<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 196/2008

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2008:PSP.196.2008
Evidenčna številka:VDS0006009
Datum odločbe:03.07.2008
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:starostna pokojnina - pokojninska doba - gostota pokojninske dobe

Jedro

Ker za vštetje pokojninske dobe, dosežene na območju nekdanje SFRJ, v zavarovalno dobo po določbah ZPIZ/92 ni zakonite podlage, tožnik ne izpolnjuje pogoja gostote pokojninske dobe v zadnjih 10 letih pred vložitvijo zahtevka za priznanje pravice do pokojnine po 2. odstavku 254. člena ZPIZ/92.

Določbe MSVN ne morejo predstavljati pravne podlage za odločitev o konkretni zahtevi za priznanje pravice do pokojnine, saj niso dovolj konkretizirane, ampak predstavljajo le podlago za sprejem dvostranskih sporazumov, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic. Med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo do sklenitve takega sporazuma še ni prišlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženke z dne 1. 2. 2005 in z dne 15. 10. 2004 ter, da se mu prizna pravica do starostne pokojnine in, da mu je toženka dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svoji pooblaščenki vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Pravno razlogovanje toženke v izpodbijanih odločbah, kakor tudi prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi ni v skladu z navedenim Sporazumom o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS, 71/02 - Mednarodne pogodbe št. 20 – v nadaljevanju: MSVN), kakor tudi ne z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ-1) in ne z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ). Tožnik je državljan Republike Slovenije in po določbi člena 2 MSVN priloge „E“ je država Slovenija prevzela odgovornost za dokončno ureditev tožnikove pravice do starostne pokojnine. Tožnik je bil diplomatski predstavnik SFRJ v posameznih državah, uslužbenec SFRJ, kar pomeni tudi Republike Slovenije in skladno z določbo 2. člena navedene priloge je podana pravna podlaga za pozitivno odločitev o tožnikovem zahtevku, saj vsaka država po tem določilu prevzame odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani. Tako je nesmiselno sklicevanje toženke in sodišča na določbo člena 7 MSVN in povezovanje te določbe s 3. členom MSVN in nespremenljiva je tudi trditev v izpodbijani sodbi, da se je sodna praksa že izrekla, da določbe MSVN niso neposredno uporabljive, ker niso dovolj konkretizirane in ne predstavljajo podlage za sprejetje dvostranskih dogovorov, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic. Pritožnik meni, da prav MSVN nalaga država naslednicam ureditev oz. izpolnitev določb. V nasprotnem država podpisnica sporazuma krši mednarodno pravo. Republika Slovenija se ni dolžna dogovarjati z drugimi naslednicami po MSVN, saj je samostojna in suverena država in vprašanje svojih državljanov rešuje sama, torej suvereno in je tako tudi v konkretnem primeru dolžna rešiti tožnikov zahtevek in sicer tako, da se mu prizna pravica do starostne pokojnine. Sodišče prve stopnje je tudi pravnozmotno razlagalo 2. alinejo člena 455 ZPIZ-1 v povezavi s 1. odstavkom 254. člena ZPIZ. Prvi in drugi odstavek člena 254 ZPIZ se uporabljata za državljane Republike Slovenije, ki so dopolnili pokojninsko dobo na območju drugih republik nekdanje SFRJ in ta določba skupaj z 455. členom ZPIZ-1 predstavlja pravno podlago, da se tožniku podrejeno tudi iz tega naslova prizna pravica do starostne pokojnine, saj ta v celoti izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 36. člena ZPIZ-1. Sodišče je tako nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo in obstojijo v sodbi nasprotja o odločilnih dejstvih in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, s čimer je podana absolutna kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in po 2. odstavku 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pritožnik v pritožbi ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju ter pravilno uporabljenem materialnem pravu. Sodba je utemeljena s pravilnimi dejanskimi ter pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati le še naslednje.

Uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Za pridobitev pravice do starostne pokojnine morajo biti izpolnjeni v 36. členu ZPIZ-1 določeni minimalni pogoji za pridobitev pravic do starostne pokojnine. Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če dopolni 40 let pokojninske dobe (moški) oz. 38 let pokojninske dobe (ženske). Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let (moški) oz. 61 let (ženske), če dopolni 20 let pokojninske dobe. Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65 let (moški) oz. 63 let (ženske), če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe. Upoštevajoč 455. člen ZPIZ-1 se kljub uveljavitvi ZPIZ-1, ki je začel veljati 1. 1. 2000, še vedno uporabljajo nekatere določbe starega zakona in sicer 1. in 2. odstavek 254. člena ZPIZ in sicer za državljane Republike Slovenije, ki so dopolnili pokojninsko dobo na območju drugih republik nekdanje SFRJ, do sklenitve mednarodnih sporazumov o socialnem zavarovanju z državami, nastalimi na območju nekdanje SFRJ. V skladu s 1. odstavkom 254. člena ZPIZ lahko pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavi pri toženi stranki oseba, ki je bila pri njej nazadnje zavarovana in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb. Iz 2. odstavka istega člena izhaja, da oseba iz 1. odstavka pridobi pravico do starostne pokojnine pri zavodu, če je z zavarovalno dobo pri zavodu izpolnila priznanje pravice po tem zakonu, ali v zadnjih 10 letih pred vložitvijo zahtevka za priznanje pravice do pokojnine dopolnila v zavarovanju pri zavodu najmanj 80 mesecev zavarovalne dobe ali v zadnjih 5 letih najmanj 40 mesecev zavarovalne dobe. To pomeni, da lahko pravico do pokojnine pri zavodu uveljavlja le oseba, ki je bila pri zavodu nazadnje zavarovana in, ki je izpolnila določene gostoto pokojninske dobe v zadnjih 10 letih pred vložitvijo zahtevka za priznanje pravice do pokojnine. V 6. odstavku 254. člena je izrecno predpisano, da se pokojninska doba in plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravice ugotavljajo po določbah tega zakona. Z novelo ZPIZ (Ur. l. RS, št. 7/96) je bilo črtano besedilo iz osnovnega zakona: „ne glede na to, kje so bili doseženi.“ Pogoj iz 254. člena ZPIZ, ki se nanaša na okoliščine in lastnosti stranke, ki morajo biti podane, da je odločanje o njeni zahtevi dopustno, so tako imenovane procesne predpostavke. od njihovega obstoja ali neobstoja je odvisen začetek postopka pri zavodu. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik sicer državljan RS, vendar pri toženi stranki nima nobenega obdobja zavarovalne dobe. To tudi ni sporno. Sporno je eventualno materialno pravna presoja, ali je pokojninsko dobo 46 let 7 mesecev in 14 dni, ki jo je dopolnil tožnik od leta 1966 do 1991 kot uslužbenec SFRJ upoštevati po določbi 2. alineje 1. odstavka 202. člena v zvezi z 2. odstavkom 254. člena ZPIZ kot zavarovalno dobo prebito pri tem zavodu. Po tem določilu obsega pokojninska doba, na podlagi katere se pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja poleg obdobij zavarovanja, ki se štejejo po določbah tega zakona v zavarovalno dobo, tudi obdobje do uveljavitve zakona, ki se vštevajo v pokojninsko dobo po predpisih do 31. 3. 1992, razen, če ni s tem zakonom ali mednarodnimi sporazumi drugače določeno. ZPIZ v naslednjih treh poglavjih iz 6. dela, kamor je umeščena splošna določba 202. člena, določa, katera so ta obdobja. Po določbi 203. člena se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga zavarovanec prebije po dopolnjenem 15 letu starosti v obveznem in prostovoljnem zavarovanju. V zavarovalno dobo se všteva čas, prebit v obveznem zavarovanju s polnim delovnim časom, pa tudi z nepolnim delovnim časom (1. odstavek 204. člena). Zakon v 2. odstavku 204. člena taksativno našteva primere, v katerih se delo s skrajšanim delovnim časom šteje kot delo s polnim delovnim časom. V zavarovalno dobo se vštevajo tudi obdobja, prebita v zavarovanju, ko oseba dejansko ni bila na delu (205. člen) npr. bolniški stalež, porodniški dopust, poklicna rehabilitacija itd., prejemala pa je nadomestilo plače. V 206. členu je določeno, da se v zavarovalno všteva tudi čas, ki ga je zavarovanec prebil na strokovnem izpopolnjevanju ali specializaciji ter čas, ko oseba vključena v program aktivne politike zaposlovanje. Pogoj za vštevnost tega obdobja pa je plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, katerega osnovo določa zakon v 234. členu. Pod enakimi pogoji, torej ob plačilu prispevkov se v zavarovalno dobo všteva tudi čas na neplačanem izrednem dopustu, čas prebit na prestajanje zaporne kazni, ki ni daljša od 30 dni, čas prebit v priporu, če ta ni vštet v zaporno kazen in čas v katerem je bil delavec odstranjen z dela iz organizacije (207. člen). Zakon ohranja možnost štetja določenih obdobij dela, ki je posebno težko in zdravju škodljivo oz. ga po določeni starosti ni mogoče uspešno poklicno opravljati s povečanjem. Stopnja povečanja zavarovalne dobe je odvisna od teže in škodljivosti dela oz. narave dela in ne sme znašati največ 50 % (208. člen). Drugih obdobij, ki se vštevajo v pokojninsko dobo za pridobivanje in uveljavljanje pravic ZPIZ ne pozna, zato je pravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da za vštetje pokojninske dobe, dosežene na območju nekdanje SFRJ v zavarovalno dobo, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah ZPIZ, ni zakonite podlage. To pa pomeni, da tožnik za priznanje pravice do starostne pokojnine ne izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 254. člena v zvezi z 39. členom ZPIZ.

Glede uporabe MSVN kot pravne podlage je potrebno upoštevati, da je ta pričel veljati 2. 6. 2004 skladno z določbo 1. odstavka 12. člena, to je 30 dan po deponiranju 5. listine o ratifikaciji. Določbe MSVN tudi po stališču pritožbenega sodišča niso neposredno uporabljive, saj niso dovolj konkretizirane in torej predstavljajo le podlago za sprejetje dvostranskih dogovorov, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic. Med Republiko Slovenijo in sedanjo Republiko Srbijo pa do sklenitve takega sporazuma še ni prišlo. Iz listin v upravnem spisu je razvidno, da je tožnik pridobil pravico do starostne pokojnine v Republiki Srbiji, na podlagi 46 let 7 mesecev in 14 dni pokojninske dobe, na podlagi odločbe Republike Srbije št. ... z dne 20. 5. 1992, s katero mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine od 31. 5. 1992 in je tako z uveljavitvijo pravice do te pokojnine tudi že izrabil svojo pravico do izbire pokojnine.

Glede na vse navedeno je bilo potrebno na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik, ki v pritožbi ni uspel, krije sam stroške pritožbenega postopka, kar je v skladu s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom ZPP.


Zveza:

ZPIZ/92 člen 202, 202/1, 202/1-2, 203, 204, 204/1, 204/2, 205, 206, 207, 208, 254, 254/1, 254/2, 254/6. ZPIZ-1 člen 36, 455. MSVN člen 12, 12/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.01.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxMjEw