VDSS sodba Psp 223/2007

Jedro

Tožnik z zahtevo za ponovni izračun starostne pokojnine uveljavlja ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju plač za čas zaposlitve v letih 1991 in 1992, vključno z neizplačanimi razlikami plač, priznanih v delovnem sporu. Ker v ZPIZ-1 ni pravne podlage za ponoven izračun starostne pokojnine na podlagi naknadno izplačane ali ugotovljene plače, je tožena stranka njegovo zahtevo utemeljeno zavrnila. V pravnomočno odločbo, s katero je bila priznana in odmerjena starostna pokojnina, je mogoče poseči samo z izrednimi pravnimi sredstvi po ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 27.9.2005 (1. tč. izreka sodbe); da toženec izda v roku 30 dni novo upravno odločbo tako, da se bo pri odločanju o zahtevku za ponovno odmero pokojnino upoštevalo tudi obdobje od 1.1.1991 do 30.6.1993, kot tudi osebne dohodke dosežene v tem času (2. tč. izreka sodbe) in da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 15 dneh (3. tč. izreka sodbe). Obenem je sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo vlaga po pooblaščencu pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da sodišče druge stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da z odločbo toženca z dne 20.9.1995 ni bilo z učinkom res iudicata odločeno o tem, da se v pokojninsko osnovo ne vštevajo plače, prejete v obdobju od 1.1.1991 do 10.6.1993. Skladno z določbo 4. odstavka 180. člena ZPIZ-1 in stališčem Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 78/2002 velja, da zavarovancu pripada pravica do nove odmere pokojnine od prvega dne po vložitvi zahteve za ponovno odmero pokojnine in največ za šest mesecev nazaj, in sicer ne glede na to, ali je bilo o zahtevi za ponovno odmero pokojnine že kdaj odločeno ali ne. Tožnik ima zato tudi pravico, da na podlagi zahteve za ponovni izračun starostne pokojnine z dne 10.11.2004 uveljavlja ponovno odmero pokojnine za čas od 10.5.2004 dalje. Poleg tega pa se učinek res iudicata lahko veže le na določen dejanski stan, ki obstaja v času izdaje odločbe. Po izdaji pravnomočne odločbe z dne 20.9.1995 je namreč prišlo do spremembe dejanskega stanja, ker so bile tožniku v delovnem sporu za obdobje od aprila 1991 do decembra 1992 prisojene bruto razlike v plačah. Ker toženec ni pripravil novega izračuna pokojninske osnove ob upoštevanju naknadno izplačanih plač, je sodišče prve stopnje odločilo tudi v nasprotju z dokaznim sklepom, sprejetem na naroku dne 25.10.2006, opustitve izvedbe navedenega dokaza pa ni utemeljilo. Graja tudi dejanske zaključke sodišča prve stopnje in meni, da je bilo dejansko stanje zadeve nepopolno in zmotno ugotovljeno. Tako je po mnenju tožnika zmoten zaključek, da naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi dokupa pokojninske dobe za presežne delavce. Tožnik je sicer izpolnil pogoje za starostno upokojitev z 31.12.1991, vendar mu je delovno razmerje prenehalo z 10.6.1993, in je torej šele z 11.6.1993 pridobil pravico do starostne pokojnine. S tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja, da je tožnik pridobil pravico do pokojnine že 31.12.1991, ne loči med izpolnitvijo pogojev za starostno pokojnino in pridobitvijo pravice do pokojnine. Razen tega pa se sodišče prve stopnje v zvezi z izpolnitvijo pogojev neutemeljeno sklicuje na 21. člen ZTPDR, ki je bil razveljavljen. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati določbo 101. člena ZDR, po kateri je bilo nadaljevanje dela po izpolnitvi pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, dovoljeno, kolikor se je s tem strinjal delodajalec. Zatrjuje, da iz izpodbijane sodbe dejansko izhaja, da tožnik po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev ne bi smel biti več v delovnem razmerju, kar pa iz veljavnih materialnih predpisov ne izhaja. Ker je tožniku prenehalo delovno razmerje 10.6.1993, je zadnje leto dela pred letom, v katerem je tožnik pridobil pravico do starostne pokojnine, leto 1992, ne pa 1990. Tožnik, ki se je po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev ponovno zaposlil, je upravičen do nove odmere pokojnine tudi glede na določbo 4. odstavka 180. člena ZPIZ-1, in sicer z upoštevanjem let 1991 in 1992, sodbe Delovnega sodišča opr. št. Pd 199/2000 z dne 6.7.2004, pa tudi dejstva, da je na podlagi ponovnega zavarovanja po 31.12.1991 izpolnil 42 let pokojninske dobe in mu pripada povečanje pokojnine v višini 2,6 % pokojninske osnove. Tožnik, ki je na dokup zavarovalne dobe pristal zgolj pod pogojem, da se mu upoštevajo plače v letih 1991, 1992 in 1993, je bil prikrajšan, na strani toženca pa je prišlo do neupravičene obogatitve, saj so mu bili za ves čas obveznega zavarovanja plačani tudi prispevki. Priglaša še pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno razsodilo. Postopkovnih določb, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZPP), sodišče prve stopnje ni kršilo.

Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je tožnik, ki je bil v letu 1991 opredeljen kot trajni presežek, dne 8.11.1991 uveljavljal dokup pokojninske dobe za uveljavitev pravice do starostne pokojnine. S sklepom št. ... z dne 18.11.1991 je bilo tožniku priznana pravica do dokupa pokojninske dobe, in sicer 4 let 9 mesecev in 4 dni, za uveljavitev pravice do starostne pokojnine, določen pa je bil tudi prispevek za dokup zavarovalne dobe, izračunan na podlagi Sklepa o obsegu in načinu plačila prispevkov za odkup zavarovalne dobe za delavce, katerih delo ni več potrebno (Ur. l. RS, št. 18/90 in 19/1991 – v nadaljevanju: Sklep), odmerjeni prispevek pa je bil v predpisanem roku tudi plačan. Z odločbo toženca št. ... je bilo nato 9.7.1993 tožniku, ki mu je delovno razmerje prenehalo 10.6.1993, priznana in odmerjena starostna pokojnina od 11.6.1993 dalje. Ob upoštevanju tožnikove starosti 56 let in 40 let pokojninske dobe, torej z vštetjem dokupljene pokojninske dobe, je bila tožniku starostna pokojnina odmerjena v znesku 40.882,58 SIT oziroma od 85 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi 10-letnega povprečja plač oz. osnove zavarovanja, pri čemer se je za zadnje koledarsko leto štelo leto 1990. Oba navedena akta toženca (sklep o dokupu pokojninske dobe in odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine) sta postala formalno in materialno pravnomočna. Tožnik namreč prvostopenjskih odločb toženca ni izpodbijal, niti ni uveljavljal sodnega varstva. Navedeno pomeni, da je o pokojninski osnovi, s tem pa tudi tudi o pokojnini, toženec nedvomno odločil z učinkom pravnomočnosti.

Nadalje iz listinske dokumentacije v upravnem spisu tudi izhaja, da je bila z odločbo ... z dne 20.9.1995 zavrnjena tožnikova zahteva za vštetje osebnega dohodka iz leta 1991 in 1992 v pokojninsko osnovo oziroma predlog za obnovo postopka v zvezi z odločbo toženca z dne 18.5.1994. Ker tožnik zoper citirano dokončno odločbo ni uporabil sodnega varstva in to ne glede na razlog, zakaj tožba ni bila vložena, je treba pritrditi pritožbenim navedbam, da ni mogoče govoriti o pravnomočno razsojeni zadevi oziroma res iudicata. Vendar pa je citirana odločba z dne 20.9.1995 o zavrnitvi predloga za obnovo postopka, s katerim je tožnik zahteval vštetje plač v letih 1991 in 1992 v predsodnem postopku postala formalno pravnomočna.

V obravnavanem sporu je tožnik v vlogi z dne 22.11.2004 zahteval, da se starostna pokojnina ponovno odmeri ob upoštevanju plač za čas zaposlitve v letih 1991 in 1992, vključno z neizplačanimi razlikami plač po sodbi Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 199/2000 z dne 6.7.2004, ki je po navedbah tožnika postala pravnomočna v januarju 2005. Izpodbijana zavrnilna odločba toženca z dne 27.9.2005, katere pravilnost in zakonitost se glede na določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presoja v tem sporu, je bila izdana na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki nima izrecne pravne podlage za vštetje naknadno izplačanih plač ali ugotovljenih plač, ki bi se v skladu z zakonom upoštevala pri izračunu pokojninske osnove, tako kot je bilo uveljavljeno v prejšnji ureditvi pokojninskega in invalidskega zavarovanja po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 do 54/98 – v nadaljevanju: ZPIZ/92). ZPIZ/92 je namreč v 3. odstavku 185. člena določal, da se naknadno izplačana ali ugotovljena plača, ki se v skladu s tem zakonom upošteva za izračun pokojninske osnove, lahko uživalcu pokojnine upošteva za novo odmero že uveljavljene pokojnine, medtem ko ZPIZ-1 instituta ponovne odmere že uveljavljene pokojnine zaradi naknadno izplačane ali ugotovljene plače, ne pozna več. V 180. členu ZPIZ-1 ohranja le uveljavljanje ponovne odmere pokojnine v primeru reaktivacije zavarovanca v obdobju po pričetku veljavnosti ZPIZ-1 in v primeru naknadno priznane pokojninske dobe, ne pa v primeru naknadno ugotovljene plače. ZPIZ-1 ne pozna niti t.i. neprave obnove, ki je bila urejena v določbi 270. člena ZPIZ/92, po kateri se je lahko dokončna odločba, izdana v postopku uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, na zahtevo zavarovanca v zakonsko določenih primerih razveljavila ali spremenila. ZPIZ-1 v 12. in 249. členu pri odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja napotuje le na uporabo določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZUP). Slednji v 1. odstavku 225. člena določa, da se odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oz. so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna. Pravnomočno odločbo pa je po 4. odstavku omenjenega člena mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom.

Odločba tožene stranke št. ... z dne 20.9.1995, s katero je bil zavrnjen predlog za obnovo postopka, v katerem je tožnik zahteval vštetje osebnega dohodka za leto 1991 in 1992, je zaradi zavrnitve pritožbe, postala dokončna. Ker pa tožnik zoper njo ni uveljavljal sodnega varstva, je postala tudi formalno pravnomočna. Upoštevaje citirano določbo 4. odstavka 125. člena ZUP bi bilo takšno odločbo odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le s t.i. izrednimi pravnimi sredstvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnikovo „prošnjo za ponovni izračun starostne pokojnine“ in tudi glede na kasnejše navedbe toženec pravilno obravnaval kot zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 199/2000 z dne 6.7.2004, s katero je bilo tožnikovemu delodajalcu naloženo plačilo bruto razlik v plačah za obdobje od aprila 1991 do decembra 1992. Pravna podlaga zahtevka za ponoven izračun starostne pokojnine na podlagi naknadno ugotovljene plače pa v določbi 1. odstavka 180. člena ZPIZ-1 ni podana. V tej zvezi je neutemeljeno in neupoštevno sklicevanje pritožbe na določbo 4. odstavka 180. člena ZPIZ-1, saj se ta nanaša na pravico do pokojnine, odmerjene po 1. - 3. odstavku 180. člena ZPIZ-1, za kar pa v konkretni zadevi ne gre. Prav tako je neupoštevno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 78/2002, ki se nanaša na drugačno dejansko in pravno situacijo – ponovno odmero starostne pokojnine zaradi naknadno priznanega obdobja po določbah ZPIZ/92.

Tudi pritožbeni očitek, da je sodišče odločilo v nasprotju z dokaznim sklepom, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu na glavni obravnavi dne 25.10.2006 (list. št. 23) tožencu po uradni dolžnosti sicer naložilo, da naredi nov izračun pokojninske osnove tako, da upošteva najugodnejših zaporednih 10 let (1983-1992) za tožnika, ob upoštevanju naknadno izplačanih plač po sodbi delovnega sodišča. Po prejemu pripravljalne vloge z dodatnimi pojasnili tožene stranke, je izvedbo tega dokaza prvostopenjsko sodišče opustilo. Za takšno postopanje je imelo podlago v 4. odstavku 287. člena ZPP, saj gre za sklepanje v okviru procesnega vodstva, zaradi česar sodišče ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep in ima torej zakonsko možnost, da glede na navedbe stranke oz. nastalo procesno situacijo ne nadaljuje z izvajanjem dokazov.

Pritožbeno sodišče glede na navedbe o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, še pojasnjuje, da je bilo tožniku z že citiranim pravnomočnim sklepom o dokupu pokojninske dobe z dne 18.11.1991 priznana pravica do dokupa še 4 let 9 mesecev in 4 dni zavarovalne dobe, tožnik pa je šele po izdaji odločbe podal pisno izjavo o umiku zahtevka za dokup dobe, zato je tožena stranka oz. njen pravni prednik ni mogel upoštevati. Dokup pokojninske dobe je omogočala določba 16. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 5/91). Ta je v 1. odstavku določal, da se do sprejema novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju lahko delodajalec v skladu s programom razreševanja presežkov delavcev, dokupi zavarovalno delavcem, ki jim do izpolnitve pogojev za upokojitev manjka največ do 5 let zavarovalne dobe, v 3. odstavku pa je pooblastil pravnega prednika toženca, da določi obseg in način plačila prispevkov za dokup zavarovalne dobe. Na tej podlagi je bil sprejet že citirani Sklep, s katerim je bil določen način izračuna prispevkov za dokupljena leta. Po 3. odstavku V. tč. Sklepa se je pri izračunu pokojnine, kot zadnje leto dela, štelo zadnje koledarsko leto pred vložitvijo zahteve za dokup, v katerem je imel zavarovanec vsaj 6 mesecev zavarovanja. Dokup zavarovane dobe, ki je bil opravljen na podlagi tožnikove zahtevka v letu 1991, tako ni vplival le na izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ki je zavarovanec, če manjkajoče dobe ne bi odkupil, sploh ne bi imel, temveč je z določitvijo kriterijev za izračun pokojninske osnove, od katerega se je odmerila pokojnina, vplival tudi na njeno višino. Z dokupom pokojninske dobe je tožnik na dan 30.12.1991 dosegel pokojninsko dobo 40 let in s tem izpolnil pogoj za priznanje pravice do starostne pokojnine po tedaj veljavnem 21. členu Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami). Starostna pokojnina za doseženo pokojninsko dobo 40 let pa je bila odmerjena v maksimalni višini 85 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi deset letnega povprečja plač (od 1981 do 1990) v višini 40.882,58 SIT (odločba z dne 9.7.1993 v prilogi A/3). Tožniku je bila na ta način po predpisih, veljavnih v času odmere pokojnine, starostna pokojnina (po prenehanju obveznega zavarovanja dne 10.6.1993) odmerjena v najvišjem možnem odstotku. Tudi po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev na podlagi dokupa pokojninske dobe, je tožnik lahko nadaljeval z delom, vendar se mu plače, prejete v letih 1991 in 1992, iz navedenih razlogov niso mogle upoštevati pri izračunu pokojninske osnove.

Za predmetni spor so pravno irelevantne pritožbene navedbe glede neupravičene obogatitve toženca. V konkretni zadevi je zahtevek tožnika uveljavljal ponoven izračun starostne pokojnine, ne pa povračila prispevkov iz naslova pokojninskega zavarovanja, kar je lahko predmet novega odločanja pri tožencu. Pritožbeno sodišče je zato glede na vse obrazloženo pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in z drugačnimi materialnopravnimi razlogi potrdilo sodbo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Posledica zavrnitve pritožbe je na podlagi 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP sklep pritožbenega sodišča, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 230/2008
• VDSS sodba Psp 237/2013
• VDSS sodba Psp 249/2016