VDSS sodba in sklep Pdp 505/2012

Jedro

Tožnik je sicer formalno kršil pravilnik o komuniciranju tožene stranke (kot se mu očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ker je v času, ko ni bil določen kot govorec tožene stranke, podal intervju za časopis in v njem tudi objavil članek. Kljub temu pa odpoved ni zakonita, saj je treba prepoved tožene stranke, da bi delavci podajali izjave za javnost, tehtati s pravico delavca (tožnika), da v medijih pojasni svoje stališče glede razlogov za razrešitev s funkcije člana uprave in da odgovori na objave, ki se nanašajo nanj. Zaradi takšnega ravnanja ni utemeljena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi:

„1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2009 nezakonita in se razveljavi.

2. Pogodba o zaposlitvi za delovno mesto strokovnjaka za razvoj mreže z dne 8. 5. 2009 se razveže z 24. 1. 2012.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od 23. 6. 2009 do 14. 2. 2011 priznati delovno razmerje v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 5. 2009 in tožniku v skladu z določili te pogodbe obračunati plačo in vse ostale prejemke, odvesti pripadajoče davke in prispevke, ga prijaviti v vsa socialna zavarovanja in izplačati pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati odškodnino v znesku ..., od nje obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek v 8 dneh od pravnomočnosti te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Zavrne se, kar tožnik iz tega naslova zahteva več, to je obračun odškodnine v znesku ... in izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila, ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojene odškodnine za čas od 1. 7. 2009 do izteka paricijskega roka.

5. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 15. 2. 2011 do 24. 1. 2012 obračunati razliko med plačo, ki bi jo tožnik prejel na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2009 na delovnem mestu strokovnjaka za razvoj mreže, in plačo, ki jo je v tem obdobju prejel na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 15. 2. 2011 sklenil z U. v Ljubljani za delovno mesto vodje I, od teh razlik obračunati davke in prispevke in tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne razlike v plačilo do plačila.

Zavrne se kar tožnik za čas od 15. 2. 2011 do 24. 1. 2012 zahteva več, to je priznanje delovnega razmerja.

6. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku ... v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.“

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku ..., v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku tega roka do plačila.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Umik tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo bonitet se vzame na znanje in se postopek glede tega dela tožbenega zahtevka ustavi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2009 in jo je razveljavilo (točka I izreka). Pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovnjaka za razvoj omrežja z dne 8. 5. 2009 je razvezalo z dnem 14. 2. 2011 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za obdobje od 23. 6. 2009 do 14. 2. 2011 prizna delovno razmerje v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 5. 2009 in tožniku skladu z določili te pogodbe obračuna plače in vse ostale prejemke in pogodbene bonitete, odvede pripadajoče davke in prispevke, ga prijavi v vsa socialna zavarovanja in izplača pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (1. odstavek točke III izreka), zavrnilo je višji zahtevek za priznanje delovne dobe in ostalih pravic iz pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2009 za datum 15. 2. 2011 (2. odstavek točke III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini ..., od te obračuna in odvede pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplača ustrezen neto znesek v osmih dneh od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (1. odstavek IV točke izreka), zavrnilo tožnikov zahtevek za obračun in plačilo odškodnine v znesku ... s pp ter zakonske zamudne obresti od priznanega zneska od 1. 7. 2009 dalje (2. odstavek IV izreka). Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za izplačilo razlik v plačah med pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 5. 2009 in novo pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 2. 2011 za obdobje od 15. 2. 2011 do izida sodbe sodišča prve stopnje (točka V izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku ... v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (točka VI izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje v vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS; 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da tožniku prenehajo teči vse pravice iz naslova nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi že z dnem, ko je pri novem delodajalcu sklenil novo pogodbo o zaposlitvi. Takšno stališče bi bilo upravičeno samo v primeru, če bi tožnik imel po novi pogodbi o zaposlitvi višji nivo pravic, kot pa ga je imel v nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Vendar je tožnik sprejel pogodbo za bistveno slabše plačano delo (... EUR bruto) in za bistveno bolj zahtevno delo. Sodišče prve stopnje bi tožniku pravice iz naslova nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi moralo priznati do dneva odločitve sodišča prve stopnje, to je do 24. 1. 2012 in ne le do dneva sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi (14. 2. 2011). Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik od prisojene odškodnine ni upravičen zahtevati obresti že od vložitve tožbe, to je od 1. 7. 2009, temveč zgolj od poteka osemdnevnega paricijskega roka za prostovoljno izvršitev sodne odločbe. Takšna odločitev je že na prvi pogled napačna, saj tudi v primerih ko se odškodnina določi s sodbo sodišča prve stopnje, zamudne obresti tečejo najkasneje od dneva sodbe sodišča prve stopnje oziroma od dneva prenehanja delovnega razmerja, če je do tega prenehanja prišlo že prej. Dosojena odškodnina, namesto reintegracije v višini zgolj ... je glede na vse okoliščine te zadeve absolutno prenizka. Pri tem je sodišče prve stopnje to odškodnino neutemeljeno povezovalo z predhodno prejeto odpravnino v višini ... EUR, zaradi nezakonite nekrivdne razrešitve tožnika s funkcije člana uprave. Sicer pa tožnik iz tega naslova ni prejel … EUR neto, kot želi prikazati tožena stranka in kot je nekritično povzelo sodišče prve stopnje. Odškodnina po 118. členu ZDR pomeni odškodnino za škodo, ki jo delavec utrpi, ker se ne more več vrniti na delo k delodajalcu in prejemati plače in ostalih pravic na podlagi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Pri določanju višine odškodnine sodišče prve stopnje ni upoštevalo ekonomske moči tožene stranke in tega, da je tožnik imel močan osebni interes za delo pri toženi stranki. Tožnik je celo življenje delal na področju zdravstvenih zavarovanj, zato je na tem področju tudi najbolj kompetenten. Zaradi izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in z njo povezanih diskreditacij je tožniku dejansko onemogočeno delo na področju zdravstvenega zavarovalništva. Tožnik je tako upravičen do pravične odškodnine, ki bi nadomestila gmotno in negmotno škodo, ki jo je utrpel zaradi odpovedi o zaposlitvi. Zaradi vseh ravnanj tožene stranke zoper tožnika, noben delodajalec tožniku ni bil pripravljen ponuditi pogodbe o zaposlitvi za primerljivo delo. Institut odškodnine zaradi neutemeljenosti razlogov zaradi odpovedi je povzet iz tuje delovnopravne ureditve, kjer se je oblikovala bistveno bolj bogata sodna praksa kot v Sloveniji. V skladu s to prakso mora odškodnina imeti po eni strani kaznovalno naravo, po drugi strani pa tudi izravnalno naravo. V skladu s to prakso se odškodnina lahko določi tudi do najvišjega zneska, kadar ni šlo zgolj za neutemeljeno odpoved, temveč je bil institut odpovedi tudi zlorabljen. Tožnik je utemeljeno pričakoval, da bo sodišče toženi stranki zaradi njenega ravnanja, kot izhodišče določilo maksimalno odškodnino, ki bi jo nato glede na prizadetost tožnika korigiralo v skladu z izravnalnim načelom. Sodišče prve stopnje ne bi smelo spregledati kaznovalne funkcije te odškodnine, saj ta mora biti določena tako, da delodajalca odvrača od nezakonite ali celo šikanozne odpovedi. Tožnik zato utemeljeno pričakuje odškodnino, ki bi vsaj za nekaj njegovih povprečnih plač višja od tiste, ki mu je bila dosojena z izpodbijano sodbo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da pogodbo o zaposlitvi razveže z 24. 1. 2012, do takrat ugotovi trajanje delovnega razmerja, tožniku prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu dosodi razliko do vtoževane odškodnine ter razliko v plači med plačo obračunano po pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 5. 2009 in izplačanimi plačami za delovno mesto vodje I pri U. v Ljubljani, za čas od 15. 2. 2011 do 24. 1. 2012.

Tudi tožena stranka zoper ugodilni del izpodbijane sodbe uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da so bili podatki, ki jih je tožnik podal za časnik A., že prej znani javnosti, kar naj bi potrdila kot priča zaslišana novinarka A.A.. Ta novinarka, ki je s tožnikom ves čas sodelovala in katere verodostojnost je že zato sporna, ne more biti merilo za presojo, kateri podatki so bili javnosti znani že prej, saj se je z razmerami pri toženi stranki praktično profesionalno ukvarjala. Pomembno je kateri podatki so bili znani laični javnosti, to je povprečnemu državljanu Republike Slovenije. Razen tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da so bila vsa predhodna pisanja o spornih projektih le ugibanja, na podlagi anonimk, zato njihova objava ne more imeti enake teže kot izjava bivšega člana uprave. Tožnik je novinarki v intervjuju razkril podatek o višini mesečnega plačila B.B. po podjemni pogodbi, ta podatek novinarki prej ni bil znan in je prestavljal poslovno skrivnost. Tožnik se je s tem podatkom seznanil pri opravljanju dela pri toženi stranki, zato je ob kršitvi 36. čl. ZDR podana tudi kršitev 6. in 9. člena Pravilnika o poslovni skrivnosti. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik z izjavo o strateškem razvojnem programu tožene stranke za obdobje 2009 – 2011 ni razkril poslovne skrivnosti, ker je že iz brošure tožene stranke razvidno, da je tožena stranka v tem programu kot eno od strateških usmeritev določala razširitev ponudbe poslovanja z uvedbo drugih dejavnosti in sicer med drugih tudi z razvijanjem storitev s področja zdravstva in dolgotrajne nege. Pri tem sodišče ni upoštevalo, da dostopnost brošure s povzetkom strateškega plana na obveščenost javnosti dejansko ni imelo nikakršnega vpliva, saj večina državljanov te brošure, kljub njeni dostopnosti nikoli ni videla kaj šele prebrala, medtem ko časnik A. bere večina državljanov. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi ni opredelilo do podatkov, ki jih je tožnik razkril v zvezi s posameznim projektom, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Vsi podatki, ki jih je v spornih intervjujih razkril tožnik so bili javnosti do takrat neznani in se o njih ni pisalo, kar še posebno velja za projekta X., Y. in Z. ter za sodelovanje z K. d.o.o. in L. d.o.o.. Pritožba v nadaljevanju podrobno navaja katere podatke v zvezi z navedenimi projekti je javnosti prvi razkril tožnik. Zaradi zmotnega stališča sodišča prve stopnje, da izdani podatki niso poslovna skrivnost, je napačno tudi nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da tožnik s spornim intervjujem in izjavo ni izpolnil vseh znakov kaznivega dejanja izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti po 236. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS; 55/2008 s spremembami). Delodajalcu je prepuščeno katere podatke bo označil kot poslovno skrivnost. Dokumente, ki so v splošnih aktih izrecno določeni kot poslovna skrivnost in so kot takšni še dodatno posebej označeni (kot v konkretnem primeru), je potrebno kot takšne tudi varovati, česar bi se tožnik kot bivši član uprave moral in mogel zavedati. Tožnikov namen je bil, da javnosti izda takšne podatke, s katerimi bi toženo stranko in njene vodilne delavce najbolj prizadel. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnikova kršitev pravil nastopanja v medijih, kakršna je določena v 7. členu Pravilnika o komuniciranju, ne predstavlja hujše kršitev pogodbene ali druge obveznosti delovnega razmerja, češ da se je želel tožnik le braniti in je pri tem uporabil sredstvo, kakršnega se je poslužila tudi tožena stranka. Tožena stranka se namreč v razmerju do tožnika sploh ni poslužila medijskega obračunavanja in tudi ni blatila tožnikovega imena, ne more pa nositi odgovornosti za druge. Tožnik je kot član uprave sodeloval pri spornih projektih, zato je njegovo ravnanje še posebej zavržno. Tožnika so pri njegovem ravnanju vodili le njegovi lastni interesi, ne pa interesi tožene stranke. Potrebno je upoštevati vse objektivne kriterije in okoliščine konkretnega primera, pri tem pa izhajati iz načelne dolžnosti delavca, da upošteva interes delodajalca in da mu je lojalen tudi takrat, ko odkrije eventualno nepravilnosti. Pred njihovem razkritjem javnosti mora delavec na nepravilnosti opozoriti vodstvene organe oziroma uporabiti interne mehanizme pri delodajalcu. Pomemben kriterij pa je tudi škoda, ki lahko nastane delodajalcu in motiv delavca za razkritje informacij. Omejitve, ki so zaposlenim določene v Pravilniku o komuniciranju nikakor ne predstavljajo nesorazmernega posega v pravice delavcev, pač pa gre le za podrobnejšo ureditev zakonsko določenih obveznosti delavca pri varovanju poslovnih skrivnosti in prepovedi škodljivega ravnanja. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da število odpovedi zavarovanj ni v vzročni zvezi z objavljenim intervjujem in izjavo. Očitna posledica tožnikovih ravnanj je občutna izguba zaupanja in varnosti zavarovancev, kar je imelo neposreden učinek na poslovanje tožene stranke, sicer pa za izdajo izredne odpovedi zadošča že možnost nastanka škode. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita. Tožena stranka zgolj iz previdnosti ugovarja tudi višini prisojene odškodnine namesto reintegracije. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da bi si tožnik glede na svoje sposobnosti in izobrazbo lahko že bistveno prej našel zaposlitev. Tožnik se je kot iskalec zaposlitve pri zavodu za zaposlovanje prijavil šele v začetku leta 2010, torej več kot pol leta po izgubi zaposlitve in šele takrat je po lastnih navedbah tudi začel intenzivno iskati zaposlitev. Višina dosojene odškodnine pa je neprimerna tudi glede na trajanje tožnikove zaposlitve pri toženi stranki in njegov socialni status. Izpodbijana sodba pa je nespremenljiva tudi glede na temeljne vrednote, ki vladajo v današnjem času. Tako kot se v zasebnem življenju vedno bolj poudarja pravica do zasebnosti in človekovega dostojanstva, je tudi v poslovnem svetu vedno večja vrednota ohranjanje in varovanje poslovnih skrivnosti in strateških planov, saj le na ta način gospodarske družbe lahko izkoristijo vse prednosti in si zagotovijo konkurenčnost. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podredno pa da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik in tožena stranka sta v odgovorih na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, po tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi 347. člena ZPP je pritožbeno sodišče razpisalo pritožbeno obravnavo, na kateri je dopolnilno zaslišalo tožnika ter prebralo zapisnike dosedanjih obravnav in listine v spisu.

- K pritožbi tožene stranke:

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo napačno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Z navedbo, da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do podatkov, ki jih je tožnik razkril v zvezi s posameznimi projekti, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je bilo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano, da je v intervjuju, ki je bil 21. 5. 2009 objavljen v časniku A., navajal poslovne skrivnosti o projektih X., Y. in Z., o sodelovanju z družbama L. d.o.o. in K. d.o.o., o poslovnem planu tožene stranke ter o pogodbi o delu z B.B.. Izpodbijana sodba ima razloge o tem, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da tožnik z razkritjem teh podatkov ni storil očitanih kršitev, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Tožena stranka se s temi razlogi očitno ne strinja, ti razlogi so delno tudi napačni, kakor bo razloženo v nadaljevanju, vendar to ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Za odločitev v tem sporu je bistveno, ali so podatki, ki jih je tožnik razkril v intervjuju in pismu objavljenem 27. 5. 2009 v resnici takšni, da predstavljajo poslovno skrivnost. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku podana tudi ob sklicevanju na določbo prve alineje 111. člena ZDR, češ, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja izdaje in neupravičene pridobitve poslovne skrivnosti po prvem odstavku 236. člena KZ-1. Znaki tega kaznivega dejanja so lahko podani le v primeru, če gre za sporočitev ali izročitev podatkov, ki so poslovna skrivnost. Kaj je poslovna skrivnost v KZ-1 ni izrecno določeno, zato je glede tega vprašanja potrebno uporabiti določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami). V skladu s prvim odstavkom 39. člena ZGD-1 se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. Od spornih listin, ki naj bi vsebovale podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost pa so s stopnjo tajnosti izrecno označeni le poslovni plan tožene stranke za leto 2009 (priloga B10) in strateški razvojni program tožene stranke za obdobje 2009 – 2013 (priloga B8), ostale listine takšne označbe nimajo, ali pa označbo, da gre za poslovno skrivnost vsebujejo le posamične določbe teh aktov. Upoštevati pa je potrebno tudi določbo drugega odstavka 39. člena ZGD-1 o tem, da se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, ki jih družba kot takšne ni določila s pisnim sklepom, vendar je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Namen določb ZGD-1 in KZ-1 o poslovni skrivnosti in njenem varovanju je v tem, da se varujejo podatki, ki za družbo pomenijo konkurenčno prednost. Zato že pojmovno ne more iti za poslovno skrivnost pri podatkih, ki ne vplivajo oziroma ne morejo vplivati na tržni ali konkurenčni položaj družbe. Navedeno pomeni, da je pri vprašanju, ali so bili z objavo posameznega spornega podatka izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja iz prvega odstavka 236. člena KZ-1, vendarle potrebno upoštevati tudi namen tega varstva. Pravnega varstva z grožnjo kazenske sankcije pač ne morejo uživati za tržni položaj povsem irelevantni podatki, zlasti še, če kot poslovna skrivnost sploh niso opredeljeni v skladu z določbami ZGD-1, ali pa jih je za poslovno skrivnost možno šteti le na podlagi tako ekstenzivnih določb, kakršne vsebujejo splošni akti tožene stranke, po katerih je kot poslovno skrivnost možno opredeliti skoraj vse.

Poslovna skrivnost, ki naj bi jo tožnik razkril v intervjuju v zvezi s projektom X., naj bi bil že sam podatek, da gre za kompleks X. ter podatki o zahtevani ceni 6 milijonov evrov za nepremičnino ter podatek o celotni ceni projekta, ki naj bi znašala med 9 in 14,5 milijonov evrov. Strateški cilj širjenja ponudbe storitev z ... je zapisan v poslovnem planu tožene stranke za leto 2009, ki je označen z oznako strogo zaupno, vendar je vprašanje ali to zadostuje, da se kot poslovna skrivnosti opredelijo tudi zgoraj navedeni podatki, ki jih je v intervjuju razkril tožnik. Kaj se šteje za poslovno skrivnost je zelo ekstenzivno določeno v drugem odstavku 2. člena Pravilnika o poslovni skrivnosti. V skladu s tem členom za poslovno skrivnost tožene stranke veljajo še zlasti kratkoročne, srednjeročne ter dolgoročne strateške in poslovne usmeritve tožene stranke, pogajalska izhodišča za sklepanje pogodbenih razmerij in finančne naložbe. Sporne podatke bi bilo sicer možno razvrstiti v eno od teh kategorij, kar pomeni, da bi ob zelo benevolentnem tolmačenju lahko šteli, da je tožnik formalno sicer izpolnil znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 236. člena KZ-1. Vendar pa je obenem tudi očitno, da razkritje teh podatkov v časopisnem intervjuju ni moglo povzročiti škodnih posledic za toženo stranko in tudi ni moglo vplivati na njen konkurenčni položaj. Nenazadnje je predsednik uprave tožene stranke za isti časnik izjavil, da je ta projekt zaustavil, ker zanj ni najprimernejši trenutek in ker povzroča konflikte. Ta izjava C.C. je bila v časniku A. objavljena 9. 5. 2009, torej pred spornim intervjujem tožnika.

Tožena stranka očitno šteje, da so poslovne skrivnosti tudi v intervjuju razkriti podatki o tem, da je prejšnja uprava v letu 2006 pri družbi L. d.o.o. naročila projekt Y., za katerega so se konec leta 2008 dogovorili, da ga končajo, tožniku pa so v januarju 2009 sodelavci povedali, da so v poslovnem planu za leto 2009 za ta projekt, na zahtevo D.D. in ob odobritvi C.C., ponovno morali rezervirati ... za družbo L. d.o.o.. V poslovnem planu za leto 2009 (priloga B10), ki ga je predložila tožena stranka sicer teh podatkov ni navedenih, vsaj ne zneskovno. Teh podatkov tudi ni možno uvrstiti pod katero od rubrik, ki so navedene v drugem odstavku 2. člena Pravilnika o poslovni skrivnosti. V 9. členu pogodbe o izvajanju storitev med toženo stranko in družbo L. d.o.o. je sicer določeno, da se pogodbeni stranki s to pogodbo zavezujeta, da bosta vse podatke, ki so tehničnega ali poslovnega značaja in do katerih imata dostop za izpolnjevanje te pogodbe varovali v skladu z določili pogodbe o varovanju zaupnih in poslovnih podatkov ter informacij pridobljenih v okviru poslovnega sodelovanja, ki je stopila v veljavo 22. 5. 2006. Citirana pogodba o varovanju zaupnih podatkov pa dejansko ureja le obveznosti izvajalca, to je družbe L. d.o.o., glede varovanja zaupanih poslovnih, tehnično tehnoloških in drugih podatkov tožene stranke. Navedeno pomeni, da opredeljevanje za poslovno skrivnost zgoraj povzetih podatkov, ki jih je tožnik razkril v intervjuju, nima podlage v predloženem dokaznem gradivu. Prav tako ni jasno v čem naj bi bil prizadet konkurenčni položaj tožene stranke, ker so razkriti nekateri podatki o sodelovanju z družbo L. d.o.o., pri čemer je bil po zadnji predloženi pogodbi med toženo stranko in družbo L. d.o.o. skrajni rok za izvedbo storitev 31. 12. 2008.

Prav tako ni mogoče slediti toženi stranki, da je šlo za nedopustno izdajo poslovne skrivnosti, ker je tožnik v intervjuju sploh omenil obstoj pogodbe o delu z B.B. in da je pri tem šlo za znesek skoraj … mesečno. Podjemna pogodba z dne 30. 9. 2008 (priloga B16) ni označena kot poslovna skrivnost, tožena stranka pa se povsem zgrešeno sklicuje na določbo 9. člena te pogodbe, saj ta zavezuje podjemnika, torej B.B.. Podobno velja tudi za določbi 10. in 11. člena te pogodbe. Navedeno pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj, da bi lahko šteli, da gre za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 236. člena KZ-1. Prav tako ni mogoče šteti, da bi šlo za kršitev obveznosti iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, storjene z neupravičeno izdajo poslovne skrivnosti, saj glede spornega podatka tožena stranka ni dokazala, da bi šlo za poslovno skrivnost.

Tudi pri presoji vprašanja, ali je tožnik v zvezi s programom Z., oziroma v zvezi s sodelovanjem z družbo K. d.o.o. prekršil dolžnost varovanja poslovnih skrivnosti, je potrebno izhajati iz tega, katere dejanske podatke je tožnik razkril v spornem pismu, ki je bilo objavljeno 27. 5. 2009 (v intervjuju tožnik o tem projektu ni govoril). Tožena stranka ni ponudila nobenih prepričljivih razlogov, zakaj naj bi za poslovno skrivnost šteli to, da je pri sodelovanju z družbo K. d.o.o. šlo za pogodbo o implementaciji internih modelov upravljanja s tveganji v povezavi z usmeritvami S.; da je predlog za to sodelovanje dal C.C.; da je ta zagotovil, da družbi uspešno sodelujeta že od leta 2006, ko je K. d.o.o. toženi stranki zagotovil modul za knjiženje vrednostih papirjev po novih računovodskih standardih, ter da je zagotovil, da je ta družba v letu 2007 uspešno izdelala in implementirala module za analizo naložb. Dejanski podatek v navedenem pismu je tudi, da sta po pogodbi odgovorni osebi za implementacijo projekta C.C. in E.E.. Tožena stranka se je sklicevala na to, da je projekt sestavni del poslovnega plana tožene stranke za leto 2009 in razvojnega programa za obdobje 2009 – 2013, ki sta oba opredeljena kot strogo zaupna. Vendar pa dejstva, ki jih je tožnik navedel v objavljenem pismu, sploh niso zajeta v obeh navedenih dokumentih, razen če se za takšno dejstvo in poslovno skrivnost ne šteje že naziv projekta Z.. Obravnavati ime projekta Z. kot poslovno skrivnost bi bilo povsem neustrezno, glede na to, kar izhaja iz izpovedbe tožnika pa tudi iz listin v spisu. Tožena stranka je v letu 2008 o tem projektu organizirala mednarodno konferenco, ki so se je udeležili tudi predstavniki konkurenčnih zavarovalnic. Prav tako ni možno trditi, da bi tožnik z navedbami v pismu kršil obveznosti iz 23. člena pogodbe, ki sta jo 27. 12. 2007 sklenili tožena stranka in družba K. d.o.o. (priloga B15). S prvim odstavkom 23. člena navedene pogodbe sta se stranki zavezali, da bosta skladno z zakonodajo, kot zaupne obravnavali in varovali vse podatke druge pogodbene stranke, za katere sta izvedeli zaradi izvajanja pogodbe, dokler ti ne pridejo v javno domeno na drug način, ne pa kot posledica kršitve s strani pogodbene stranke, ki je te zaupne podatke prejela od druge stranke, od njenih zaposlenih ali od njenih predstavnikov. Tožnik dejansko ni razkril nobenih zaupnih podatkov družbe K. d.o.o.. Zgolj dejstvo, da je ta družba sklenila pogodbo s toženo stranko pa ne more biti takšen zaupen podatek. Razen tega tožnik utemeljeno opozarja, da so bili podrobni podatki o pogodbah z družbo K. d.o.o. že prej (15. 5. 2009 – priloga A14) objavljeni v časniku A. na podlagi izjav predsednika uprave C.C..

Sporno je tudi, ali je sploh možno šteti, da so uresničeni vsi znaki kaznivega dejanja iz 241. člena KZ-1, če je sporni podatek, ki naj bi predstavljal poslovno skrivnost že znan javnosti oziroma je že javno objavljen. Pritožbeno sodišče je glede tega vprašanja v tem sporu že zavzelo stališče v sklepu Pdp 993/2010 z dne 18. 3. 2011. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da ne gre za izdajo poslovne skrivnosti, v smislu citirane določbe KZ-1, če je podatek javnosti že znan in javno objavljen. Tožnik je v dopolnilnem zaslišanju navajal, da je vse sporne podatke novinarka poznala že od prej in da jih je on v intervjuju v bistvu le potrdil. Takšno izpovedbo pritožbeno sodišče ocenjuje kot poskus obrambe pred očitki o izdaji poslovne skrivnosti, ki temelji na zmotni predpostavki, da tožnik ne bi bil več dolžan varovati podatkov, ki pomenijo poslovno skrivnost, če bi novinarka zanje že vedela. Vendar pa takšna vednost novinarja, delavca ne odvezuje dolžnosti varovanja poslovne skrivnosti. Tudi morebitne predhodne medijske objave dela podatkov, ki so poslovna skrivnost, tistega, ki je dolžan varovati poslovno skrivnost, ne odvezujejo, da še naprej varuje vsaj nerazkriti del podatkov. Tožena stranka je v zvezi s tem utemeljeno opozarjala, da ni vseeno, ali se domnevne poslovne skrivnosti v javnosti obravnavajo kot ugibanja neznanega vira, ali pa jih potrdi nekdo, ki bi te skrivnosti sicer moral varovati. Sicer pa je zmotno pritožbeno stališče, da je za presojo, ali je nek podatek javnosti že znan, odločilno ali je znan večini državljanov. Nenazadnje namen varovanja poslovnih skrivnosti ni skrivanje podatkov pred javnostjo, temveč pred konkurenco. Vendar pa ob dejstvu, da tožnikove navedbe v intervjuju in pismu, ki jih je tožena stranka štela za izdajo poslovne skrivnosti, sploh ne ustrezajo opredelitvi poslovne skrivnosti, kakor je že razloženo zgoraj oziroma sploh niso mogle povzročiti škodljivih posledic za toženo stranko, v smislu varovanja njenega konkurenčnega položaja, niti ni bistveno, da je del spornih podatkov takšen, da ni bil že prej javno objavljen v predhodnih člankih, na katere se je skliceval tožnik. Okoliščina, da je precejšen del teh podatkov že pred tem bil javno objavljen in da je tožnik z navedbo predhodnega sodelovanja z družbo K. d.o.o. dejansko zgolj odgovoril na navedbe predsednika uprave tožene stranke C.C., (ki so bile povzete v članku z dne 14. 5. 2009) samo dodatno utemeljuje, da tožena stranka tožniku neutemeljeno očita hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ki naj bi jih tožnik storil z izdajo poslovnih skrivnosti.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik formalno sicer kršil določbo 7. člena Pravilnika o komuniciranju, saj v času, ko je dal intervju za A. in je v istem časniku objavil pismo, ni bil določen kot govorec tožene stranke in tudi ni imel predhodnega soglasja uprave za takšen nastop v javnosti. Pritožba utemeljeno opozarja, da iz izvedenih dokazov ne izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka v člankih, ki se v spisu nahajajo kot priloge A17 – A21 „poslužila medijskih objav, ki so tožnika v javnosti očrnile in prizadele njegov ugled.“ Tožnik je sicer navajal okoliščine, ki naj bi kazale na to, da je za temi objavami dejansko stala tožena stranka, vendar teh indicev sodišče prve stopnje dokazno niti ni ocenilo. Vendar pa za odločitev v tem sporu niti ni bistveno, ali je za spornimi objavami v resnici stala tožena stranka, saj kršitev citirane določbe pravilnika ni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je že ob prvi obravnavi te zadeve, v sklepu Pdp 993/2010 z dne 18. 3. 2011 ugotavljalo izredno rigoroznost omejitev, ki jih Pravilnik o komuniciranju določa za zaposlene, ki niso uradni govorci. Takšni delavci brez predhodnega soglasja uprave medijem ne smejo posredovati uradnih izjav, intervjujev ali komentarjev v zvezi s toženo stranko in njenim poslovanjem. Takšnim delavcem je tako onemogočeno vsako nastopanje v medijih, celo v primeru, ko se njihovo ime v medijih pojavlja zaradi tega, ker o njih in njihovem delu govorijo pooblaščeni govorci tožene stranke. Pritožbeno sodišče je zato zavzelo stališče, da je pri oceni kršitve delovne obveznosti, storjene z nepooblaščenim nastopom v medijih, nujno potrebno upoštevati vsaj test sorazmernosti. Sodišče prve stopnje je napačno sklepalo, da gre pri tem testu za ugotavljanje sorazmernosti med medijskimi navedbami tožnika in tožene stranke (ki niti niso izkazane, kakor je že razloženo zgoraj). V resnici gre za oceno sorazmernosti med pravico tožene stranke, da uredi vprašanje nastopanja svojih delavcev v medijih in te pravice omeji, ter pravico delavca, da reagira na medijske navedbe o njem. V konkretnem primeru gre za pravico tožnika, da v medijih pojasni svoje stališče glede razlogov za njegovo razrešitev s funkcije člana uprave tožene stranke oziroma glede v medijih objavljenih dejstev in komentarjev v zvezi s temi razlogi. Med tem, ko ne more biti nobenih pomislekov, glede pravice tožene stranke, da možnost uradnih izjav v imenu tožene stranke omeji na uradne govorce, pa gre pri omejitvi pravice tožnika, da v medijih odgovori na medijske objave glede njegovega opravljanja funkcije člana uprave, za očitno nesorazmeren poseg v to tožnikovo pravico. Tožnik v intervjuju in objavljenem pismu ni nastopal v imenu tožene stranke, temveč v svojem imenu. Res je, da bi po črki pravilnika tožnik pred nastopom v medijih moral pridobiti predhodno soglasje uprave, vendar zgolj opustitev pridobitve tega soglasja ne more biti zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je omejitev iz 7. člena pravilnika potrebno obravnavati kot nesorazmeren, in zato nezakonit, poseg v tožnikovo pravico do javnega nastopanja.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi bilo povečano število odpovedi zavarovancev v vzročni zvezi z objavo intervjuja in tožnikovega pisma. Tožnikove ocene iz intervjuja, da je šlo pri njegovi razrešitvi na eni strani (očitno na strani tožnika) za prevlado morale, vzajemnosti, neprofitnosti, ljudskosti, skromnosti, interesa zavarovancev, na drugi strani (očitno na strani tožene stranke oziroma ostalih vodilnih pri toženi stranki) pa za prevlado nemorale, statusa, statusnih simbolov, gonje za dobičkom in kapitalom, sicer lahko pomenijo odmik od lojalnosti, ki jo vsak delodajalec upravičeno pričakuje od zaposlenih, vendar pa je potrebno upoštevati tudi, da so te nezmerne izjave bile dane v kontekstu tožnikove prizadetosti zaradi razrešitve ter dejstva, da je tožnik takrat proti predsedniku uprave tožene stranke in petim od šestih članov nadzornega sveta tožene stranke vložil kazenske ovadbe, kakor je razvidno iz istega intervjuja. Po prepričanju pritožbenega sodišča ta izjava, ne glede na nizanje slabšalnih pridevnikov za poimensko sicer neopredeljene „nekatere“, vendar pa iz konteksta intervjuja povsem razpoznavne predstavnike tožene stranke (predsednik uprave, člani nadzornega sveta) sama po sebi ne more pomeniti razloga za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav v določeni meri pomeni kršitev prepovedi škodljivega ravnanja iz 35. člena ZDR, saj izrekovanje takšnih moralnih sodb prav gotovo moralno škodi delodajalcu.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da niso podani očitani razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in jo je utemeljeno razveljavilo. Glede na to, da je postal pravnomočen tisti del sodbe sodišča prve stopnje I Pd 963/2009 z dne 10. 6. 2010, s katerim je bil zavrnjen reintegracijski del tožbenega zahtevka, se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pritožbo tožnika bo v nadaljevanju pojasnjeno, da sodišče prve stopnje pri tem ni pravilno odločilo o tem, s katerim dnem se pogodba o zaposlitvi razveže. Glede na ugotovljeno nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje tožniku za čas od 23. 6. 2009 do 14. 2. 2011, to je do dneva, ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu, utemeljeno priznalo delovno razmerje, socialno zavarovanje in vse pravice ter plačo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti vsakomesečne plače in plačila.

Pač pa tožena stranka utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede višine pristojne denarne odškodnine, kot odmene za odpoved reintegraciji. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR sodišče delavcu v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča prizna tudi ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa ta določba ne pomeni, da je odškodnino dopustno dosojati le v mnogokratniku od osnove iz prvega odstavka 118. člena ZDR. Ta mnogokratnik je le merilo za določitev zgornje meje odškodnine, navsezadnje tudi ni nepomembno, ali ta osnova znaša 1.000,00 EUR, kolikor približno trenutno znaša povprečna mesečna plača, ali pa ... EUR, kolikor je ta osnova znašala v tožnikovem primeru. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo okoliščine od katerih je odvisna višina odškodnine, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je to odškodnino dosodilo v višini ... EUR. Res je, da je tožnik novo zaposlitev pridobil šele 15. 2. 2011, vendar je potrebno upoštevati, da se je tožnik očitno javljal samo na vodilna delovna mesta direktorjev oziroma pomočnika direktorja in je zato tudi sam povzročil, da je bil toliko časa brez službe. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru ustrezno odškodnino predstavlja že ....

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki IV izreka delno spremenilo tako, da je dosojeno odškodnino znižalo z zneska ... na znesek ... in da je višji zahtevek zavrnilo.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

- K pritožbi tožnika:

Pritožbeno sodišče ni upoštevalo listin, ki jih je tožnik predložil 12. 6. 2012, to je po izteku pritožbenega roka in le dva dni pred pritožbeno obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP je po izdaji prvostopenjske sodbe možnost uveljavljanja novot omejena na pritožbo, pa še to le v primeru, da pritožnik izkaže, da teh novot brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Sicer pa predloženi novi dokazi niso takšni, da bi lahko predstavljali dovoljeno novoto, saj so vsi ti dokazi nastali po zaključeni glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče pri sojenju lahko upošteva le tisto dokazno gradivo, ki je obstojalo v času sojenja pred sodiščem prve stopnje, to je najkasneje ob koncu glavne obravnave, vsi dokumenti, ki jih je predložil tožnik, pa so nastali kasneje.

Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da tožnik pri novem delodajalcu prejema bistveno nižjo plačo in opravlja bistveno bolj zahtevno delo, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je da je v zvezi z zahtevkom za plačilo razlike med plačo, ki bi tožniku šla pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ta del tožnikovega zahtevka zavrnilo, vendar zaradi navedenega še ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ta kršitev je podana le v primeru, če izpodbijane sodbe, zaradi te pomanjkljivosti, sploh ni možno preizkusiti. Vendar pa je izpodbijano sodbo tudi v tem delu možno preizkusiti in izpodbijano nepravilno odločitev sodišča prve stopnje tudi ustrezno spremeniti.

Tožnik ima prav, ko opozarja, da bi sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi moralo razvezati z dnem odločitve sodišča prve stopnje, glede na to, da je obstajala razlika med pripadajočo plačo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in plačo pri drugem delodajalcu. Tožnik je večji del postopka zahteval reintegracijo k toženi stranki in v kolikor se sodišče prve stopnje ne bi odločilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, bi v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku, tožniku za čas od začetka zaposlitve pri drugem delodajalcu do ponovnega poziva nazaj na delo prav gotovo dosodilo razliko v plači. Nobenega razloga ni, da sodišče ne bi enako odločilo tudi v primeru, ko se odloči za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Res je, da nihče ne more imeti hkrati dveh delovnih razmerij, kar pomeni, da delovno razmerje pri drugem delodajalcu ostane v veljavi, vendar pa je tudi v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi tak delavec upravičen do razlike v plači za čas do dneva odločitve sodišča prve stopnje. Prvi odstavek 118. člena ZDR sicer res določa, da v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, vendar ta določba ne pomeni, da je ta datum možno kar arbitrarno določati. V primeru, ko delavec zahteva reintegracijo, sodišče pa se kljub temu odloči za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je utemeljeno, da se tudi takrat, ko je delavec že zaposlen pri drugem delodajalcu, nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje, če delavec pri drugem delodajalcu prejema nižjo plačo, kot bi jo prejemal pri delodajalcu, ki mu je nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Delavec s tem, da se je zaposlil pri drugem delodajalcu zmanjšuje škodo, kar pomeni, da deluje tudi v korist prejšnjega delodajalca, zato bi bilo nekorektno, če mu sodišče prve stopnje ne bi priznalo razlike v plači, saj bi bil delavec v primeru svoje pasivnosti upravičen do celotne plače, ki bi mu šla pri delodajalcu, ki je podal nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nelogično je, da bi delavcu, ki je zmanjšal škodo, s tem, da se je zaposlil drugje, odrekali pravico do polne povrnitve prikrajšanja, do katerega je prišlo zaradi nezakonite odpovedi.

Tožnik bi bil v času, ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu, na podlagi drugega odstavka 29. člena odpovedane pogodbe o zaposlitvi upravičen do plače v znesku ... bruto, pri čemer je ta plača v skladu s tretjim odstavkom istega člena predstavljala skupek osnovne plače, plače na podlagi uspešnosti poslovanja delodajalca, plače na podlagi uspešnosti poslovanja organizacijske enote, v kateri delavec dela, plače na podlagi delovne uspešnosti delavca in vseh dodatkov k osnovni plači, vključno z dodatkom za delovno dobo, s čimer se je tožnik izrecno strinjal. Pri drugem delodajalcu je tožnik prejemal nižjo plačo, kakor je to razvidno iz pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 2. 2011 (priloga A102) in iz plačilnih list, ki se v spisu nahajajo kot priloga A114, zato je za čas od 15. 2. 2011 pa do 24. 1. 2012 upravičen do vtoževanih razlik med plačo, ki bi mu šla na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2009 in plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu. Tožnik tudi utemeljeno zahteva, da se odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 8. 5. 2009 razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje, to je z 24. 1. 2012 in ne že z 14. 12. 2011. Navedeno sicer ne pomeni, da je tožniku priznano dvojno delovno razmerje, posledica takšne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je glede na to, da je tožnik že zaposlen pri drugem delodajalcu, zgolj pravica do razlike v plači.

Tožnik je prvotno vtoževal tudi pogodbene bonitete, vendar v odpovedani pogodbi o zaposlitvi ni določenih nobenih bonitet in ker je tožnik ta del tožbenega zahtevka na pritožbeni obravnavi umaknil, tožena stranka pa je z umikom soglašala, je pritožbeno sodišče na podlagi 188. člena ZPP umik tega dela tožbe vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo, kar je tožnik zahteval več od dosojenega iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR. V zvezi s pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče že zgoraj razložilo, da je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo previsoko odškodnino. Okoliščine na katere opozarja pritožba ne utemeljujejo višje odškodnine. Sodišče prve stopnje je kot kriterije za odmero odškodnine v skladu s sodno prakso pravilno upoštevalo zaposlitvene možnosti tožnika, njegovo starost, delovno dobo, poklic in druge osebne okoliščine. Res je, da je bil tožnik dlje časa brez zaposlitve, vendar je to vsaj deloma tudi posledica njegove odločitve, da se je javljal le na menedžerska delovna mesta. Izpodbijane odpovedi kljub ugotovljeni nezakonitosti ni mogoče šteti za šikanozno odpoved, zato se tožnik neutemeljeno zavzema za to, da bi se pri odškodnini po 118. členu ZDR v večji meri upoštevala kaznovalna funkcija te odškodnine.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da je od dosojene odškodnine iz 118. člena ZDR upravičen do zakonskih zamudnih obresti že od vložitve tožbe. Tožena stranka ob vložitvi tožbe ni mogla biti v zamudi s plačilom odškodnine po 118. členu ZDR, saj se ta lahko dosodi le ob uporabi instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega tožena stranka pred dnevom odločitve sodišča prve stopnje o takšni razvezi sploh ni mogla priti v zamudo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zakonske zamudne obresti priznalo od poteka paricijskega roka, saj je tožena stranka s plačilom odškodnine prišla v zamudo šele s potekom tega roka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prve alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 5. 2009 razvezalo z 24. 1. 2012 (in ne z 14. 2. 2011 kot je odločilo sodišče prve stopnje), ter da je ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo razlike v plači za čas od 15. 2. 2011 do 24. 1. 2012 tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku plača razliko med plačo, ki bi jo prejel pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2009 in plačo, ki jo je tožnik prejemal pri drugem delodajalcu, to je U. Ljubljana na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 2. 2011.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj delna ugoditev obema pritožbama na te stroške ne vpliva. Ti stroški so namreč odmerjeni ob upoštevanju, da gre za spor o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ob predpostavki, da je tožnik s pretežnim delom tožbenega zahtevka uspel, zaradi česar je že sodišče prve stopnje tožniku v celoti priznalo nagrado, ki za tovrstni spor gre njegovemu pooblaščencu.

Zaradi jasnosti odločitve je pritožbeno sodišče izrek prvostopenjske sodbe v celoti na novo oblikovalo.

- K odločitvi o stroških pritožbenega postopka:

Glede na to, da gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ne glede na to, da je s pritožbo delno uspela.

Tožnik je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP upravičen do povrnitve uspehu sorazmernega dela utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Tožnik je s pritožbo sicer uspel glede zahtevka za kasnejšo razvezo pogodbe o zaposlitvi, vendar je praktičen nasledek te spremembe izpodbijane sodbe pravica do razlike v plači za sporno obdobje od dneva zaposlitve pri drugem delodajalcu do dneva odločitve sodišča prve stopnje, kar pomeni, da je tožnik uspel z zahtevkom za plačilo razlike, ki za celotno sporno obdobje znaša ..., saj je mesečna razlika med pogodbeno določenima plačama znaša ..., tožniku pa je bila razlika dosojena za malo manj od enega leta. K celotni vrednosti izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe je zato potrebno prišteti tudi zavrnjeni del odškodnine po 118. členu ZDR v višini .... Navedeno pomeni, da je pritožbeni uspeh potrebno ugotavljati glede na izpodbijani del prvostopenjske sodbe, ki znaša .... Tožnik je s pritožbo uspel v višini 24,11 %, kar pomeni, da je upravičen do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Tožnik je utemeljeno priglasil nagrado za postopek pod tar. št. 3210 v višini ..., nagrada za narok pritožbene obravnave znaša ... in ne priglašenih ..., k temu je potrebno dodati še administrativne stroške v višini ... EUR ter 20 % DDV v višini ..., skupno torej ..., tožnik pa je upravičen do povrnitve 24,11 % tega zneska, kar znaša ....

Datum zadnje spremembe:

03.09.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 6/2012
• VDSS sklep Pdp 1010/2012
• VDSS sodba Pdp 313/2013