VDSS sodba in sklep Psp 647/2007

Jedro

Ker je bilo o invalidski (vojaški) pokojnini po ZPIZVZ že pravnomočno razsojeno, je sodišče prve stopnje tožbo v delu, kjer tožnik zahteva ponovno odmero invalidske (vojaške) pokojnine po ZPIZVZ, utemeljeno zavrglo.

Tožnik na podlagi določb MSVN ne more uveljaviti pokojnine, saj določbe MSVN niso neposredno uporabljive in prestavljajo le podlago za sprejetje mednarodnih sporazumov, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca, št. ... z dne 8. 5. 2006 in z dne 11. 3. 2004, ter se mu ponovno odmeri starostna (pravilno invalidska) pokojnina. Izpodbijani odločbi je potrdilo kot pravilni in zakoniti. Z izpodbijanim sklepom je zavrglo tožbo v delu, da se tožniku odmeri višja vojaška invalidska pokojnina.

Zoper sodbo in sklep se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da mu pritožbeno sodišče prizna pokojnino v višini, kot jo določa zakon in ne Mednarodni sporazum o vprašanjih nasledstva. Meni, da je sodišče prve stopnje odločilo v njegovo škodo, saj se pravice odmerjajo na podlagi veljavnih predpisov, ki pa ne smejo biti diskriminatorni glede na druge vojaške zavarovance. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil v času priznanja invalidske pokojnine še v bolniškem staležu. Opozarja na enakost pred zakonom in meni, da bi moralo sodišče preveriti način obračuna invalidske pokojnine. Po njegovem sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na njegove zahteve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 – v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bilo s sklepom toženca z dne 31. 3. 1992 odločeno, da se tožniku izplačuje akontacija vojaške invalidske pokojnine v višini 16.722,03 SIT na mesec od dne 1. 2. 1992 dalje. Z odločbo toženca z dne 28. 10. 1998 je bila tožniku akontacija vojaške invalidske pokojnine prevedena v pravico do invalidske pokojnine od dne 1. 10. 1998 v znesku 93.060,66 SIT na mesec po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavezancev (Ur. l. RS, št. 49/1998 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZVZ), pri čemer je bila pokojninska osnova odmerjena po določbi 6. člena ZPIZVZ. V obnovi (upravnega) postopka, končanega s to odločbo, je bila tožniku z odločbo z dne 15. 6. 1999 akontacija vojaške invalidske pokojnine prevedena v pravico do invalidske pokojnine od dne 1. 10. 1998 z odmero pokojninske osnove po 7. in 9. členu ZPIZVZ v enaki višini. Tožnik je odločbo z dne 15. 6. 1999 in dokončno odločbo z dne 9. 11. 1999, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo z dne 15. 6. 1999, izpodbijal v sodnem postopku, v katerem je bila pravnomočno potrjena pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 210/2003 z dne 14. 5. 2004 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1790/1999 z dne 11. 2. 2003). Tožnik je dne 22. 11. 2004 vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske vojaške pokojnine na podlagi določb Sporazuma o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS-MP, št. 20/2002 – v nadaljevanju: MSVN) in hkrati zahteval priznanje napake pri obračunu le-te, ki je bila zavrnjena z odločbo toženca z dne 11. 3. 2004. Pritožba zoper to odločbo je bila zavrnjena z dokončno odločbo z dne 8. 5. 2006.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo pravilno ugotovilo, da je predmet presoje tega socialnega spora skladno z določbo 63. člena ZDSS-1, ki določa, da je socialni spor dopusten, kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku, le pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 8. 5. 2006. Tožnik sicer zahteva v tem postopku tudi ponovno odmero invalidske (vojaške) pokojnine, vendar je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo. Pravilnost in zakonitost odločbe toženca z dne 15. 6. 1999 in dokončne odločbe z dne 9. 11. 1999, s katerima je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine po določbah ZPIZVZ od dne 1. 10. 1998 v znesku 93.060,66 SIT na mesec sta bili presojani v sodnem postopku, ki se je pravnomočno končal s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Psp 210/2003 z dne 14. 5. 2004. To pomeni, da tožnik v tem socialnem sporu vtožuje tudi odločitev o stvari, o kateri je že pravnomočno razsojeno (res iudicata). Po določbi 274. člena ZPP se tožba zavrže s sklepom, če se ugotovi, da je stvar že pravnomočno razsojena. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da se ni moglo spuščati v utemeljenost navedb tožnika glede odmere vojaške invalidske pokojnine po določbah ZPIZVZ, in so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ponovno odmero vojaške invalidske pokojnine po ZPIZVZ, neutemeljene.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, ki ga je pred tem zavzel tudi že toženec v izpodbijanih odločbah, da določbe MSVN niso neposredno uporabljive. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo tudi stališče, da toženec ni nosilec obveznosti spornega razmerja, ker Republika Slovenija na njega ni prenesla pristojnosti prevzetih po MSVN, kar je sicer zmotno, vendar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Republika Slovenija je obveznost za izplačevanje vojaških pokojnin prevzela in uredila že z ZPIZVZ, ki v 19. členu določa, da o pravicah iz ZPIZVZ odloča toženec po postopku, določenem v splošnih predpisih, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno, v 22. členu pa da Republika Slovenija povrne tožencu sredstva, med drugim tudi za izplačevanje pokojnin in dajatev po tem zakonu. Tožniku je bila po določbah ZPIZVZ vojaška invalidska pokojnina tudi dokončno in pravnomočno priznana. Po 2. odstavku 253. člena ZPIZ-1 o pravicah iz obveznega zavarovanja, ki se uveljavljajo z uporabo mednarodnih sporazumov, odloča na prvi stopnji območna enota zavoda, na drugi stopnji pa enota na sedežu zavoda. Toženec je kot nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja na podlagi tožnikove zahteve tudi izdal obe odločbi, ki sta predmet presoje tega socialnega spora, in je torej presojal utemeljenost tožnikove zahteve, ne da bi bila zanj sporna pasivna legitimacija.

Glede neposredne uporabe določb MSNV se je pritožbeno sodišče doslej že večkrat izreklo, npr. v sodbi opr. št. Psp 2/2006 z dne 21.03.2007 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 2872/2004 z dne 13.09.2005. Vprašanje pokojnin je urejeno v Prilogi E MSVN, ki v 1. členu določa, da vsaka država prevzame odgovornost za pokojnine in redno plačuje zakonsko utemeljene pokojnine, ki jih je financirala kot nekdanja republika SFRJ, ne glede na narodnost, državljanstvo, začasno ali stalno prebivališče upravičenca. Skladno z 2. členom Priloge E vsaka država prevzame odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ, in jih redno izplačuje, vendar za osebo, ki je državljan več kot ene države, velja, da pokojnino plačuje tista država, v kateri ima taka oseba stalno prebivališče, oziroma pokojnino plačuje tista država, na ozemlju katere je imela oseba začasno prebivališče 1. junija 1991, če ta oseba nima stalnega prebivališča v nobeni od držav, katerih državljan je. Nadalje je v 3. členu Priloge E določeno, da če je potrebno, države sklenejo dvostranske dogovore za zagotavljanje izplačila pokojnin po 1. in 2. členu te priloge, osebam, ki so v drugi državi in ne v tisti, ki jim izplačuje pokojnine, za prenos potrebnih sredstev za zagotovitev izplačila teh pokojnin in za izplačilo pokojnin sorazmerno s plačilom prispevkov. Če je primerno, se lahko pred sklenitvijo takih dokončnih dvostranskih dogovorov sklenejo začasni dogovori za zagotavljanje plačevanja pokojnin v skladu z 2. členom te priloge. Vsi dvostranski sporazumi sklenjeni med katerima koli državama, prevladajo nad določbami te priloge in rešijo vprašanje vzajemnih zahtevkov med pokojninskimi skladi držav v zvezi z izplačili pokojnin pred začetkom veljavnosti takih sporazumov. Določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj niso dovolj konkretizirane, in predstavljajo le podlago za sprejetje mednarodnih sporazumov, s katerimi bodo le-te konkretizirane. Iz določbe 7. člena MSVN izhaja, da se za uresničevanje prilog sporazuma, predvidevajo dodatni sporazumi, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva. Tudi 3. člen Priloge E MSVN določa po potrebi dolžnost sklenitve dvostranskih dogovorov za zagotavljanje izplačila pokojnin po tej prilogi. MSVN tako predstavlja le podlago za sklenitev dvostranskih sporazumov, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic. Ti sporazumi pa še niso bili sklenjeni.

Glede pritožbenih navedb o enakosti pred zakonom pa pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je predmet presoje tega socialnega spora le pravilnost in zakonitost odločbe toženca z dne 8. 5. 2006, ki se po materialnem pravu presoja glede na konkretno ugotovljeno dejansko stanje.

Na podlagi navedenega ni pravne podlage za ugoditev tožnikovemu zahtevku, da se odpravita odločbi toženca z dne 8. 5. 2006 in z dne 11. 3. 2004, ter se mu ponovno odmeri (vojaška) invalidska pokojnina, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijano sodbo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 47/2013
• Sodba VIII Ips 318/2010
• Sodba VIII Ips 284/2011