa bo moralo ponovno odločiti sodišče prve stopnje, saj so navedeni zahtevki glede višine med strankama sporni, poleg tega pa je med trajanjem postopka bil uveden stečajni postopek zoper toženo stranko, stečajni upravitelj pa je prerekal v celoti priglašene terjatve tožnice, med katerimi so tudi prej navedene. V nadaljevanju postopka bo zato sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca ugotovilo višino bruto in neto osebnega dohodka ter višino prispekov za zdravstveno in pokojninsko ter invalidsko zavarovanje za obdobje 5.12.1991 do 1.11.1994, ki jih bo morala plačati tožena stranka tožnici in pristojnima zavodoma. Zato je pritožbeno sodišče glede navedenih zahtevkov razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ponovno pa bo odločilo tudi o stroških postopka na prvi stopnji in o pritožbenih stroških tožnice.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 223/2004
• VDS sklep Pdp 1732/2002
• VDS sodba Pdp 1638/2002