VDSS sodba Psp 749/2007

Jedro

Ker je tožnik po prenehanju delovnega razmerja uveljavil pravico iz zavarovanja za primer brezposelnosti, hkrati ni mogel uveljaviti še pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev s skrajšanim delovnim časom, saj gre za pravici, ki se med seboj izključujeta. Le-te mu tudi ni mogoče priznati po prenehanju izplačevanja nadomestila za čas brezposelnosti, ker je po tem uveljavil pravico do predčasne pokojnine.

Ker tožnik ni pričel delati dela s skrajšanim delovnim časom, mu pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom ni mogoče priznati.

Tožnik ni upravičen do odškodnine v višini nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev s skrajšanim delovnim časom in nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, ker ni podano protipravno ravnanje tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo sledeči tožbeni zahtevek tožnika:

1. da se odpravita odločbi toženca št. … z dne 30. 12. 2005 in z dne 14. 9. 2005;

2. da tožniku pripadajo vse pravice iz naslova ugotovljene invalidnosti II. kategorije, ki izhajajo iz veljavnih predpisov, kakor tudi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 370/98 z dne 5. 12. 2003, vključno s pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na delo s krajšim delovnim časom in mu je toženec dolžan zaradi prikrajšanja priznati te pravice ter mu izplačati vsakokrat pripadajoč mesečni znesek nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na delo s krajšim delovnim časom, vendar ne manj kot 683,96 EUR neto mesečno, in sicer za obdobje od 6. 8. 1996 do 6. 4. 2001, vse v valoriziranih zneskih, od vsakokratnega bruto zneska mesečnega denarnega nadomestila, obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti posameznega mesečnega zneska denarnega nadomestila dalje do plačila;

3. da je toženec dolžan tožniku plačati razliko med plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, in denarnim nadomestilom za primer brezposelnosti, ki ga je prejemal od 2. 5. 1998 do 6. 4. 2001, in sicer za obdobje od 2. 5. 1998 do 6. 4. 2001, vendar ne manj kot 304,22 EUR mesečno, vse v valoriziranih zneskih, od vsakokratnega bruto zneska mesečnega denarnega nadomestila obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti posameznega mesečnega zneska denarnega nadomestila dalje do plačila;

4. da je toženec dolžan iz naslova 5 % znižanja pokojnine zaradi predčasne upokojitve tožniku za obdobje od 6. 4. 2001 do 6. 4. 2006 obračunati in plačati zneske mesečnih prikrajšanj, vendar ne manj kot 66,77 EUR neto mesečno, od vsakokratnega bruto zneska mesečnega denarnega nadomestila, obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti posameznega mesečnega zneska denarnega nadomestila dalje do plačila.

5. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik po pooblaščencu, ki sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da z delom v polovičnem delovnem času res ni pričel delati, vendar iz razloga na strani toženca. Meni, da je bil zaradi nepravilne odločitve toženca, ki je zagrešil strokovno napako, prikrajšan za pravico do dela v polovičnem delovnem času, za pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na delo s skrajšanim delovnim časom ter za pravico do nadomestila zaradi manjše plače v polovičnem delovnem času. Vse te posledice in njegovi zahtevki izvirajo iz nepravilne odločitve toženca. Če bi bila odločba toženca o invalidnosti pravilna, bi pričel delati s polovičnim delovnim časom, priznani pa bi mu bili tudi pravici do nadomestila za čas čakanja in zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Prav tako mu kot invalidu ne bi smelo prenehati delovno razmerje, saj bi sodil v varovano kategorijo delavcev, in bi izpolnil pogoje za starostno upokojitev. Vse te pravice mu je odvzel toženec zaradi nepravilne odločitve. Poudarja, da je bila toženčeva napačna odločitev ugotovljena že s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 370/98 z dne 5. 12. 2003, ki predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost toženca. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da toženec ni ravnal protipravno, in poudarja, da je izkoristil vsa pravna sredstva. Sodišče prve stopnje ni preverilo navedb tožnika, da dela s polovičnim delovnim časom ni pričel, ker mu je to onemogočil toženec. Zoper sklep o razporeditvi na drugo delovno mesto ni ugovarjal, ker za to ni imel utemeljenih razlogov, ki bi jih sicer kot invalid imel. Priglasil je stroške pritožbe.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil še tožnik sam (dopolnitev pritožbe). Meni, da so mu bile s strani toženca kršene človekove ustavne in zakonske pravice, nastala pa mu je tudi škoda. Odločbi toženca o invalidnosti sta napačni in protipravni, ker invalidska komisija ni upoštevala predlogov nevrokirurga in ortopedov. Mnenji invalidskih komisij nista strokovno utemeljeni. Sklicuje se na pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 370/98 z dne 5. 12. 2003, s katero je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in priznana mu je bila pravica do dela v polovičnem delovnem času, in poudarja, da toženec te sodbe ni uresničil, saj mu ni priznal pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na delo s skrajšanim delovnim časom in pravice do nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Meni, da je bil zaradi odločitve toženca prikrajšan za naslednje pravice: do dela v polovičnem delovnem času, do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na delo s skrajšanim delovnim časom, do nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, do premestitve in do zaščitenega delavca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Meni, da sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo utemeljuje s tem, da si je za vsa oškodovanja kriv sam. Navaja, da se za predčasno upokojitev ni odločil sam, ampak ga je na uveljavljanje pravice napotil Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. Po njegovem mnenju obrazložitev sodbe glede saniranja napačnih odločitev s pravnimi sredstvi negira izrek sodbe, saj mu pravici do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na delo s skrajšanim delovnim časom in do nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom nista bili priznani. Opozarja, da se je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo z dne 18. 10. 2005 izreklo, da se pravica do sodnega varstva ne izčrpa z možnostjo predložitve zadeve sodišču, ampak s tem, da sodišče v razumnem času meritorno odloči o zadevi, z izvršitvijo odločitve ter z uresničitvijo pravice, priznane z odločbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih porih uporablja na podlagi določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 – v nadaljevanju: ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik v tem sporu izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 30. 12. 2005, zato je predmet presoje po 63. členu ZDSS-1 pravilnost in zakonitost te odločbe. To pomeni, da je predmet tega postopka glede na tožnikov zahtevek na eni strani tožnikova pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev s skrajšanim delovnim časom in pravica do nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom ter na drugi strani odškodninska odgovornost toženca za materialno škodo, ki jo tožnik uveljavlja. Iz podatkov v spisu izhaja, da sta bili s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 370/98 z dne 5. 12. 2003, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 99/2005 z dne 1. 4. 2005, odločbi toženca z dne 30. 3. 1998 in z dne 20. 8. 1997 razveljavljeni, tožnik je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznana mu je bila pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na svojem delu direktor družbe, brez daljšega sedenja, stoje, hoje in vožnje, brez prenašanja bremen nad 5 kg ter brez večjih psihičnih naporov od 6. 8. 1996 dalje, s polovico polnega delovnega časa. Odločeno je bilo, da bo o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na delo s skrajšanim delovnim časom in zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odločil toženec s posebno odločbo ter da se je tožnik v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe dolžan prijaviti pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Toženec je na podlagi te sodbe izdal odločbo z dne 14. 9. 2005, s katero je odločil, da tožnik nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev s skrajšanim delovnim časom in do nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Pritožba zoper to odločbo je bila zavrnjena z dokončno odločbo toženca z dne 30. 12. 2005 z obrazložitvijo, da tožnik ni nastopil dela s skrajšanim delovnim časom, zato nima pravice do teh nadomestil. Takšno stališče toženca je sprejelo sodišče prve stopnje, pritrjuje pa mu tudi pritožbeno sodišče.

Pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavljajo po 391. členu veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami- v nadaljevanju: ZPIZ-1) določbe prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ/92). V 1. odstavku 391. člena ZPIZ-1 je določeno, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, v 2. odstavku pa, da se v primerih iz prejšnjega odstavka pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Skladno s 121. členom ZPIZ/92 začne delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti opravljati ustrezno delo oziroma delo s skrajšanim delovnim časom v roku, določenim s sklepom organizacije ali delodajalca o razporeditvi na tako delo ali s pogodbo o zaposlitvi in je dolžan nastopiti delo na drugem ustreznem delu oziroma delo s skrajšanim delovnim časom, ko mu je na podlagi dokončne odločbe o uveljavitvi ustrezne pravice preskrbljeno drugo ustrezno delo. Delovni invalid II. kategorije invalidnosti s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom je imel ob pogojih, ki jih je določal zakon, pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev s skrajšanim delovnim časom oziroma pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom.

Pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev s skrajšanim delovnim časom je bila urejena v 123. členu ZPIZ/92, skladno s katerim je imel pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma na zaposlitev na drugem ustreznem delu delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu oziroma do dela s skrajšanim delovnim časom, če mu to delo ni bilo zagotovljeno (1. odstavek 123. člena ZPIZ). Delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti je imel pravico do nadomestila iz prejšnjega odstavka, če se je v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu oziroma do dela s skrajšanim delovnim časom prijavil zavodu za zaposlovanje (2. odstavek 123. člena ZPIZ/92). Tožniku bi bila tako pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma na zaposlitev s skrajšanim delovnim časom po 1. odstavku 123. člena ZPIZ/92 kot invalidu II. kategorije invalidnosti s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom priznana pod pogojem, da mu to delo ne bi bilo zagotovljeno, bodisi da mu dela ne bi mogel zagotoviti delodajalec, ali pa bi bil na dan nastanka invalidnosti oziroma izvršljivosti odločbe o priznanju pravice do dela oziroma razporeditve na drugo ustrezno delo brezposeln, torej iskalec zaposlitve, nikakor pa ne že uživalec katere koli druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Skladno s 193. členom ZPIZ/92 so bile organizacije in delodajalci dolžni delovne invalide II. kategorije obdržati na delu, jim zagotoviti delo s skrajšanim delovnim časom in jim izplačevati nadomestila plače iz 1., 2. in 4. alineje 94. člena tega zakona, vključno z nadomestilom plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na delo s skrajšanim delovnim časom. To pomeni, da je delodajalec delovnega invalida tisti, ki je bil dolžan takšnemu invalidu zagotoviti delo s skrajšanim delovnim časom in mu vse do razporeditve izplačevati tudi nadomestilo za čas čakanja na razporeditev. Nadomestilo po 1. odstavku 123. člena ZPIZ/92 ne gre v breme toženca, kot to zmotno meni tožnik. V primeru, da delodajalec delovnemu invalidu ni zagotovil dela s skrajšanim delovnim časom, je le-ta pridobil pravico do nadomestila po 2. odstavku 123. člena ZPIZ/92, če se je v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravice do dela s skrajšanim delovnim časom prijavil zavodu za zaposlovanje in se mu je to nadomestilo izplačevalo v breme delodajalca. V primeru, da je delovni invalid brezposeln na dan zavarovalnega primera oziroma izvršljive odločbe in pod pogojem, da izpolnjuje še vse ostale pogoje določene v citirani določbi 123. člena ZPIZ/92, se mu nadomestilo za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na delo s skrajšanim delovnim časom sicer prizna v breme toženca, vendar se mu ta dajatev izplačuje le, če ni uživalec nadomestila za primer brezposelnosti. Tožencu je bila po prenehanju delovnega razmerja priznana pravica do nadomestila za čas brezposelnosti, in sicer od 2. 6. 1998 dalje vse do 5. 4. 2001, ko mu je bila z odločbo toženca z dne 26. 6. 2001 priznana pravica do predčasne pokojnine. Ker je tožnik po prenehanju delovnega razmerja uveljavil pravico iz zavarovanja za primer brezposelnosti, hkrati ni mogel uveljaviti še pravice do nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na delu s skrajšanim delovnim časom. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za pravici, ki se med seboj izključujeta. Po določbi 187. člena ZPIZ/92 se nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu zavarovancem iz 17. člena tega zakona (osebe, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti) izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju izplačevanja nadomestila za čas brezposelnosti, vendar največ od dneva pridobitve ustrezne pravice. Tožnik je po prenehanju izplačevanja nadomestila za čas brezposelnosti uveljavil pravico do predčasne pokojnine, zato mu pravice do nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na delu s skrajšanim delovnim časom ni mogoče priznati. Tožniku tudi ni mogoče priznati pravice do nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo po 124. členu ZPIZ/92, skladno s katerim je imel pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen oziroma mu je bilo preskrbljeno po nastanku invalidnosti, če se je v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavil pri zavodu za zaposlovanje. Pogoj za priznanje te pravice namreč je, da delovnemu invalidu delovno razmerje preneha na drugem ustreznem delu. Ker tožnik pred prenehanjem delovnega razmerja ni bil razporejen na drugo ustrezno delo s polovico polnega delovnega časa, ta določba zanj ni uporabljiva. Tožniku tako ni mogoče priznati pravice do nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo.

Tožnik pa ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je imel po 129. členu ZPIZ/92 delovni invalid II. kategorije, ki je na podlagi priznane pravice do dela s skrajšanim delovnim časom, delal z delovnim časom, ki je ustrezal njegovi preostali delovni zmožnosti. To pravico je delovni invalid pridobil le pod pogojem, da je pričel delati s skrajšanim delovnim časom, zato tožniku ob nespornem dejstvu, da tega dela ni nastopil, te pravice ni mogoče priznati.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca z dne 30. 12. 2005, saj tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev s skrajšanim delovnim časom niti pogojev za priznanje pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, saj je pravilno ugotovilo, da niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženca. Tožnik v tem postopku uveljavlja povračilo premoženjske škode. Navaja, da mu je zaradi napačne odločitve toženca (s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 370/98 z dne 5. 12. 2003, razveljavljeni odločbi toženca z dne 30. 3. 1998 in z dne 20. 8. 1997) nastala škoda, in sicer v višini nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev s skrajšanim delovnim časom in nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, ki bi ga prejemal za čas od 6. 8. 1996 do 6. 4. 2001, v višini razlike med plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, in denarnim nadomestilom za primer brezposelnosti za čas od 6. 8. 1996 do 6. 4. 2001 in mesečna prikrajšanja iz naslova 5 % znižanja pokojnine zaradi predčasne upokojitve za obdobje od 6. 4. 2001 do 6. 4. 2006. Po 1. odstavku 276. člena ZPIZ-1 zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Skladno s 1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami – v nadaljevanju: OZ) se za razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo dne 1. 1. 2002 (1062. člen OZ), ne uporabljajo določbe tega zakonika, zato je odškodninsko odgovornost toženca potrebno presojati po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami – v nadaljevanju: ZOR). Po 154. členu ZOR je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Po 1. odstavku 172. člena ZOR pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo je njen organ povzročil tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. 155. člen ZOR določa, da je škoda tudi zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu (nepremoženjska škoda). Za obstoj odškodninske odgovornosti toženca morajo biti kumulativno izpolnjene vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer nastanek oziroma obstoj pravno priznane škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med njima ter odgovornost povzročitelja škode. Po zatrjevanju tožnika mu je bila vtoževana materialna škoda povzročena s tem, da je toženec izdal odločbo z dne 20. 8. 1997 in dokončno odločbo z dne 30. 3. 1998, s katerima je bila njegova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena, v sodnem postopku pa sta bili odločbi razveljavljeni in tožniku ob razvrstitvi v II. kategorijo invalidnosti priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na svojem delu direktor družbe, brez daljšega sedenja, stoje, hoje in vožnje, brez prenašanja bremen nad 5 kg ter brez večjih psihičnih naporov od 6. 8. 1996 dalje, s polovico polnega delovnega časa. Tožnikovo stališče, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, da je v razveljavljenih odločbah toženca podano protipravno ravnanje kot element odškodninske odgovornosti, je zmotno. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč že večkrat doslej zavzelo stališče, da je odškodninska odgovornost države, torej tudi zavoda z javnimi pooblastili, podana, če je ugotovljeno krivdno in protipravno ravnanje organa, ki odloča o tožnikovih zahtevkih. Napake v postopku, pri presoji dokazov in uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja (sodba opr. št. II Ips 509/2000 in sodba opr. št. II Ips 120/2002). Protipravnosti ne gre enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila upravna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku sodnega varstva pravic. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru niso izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženca, saj ni podana protipravnost njegovega ravnanja, zato tožnik ni upravičen do odškodnine v višini nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev s skrajšanim delovnim časom in nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, ki bi ga prejemal za čas od 6. 8. 1996 do 6. 4. 2001. Iz istega razloga tožnik tudi ni upravičen do odškodnine v višini razlike med plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, in denarnim nadomestilom za primer brezposelnosti za čas od 6. 8. 1996 do 6. 4. 2001. Ker protipravno ravnanje toženca ni podano, tudi ne more biti podana vzročna zveza med ravnanjem toženca in tožnikovim prenehanjem delovnega razmerja. Izpolnjene pa niso niti odškodninske predpostavke za priznanje odškodnine v višini mesečnih prikrajšanj iz naslova 5 % znižanja pokojnine zaradi predčasne upokojitve za obdobju od 6. 4. 2001 do 6. 4. 2006. Ob siceršnjem neobstoju protipravnega ravnanja toženca je tožnik sam vložil zahtevo za priznanje pravice do pokojnine in se zoper odločbo toženca z dne 26. 6. 2001, s katero mu je bila ta pravica priznana ni pritožil, višina (predčasne) pokojnine pa mu je bila znižana po določbi 3. odstavka 40. člena ZPIZ/92.

Pritožbene navedbe, da je bila tožniku zaradi nepriznanja pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev s skrajšanim delovnim časom oziroma pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom kršena pravica do sodnega varstva, niso utemeljene. S pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 370/98 z dne 5. 12. 2003, je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in priznana mu je bila pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na svojem delu direktor družbe, brez daljšega sedenja, stoje, hoje in vožnje, brez prenašanja bremen nad 5 kg ter brez večjih psihičnih naporov od 6. 8. 1996 dalje, s polovico polnega delovnega časa. Pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na delo s skrajšanim delovnim časom in pravica do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom tožniku s citirano sodbo ni bila priznana. Odločeno je bilo le, da bo o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na delo s skrajšanim delovnim časom in zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, odločil toženec s posebno odločbo, kar je toženec tudi storil, in sicer z odločbama, ki sta predmet tega socialnega spora. Za priznanje teh pravic mora namreč zavarovanec izpolnjevati pogoje po citiranih določbah ZPIZ/92, teh pa tožnik, kot že povedano, ne izpolnjuje.

Pritožbeno sodišče mora na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo. Po tem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba sodišča prve stopnje izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče sklenilo, da na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, stroške pritožbe krije sam.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 118/2015
• VDSS sklep Psp 161/2016
• VDSS sodba Psp 481/2016