VDSS sodba Pdp 777/2012

Jedro

ZDSS-1 in ZPP, ki se subsidiarno uporablja v delovnih sporih, ne poznata instituta izločitve dokazov iz spisa, kot ga ureja ZKP v 83. členu. Zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v ZDSS-1 in ZPP ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP. Ta prepoved je namenjena zagotavljanju pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, kjer mu nasproti stoji država. Z izločitvijo dokazov v kazenskem postopku se torej varujejo pravice obdolženca, hkrati pa ni poseženo v pravice nobenega drugega posameznika. V pravdnem postopku (delovnem sporu) pa si nasproti stojita dve s procesnega vidika enakovredni stranki in v primeru, da uporabe določenega dokaza ne dopustimo, s tem pride do posega v pravice nasprotne stranke - v njeno ustavno pravico do dokaza kot dela pravice do izjave v postopku.

V sodni praksi VS RS je bilo zavzeto stališče, da uporaba dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic (pravice do zasebnosti), v pravdnem postopku (ali individualnem delovnem sporu) ni nujno nezakonita. Izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku je lahko dopustna, če za to obstajajo utemeljene okoliščine.

Dejstvo, da tožena stranka v obrazložitvi odpovedi ni navedla, znaki katerega kaznivega dejanja so podani pri ravnanju, ki se očita tožeči stranki, ne vpliva na zakonitost presojane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po določilu 111/1-1 ZDR. Delodajalec je namreč v odpovedi dolžan opredeliti očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, tako da iz te opredelitve izhaja konkretna kršitev in vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev, ni pa dolžan kršitve pravno kvalificirati oz. navesti, znaki katerega kaznivega dejanja so podani. Četudi kršitev pravno okvalificira, sodišče na njegovo kazenskopravno kvalifikacijo ni vezano. Vezano je le na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 2. 6. 2011, s katerim je tožeči stranki izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 27. 7. 2011, ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, poziv nazaj na delo, razporeditev na položajno delovno mesto vodja oddelka s šifro 92, prijavo v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, za isti čas obračun bruto nadomestil plače in regresov za letni dopust, ki bi jih tožeča stranka prejela, če bi delala, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti, to je od 5. dne v mesecu za znesek preteklega meseca, do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe (točka I izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat, ker je predsednica senata, ki je sprejela izpodbijano odločitev, izkazala veliko mero nestrpnosti. Odločitev je prejudicirala, njeno ravnanje pa je bilo usmerjeno zoper tožečo stranko. Poleg tega se je razpravljajoči senat seznanil z nedopustno pridobljenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je le pavšalno navedlo, da je prebralo spisa Upravne enote A. št. ... in št. ... (prilogi B1 in B2), ni pa pojasnilo, katere listine je prebralo. Sodišče prve stopnje bi moralo vsako listino v upravnem spisu voditi posebej. V sodni praksi je uveljavljena zahteva po natančnem substanciranju dokaznih predlogov. Stranka mora v primeru dokaznega predloga (vpogled v sodni spis) opredeliti, katere listine naj se preberejo. Glede na takšno zahtevo sodišču prve stopnje ne more biti dovoljeno „zbirno“ navajanje dokazov. Obrazložitev izpodbijane sodbe je pomanjkljiva glede dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V zvezi z vročanjem razširitve obdolžitve je sodišče prve stopnje navedlo, da je upoštevalo listine v spisu, hkrati pa je navedlo le uradni zaznamek policista A.A.. Tako ni jasno, ali je upoštevalo še kakšno drugo listino. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je verjelo priči A.A.. V zvezi s pričo A.B. je sodišče prve stopnje navedlo le, da v resničnost izpovedbe ni dvomilo, ni pa pojasnilo, zaradi katerih okoliščin je sprejelo takšno oceno. Tožeča stranka je v tožbi in prvi pripravljalni vlogi podala številne navedbe glede neobrazloženosti odpovedi. Na te navedbe sodišče prve stopnje (razen z očitkom, da so protispisne) ni odgovorilo. Iz odpovedi ni razvidno, ali gre pri posameznih kršitvah za kršitve po prvi ali drugi alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.), poleg tega ni pojasnjeno, za kršitve katerih obveznosti iz delovnega razmerja gre. Ni jasno, katere kršitve imajo znake kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje se ni zadostno opredelilo do navedb tožeče stranke o nezakonito pridobljenih dokazih. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je citiralo 13. člena Zakona o sodiščih (ZS; Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.), ki ne predstavlja pravilne podlage za odločitev. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno, za katere podatke gre pri pridobitvi podatkov pri Okrožnem sodišču v B. v zvezi z zasegom poslovne dokumentacije in službenega mobilnega telefona v zvezi s kazensko ovadbo. Pridobitev zahteve za preiskavo je sporna s stališča ustavne pravice do zasebnosti. Tožeča stranka je navedla razloge, zakaj te listine ni dopustno pridobiti, sodišče prve stopnje se do njenih razlogov ni opredelilo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj je štelo, da je tožeča stranka kršila Kodeks ravnanja javnih uslužbencev (Uradni list RS, št. 8/01) in katere določbe kodeksa je kršila. Poleg tega se ni opredelilo do tega, ali kršitev v zadevi investitorja C. d.o.o. dosega takšno mero, da je zaradi nje dopustno izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Do kršitev v zvezi z objekti D., E. in F. se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V zaključku obrazložitve je navedlo le, da je tožena stranka dokazala pretežni del kršitev v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ni pojasnilo, katere kršitve je dokazala in katerih ni dokazala. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni subsumiralo pod očitke, ki jih je tožena stranka navedla v odpovedi. Sodišče prve stopnje je kršilo načeli kontradiktornosti in neposrednosti. Tožeči stranki ni dalo možnosti obravnave v zvezi z zapisniki o izpovedbah prič, ki jih je zasliševala tožena stranka (v nenavzočnosti tožeče stranke) pred podajo odpovedi. V postopku odpovedi pri delodajalcu ne veljajo procesna jamstva, ki bi ščitila delavca. Iz tega razloga je treba vse dokaze, ki jih izvede delodajalec, ponoviti pred sodiščem. Sodišče prve stopnje predloženih zapisnikov o zaslišanju ne bi smelo upoštevati. Zapisnikov ni mogoče šteti za listine, ker ne moremo preveriti njihove verodostojnosti. Sicer pa je treba izpovedbe prič - delavcev, ki so še vedno zaposleni pri delodajalcu - presojati kritično. Branje njihovih izpovedb na naroku za glavno obravnavo je sporno, ker lahko delodajalec v službenem okolju na njihovo izpovedovanje močneje vpliva. Načela kontradiktornosti ni dopustno zaobiti, tako da se pričam, ki jih zaslišuje sodišče, predoči zapisnike o zaslišanjih, ki so bila opravljena s strani delodajalca. Sodišče prve stopnje si mora z neposrednim zaslišanjem prič ustvariti vtis o njihovi verodostojnosti. O pomenu načela kontradiktornosti obstoji obširna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (eg. zadeva Kostovski zoper Nizozemsko). Sodišče prve stopnje se pri ugotavljanju dejanskega stanja ne bi smelo opreti na odredbo preiskovalnega sodnika. Odredba ne šteje za listinski dokaz glede dejstev, ki so v njej navedena. Dokazuje lahko le, da je bila odrejena hišna preiskava, ne pa dejstev za utemeljitev hišne preiskave. Ta dejstva predstavljajo zatrjevanje državnega tožilstva oz. policije. Sodišče prve stopnje bi moralo pridobiti zvočne posnetke tim. prisluhov z njihovimi prepisi, šele na podlagi tega dokaza bi lahko presodilo resničnost dejstev, ki so navedena v odredbi. S tem bi tožeči stranki omogočilo, da se do dejstev opredeli. Izvedba dodatnega dokaza ne bi podaljšala postopka pred sodiščem prve stopnje. Posnetki prisluhov obstoje v kazenskem spisu in bi jih sodišče prve stopnje lahko pridobilo (moralo pridobiti). Glede na to ni bilo nobene potreba po izvedbi hear-say dokaza (vpogleda v odredbo). Delovno sodišče sicer ni vezano na odločitev kazenskega sodišča, postopek pred delovnim sodiščem pa se razlikuje od kazenskega postopka. Vendar to ne pomeni, da lahko sodišče odstopi od načel neposrednosti in kontradiktornosti in da lahko sodbo glede ključnih dejstev opre na posredni dokaz S takšnim postopanjem se bistveno kršijo določbe pravdnega postopka, poleg tega se tožeči stranki odvzema možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je zagrešilo nadaljnjo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni vsestransko raziskalo dejanskega stanja, kot mu nalaga drugi odstavek 298. člena ZPP. Neutemeljeno je zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke za zaslišanje prič. Brez strokovnega znanja in ne da bi izvedlo dokaz s sodnim izvedencem psihološke stroke je ugotavljalo, ali je bil zaradi ravnanja tožeče stranke pri podrejenih delavcih prisoten občutek ponižanja in prestrašenosti. Ravnalo je v nasprotju z 243. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vročanja razširitve obdolžitve. Verjelo je priči A.A. in vsebini uradnega zaznamka, ki ga je priča naredila. Svoje ugotovitve ni obrazložilo. Priča se poteka vročanja spornega dne ni spomnila. Vročanje je bilo opravljeno na dan, ko so tožečo stranko izpustili iz pripora. Verjetno je, da je pošiljka z razširitvijo obdolžitve ostala v priporu ali je bila izgubljena. A.A. je, da bi svoje ravnanje (neuspelo vročitev) opravičil, sestavil uradni zaznamek, da je tožeča stranka sprejem odklonila. S tem je ščitil lastne interese. Tožena stranka bi glede na dejstvo, da je v uradnem zaznamku navedeno, da je tožeča stranka odklonila sprejem, pošiljko lahko vročala na naslov prebivališča tožeče stranke. Ker ni tako ravnala, je sklepati, da je želela, da se tožeča stranka z razširitvijo obdolžitve ne seznani. V zvezi s kršitvijo - nakupom mobilnega telefona od A.C. - se je sodišče prve stopnje oprlo na nedovoljeno pridobljene dokaze in na odredbo preiskovalnega sodnika, iz katere je razvidna vsebina telefonskih pogovorov, ki nima verodostojnosti. Odredba je posredni dokaz. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, kar je v odredbi navedeno, poleg tega tudi ne bi smelo upoštevati zapisov o tim. prisluhih. Preiskovalni sodnik izda odredbo v nekaj urah, zato za njeno izdajo zadošča nižji standard verjetnosti, to so utemeljeni razlogi za sum. Delovno sodišče pa odloča na podlagi prepričanja. Za odločitev ima na voljo bistveno več časa. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo izpovedb tožeče stranke in priče A.C., da v zameno za nakup telefona tožeča stranka ni nudila nobenih uslug ali ugodnosti in da je telefon plačala. Glede kršitve - zadeva investitorja C. d.o.o. - je sodišče prve stopnje z zaključkom, da je tožeča stranka, ker je šla s stranko na kosilo, kršila Kodeks ravnanja javnih uslužbencev, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje tudi glede odnosa med tožečo stranko in podrejenimi delavci. Pri tem je nedopustno primerjalo vsebino izpovedb prič z izjavami, zapisanimi pri delodajalcu. V razmerju tožeče stranke do A.D. je ugotovilo šikaniranje, čeprav je A.D., ko je bila zaslišana kot priča, izpovedala drugače. Iz njene izpovedbe je jasno, da sta imeli s tožečo stranko konflikten odnos, ki ga ni dojemala kot šikaniranje. Glede spora v mesecu januarju 2011 je podano neskladje med izpovedbama prič A.D. in A.B. (načelnika). Slednji je izpovedal, da ni bil seznanjen s šikaniranjem, A.D. pa je izpovedala, da je o spornem dogodku obvestila načelnika. To neskladje je sodišče prve stopnje prezrlo. Priča A.E. je ponovila opis spornega dogodka, kot ga je podala A.D., na vprašanja glede podrobnosti pa ni znala odgovoriti. Priča A.F. je izpovedala, da s tožečo stranko nista bili v slabih odnosih, pa sodišče prve stopnje njene izpovedbe ni upoštevalo. Na vprašanja pooblaščenca tožeče stranke ni znala opisati konkretnih okoliščin. Izpovedbo, da ji je tožeča stranka v pogovoru rekla, naj bo tiho, je sodišče prve stopnje narobe razumelo. Šlo je za povsem običajno reakcijo na dejstvo, da je priča tožeči stranki vpadala v besedo. Priča A.G. je izpovedala, da govorjenje tožeče stranke o kurah ni bilo žaljivo. Priča A.H. je podala povsem zmedeno izpovedbo. Sodišče prve stopnje se ni poglobilo v izpovedbo priče A.I.. Ni ugotavljalo, zakaj je tožeča stranka tej priči odredila več dela. Priča je tožeči stranki to zamerila, zato je izpovedala zoper njo. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da si je A.J. poiskal novo službo zaradi nekorektnih odnosov tožeče stranke. Pri tem je prezrlo, da je A.J. delal pri toženi stranki do 1. 2. 2012 (še devet mesecev po tem, ko je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje). Ne nazadnje neverodostojnost prič dokazuje dejstvo, da nobena izmed njih ni povedala, kdo je napisal izjavo o šikaniranju. Četudi bi šteli dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, za pravilno, intenziteta ravnanj tožeče stranke ne dosega takšne stopnje, da bi šlo za šikaniranje (mobing). Med tožečo stranko in A.D. je bila le ena konfliktna situacija. Morebitne neprimerne izjave, če so bile izrečene, so bile plod napetega odnosa strank in konfliktnosti dela pri toženi stranki. Izjave objektivno gledano niso bile žaljive ali zastrašujoče. Grožnja z izgubo službe s strani tožeče stranke je brez teže, ker tožeča stranka ni imela nobenih pristojnosti kadrovanja. Četudi je sodelavki rekla, naj „izgine izpred oči“, to ne predstavlja posega v njeno integriteto. Šlo je za enkratne dogodke. Zaposleni pri toženi stranki so imeli možnost obrniti se na sindikalnega ali delavskega zaupnika ter na varuha delavskih pravic. Neprepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da si o odnosu tožeče stranke niso upali spregovoriti. Načelnik bi, če bi bil z neprimernim odnosom seznanjen, ukrepal. Vsi očitki sodelavcev tožeče stranke so se pojavili neposredno po policijskih obtožbah. O šikaniranju (mobingu) kot protipravnem ravnanju bi lahko govorili le v primeru očitnih in eklatantnih kršitev. O kršitvah bi morali delavci (žrtve mobinga) voditi dnevnik, poleg tega bi morala obstajati zdravstvena dokumentacija o posledicah, ki so jih utrpeli. Če vsako kršitev, ki se očita tožeči stranki, obravnavamo posebej, ugotovimo, da kršitve nimajo takšne teže, da bi opravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnost in ki jih uveljavlja tožeča stranka v pritožbi.

Absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje pritožba, bi bila podana, če bi imel izpodbijani del sodbe pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih dejstev v tem individualnem delovnem sporu.

Absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa bi sodišče prve stopnje zagrešilo, če tožeči stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ne bi dalo možnosti obravnave, torej če bi kršilo načelo kontradiktornosti, vsebovano v 5. členu ZPP, ki določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, oz. da sme le tedaj, kadar zakon tako določa, odločiti o zahtevku, o katerem nasprotni stranki ni dalo možnosti, da se izjavi. Tega načela sodišče prve stopnje ni prekršilo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje tudi ni prekršilo načela neposrednosti. V 4. členu ZPP je določeno, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Če zakon tako določa, odloči sodišče o tožbenem zahtevku na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov. Iz teh določb izhaja zahteva, da med sodiščem, ki ugotavlja dejansko stanje (praviloma je to sodišče prve stopnje), in dokaznim gradivom ni posrednika, da se dokazi izvajajo neposredno pred sodnikom oz. senatom, ki sprejme odločitev. Za posredno izvajanje dokazov gre v primeru, ko se ti izvajajo pred predsednikom senata ali zaprošenim sodnikom (217. člen ZPP) ali senatom, ki ne odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka (spremenjeni senat - tretji odstavek 302. člena ZPP). V konkretnem primeru ni šlo za takšen primer. Senat, ki je sprejel izpodbijano odločitev, je neposredno izvedel vse dokaze (zaslišanja prič, vpogled v listine).

Ne drži pritožbena navedba, da sodba temelji na posrednih dokazih, ki jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. ZPP ali Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Uradni list RS, št. 2/04) ne urejata neposrednih in posrednih dokazov, pač pa to razliko pozna pravna teorija. Neposredni dokazi so tisti, s katerimi se neposredno ugotavljajo pravno pomembna dejstva, posredni dokazi pa so tisti, iz katerih sodišče sklepa na obstoj pravno pomembnih dejstev. Tudi takšni dokazi se upoštevajo. To je razvidno iz določb 2. in 4. alineje 358. člena ZPP, ki pritožbenemu sodišču dovoljujeta spremembo izpodbijane sodbe, če sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo posrednih dokazov in če je iz ugotovljenih dejstev zmotno sklepalo na obstoj drugih (pravno pomembnih) dejstev. Iz teh določb je razbrati, da sodba (presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka) lahko temelji (tudi) na posrednih dokazih. Sodišče prve stopnje je zato posredne dokaze (zapisnike o zaslišanjih prič pri toženi stranki, listine iz kazenskega postopka) utemeljeno upoštevalo, na njihovi podlagi in na podlagi drugih dokazov, predvsem izpovedb prič, je pravilno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil pravdnega postopka, ker je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je vpogledalo v in prebralo listine v spisu Upravne enote v A., ne da bi posebej specificiralo, za katere listine gre. Tožeča stranka se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na zahtevo po substanciranju dokaznih predlogov, saj se ta zahteva nanaša na stranke postopka in pomeni, da morajo pri dokaznih predlogih pojasniti, katero dejstvo se s posameznim dokazom dokazuje. Sodišče pa je, kot je razvidno iz 324. člena ZPP, ki določa vsebino sodbe, v obrazložitvi sodbe dolžno navesti dokaze, ki jih je izvedlo (in se opredeliti do tistih, ki jih ni, če tega ni storilo ob sprejemu dokaznega sklepa - drugi odstavek 287. člena ZPP). To je sodišče prve stopnje tudi storilo. Iz navedbe, da je vpogledalo v spis Upravne enote A. in prebralo listine, ki so v njem, pa je razvidno, da je vpogledalo in prebralo vse listine. Katera dejstva je na njihovi podlagi ugotovilo, pa je podrobno pojasnilo v nadaljevanju obrazložitve.

ZPP določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev (prvi odstavek 213. člena) in da sodišče zavrne tiste dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev (drugi odstavek 287. člena ZPP). Pri izvedbi dokazov sodišče prve stopnje nima diskrecijske pravice, ampak je načelno dolžno izvesti predlagane dokaze. Med upravičene razloge za zavrnitev predlaganih dokazov je šteti nesubstancirane dokazne predloge, dokazne predloge za ugotavljanje dejstev, ki niso pravno pomembna, ki niso predmet dokazovanja, glede katerih je stranka prekludirana, ki so že dokazana, ki so neprimerna za ugotovitev določenega dejstva ipd..1Sodba VS RS opr. št. II Ips 197/2007 z dne 19. 11. 2009, sodba VS RS opr. št. II Ips 33/2009 z dne 16. 12. 2009.

Sklep, da se zavrnejo neizvedeni dokazni predlogi tožeče stranke za zaslišanje prič A.K., A.L., A.M. in A.N., je sodišče prve stopnje sprejelo na naroku za glavno obravnavo dne 17. 5. 2012. Pojasnilo je, da je bilo dejansko stanje glede odnosa med tožečo stranko in podrejenimi delavci že dovolj razčiščeno. To predstavlja utemeljen razlog za neizvedbo dokazov. Pri tem ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna, saj sodišče prve stopnje ni zavrnilo dokaznih predlogov, ker bi štelo, da je dejstvo, da je tožeča stranka šikanirala podrejene delavce, dokazano, ampak ker je štelo, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno, neizvedeni dokazi pa k temu ne bi pripomogli, ker za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev niso primerni. To velja za dokazni predlog za zaslišanje A.K., A.L. in A.M.. Te tri osebe so bile stranke v postopkih, ki jih je vodila oz. v katerih je odločala tožeča stranka, predlagane pa so bile za zaslišanje v zvezi z medsebojnimi odnosi med tožečo stranko in podrejenimi delavci. Za ugotovitev dejstev, ki so povezana z medsebojnimi odnosi, so primerni dokazi z zaslišanjem delavcev tožene stranke. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokaz z zaslišanjem priče A.N., ki je bila zaposlena pri toženi stranki in ki je določen čas opravljala tajniška dela za tožečo stranko, saj se je ta oseba pri toženi stranki zaposlila šele 1. 3. 2009. Za ugotovitev istih dejstev, kot je bila predlagana ta priča, je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z zaslišanjem priče A.E., ki je delala v tajništvu tožene stranke vse od leta 2004 in je primernejša za pričanje o medsebojnih odnosih v kolektivu.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati. Opredeliti se je dolžno le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim ugovorom glede neverodostojnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišanih prič. Vse priče so bile pred zaslišanjem opomnjene, da so dolžne govoriti resnico in da ne smejo ničesar zamolčati, in opozorjene na posledice krive izpovedbe (drugi odstavek 238. člena ZPP). Njihove izpovedbe niso neverodostojne zgolj zato, ker so zaposlene pri toženi stranki. Prav tako ni neverodostojna izpovedba priče A.A., ki je opravljala vročanje za toženo stranko. Sodišče prve stopnje je pri njeni izpovedbi utemeljeno upoštevalo tudi vsebino uradnega zaznamka, ki ga je ta priča napravila ob vročanju. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno opozarja, da se priča A.A. pred vpogledom v uradni zaznamek ni natančno spomnila poteka vročanja in da ni znala povedati, zakaj je tožeča stranka pisanje odklonila. Da se priča ni spomnila podrobnosti, je razumljivo, saj vsakodnevno opravlja vročanja pisanj, razlog, zaradi katerega je tožeča stranka odklonila sprejem, pa niti ni bistven. Četudi le-tega vročevalec ni zapisal, to ne spremeni pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožeči stranki razširitev obdolžitve vročena v priporu in da je tožeča stranka neutemeljeno ni sprejela.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko je uporabilo dokaze (zahteva za preiskavo, listine v zvezi z zasegom poslovne dokumentacije in mobilnega telefona - priloga B2), za katere tožeča stranka navaja, da so bili pridobljeni nezakonito, ni prekršilo določb pravdnega postopka, niti ni poseglo v nobeno ustavno zajamčeno človekovo pravico. ZDSS-1 in ZPP, ki se subsidiarno uporablja v delovnih sporih, ne poznata instituta izločitve dokazov iz spisa, kot ga ureja Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP; Uradni list RS, št. 63/94 in nadalj.) v 83. členu. Zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v ZDSS-1 in ZPP ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP. Ta prepoved je namenjena zagotavljanju pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, kjer mu nasproti stoji država. Z izločitvijo dokazov v kazenskem postopku se torej varujejo pravice obdolženca, hkrati pa ni poseženo v pravice nobenega drugega posameznika. V pravdnem postopku (delovnem sporu) pa si nasproti stojita dve s procesnega vidika enakovredni stranki in v primeru, da uporabe določenega dokaza ne dopustimo, s tem pride do posega v pravice nasprotne stranke - v njeno ustavno pravico do dokaza kot dela pravice do izjave v postopku.

Uporaba dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic (pravice do zasebnosti), v pravdnem postopku (ali individualnem delovnem sporu) ni nujno nezakonita.2Sodba VS RS opr. št. II Ips 325/2010 z dne 19. 1. 2012, sodba in sklep VS RS opr. št. II Ips 274/2010 z dne 5. 5. 2011. Kot je razvidno iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-472/02 z dne 7. 10. 2004, je izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku lahko dopustna, če za to obstajajo utemeljene okoliščine. V presojenem individualnem delovnem sporu je odločilno, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo le na listine, ki jih je pridobilo iz kazenskega postopka, ampak tudi na druge dokaze, ki so bili skladni. Uporaba teh dokazov tudi po oceni pritožbenega sodišča ni imela za posledico drugačne odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka je že pred sodiščem prve stopnje oporekala dokazni vrednosti odredbe preiskovalnega sodnika (priloga B2, zap. št. 2), vendar ni podala dokaznega predloga, da se pridobijo posnetki prisluhov skupaj s prepisi, ki se nahajajo v kazenskem spisu. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti ta dokaz po uradni dolžnosti in dokaze pribaviti. Ker iz nobenega dokaza niso bila ugotovljena drugačna dejstva, je utemeljeno sledilo temu, kar je o vsebini prisluhov zapisano v odredbi.

Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče izpostavlja, da sporni dokazi v konkretnem primeru niso bili pridobljeni s kršitvijo pravice do zasebnosti ali katerekoli druge človekove pravice, prav tako izvedba teh dokazov sama po sebi ni pomenila posega v pravico do zasebnosti (ali katero drugo človekovo pravico). Dokazi tudi sicer niso bili nedopustno pridobljeni (in tudi iz kazenskega spisa niso bili izločeni zato, ker bi bili nedopustno pridobljeni). Tožeči stranki z uporabo spornih dokazov ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Uradni list RS, št. 31/91 in nadalj.), ki je na področju sodnih postopkov izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS. Tudi niso bile kršene človekove pravice, ki jih zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11; Uradni list RS-MP, št. 7/94). Odločba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kostovski zoper Nizozemsko (št. zahteve 11454/85, sodba z dne 20. 11. 1989), na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, se nanaša na kazenski postopek, ki ima, kot že navedeno, drugačno naravo od pravdnega postopka, zaradi česar se pravila kazenskega postopka ne uporabljajo (analogno) v pravdnem postopku in obratno.

Procesna jamstva, ki so zagotovljena v ZKP, veljajo v kazenskem postopku, kjer se ugotavlja, ali je določena oseba storila kaznivo dejanje in ali je podana njena kazenska odgovornost. V postopku pred delovnimi sodišči ali v postopku pred odpovedjo, ki ga vodi delodajalec, pa se stranka na ta jamstva ne more sklicevati, kot zmotno meni tožeča stranka v pritožbi. Četudi ji v postopku pri delodajalcu niso bile zagotovljene enake pravice, kot bi ji bile v postopku pred sodiščem, to dokazom (listinam - zapisnikom o zaslišanjih prič) ne odvzema dokazne vrednosti. Tožeča stranka se je imela o teh dokazih možnost izjaviti pred sodiščem. Z izvedbo dokazov ji možnost obravnavanja pred sodiščem ni bila odvzeta.

Sodišče mora v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP oceniti dokazno vrednost vsakega dokaza. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dokaz - zapisnike o zaslišanjih prič - sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, dejanskega stanja pa ni ugotavljalo le na podlagi tega dokaza, ampak ga je primerjalo z izpovedbami prič, ki so bile podane neposredno pred sodiščem na narokih za glavno obravnavo. Takšno primerjanje izpovedb ni nedopustno, kot zmotno meni tožeča stranka v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede vseh za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilnih dejstev. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je vodila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno z določili ZDR, ki se za javne uslužbence uporablja na podlagi 5. in 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Uradni list RS, št. 56/02 in nadalj.). ZDR v 110. členu določa, da delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Razlogi, iz katerih je mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, so določeni v 111. členu ZDR. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi med drugim po prvi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, ali drugi alinei drugega odstavka 111. člena ZDR, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Na ta dva odpovedna razloga se je v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2011 (priloga A7) sklicevala tožena stranka.

V drugem odstavku 83. člena ZDR je določeno, da mora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da se delavcu to omogoči (če je delodajalec sam žrtev kršitve, če delavec neuspešno opravi poizkusno delo, če delavec zagovor izrecno odkloni ali se neupravičeno ne odzove vabilu na zagovor). V tretjem odstavku 83. člena ZDR pa je določeno, da mora biti v pisnem vabilu na zagovor naveden obrazložen razlog, zaradi katerega namerava delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ter datum, ura in kraj zagovora. Vabilo na zagovor mora delodajalec delavcu vročiti v skladu s 87. členom ZDR.

87. člen ZDR sicer primarno ureja vročanje odpovedi. Skladno z drugim odstavkom tega člena ZDR se odpoved (vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo) vroča osebno praviloma v prostorih delodajalca ali na naslovu, določenem v pogodbi o zaposlitvi. Takšen način vročanja pri tožeči stranki, ki je bila v priporu, ni bil mogoč. Zato je treba upoštevati nadaljnji, tretji odstavek 87. člena ZDR, ki napotuje na uporabo določb o vročanju iz ZPP. ZPP v 142. členu ureja osebno vročanje, odklonitev sprejema pa v 144. členu. Ta člen ZPP določa, da v primeru, če naslovnik pisanja brez zakonitega razloga noče sprejeti, vročevalec pisanje pusti v stanovanju ali v prostorih, kjer ta oseba dela, ali v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja oziroma prostorov. Na vročilnici zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje. Šteje se, da je s tem vročitev opravljena. Tako je ravnal A.A., ki je opravljal vročanje razširitve obdolžitve za toženo stranko. Ker tožeča stranka pisanja z razširitvijo obdolžitve ni sprejela, je pisanje pustil na mizi v prostoru, kjer se je tožeča stranka nahajala, ter to navedel na vročilnici. Dejstvo, da na vročilnici ni navedel še, zakaj je tožeča stranka sprejem pisanja odklonila, po oceni pritožbenega sodišča na pravilnost vročanja ne vpliva.

Tožeči stranki je tožena stranka pred odpovedjo vročila vabilo na zagovor skupaj s pisno obdolžitvijo in razširitvijo obdolžitve. Zagovor ji je omogočila, pri čemer se tožeča stranka na vabilo neupravičeno ni odzvala (bolniški stalež ne preprečuje udeležbe na zagovoru3Sodba VS RS opr. št. VIII Ips 153/2006 z dne 26. 9. 2006, sodba VS RS opr. št. VIII Ips 354/2006 z dne 24. 10. 2006). Tožena stranka zagovora ni bila dolžna preložiti, saj jo v postopku odpovedi vežejo kratki roki (drugi odstavek 110. člena ZDR), zamuda teh rokov pa povzroči nezakonitost odpovedi.

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji je bila podana s sklepom z dne 2. 6. 2011, ni obrazložena. Skladno z drugim odstavkom 86. člena ZDR mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti odpovedni razlog ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. To je tožena stranka storila. Na začetku odpovedi je sicer res pavšalno navedla, da je tožeča stranka „s svojim ravnanjem naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, nekatere izmed kršitev pa imajo tudi znake kaznivih dejanj.“ V nadaljevanju odpovedi je tožena stranka za vsako očitano ravnanje (nakup mobilnega telefona od A.C., gradnja objektov investitorja C. d.o.o., D., E. in F. ter šikaniranje sodelavcev) pojasnila, za kakšno kršitev gre. Natančno je tudi pojasnila, katere norme je tožeča stranka prekršila (4. in 18. člen Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, 93. člen ZJU, 35. člen ZDR - neupoštevanje poklicne etike, prekoračitev pooblastil, nedopustno ravnanje). Dejstvo, da tožena stranka v obrazložitvi odpovedi ni navedla, znaki katerega kaznivega dejanja so podani pri ravnanju, ki se očita tožeči stranki, ne vpliva na zakonitost odpovedi. Kot je bilo že večkrat presojeno v sodni praksi, je delodajalec v odpovedi dolžan opredeliti očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, tako da iz te opredelitve izhaja konkretna kršitev in vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev, ni pa dolžan kršitve pravno kvalificirati oz. navesti, znaki katerega kaznivega dejanja so podani. Četudi kršitev pravno okvalificira, sodišče na njegovo kazenskopravno kvalifikacijo ni vezano. Vezano je le na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja.4Sodba VS RS opr. št. VIII Ips 116/2010 z dne 20. 6. 2011, sodba VS RS opr. št. VIII Ips 427/2009 z dne 22. 2. 2011, sklep VS RS opr. št. VIII Ips 133/2009 z dne 22. 11. 2010.

Sodišče prve stopnje je pri očitani kršitvi v zvezi z nakupom mobilnega telefona od A.C. pravilno presodilo, da so podani vsi znaki kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje iz 263. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Uradni list RS, št. 55/08 in nadalj.). Torej gre za kršitev po prvi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. V prvem odstavku 263. člena KZ-1 je določeno, da se kaznuje z zaporom do treh let, kdor zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oz. ponudbo koristi, da bi izkoristil svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posredoval, da se opravi ali se ne opravi kakšno uradno dejanje. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe tožeče stranke in priče A.C., je tožeča stranka od priče kupila mobilni telefon (pod ceno). Na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika z dne 15. 4. 2011 (priloga B2, zap. št. 2) pa je ugotovilo, da je tožeča stranka A.C. obljubila, da bo gradbeno dovoljenje izdano v dveh dneh, kar je bistveno hitreje, kot bi bilo po rednem teku stvari. S takšnim ravnanjem, ki ima, kot že povedano, vse znake kaznivega dejanja, je tožeča stranka kršila 8. in 9. člen Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, ki javnemu uslužbencu prepoveduje izkoriščati svoj položaj za uresničevanje zasebnih interesov in ki mu nalaga ravnanje, ki ohranja in krepi zaupanje javnosti v poštenost, nepristranskost in učinkovitost opravljanja nalog organa.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ravnanje tožeče stranke v zadevi investitorja C. d.o.o., ko se je tožeča stranka s stranko upravnega postopka sestala na kosilu, ni v skladu z določbami o ravnanju uradnih oseb oz. javnih uslužbencev v Kodeksu ravnanja javnih uslužbencev. Ta kršitev predstavlja kršitev po drugi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Glede šikaniranja, ki se očita tožeči stranki v odpovedi, pritožba odreka pravi pomen izpovedbam prič oz. posamezne njihove izjave jemlje iz konteksta. Ta pritožbena navedba ni utemeljena. Kot je bilo že obrazloženo, so bile priče pred zaslišanjem opomnjene na dolžnost govoriti resnico, njihove izpovedbe pa so skladne med seboj in z vsebino zapisnikov o njihovem zaslišanju, ki jih je pred podajo odpovedi izvedla tožena stranka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka imela neprimeren odnos do podrejenih delavcev. Na podlagi izpovedb prič A.D., A.E. in A.O. je ugotovilo, da je kričala na A.D., jo žalila in ji grozila. Tudi na druge uslužbence je kričala, njena komunikacija je bila neustrezna. To sta potrdili tudi priči A.H. in A.G.. O neprimernih besedah in konfliktih sta izpovedali še priči A.J. (za katero ni bistveno, kdaj je prenehala z delom pri toženi stranki) in A.I.. Tako ugotovljeno dejansko stanje (neprimeren, žaljiv odnos tožeče stranke do podrejenih delavcev, žalitve in zmerjanja, neprimerne besede, pritisk na zaposlene) predstavlja podlago za ugotovitev, da je šlo pri odnosu tožeče stranke do podrejenih delavcev za šikaniranje, ki je nedopustno – 15. a člen ZJU. V odnosu oz. ravnanju tožeče stranke so tudi znaki kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1. Po tem členu KZ-1 zagreši kaznivo dejanje, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je šlo le za enkratno dejanje oz. enkratna dejanja, saj je bilo ugotovljeno, da je bilo teh dejanj več in da je šlo za odnos, ki ga je imela do podrejenih delavcev, in ki ni bil primeren za delovno okolje. Na takšen zaključek, ki ga je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v izpodbijani sodbi, ne omajata dejstvi, na kateri se sklicuje tožena stranka v pritožbi, da delavci niso predhodno obvestili načelnika in da ni bilo ugotovljeno, kdo je sestavil sporni dopis z dne 17. 5. 2011 (priloga B1, zap. št. 28).

Tožeča stranka se odgovornosti za ravnanja ne more razbremeniti s sklicevanjem na dejstvo, da bi delavci lahko poiskali pomoč pri sindikalnem in delavskem zaupniku oz. da bi se lahko obrnili na varuha delavskih pravic. Prav tako neutemeljeno zahteva, da bi morali o šikaniranju/mobingu voditi dnevnik.

Tožeča stranka nadalje neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje nima zadostnega znanja, da bi presodilo, ali so se njeni sodelavci počutili ponižane in prestrašene. Zavzema se za izvedbo dokaza s sodnimi izvedencem psihologom, pri čemer je ta dokazni predlog prvič podala šele v pritožbi, kar glede na prvi odstavek 337. člena ZPP ni dopustno. Po citirani določbi ZPP se sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če se izkaže, da jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Tega pa tožeča stranka v tem sporu ni izkazala.

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s preostalimi kršitvami, to so kršitve, povezane z objekti D., E. in F.. To sicer ni pravilno, ker bi moralo vse očitke, ki so navedeni v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, preveriti. Moralo bi ugotoviti, ali so resnični in utemeljeni. Sodišče prve stopnje je kljub temu sprejelo pravilno odločitev o utemeljenosti odpovedi. Četudi bi ugotovilo, da vsi očitki ne držijo, bi tožena stranka tožeči stranki utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi že zaradi kršitev, povezanih z nakupom mobilnega telefona, neprimernim ravnanjem v zadevi investitorja C. d.o.o., predvsem pa zaradi šikaniranja podrejenih delavcev. Tako je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, pri tem je upoštevalo, da je izredna odpoved skrajno sredstvo, ki je dopustno le za najhujše primere kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ko z delovnim razmerjem ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Poleg tega pritožbeno sodišče poudarja, da tožeča stranka kršitev, povezane z objekti D., E. in F., v tožbi ni omenila. V prvi pripravljalni vlogi z dne 5. 1. 2012 je navedla le, da pri svojem delu ni kršila pravnih norm in si ni pridobila nobene protipravne premoženjske koristi. Glede na takšno trditveno podlago bi moralo sodišče prve stopnje samo ugotavljati dejstva, povezana s projekti D., E. in F., tudi dokaze bi moralo izvajati po uradni dolžnosti. V individualnih delovnih sporih sicer velja 34. člen ZDSS-1, ki določa, da lahko sodišče, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Ta določba v konkretnem primeru ni prišla v poštev, ker stranki niti nista ponudili ustrezne trditvene podlage, predvsem pa, ker je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, ki so zadoščala za zaključek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana s sklepom z dne 2. 6. 2011, zakonita, popolno in pravilno ugotovljeno. Pri tem pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da četudi bi se očitki, povezani z objekti D., E. in F., izkazali za neutemeljene, bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi še vedno zadostno utemeljena na ugotovljenih kršitvah. Te so takšne teže, da zahtevajo takojšnje prenehanje delovnega razmerja, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo še, da je tožeča stranka zasedala položajno delovno mesto pri toženi stranki, za takšnega delavca oz. javnega uslužbenca pa se zahteva višja stopnja etičnosti, spoštljivosti in neoporečnosti tako pri delu kot pri odnosu do podrejenih delavcev.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v pritožbi, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka sama krije priglašene stroške pritožbe, ker v pritožbenem postopku ni uspela.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 269/2017
• VDSS sodba Pdp 746/2015
• VSM Sklep IV Kp 52306/2021