VDSS sodba Pdp 313/2013

Jedro

Ker delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju (za polni delovni čas) pri dveh delodajalcih, tožnik od dneva zaposlitve pri drugem delodajalcu ne more zahtevati od tožene stranke razlike v plači do višine plače, ki bi jo pri toženi stranki prejemal, če mu pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zaradi umika dela tožbe postopek v delu, ki se je nanašal na plačili regresa za letni dopust za leto 2011 in 2012, s sklepom ustavilo. V II. točki izreka je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2009, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki 29. 4. 2011, nezakonita in jo je razveljavilo. V III. točki izreka je ugotovilo, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo 10. 5. 2011 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je trajalo do 30. 9. 2011. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 6. 2009, od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 30. 9. 2011 ter ga za to obdobje prijaviti v vsa zavarovanja za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. V prvem odstavku V. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati bruto plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 30. 9. 2011, od tega plačati vse prispevke in dajatve ter mu izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. V drugem odstavku V. točke izreka je višji tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. V prvem odstavku VI. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 18.393,13 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila, da ne bo izvršbe. V drugem odstavku VI. točke izreka je višji tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. V VII. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.149,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, da ne bo izvršbe.

Zoper zavrnilni del V. in VI. točke izreka izpodbijane sodbe (v drugem odstavku V. točke izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za obračun bruto plače, za odvod predpisanih dajatev in za izplačilo ustreznih neto zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 1. 10. 2011 do dneva odločitve sodišča prve stopnje, v drugem odstavku VI. točke izreka pa je zavrnilo višji odškodninski zahtevek tožnika po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih /ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj./ in sicer za izplačilo odškodnine v znesku do vtoževane odškodnine 18-ih bruto plač tožnika) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tudi v tem delu ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je tožnik 1. 10. 2011 pričel delati pri novem delodajalcu. Glede na to je spremenil svoj prvotni zahtevek tako, da je namesto polne plače zahteval obračun in izplačilo razlike med plačami pri toženi stranki in novem delodajalcu. Ker je zaposlitev pri toženi stranki glede na vse okoliščine za tožnika postala nevzdržna, je zahteval prekinitev delovnega razmerja, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in odškodnino po 118. členu ZDR zaradi nezakonite odpovedi po 118. členu ZDR. Pri novem delodajalcu je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sicer najprej za obdobje od 1. 10. 2011 do 31. 7. 2012, ta pa je bila podaljšana tudi za obdobje od 1. 8. 2012 do konca marca 2013, kar je tožnik navedel in potrdil ob zaslišanju. Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenega razloga za zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka po izplačilu vtoževanih razlik v plači. Njegov zahtevek je imel trditveno podlago in je bil dovolj določen, da bi mu sodišče lahko ugodilo. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve tega dela njegovega tožbenega zahtevka, je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka. Odsotnost natančnega zneska glede razlike v plačah ne more biti razlog za zavrnitev postavljenega tožbenega zahtevka, še posebej ob dejstvu, da je ta razlika enostavno izračunljiva. Poleg izplačila vtoževane razlike v plači je tožnik upravičen tudi do priznanja zamudnih obresti od omenjenih neto razlik. Sodišče prve stopnje je prav tako neutemeljeno zavrnilo del njegovega tožbenega zahteva za izplačilo vtoževane odškodnine po 118. členu ZDR v višini 18-ih bruto plač tožnika. Tožnik ima le VI. stopnjo strokovne izobrazbe, ki mu ne zagotavlja uspešnega iskanja primerljive zaposlitve, kot jo je imel pri toženi stranki. Delovno mesto tožnika pri toženi stranki je namreč ustrezalo današnjemu delovnemu mestu tožnika s VII. stopnjo izobrazbe (glede plače in ugodnosti), pri čemer je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da se pogoji glede zaposlovanja v gospodarstvu zaostrujejo. Odškodnina je bistveno prenizka in ne nadomešča tožnikovega oškodovanja zaradi izgube ugleda in pozitivnih osebnih lastnosti ter zaupanja v strokovnost njegovega dela. Odškodnina mora biti torej višja zaradi tožnikovega trpljenja v zvezi z negativno izpostavljenostjo v javnosti in v domačem kraju, ki je bila storjena prek tiskanih in elektronskih medijev. Vse to je tožnik v svoji izpovedi natančno opisal. Bil je močno negativno stigmatiziran v družinskem okolju in v očeh svojih otrok, njihovih vrstnikov, družinskih prijateljev, znancev, zaradi stresa pa je trpel zdravstvene in psihične težave. Njegovo delovno mesto pri novem delodajalcu ni primerljivo z delovnim mestom pri toženi stranki. Njegova zaposlitvena zmožnost je močno okrnjena, v primerjavi z drugimi delavci pa je v bistveno slabšem položaju. Stare stranke se na tožnika ne obračajo, če že pridejo v stik z njim pa ne želijo sodelovati. Tožnik se v pritožbi sklicuje tudi na svoje navedbe v pisnih vlogah in v svoji izpovedbi v zvezi z utemeljenostjo višje odškodnine. Prav zaradi madeža, ki ga je v njegovi karieri na tako surov, nezakonit način in z izpostavljanjem v medijih povzročila tožena stranka, bi bilo potrebno tožniku priznati maksimalno odškodnino, s katero bi lahko ublažil nastalo in bodočo škodo. Tožnikovim navedbam glede okoliščin, ki utemeljujejo odškodnino, tožena stranka ni nikdar oporekala. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik poleg razveljavitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je tožena stranka podala 29. 4. 2011 po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in na podlagi katere mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem vročitve te odpovedi, vtoževal tudi reintegracijo k toženi stranki in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja (vključno z obračunom ter izplačilom plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi), za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva vrnitve na delo k toženi stranki. Med postopkom (tretja pripravljalna vloga tožnika z dne 13. 4. 2012) je tožnik na podlagi 118. člena ZDR spremenil tožbeni zahtevek, tako da ni več vztrajal pri reintegraciji k toženi stranki, uveljavljal pa je vzpostavitev delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje (in vse pravice iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno z obračunom ter izplačilom pripadajoče plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in plačilo odškodnine zaradi nezakonite prekinitve delovnega razmerja (pravilno nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi) v znesku 47.296,62 EUR (18-tožnikovih bruto plač). V pripravljalni vlogi z dne 2. 7. 2012 je tožnik modificiral tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal na obračun ter izplačilo plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje in sicer tako, da je za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 30. 9. 2011 zahteval obračun ter izplačilo plače, ki bi mu pri toženi stranki pripadala, za obdobje od 1. 10. 2011 do dneva odločitve sodišča prve stopnje pa razliko v plači (obračun ter izplačilo) med plačo, ki jo prejema pri drugem delodajalcu in plačo, da katere bi bil upravičen pri toženi stranki. V modifikaciji je v zvezi z vtoževano odškodnino postavil tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti v primeru neplačila, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila. Iz te njegove pripravljalne vloge in iz njegove izpovedbe (narok za glavno obravnavo z dne 16. 11. 2012) izhaja, da se je tožnik 1. 10. 2011 zaposlil pri drugem delodajalcu in sicer za določen čas in da je bil v času podajanja izpovedbe (na tem naroku je sodišče prve stopnje glavno obravnavo tudi zaključilo in odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku) pri drugem delodajalcu še zaposlen. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da mu je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki jo je sklenil pri drugem delodajalcu in ki je potekla z dnem 31. 7. 2012, podaljšana do 31. 3. 2013.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 29. 4. 2011, nezakonita, zaradi česar jo je razveljavilo (ta odločitev sodišča prve stopnje je postala pravnomočna, saj je tožena stranka ni izpodbijala), je sodišče prve stopnje v nadaljevanju odločalo tudi o delu tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na obračun ter izplačilo razlike v plači za obdobje, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu (od 1. 10. 2011 dalje) do odločitve sodišča prve stopnje (torej do 16. 11. 2012). V tem delu je njegov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, iz katere je razbrati, da tožnik zaradi sklenjenega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu (pri katerem je pridobil vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo in drugimi morebitnimi prejemki ter socialnim in zdravstvenim zavarovanjem) do te razlike v plači ni upravičen. Ker delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju (za polni delovni čas) pri dveh delodajalcih, tožnik od dneva zaposlitve pri drugem delodajalcu ne more zahtevati od tožene stranke razlike v plači do višine plače, ki bi jo pri toženi stranki prejemal, če mu pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana. Dolžnost delodajalca, da delavcu obračuna in izplača plačo, je pogojena z obstojem delovnega razmerja pri delodajalcu, v konkretnem primeru pa tožnik pri toženi stranki za obdobje od 1. 10. 2011 dalje do odločitve sodišča prve stopnje ni mogel biti več zaposlen. To pa pomeni, da od tožene stranke za to obdobje ne more zahtevati obračuna ter izplačila plače oziroma razlike v plači (tako npr. tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 48/2011 z dne 6. 3. 2012 in opr. št. VIII Ips 98/2012 z dne 5. 3. 2013). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnilo, obširne pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na ta del odločitve sodišča prve stopnje pa so neutemeljene.

Neutemeljen je tudi smiselno uveljavljani očitek tožnika o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo, zakaj je zavrnilo ta del tožnikovega tožbenega zahtevka. Iz 27. točke obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je bil ta del tožnikovega tožbenega zahtevka po sodišču prve stopnje zavrnjen tudi zaradi njegove zaposlitve pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožnik s 1. 10. 2011 pridobil pri drugem delodajalcu pravice iz delovnega razmerja (tudi pravico do plače), zato je njegov zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki za to obdobje (torej tudi za plačo) neutemeljen. Obrazložitev izpodbijane sodbe je glede na zgoraj navedeno ustrezna, tako da je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje navedlo tudi, da so tožbene navedbe tožnika glede tega dela tožbenega zahtevka izostale in da je tožbeni zahtevek nedoločen, pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje nima odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja tudi, da je sodišče prve stopnje tožniku vtoževano odškodnino po 118. členu ZDR prisodilo v primerni višini (7 tožnikovih bruto plač v skupnem znesku 18.393,13 EUR). Pri tem se je pravilno opredelilo do kriterijev, ki so bili pomembni za določitev višine te odpravnine (tožnik je bil od odpovedi pogodbe o zaposlitvi star 42 let; pri toženi stranki je bil zaposlen 10 let; ima višjo strokovno izobrazbo; po prenehanju delovnega razmerja si je v relativno kratkem času našel zaposlitev pri drugem delodajalcu, pri katerem je bil v času odločanja sodišča prve stopnje še zaposlen), pri čemer je upoštevalo tudi kreditne obveznosti tožnika po eni strani in njegove dolgotrajne ter bogate izkušnje ter znanja s finančnega področja na drugi strani. Glede na navedeno je tudi po stališču pritožbenega sodišča prisojena odškodnina povsem ustrezna. Glede na to, da ima odškodnina po 118. členu ZDR naravo odmene oziroma nadomestila za reintegracijo delavca in s tem za izgubo zaposlitve pri delodajalcu (kljub predhodno ugotovljeni nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi), so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da bi mu morala biti ta odškodnina prisojena v višjem oziroma v vtoževanem znesku tudi zato, ker naj bi tožnik izgubil ugled, ker je bil negativno izpostavljen v javnosti in medijih, ker je bil v družinskem okolju negativno stigmatiziran oziroma ker je zaradi stresa trpel zdravstvene in psihične težave.

Kot je bilo že ugotovljeno je sodišče prve stopnje kriterije, s pomočjo katerih se ugotavlja višino odškodnine po 118. členu ZDR, pravilno ovrednotilo, zato so neutemeljene tudi tožnikove pritožbene navedbe o tem, da bi bil upravičen do višje odškodnine, ker ima le VI. stopnjo strokovne izobrazbe, ki mu ne zagotavlja uspešnega iskanja primerne zaposlitve, kot jo je imel pri toženi stranki, ker je omajano zaupanje v strokovnost njegovega dela v poslovnih krogih in pri strankah, ker zaseda pri novem delodajalcu slabše delovno mesto, kot ga je imel pri toženi stranki oziroma ker so njegove zaposlitvene zmožnosti močno okrnjene. Glede na to, da je sodišče prve stopnje o zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine razsojalo skladno s tožbenim zahtevkom tožnika (v tem delu je tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodilo, pri čemer tožnik v modifikaciji tožbenega zahtevka z dne 2. 7. 2012 niti ni določno opredelil pričetka teka vtoževanih zakonskih zamudnih obresti), so neutemeljene njegove pritožbene navedbe, da bi mu moralo sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine prisoditi že od dneva nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker tožena stranka stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo ni priglasila, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1010/2012
• VDSS sodba Pdp 451/2009
• VDSS sodba in sklep Pdp 78/2016