VDSS sodba Psp 438/2007

Jedro

Pri tožnici je glede na ugotovljene zdravstvene težave utemeljena razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, saj ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 22. 7. 2005 in št. ... z dne 7. 2. 2006 (1. tč. izreka) in prvotožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodb pri delu od 5. 5. 2005 dalje ter ji od tega dne priznalo pravico do invalidske pokojnine (2. tč. izreka). Tožencu je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prvotožnici odmeri invalidsko pokojnino, v preostalem delu pa je zahtevek (glede izplačila akontacije pokojnine v znesku 333,38 EUR mesečno), zavrnilo (3. tč. izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožečima strankama povrniti stroške postopka v znesku 1.194,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2007 dalje do plačila, v 8 dneh (4. tč. izreka).

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je strokovni organ toženca v pripombah z dne 21. 2. 2007 izrazil svoje nestrinjanje z mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 21. 12. 2006. V pripombah je bilo poudarjeno, da izvedenka v psihiatričnem delu izvedenskega mnenja ni upoštevala, da se je pri prvotožnici zaradi osebnostnih lastnosti razvil bolečinski sindrom in zloraba analgetikov ter aksiolitikov, ki je bila delno uspešno zdravljena. Meni, da objektivno izkazano psihično stanje v izvidih psihiatrov, pridobljenih v sodnem postopku, ki niso objektivizirani s psihološkim izvidom, ne pogojujejo popolne izgube delovne zmožnosti. Na klinično ugotovljenem funkcionalnem stanju tožnice ne temelji niti mnenje izvedenca ortopeda, ki ni ugotovil objektivnih kliničnih odklonov od normale, medtem ko mnenje izvedenca urologa temelji zgolj na novih dejstvih, ki izkazujejo okvaro funkcije mehurja, zaradi katerih pri tožnici še vedno obstaja preostala delovna zmožnost. Sodišče prve stopnje ni konkretiziralo izvidov, do katerih naj bi se toženec ne opredelil, niti ni podalo dokazne ocene, na podlagi katere bi bilo mogoče sodbo preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava, tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje in se strinja z njegovimi dokaznimi zaključki. Sodišče je svojo odločitev oprlo na mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (list. št. 27 – 42), v kateri so glede na tožničine zdravstvene težave sodelovali specialisti s področja psihiatrije, urologije in ortopedske stroke. Mnenja izvedencev, ki so oceno tožničine delazmožnosti podali v ločenih mnenjih, so enotna glede ugotovitve, da tožnica v predsodnem postopku ni imela več preostale delovne zmožnosti oziroma da je pri njej podana I. kategorija invalidnosti. V tem pogledu so mnenja izvedencev, ki jih je sodišče postavilo zaradi odstopanj med mnenji invalidske komisije I. in II. stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj prepričljiva in strokovno obrazložena, in kot takšna predstavljajo objektivno, strokovno podlago za odločitev o zadevi. V psihiatričnem delu izvedenskega mnenja se je izvedenka dr. M.T. sklicevala na poročilo psihiatrične bolnišnice v času hospitalizacije, iz katerega izhaja, da se je pri tožnici po zlorabi analgetikov in anksiolitikov razvila odvisnost od zdravil, pred poškodbo pa psihičnih težav ni imela. Ob številnih drugih izvidih je bila izvedenka mnenja, da se je pri tožnici že v času predsodnega postopka utrdila nesposobnost za opravljanje kakršnegakoli organiziranega pridobitnega dela. Pri tem je glede nezmožnosti za delo izhajala tudi iz izvida psihiatrinje z dne 3. 5. 2005 (priloga A/64 v sodnem spisu). Nezmožnost za opravljanje dela pa navaja tudi izvid lečeče psihiatrinje z dne 25. 1. 2005 (priloga A/65 in A/69 v sodnem spisu), v katerem se ugotavlja, da pri tožnici obstajajo nespremenjene telesne posledice poškodbe in posledično visoka vulnerabilnost in možnost dekompenzacije, še prej kot recidiv odvisnosti, izbruh depresije in anksioznosti. Specialist urologije dr. B.T. je svoje mnenje o I. kategoriji invalidnosti podal po podrobni proučitvi medicinske (urološke) dokumentacije, na podlagi kliničnega pregleda in cistoskopije z dne 20. 12. 2006 ter opravljenih urodinamskih storitev. Vse opisano je opravil zaradi podaje mnenja glede tožničine delazmožnosti v spornem obdobju od 1. 4. 2005 do 7. 2. 2006, pri čemer je ugotovil, da ima tožnica hudo obliko mešane urinske inkontinence, ki se kljub izvajanju vaj za krepitev mišic medeničnega dna, električni stimulaciji in antiholinergičnim zdravilom ni izboljšala. Tretji član komisije dr. P. v ortopedskem delu (list. št. 42) sicer ni našel odklonov od normale, vendar je bil mnenja, da tožnica „kot celota“ - tj. po oceni psihosomatskega stanja, ki kaže na hujšo somatoformno simptomatiko, ni bila sposobna za delo, zaradi česar je bila ustrezna razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Takšno mnenje pa je podprto tudi z mnenjem lečečega ortopeda z dne 27. 1. 2005 (priloga A/66 v sodnem spisu), v katerem se ugotavlja, da tožnica za delo ni in ne bo več sposobna.

Vse povedano pomeni, da so sodni izvedenci, člani Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ločena mnenja podali na podlagi ugotovljenega zdravstvenega stanja ob upoštevanju medicinske in delovne dokumentacije v sodnem spisu, torej tudi ob upoštevanju konkretnih izvidov, ki jih je v obrazložitvi sodbe navedlo sodišče prve stopnje. Zato so pritožbeni očitki glede pomanjkanja medicinskih razlogov za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, neutemeljeni.

Iz istih dejanskih razlogov pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenemu zavzemanju, da bi moralo sodišče pri odločitvi pokloniti vero mnenju strokovnega organa oziroma pripombam toženca z dne 21. 2. 2007. Sodišče prve stopnje pripomb sicer ni posebej obravnavalo, a je dovolj izčrpno obrazložilo dokazno oceno (8. člen ZPP) ter navedlo tudi razumne razloge, zaradi katerih je sledilo strokovno obrazloženim zaključkom sodnih izvedencev o vplivu psihofizičnega stanja tožnice na izgubo delazmožnosti, ne pa mnenju invalidske komisije II. stopnje, ki ga je v tem sporu možno uporabiti le kot listino.

Ker so tudi po oceni pritožbenega sodišča do dokončne odločbe pri tožnici že obstajali takšni zdravstveni razlogi, ki so narekovali njeno razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu skladno s 1. alinejo 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ-1) in glede na to, da tožnica tudi izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine (67. člen ZPIZ-1), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 437/2006
• VDSS sodba Psp 122/2009
• VDSS sodba Psp 556/2010