VDSS sodba Pdp 393/2013

Jedro

Dogovor med toženo in tožečo stranko, da bo tožena stranka ostala po končanem izobraževanju na delu pri delodajalcu še nadaljnjih 10 let, ni v nasprotju z URS, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Ob upoštevanju obdobja odsotnosti z dela zaradi izobraževanja tožene stranke (5 let), obveznosti, da še 10 let po končanem izobraževanju ostane na delu pri tožeči stranki, ni mogoče oceniti kot nezakonit poseg v svobodo dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 14.427,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2011 do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, posledično pa naloži v plačilo tožeči stranki stroške postopka. Podrejeno pa predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka in da ni zaslišalo tožene stranke ter s tem kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je toženi stranki dne 13. 9. 2012 sicer vročilo vabilo na zaslišanje, predvideno za dne 19. 11. 2012, vendar se tožena stranka tega dne naroka ni udeležila, ker je sodišču dne 18. 10. 2012 poslala predlog za preložitev naroka. Neutemeljene so navedbe sodišča prve stopnje, da tožena stranka svoji prošnji za preložitev naroka ni priložila dokazila, da ji delodajalec ni odobril dopusta in se zato naroka, ni mogla udeležiti. Sodišče prve stopnje bi moralo skladno z načelom materialno procesnega vodstva toženo stranko pozvati, da predloži dokaz oziroma potrdilo, da se obravnave ne more udeležiti. Opustitev zaslišanja tožene stranke je tožena stranka pravočasno grajala, pri tem pa se je sklicevala na odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 771/2008 in II Ips 1231/2008. Tožena stranka meni, da je storila vse, kar tako zakon kot sodna praksa od nje zahtevata v zvezi s prošnjo za preložitev naroka. Tožena stranka tudi ni dobila nobene povratne informacije s strani sodišča prve stopnje, da narok ne bo preložilo in da tožene stranke kasneje ne bo več zaslišalo. Sodišče prve stopnje tudi v obrazložitvi sodbe ni zapisalo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlagane priče A.A. in s tem storilo bistveno kršitev ZPP po 8. točki drugega odstavka 339. člena in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka poudarja, da se je izobraževala v interesu delodajalca, zato so ji pripadali stroški, povezani z izobraževanjem. Samo v primeru izobraževanja v lastnem interesu delavca je dolžan stroške delavec kriti sam oziroma je potrebno v zvezi s tem medsebojne odnose urediti s pogodbo. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da izobraževanje ni bilo v interesu delodajalca. Zaključek sodišča prve stopnje, da dvomi v ugovor tožene stranke, da je bila prisiljena v sklenitev pogodbe, je vprašljiv predvsem glede na to, da sodišče prve stopnje tožene stranke sploh ni zaslišalo. Tožena stranka meni, da je pogodba o izobraževanju nična, glede na to, da je vsebovala določbo, da mora tožena stranka pri delodajalcu, po končanem izobraževanju, ostati na delu še dvakratno dobo trajanja izobraževanja (10 let) in je takšna zaveza brez dvoma protipravno omejevanje svobode izbire zaposlitve. Konvencija mednarodne organizacije dela št. 29 pa tudi prepoveduje prisilno delo oziroma delo, za katerega se delavec ne odloči prostovoljno. Prav tako opozarja tožena stranka na določilo 119. člena OZ, na podlagi katerega bi bilo potrebno navedeno pogodbo šteti kot oderuško, saj je tožeča stranka brez težav izkoristila nezadostno izkušenost tožene stranke ter svoj nadrejeni položaj. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je revalorizirane stroške izobraževanja in nadomestila bruto plače, ki so skupaj znašali 16.238,03 EUR pomnožilo s koeficientom 88,85264 % ter tako izračunalo obveznost tožene stranke, ki je navedena v izreku sodbe je potrebno ugotoviti, da sodišče prve stopnje ni materialnopravno upoštevalo navedbe tožene stranke, da je vse, kar je več kot eno leto zaposlitve, ki je obvezna po zaključku pogodbe o izobraževanju, v nasprotju s slovenskim pravnim redom. Sodišče bi moralo uporabiti določilo 8. člena sporne pogodbe, ki navaja, da lahko tožeča stranka v celoti ali delno oprosti vračilo stroškov izobraževanja, kadar delavec ne more izpolniti pogodbenih obveznosti. Tožena stranka meni, da bi morala tožeča stranka pri izračunu upoštevati le število dni odsotnosti, kot to določa 4. člen pogodbe, torej največ za 5 dni odsotnosti iz dela mesečno s pravico do nadomestila plače, če pa je tožeča stranka dopustila daljšo odsotnost, pa je navedeno šteti v njeno škodo v smislu odsotnosti protipravnosti oziroma načela volenti non fit iniuria. Tožeča stranka je namreč očitno privolila v svoje prikrajšanje, saj bi glede na podano izvedensko mnenje in pripombe tožene stranke bilo potrebno ugotoviti, da je bila tožena stranka na podlagi sporne pogodbe obogatena za največ 4.733,92 EUR in za 7.253,95 EUR. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je opravljala dela in naloge diplomirane medicinske sestre vse od leta 2005 dalje, kar kaže na to, da je bilo izobraževanje tožene stranke v interesu delodajalca, saj je to očitno imel kadrovske potrebe za to delovno mesto, ki so presegale kadrovsko ponudbo pri delodajalcu. V zvezi z izračunom razlike v plači oziroma pobotnim ugovorom je tožena stranka predlagala sodišču, da naj se izvedencu naloži tudi izdelava izračuna razlike v plači. Sodišče tega dokaza ni dopustilo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP, saj toženi stranki ni dopustilo možnosti obrambe. Tožena stranka graja tudi odločitev sodišča glede stroškov postopka in meni, da je tožeča stranka v sporu uspela zgolj z 89 % svojega zahtevka in ker gre za čisto denarno terjatev, bi navedeno sodišče moralo upoštevati pri odmeri stroškov postopka. Prav tako bi sodišče moralo stroške izvedenca, saj je izvedenec potrdil zatrjevanja toženke. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Tožena stranka očitno ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje glede ničnosti določb pogodbe o izobraževanju, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje narok za glavno obravnavo opravilo brez navzočnosti tožene stranke. Tožena stranka uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je toženi stranki kratilo možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je toženi stranki pravilno vročilo vabilo za zaslišanje, vendar se tožena stranka naroka ni udeležila. Res je tožena stranka sodišču podala predlog za preložitev naroka, vendar sodišče predlogu tožene stranke ni ugodilo in je dne 19. 11. 2012 izvedlo narok, na katerem je v skladu s sprejetim sklepom izvedlo tudi dokaz z zaslišanjem strank. Skladno z določbo 115. člena Zakona o pravdnem postopku lahko sodišče preloži narok, če so za to opravičeni razlogi. ZPP šteje za opravičene razloge nenadno in nepredvidljivo bolezen. V konkretnem primeru je tožena stranka iz naroka izostala zaradi rednih delovnih obveznosti, kar pa ne predstavlja opravičljivega razloga, kot je pravilno že obrazložilo sodišče prve stopnje v sodbi. Sodišče tudi ni bilo dolžno stranko pozvati, da predloži ustrezne dokaze, da se naroka ne more udeležiti. Prav tako sodišče tudi ni bilo dolžno toženi stranki podati povratne informacije v zvezi s predlogom za preložitev naroka, saj v kolikor stranka ni prejela obvestila, da se v skladu z njeno prošnjo narok preloži, se je bila dolžna naroka udeležiti. Ker se tožena stranka naroka dne 19. 11. 2012 ni udeležila, je sodišče zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, zaslišanje tožene stranke pa je opustilo, saj se tožena stranka sodnemu vabilu ni odzvala in razlogi za njeno odsotnost niso bili opravičeni. Sodišče ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitve kontradiktornosti postopka).

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da se je tožena stranka izobraževala izključno v delodajalčevem interesu in zato ni dolžna povrniti stroškov povezanih z izobraževanjem. Stranki sta se v pogodbi o izobraževanju z dne 11. 11. 2003 (priloga A3), v 6. členu dogovorili, da se tožena stranka s podpisom pogodbe zaveže po končanem izobraževanju ostati na delu pri tožeči stranki, še dvakratno dobo trajanja izobraževanja, ki je dogovorjena s to pogodbo. V 7. členu sta se stranki dogovorili, da delavka, ki ne izpolni svojih obveznosti po tej pogodbi ali predčasno prekine delovno razmerje, prekine izobraževanja, ali ga ne zaključi uspešno, se zaveže vrniti tožeči stranki revalorizirane stroške izplačanih nadomestil plač za odobrene dneve odsotnosti z dela, revalorizirane stroške plačanih šolnin ter eventuelne druge nastale stroške v roku 30 dni po pozivu tožeče stranke. V primeru zamude pri plačilu se delavka zaveže plačati zakonske zamudne obrestmi od dneva zamude do plačila. Izobraževanje tožene stranke je trajalo od 1. 10. 2003 do 13. 10. 2008, torej 5 let in 13 dni. V tem času je tožeča stranka toženi stranki zagotovila plačilo šolnine v znesku 7.006,58 EUR ter stroške nadomestila plače, ki so znašali 7.253,95 EUR bruto.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je Zakon o delovnih razmerjih pisan v korist delavca, ki je v pogodbenem odnosu z delodajalcem šibkejša stranka in da bi moralo sodišče upoštevati, da zakon določa, da mora stroške izobraževanja, kadar je to v korist delodajalca, plačati delodajalec, zato tožena stranka ni bila dolžna vračati prejetega. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogodba o izobraževanju ni nična, ker je določala, da mora tožena stranka po zaključku izobraževanja ostati pri toženi stranki v delovnem razmerju dvakratno dobo izobraževanja. Vsaka stranka dvostranske pogodbe mora izpolniti svojo obveznost v času in kraju ter z vsebino, kot je določena s pogodbo. Če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti tako, kot je bila dogovorjena, pravo varuje pogodbi zvesto stranko. Določba 103. člena OZ omenja le tri najpomembnejše in najbolj splošne posledice dolžnikove nepravočasne izpolnitve. Zaradi načela pogodbene svobode strank (3. člen OZ) in načela o dispozitivni naravi določb OZ (2. člen OZ) imata pogodbenika možnost, da vprašanja posledic neizpolnitve oziroma zamude pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti uredita že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se stranki nista dogovorili drugače, nastopijo takšne posledice, ki jih določa OZ (sklep VDSS, opr. št. Pdp 807/2010 z dne 18. 8. 2010 in sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 471/2001 z dne 17. 12. 2001). Tožena stranka je prostovoljno sklenila veljavno pogodbo o izobraževanju, kjer je bil jasno določen rok in sicer, da je tožena stranka dolžna po končanem izobraževanju ostati na delu še dvakratno dobo trajanja izobraževanja, zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na Zakon o delovnih razmerjih, ki bi naj določal, da mora stroške izobraževanja, kadar je izobraževanje v korist delodajalca, plačati delodajalec in jih ne more terjati od delavca.

Neutemeljena pa je tudi trditev tožene stranke, da bi moralo sodišče upoštevati določbo 119. člena OZ, na podlagi katerega bi bilo potrebno pogodbo o izobraževanju šteti kot oderuško, saj je tožeča stranka brez težav izkoristila nezadostno izkušenost tožene stranke ter svoj nadrejen položaj in si je, na podlagi svojega močnejšega položaja, zase izborila takšno korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar se je sama zavezala dati oziroma storiti. Tožena stranka je prostovoljno sklenila veljavno pogodbo o izobraževanju, kjer je bil jasno določen tako čas izpolnitve obveznosti kot tudi posledica v primeru nedokončanja študija oziroma predčasne prekinitve delovnega razmerja. Volja strank je bila v 6. in 7. členu pogodbe o izobraževanju jasno izražena in ni razloga, da se je ne bi upoštevalo. Dogovore je namreč treba spoštovati; le-ti zavezujejo. Dolžnost izpolnitve obveznosti je eno izmed temeljnih načel Obligacijskega prava (9. člen OZ – načelo pakta sum servanda), zato so stranke potem, ko je pogodba sklenjena, zavezane svoje sprejete obveznosti izpolniti in sicer tako, kot je bilo dogovorjeno ob sklenitvi pogodbe. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da sporni določbi pogodbe o izobraževanju nista nični in da je tožena stranka bila dolžna po končanem izobraževanju ostati v rednem delovnem razmerju pri toženi stranki še 10 let. Glede vprašanja ničnosti spornih določb pogodbe o izobraževanju je potrebno upoštevati tudi sodno prakso, kakšna je razvidna iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 320/2010 in sicer je sodišče v navedeni sodbi presojalo vprašanje ničnosti pogodbene določbe, po kateri bi delavka morala pri delodajalcu ostati na delu 3,75-kratnik trajanja izobraževanja, kar je bistveno več, kot znaša obveznost tožene stranke (dvakratnik). Za takšno bistveno daljšo obveznost je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da ni očitnega nesorazmerja med zavezo delodajalca, da delavcu izplačuje plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja za čas opravljanja izobraževanja in zavezo delavca, da povrne sorazmerni del stroškov, če na delu pri delodajalcu ne ostane dvakratno dobo trajanja izobraževanja. V kolikor takšno stališče velja za obveznost ostati na delu 3,75-kratnik trajanja izobraževanja, še toliko bolj velja za bistveno krajšo zavezo tožene stranke. Sicer pa je revizijsko sodišče v sporni zadevi opozorilo tudi, da v primeru čezmernega prikrajšanja zakon določa le pravice zahtevati razveljavitev pogodbe v enem letu od njene sklenitve, ničnost pa je predvidena le v primeru oderuške pogodbe, pri čemer zanjo ne zadošča le očitno nesorazmerje, temveč tudi izkoriščanje stiske, težkega premoženjskega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. Pogodbe o izobraževanju, ki sta jo sklenili stranke tega individualnega delovnega spora, nikakor ni mogoče šteti za oderuško pogodbo.

Zmotno je stališče pritožbe, da je pogodbeno določilo obveznosti ostati v delovnem razmerju pri toženi stranki še 10 let po končanem izobraževanju nično, ker nasprotuje določbi 49. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 – I in naslednji). Ta določa, da je zagotovljena svoboda dela, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno delovno mesto, da vsakdo prosto izbira zaposlitev ter da je prisilno delo prepovedano. Pogodbeno dogovorjene obveznosti tožene stranke, da v primeru prenehanja delovnega razmerja po njeni želji ali krivdi, pred pretekom 10 letnega roka od dokončanja izobraževanja, delodajalcu povrne stroške izobraževanja, ne pomeni kršitve prepovedi s konvencije MOD št. 29 o prisilnem ali obveznem delu. V skladu z drugim členom te konvencije je prisilno ali obvezno delo tisto, ki od posameznika pod pretnjo kakršnekoli kazni zahteva opravljanje dela, za katerega se le-ta ni prostovoljno odločil. Grožnja kazni v smislu konvencije se nanaša na fizično ali moralno prisilo, pri čemer ima predhodno soglasje delavca za neko delo ali opravljeno storitev le relativni pomen. Vendar pa obveznost delavca, da v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja delodajalcu povrne del stroškov, ki jih je imel ta v zvezi z izobraževanjem, ne pomeni kršitev prepovedi prisilnega dela (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 320/2010 z dne 3. 4. 2012).

Dogovora med toženo in tožečo stranko, da bo tožena stranka ostala po končanem izobraževanju na delu pri delodajalcu še nadaljnjih 10 let, ni mogoče razumeti kot prepoved toženi stranki, da odpove pogodbo o zaposlitvi. Nenazadnje te določbe na ta način tudi stranki nista razumeli, saj je tožena stranka na lastno željo prekinila delovno razmerje pri toženi stranki in se zaposlila na Visoki šoli za zdravstveno nego. Zaradi navedenega sporna določba pogodbe o izobraževanju ne pomeni prepovedi druge zaposlitve, torej sankcije v smislu citiranje določbe konvencije MOD št. 29.

Glede na vse navedeno, pritožbeno sodišče meni, da sporna določba pogodbe o izobraževanju ni v nasprotju z URS, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Ob upoštevanju obdobja odsotnosti z dela zaradi izobraževanja tožene stranke, obveznosti, da še 10 let po končanem izobraževanju ostane na delu pri tožeči stranki, ni mogoče oceniti kot nezakonit poseg v svobodo dela.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da je izobraževanje tožene stranke trajalo od 1. 10. 2003 do 13. 10. 2008 oziroma 1839 dni in da je po zaključku izobraževanja tožena stranka ostala pri tožeči stranki v delovnem razmerju 205 dni (do 6. 5. 2009), zato je na podlagi navedenega sodišče izračunalo preostanek obveznosti tožene stranke iz naslova izobraževanja.

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede odmere stroškov postopka, ki jih je odmerilo v skladu s 154. členom ZPP. Glede na to, da tožeča stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Ker v pritožbi navedeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbe, glede na to, da s pritožbo ni uspela.

Datum zadnje spremembe:

05.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 284/2009
• VDSS sodba Pdp 130/2013
• VDSS sodba Pdp 1168/2010