VDSS sodba Psp 350/2007

Jedro

Pri izračunu pokojninske osnove se za čas prejemanja nadomestila po ZZZPB upoštevajo prejeti oziroma izplačani zneski nadomestil. Le v primeru, ko gre za začasna nadomestila (nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela), se za izračun pokojninske osnove upošteva plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki, iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi odločba toženca opr. št. ... z dne 29. 7. 2005 ter, da se tožencu naloži ponovno odmero pokojnine, pri čemer naj se v pokojninsko osnovo v letih od 1994 do 1996 ter od 1. 7. 1997 do 1. 1. 2000 in od leta 2000 do 2004 upoštevajo plače oz. osnove, od katerih so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila v višini 82 % pokojninske osnove.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. Pri tem navaja, da je pri odmeri pokojnine potrebno upoštevati 2. odstavek 41. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1). Nadomestilo za čas brezposelnosti naj se upošteva kot socialna pravica. Pri tem se tožnica očitno sklicuje na komentar omenjenega člena v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem in podzakonskimi akti (Gospodarski vestnik, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana, 2000). Tožnica poudarja, da se v primeru prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti v pokojninsko osnovo ne štejejo prejeti zneski ampak valorizirana plača oz. osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila. Tožnica nadalje navaja, da se ne strinja z odmero pokojnine po 22. členu ZPIZ-1. Pri presoji je potrebno izhajati iz mednarodnih predpisov, ki urejajo varstvo starejših delavcev ter brezposelnih starejših oseb. Tožnica nadalje navaja, da je bila od 22. 9. 1994 do upokojitve težje zaposljiva starejša oseba in je 1. 4. 2001 dopolnila 50 let starosti. V tem primeru bi bilo potrebno uporabiti vse usmeritve socialne zaščite starejših delavcev. Upoštevati bi bilo potrebno tudi dejstvo, da se od bruto plače plačuje prispevek za zaposlovanje za primer brezposelnosti v višini 0,14 %. Na podlagi tega je tožnica pridobila pravico do nadomestila kot brezposelna oseba, kar je enako zdravstvenemu, porodniškemu in starševskemu nadomestilu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da teče ločen postopek pred sodiščem za priznanje pokojninske dobe za čas od 12. 3. 1968 do 13. 6. 1969 in 1. 1. 1970 do 30. 11. 1970 pod opr. št. Ps 2425/2005. Ker bo odločitev o pokojninski dobi vplivala na odločitev o odmeri pokojnine tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi tudi iz tega razloga in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP).

Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca opr. št. ... z dne 29. 7. 2005 v zvezi s prvostopenjskima odločbama opr. št. ... z dne 15. 3. 2004 in z dne 21. 5. 2004. Toženec je tožnici priznal pravico do predčasne pokojnine v znesku 87.773,25 SIT na mesec od 1. 4. 2004 dalje. Iz obrazložitve omenjene odločbe je razvidno, da je tožnica dne 31. 3. 2004 dopolnila starost 53 let ter je imela skupno 33 let 9 mesecev in 12 dni pokojninske dobe. V obdobju od 29. 12. 1999 do 31. 1. 2000 je bila kot brezposelna oseba obvezno zavarovana po 17. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ). Pri odločitvi je toženec upošteval 396. člen ZPIZ-1 v zvezi s 40. členom ZPIZ. V predmetni zadevi je sporen izračun pokojninske osnove.

ZPIZ-1 v 396. členu v okviru prehodnih določb omogoča tudi uveljavitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po prejšnjih predpisih. Zavarovanec mora izpolnjevati tako pogoje, določene v navedenem členu, kot tudi pogoje za priznanje pravice po določbah ZPIZ. V predmetni zadevi izpolnjevanje pogojev ni sporno, zato je bila tožnici tudi priznana pravica do predčasne pokojnine od 1. 4. 2004 dalje. Pri izračunu pokojninske osnove pa je potrebno izhajati iz določb ZPIZ-1, kajti omenjeni zakon glede navedenega ne odkazuje na uporabo starega zakona, torej ZPIZ. Izračun pokojninske osnove od izplačanih plač očitno tudi ni sporen, sporno je zgolj vprašanje vštevnosti nadomestila za primer brezposelnosti. Omenjeno je urejeno v 41. členu ZPIZ-1. Tako je v 1. alineji 1. odstavka določeno, da se za izračun pokojninske osnove štejejo tudi nadomestila plače, izplačane po predpisih o delovnih razmerjih in predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, razen nadomestil plače po predpisih o delovnih razmerjih za delavce, katerih delo ni več potrebno iz operativnih razlogov. V 2. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju in predpisih o delovnih razmerjih, po predpisih o starševskem dopustu oz. po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti, o delovnih razmerjih za delavce, katerih delo ni več potrebno, ali nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije iz 1. odstavka 89. člena tega zakona, se za čas prejemanja nadomestila za izračun pokojninske osnove upošteva plača oz. osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.

Toženec je pri izračunu pokojninske osnove za obdobja, ko je tožnica prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti očitno upošteval izplačane zneske teh nadomestil, medtem ko se tožnica zavzema, da bi moral pri izračunu pokojninske osnove uporabiti 2. odstavek 41. člena in upoštevati plačo oz. osnovo, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pred njim pa tudi že toženec glede upoštevanja nadomestil pravilno uporabil materialno pravo. Tako je v 1. alineji 1. odstavka 41. člena med drugim določeno, da se za izračun pokojninske osnove štejejo tudi nadomestila izplačana po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 in nasl., v nadaljevanju: ZZZPB) v 17. členu med drugim določa, da je ena od pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti tudi denarno nadomestilo. Pogoji za pridobitev pravice so določeni v 18. členu istega zakona. Zakon določa tudi osnovo za denarno nadomestilo, višino tega nadomestila in tudi čas prejemanja nadomestila. Za izračun pokojninske osnove se torej upoštevajo izplačani zneski nadomestil.

Drugi odstavek 41. člena ZPIZ-1, na katerega se sklicuje tožnica, govori o nadomestilih plače za čas začasne zadržanosti z dela, med drugim tudi po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti. Drugi odstavek se torej nanaša na začasna nadomestila in le v primeru, ko gre za začasno nadomestilo se za izračun pokojninske osnove upošteva plača oz. osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila. Do takega zaključka se pride z ustreznimi razlagalnimi metodami tako z gramatikalno in jezikovno razlago kot tudi z teleološko in sistematično razlago zakona. Zakon očitno loči začasna nadomestila, ki se izplačujejo le krajši čas in v takem primeru je tudi način upoštevanja tako izplačanih zneskov nadomestil drugačen, kot pa v primeru, ko gre za izplačilo denarnih nadomestil po 1. alineji 1. odstavka, torej nadomestil izplačanih po predpisih o delovnih razmerjih in predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Že sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da lahko pride v času, ko zavarovanec prejema nadomestilo za primer brezposelnosti do nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov in v takem primeru, skladno z 6. alinejo 1. odstavka 33. člena ZZZPB pravica do denarnega nadomestila miruje. V tem času zavarovanec prejema nadomestilo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Bistveno enako kot sedaj veljavni zakon (ZPIZ-1) je tudi prej veljavni zakon (ZPIZ) glede izračuna pokojninske osnove urejal, da se za izračun pokojninske osnove upoštevajo nadomestila plače izplačane po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. V primeru, ko so zavarovanci prejemali nadomestilo plače po predpisih o zdravstvenem zavarovanju in otroškem varstvu, nadomestilo plače za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo oz. zaposlitev in za čas poklicne rehabilitacije ter nadomestilo plače po predpisih o delovnih razmerjih za delavce, katerih delo ni bilo več potrebno, pa se je za čas prejemanja teh nadomestil za izračun pokojninske osnove upoštevala plača oz. osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.

Sklicevanje tožnice na mednarodne predpise, ki med drugim urejajo tudi zaščito starejših delavcev oz. brezposelnih oseb, pa na rešitev zadeve nima nobenega vpliva. Potrebno je namreč ločiti postopek priznanja same pravice od izračuna pokojninske osnove. Glede priznanja pravice je novi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) v prehodnih določbah omogočil določeni kategoriji zavarovancev, da se upokoji po določbah prej veljavnega zakona (ZPIZ), to pa iz razloga, da se tem zavarovancem po sprejetju novega zakona ne bi poslabšali pogoji za priznanje pravice do pokojnine. Glede izračuna pokojninske osnove pa je v obeh prej citiranih zakonih določeno, da se za izračun pokojninske osnove štejejo nadomestila plače, izplačane po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (1. alineja 41. člena ZPIZ-1 oz. 1. alineja 1. odstavka 45. člena ZPIZ), kar pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moral toženec pri izračunu pokojninske osnove za čas, ko je tožnica prejemala denarno nadomestilo po ZZZPB, upoštevati plačo oz. osnovo, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.

Glede pritožbenih navedb, da tožnica v drugem sporu pred sodiščem uveljavlja tudi priznanje pokojninske dobe in da bi omenjena rešitev vplivala tudi na rešitev v predmetnem sporu, pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre za dve samostojni zadevi, ki jih je tudi sodišče prve stopnje obravnavalo ločeno. V tem primeru pritožbeno sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi zgolj ob dejstvu, da je v teku še en postopek pred sodiščem, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 347/2015
• VDSS sodba Psp 268/2012
• Sodba VIII Ips 357/2008