VDSS sodba Pdp 257/2011

Jedro

Tožbeni zahtevek tožeče stranke za vrnitev stroškov izobraževanja je utemeljen, čeprav stranki o tem nista sklenili posebne pogodbe, ker se je toženka že s pogodbo o zaposlitvi zavezala, da bo v primeru prenehanja delovnega razmerja po njeni volji ali krivdi povrnila stroške izobraževanja, ki so nastali v zadnjih dveh letih. Ta pogodbena določba temelji na kolektivni pogodbi tožene stranke, nanaša pa se na znanja, s katerimi bi toženka po prenehanju delovnega razmerja lahko uspešno konkurirala tožeči stranki pri drugih delodajalcih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 11. 2009 ostane v veljavi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 135,36 EUR v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi v celoti, tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI 17494 z dne 27. 11. 2009 ostane v celoti v veljavi, hkrati pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poravnati stroške pravdnega postopka. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je toženi stranki naložilo povračilo stroškov izobraževanja. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da takšna obveznost tožene stranke izhaja iz 2. odstavka 40. člena takrat veljavne kolektivne pogodbe in 7. člena pogodbe o zaposlitvi, kjer se je tožena stranka kot delavka zavezala k povrnitvi stroškov izobraževanja za obdobje zadnjih dveh let pred prenehanjem delovnega razmerja, če bi ji to prenehalo po njeni lastni krivdi. Opozarja na dikcijo 40. člena kolektivne pogodbe oziroma 7. člena pogodbe o zaposlitvi ter dopis tožeče stranke z dne 4. 4. 2006, iz katerih po mnenju tožene stranke izhaja, da tožeča stranka uveljavlja znesek kot sankcijo zaradi kršitve tako pogodbe o zaposlitvi, kot podjetniške kolektivne pogodbe. Morebitne odškodninske odgovornosti tožene stranke kot delavke, tožeča stranka ni ugotavljala, temveč je le zahtevala povrnitev zneskov iz naslova izobraževanj, izpopolnjevanj oz. usposabljanj. Tožena stranka tudi meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj ni ugotavljalo ali so znanja, ki jih je tožena stranka z izobraževanji pridobila, sploh takšna, zaradi katerih bi tožeča stranka v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi, bila upravičena terjati povračilo stroškov. Meril kolektivna pogodba ne določa, zato je tožeči stranki prepuščeno arbitrarno določati, katera so tista izobraževanja, pri katerih mora delavec v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi po njegovi volji, te stroške izobraževanja povrniti. Tožena stranka je bila na izobraževanje napotena s strani svojega direktorja PE, zato je bila prepričana, da gre za tista izobraževanja, ki sodijo v okvir funkcionalnih izobraževanj, torej izobraževanj, ki jih pri svojem delu potrebuje in se jih udeležuje v interesu družbe. To pa je potrdila tudi zaslišana priča S.P.. Tožena stranka prav tako meni, da v konkretnem primeru ne gre za znanja, s katerimi se zaposleni bolje tržijo, v kolikor tožeča stranka meni drugače, bi glede na pravilo o dokaznem bremenu, to morala dokazati tožeča stranka. Ne strinja se tudi, da je dolžna poravnati celotni znesek, ampak samo sorazmerni del, ki ustreza od dneva nastanka posameznega izobraževanja do izteka dveh let, šteto od nastanka samega izobraževanja. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je popolnoma in pravilno razčistilo vsa pravno relevantna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov ter glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje:

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila toženka v delovnem razmerju pri tožeči stranki na delovnem mesti tajnice direktorja ter da ji je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2006. Bistveno vprašanje za rešitev tega spora je bilo, ali je toženka dolžna tožeči stranki povrniti stroške izobraževanj na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi in kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je toženka dolžna vrniti tožeči stranki stroške izobraževanj na podlagi 7. člena pogodbe o zaposlitvi in 40. člena kolektivne pogodbe tožeče stranke.

40. člen kolektivne pogodbe tožeče stranke med drugim določa v 2. odstavku, da v primeru prenehanja delovnega razmerja delavca po njegovi volji ali krivdi, je delavec dolžan družbi povrniti stroške njegovih izobraževanj, izpopolnjevanj in usposabljanj na podlagi sklenjene posebne pogodbe. Prav tako je delavec dolžan družbi povrniti stroške izpopolnjevanj in usposabljanj, ki so nastali v obdobju zadnjih dveh let pred prenehanjem delovnega razmerja, za katere pa ni bila sklenjena posebna pogodba. Posebna pogodba o izobraževanju s toženko ni bila sklenjena, vendar pa se je toženka v 7. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2001 zavezala, da bo v primeru prenehanja delovnega razmerja po njeni volji ali krivdi, povrnila stroške izobraževanj, izpopolnjevanj in usposabljanj, ki so nastali v obdobju zadnjih dveh let pred prenehanjem delovnega razmerja, za katere ni bila sklenjena posebna pogodba, pomenijo pa širitev znanj, s katerimi se zaposleni tudi v primeru konkuriranja v drugih delovnih sredinah bolje trži oz. ta znanja lahko uporabi.

Na podlagi navedenih določil pogodbe o zaposlitvi in kolektivne pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za obveznost toženke iz pogodbe o zaposlitvi (7. člen ) in tedaj veljavne kolektivne pogodbe tožeče stranke (40. člen), zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi morala tožeča stranka v skladu z določbo 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) ugotavljati odškodninsko odgovornost toženke. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče ni ugotavljalo, ali gre za znanja, za katera bi bila tožeča stranka upravičena terjati povrnitev stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, s to ugotovitvijo se strinja tudi pritožbeno sodišče, da je znanja, ki jih je toženka pridobila na teh izobraževanjih, mogoče uvrstiti med izobraževanja, določena v 2. odstavku 40. člena kolektivne pogodbe tožeče stranke. Poleg tega so znanja takšne narave, ki pomenijo, da toženka z njimi lahko uspešno konkurira tudi pri drugih delodajalcih. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitev vseh stroškov, temveč le do sorazmernega dela. Obveza do povrnitve celotnih vtoževanih stroškov izhaja iz določb pogodbe o zaposlitvi in kolektivne pogodbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353.člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, toženka iz razloga, ker z pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni prispeval k rešitvi zadeve.

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 312/2008
• VDSS sklep Pdp 397/2011
• VDSS sodba Pdp 684/2012