VDSS sodba Psp 88/2008

Jedro

Ker je tožnik pridobil državljanstvo z naturalizacijo, mu je bila pravica do starostne pokojnine pravilno priznana od dne izpolnitve pogojev, to je od dne pridobitve državljanstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo II. točko izreka dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 20. 10. 2005, s katero je bil zavržen tožnikov zahtevek za izplačilo obresti. V preostalem je tožbeni zahtevek, da se omenjena dokončna odločba v delu, ki ga ni odpravilo, v zvezi s prvostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 11.5.2005 o zavrnitvi pravice do starostne pokojnine po 4. odstavku 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami - ZPIZVZ) za nazaj, od 1. 5. 1992 dalje, zavrnilo.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in smiselno zahteval, da sodišče druge stopnje s spremembo izpodbijane sodbe tožbenemu zahtevku ugodi in mu pravico do starostne pokojnine prizna tudi za nazaj, od izpolnitve pogojev 1. 5. 1992 dalje. V pritožbi povzema besedilo revizije, ki jo je vložil zoper pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 281/2006 z dne 22. 2. 2007. Dokončna odločba tožene stranke je nezakonita, ker mu pokojnine ne priznava od 18. 10. 1991, ko je izpolnil pogoje, te pravice mu ne priznava niti za čas do 25. 10. 1992, ko je bil po 13. členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 1/91 – UZITUL) izenačen v pravicah s slovenskimi državljani. Omenjenega dne je potekel dvomesečni rok po vročitvi dokončne upravne odločbe o zavrnitvi zahteve za sprejem v državljanstvo in s tem tudi čas izenačenosti v pravicah z državljani Republike Slovenije. Pokojnina mu je bila nezakonito odmerjena po 7. členu ZPIZVZ, namesto po 6. členu, saj je bil upokojen z odločbo pristojnega vojaškega organa. V nadaljevanju tožnik navaja nepravilnosti v postopku pri sodišču prve stopnje, ki z obravnavano zadevo nimajo nobene zveze, ker se nanašajo na drug postopek. Trdi, da je nezakonito sklepanje, da državljani Republike Slovenije pravico do pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ lahko pridobijo šele z dnem, ko so postali državljani. Takšna določba, če jo tako razlaga tudi sodišče, je v nasprotju z evropsko Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in bi sodišče moralo pričeti postopek za njeno presojo pri Ustavnem sodišču RS. Nesporno je, da je glede pravice do pokojnine, kasnejši pridobitelj državljanstva po 40. členu Zakona o državljanstvu RS, državljan že ves čas od osamosvojitve Slovenije. To velja tudi za državljane, ki so ta status pridobili na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 96/2002 – ZDRS-Č). S tem, ko je bilo tožniku priznano državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č, je bilo s tem priznano, da je tožnik dejansko neprekinjeno živel v Sloveniji in je s tem izpolnil tudi pogoje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu ZDRS. V kolikor je sodišče drugačnega mnenja, bi bilo potrebno pri Ustavnem sodišču RS sprožiti postopek za presojo ustavnosti interpretacije 19. člena ZDRS-Č. Ob pravilni interpretaciji materialnega prava, bi morali pravilo iz 13. člena UZITUL uporabiti tudi za pridobitelje državljanstva po 19. členu ZDRS-Č, če jim je bilo državljanstvo po 40. členu ZDRS zavrnjeno zaradi domnevno neizpolnjenega pogoja neprekinjenega življenja v Sloveniji, kasneje pa je bilo v postopku po 19. členu ZDRS-č ugotovljeno, da je bil ta pogoj izpolnjen. Stališče sodišča, da je zakonodajalec v noveli ZPIZVZ-A uredil vprašanje pravice do pokojnine za nazaj od dneva izpolnitve pogojev le za osebe, ki so bile sprejete v državljanstvo po 40. členu ZDRS, ne pa tudi 19. členu ZDRS-č, je neutemeljeno. Ker zakonodajalec tega izrecno ni uredil gre za ustavno sporno določbo in bi sodišče moralo zahtevati presojo skladnosti takšne interpretacije 19. člena ZDRS-Č pred ustavnim sodiščem. Sklicevanje sodišča na sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-2/04 je za ta socialni spor pravno nepomembno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere je sodišče druge stopnje, na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08 - ZPP) dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Tožniku je bila z dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 11. 2003, potem, ko je bil 4. 2. 2003 na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 96/02 – ZDRS-Č) s 4. 2. 2003 sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, priznana pravica do starostne pokojnine na podlagi 4. odstavka 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami – ZPIZVZ). Tožbeni zahtevek, s katerim je omenjeno dokončno odločbo izpodbijal in zahteval priznanje pravice do starostne pokojnine od 1. 5. 1992 dalje, je bil s pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 281/2006 z dne 22. 2. 2007, zavrnjen.

V predsodnem upravnem postopku, ki je bil končan z dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 10. 2005, ki jo tožnik izpodbija v tem socialnem sporu, se je skliceval na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-155/00, objavljeno v Ur. l. RS, št. 51/2004 z dne 7.5.2004, s katero je odločilo, da je 1. odstavek 15. člena ZPIZVZ v neskladju z Ustavo, ker upravičencem iz 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-1 s spremembami - ZDRS), ne ureja pravice do pridobitve pokojnine tudi za čas od izpolnitve pogojev po 18. 10 1991. Državnemu zboru je Ustavno sodišče RS naložilo, da neskladje odpravi v 9 mesecih od objave odločbe v Uradnem listu RS. Ker državni zbor do 7. 2. 2005, torej do poteka 9 mesečnega roka, nezakonitosti ni odpravil, je tožnik 15. 3. 2005 vložil ponovno zahtevo v prepričanju, da iz ugotovljene protiustavnosti ureditve izhaja njegova pravica, da se mu starostna pokojnina prizna tudi za nazaj.

Za takšno tožnikovo zahtevo ni pravne podlage in je njegovo stališče zmotno. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je imel tožnik stalno prebivališče v Republiki Sloveniji prijavljeno od 22. 9. 1977 do 7. 6. 1999, ko mu je bilo vročeno dovoljenje za stalno prebivanje tujca na podlagi Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91-I s spremembami). Predložil je odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 21. 1. 2003, iz katere izhaja, da je bil po 19. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu Republike Slovenije, v zvezi s 1. odstavkom 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, sprejet v državljanstvo. Ker gre za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, kar izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-1-2/04 (Ustavno sodišče je ugotovilo, da je namen 19. čl. ZDRS-Č olajšati naturalizacijske postopke vsem osebam, ki so imele na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v RS in so od tega dne v RS neprekinjeno živele) je postal državljan Republike Slovenije z dnem, ko mu je bila odločba o sprejemu v državljanstvo vročena, to je s 4. 2. 2003. Pred tem datumom tožnik ni bil državljan Republike Slovenije, zato mu po omenjenem 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ pravice do pokojnine ni mogoče priznati. Izvršujoč zahtevo Ustavnega sodišča RS v odločbi opr. št. U-1-155/00, je Državni zbor RS, po vložitvi tožbe v tem socialnem sporu, sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 118/2006 - ZPIZVZ-A), s katerim je dopolnil 15. člen ZPIZVZ tako, da je upravičencem, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu ZDRS omogočil uveljavitev pravice do pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ tudi za nazaj od dneva izpolnitve pogojev, če niso bili zavarovani, oz. od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju aktivne vojaške službe oz. zavarovanja pri zavodu, vendar največ od 18. oktobra 1991 dalje.

Tožnik ni pridobil državljanstva po 40. členu ZDRS, pač pa po 19. členu ZDRS-Č v zvezi z 10. členom ZDRS na poseben, olajšan način z naturalizacijo. Pritožbene navedbe, da bi tožena stranka pravico do pokojnine morala priznati že od 18. 10. 1991 dalje so že zato neutemeljene, ker tedaj tožnik ni izpolnjeval nobenega pogoja, poleg tega pa je bil, kot izhaja iz podatkov v upravnem spisu, do prenehanja aktivne vojaške službe s 30. 4. 1992 še v zavarovanju in mu pravica do pokojnine do tega dne tudi iz tega razloga ne gre. Po splošnih predpisih je od pričetka uporabe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83) veljalo, da je pogoj za izplačevanje pokojnine prenehanje zavarovanja (71. člen). Enako ureditev vsebujeta 1. odstavek 171. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami – ZPIZ/92) ter 2. odstavek 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – ZPIZ-1).

Neutemeljen je tudi zahtevek za priznanje pravice do pokojnine od 1. 5. 1992 do 25. 10. 1992, ko naj bi bil po njegovih trditvah skladno s 13. členom UZITUL izenačen v pravicah z državljani Republike Slovenije. Navedeni člen velja za osebe, državljane drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990 imele prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in in so oz. v RS tudi dejansko živijo. Iz listin v upravnem spisu, zapisnika, sestavljenega 16. 10. 1992 pri strokovni službi tedanje Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji ter tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. U-776/92-6 z dne 28. 1. 1993, ki jo je predložil tožnik (priloga A4 v spisu) izhaja, da tožnik po 23. decembru 1990 ni ves čas dejansko živel v Sloveniji. Dne 25. 10. 1991 je Slovenijo s svojo vojaško enoto zapustil in se vrnil šele 27. 4. 1992. Na podlagi omenjene določbe UZITUL zato zanj ne velja, da je bil do pridobitve državljanstva, ki mu sicer ni bilo podeljeno po 40. členu ZDRS, in tudi ne do izteka rokov po 81. členu Zakona o tujcih (Ur. l. RS/I, št. 1/91) v pravicah in dolžnostih izenačen z državljani Republike Slovenije. Tožnik je državljanstvo pridobil z naturalizacijo, tožena stranka mu je zato pravilno pravico do starostne pokojnine priznala od dne izpolnitve zakonskih pogojev po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ, to je od dne pridobitve državljanstva, saj za priznanje pravice za nazaj, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ne izpolnjuje zakonitih pogojev.

Po 50. čl. Ustave RS imajo državljani pravico do socialne varnosti pod pogoji, določenimi z zakonom. Država skrbi za delovanje pokojninskega zavarovanja, kar je Slovenija s sprejemom in izvrševanjem UZITUL in ZPIZVZ uresničila, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o nujnosti postopka za oceno ustavnosti. O ustavnosti 19. člena ZDRS-Č se je Ustavno sodišče RS izreklo z omenjeno odločbo opr. št. U-I-2/04, zato tudi to sodišče ugotavlja, da ni razlogov za postopanje po 156. čl. Ustave RS.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 281/2006
• Sodba VIII Ips 546/2008
• Sklep VIII Ips 234/2004