VDSS sodba Psp 47/2008

Jedro

Ker je bila tožnici v spornem obdobju priznana pravica do poklicne rehabilitacije in je bila v tem obdobju upravičena do nadomestila za čas rehabilitacije, ki se ji je izplačevalo, je tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove za obdobje poklicne rehabilitacije pravilno upoštevala plačo oziroma osnovo, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

„Tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženca, opr. št. ... z dne 24. 3. 2003 in št. ... z dne 28. 10. 2002 ter da se tožnici prizna pravica do višjega zneska invalidske pokojnine za čas od 28. 12. 2001 dalje, se zavrne.

Tožnica sama trpi svoje stroške postopka.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, da se odpravita odločbi toženca z dne 24. 3. 2003 in z dne 28. 10. 2002 (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da ima tožnica pravico do invalidske pokojnine v znesku 129.607,64 SIT na mesec od 28. 12. 2001 dalje z nadaljnjimi uskladitvami (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da že izplačane zneske invalidske pokojnine tožnici poračuna v višini, določeni v II. točki izreka izpodbijane sodbe ter ji razliko izplača v roku 8 dni, po izteku tega roka pa ji plača še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne do plačila (III. točka izreka). Nadalje je še odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti tudi stroške postopka v znesku 253,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pri tem navaja, da je sodišče v dokaznem postopku po pregledu listinske dokumentacije ter s pomočjo stalne sodne izvedenke za ekonomije in davke M.A. odločilo, da je pravilen izračun invalidske pokojnine, ki ga je opravila izvedenka v izvedenskem mnenju z dne 5. 7. 2007. Izvedenka je v pokojninsko osnovo za leto 1990 upoštevala dejansko izplačane plače in nadomestila plače z obrazložitvijo, da je tožnica v spornem obdobju delala kot invalid II. kategorije invalidnosti. Zato po mnenju izvedenke za izračun pokojninske osnove za leto 1990 ni mogoče upoštevati oskrbnine, ker je tožnica ni prejemala niti od toženca niti od delodajalca. Sodišče je na podlagi takšnega izvedenskega mnenja tožnici za izračun pokojninske osnove za leto 1990 upoštevalo dejansko izplačano plačo za štiri ure dela, od katere so bili plačani prispevki in jo po določbi 1. odstavka 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) vštelo v pokojninsko osnovo, za preostale štiri ure pa je upoštevalo nadomestilo plače po 2. odstavku 41. člena v zvezi s 397. členom ZPIZ-1. Za leto 1991 pa je sodišče za izračun pokojninske osnove upoštevalo dejansko izplačano neto plačo in dejansko izplačano neto nadomestilo plače in ne bruto zneska preračunane plače in nadomestila po navodilih Ministrstva za finance. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da znaša najugodnejša pokojninska osnova 136.557,61 SIT in ne 132.887,96 SIT, kot je to ugotovil toženec. Glede tega toženec navaja, da izpodbijana dokončna odločba temelji na preverjenih podatkih s strani pristojnega revizorja toženca z dne 13. 3. 2003. Toženec je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ves čas oporekal pomanjkljivo izdelanemu izvedenskemu mnenju in s tem v zvezi podajal tudi pripombe, ki pa jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tako je ugotovitev sodišča, da iz obračunanih osebnih dohodkov izhaja, da je tožnica v obdobju od 1. 1. 1990 do 31. 1. 1991 prejemala plačo za dejansko opravljeno delo in ne oskrbnino, nepravilen. V postopku, ki ga je izvedel toženec, je bilo namreč ugotovljeno, da je bila tožnica na poklicni rehabilitaciji v obdobju od 1. 2. 1989 do 31. 1. 1991 s priznano pravico do oskrbnine za to obdobje. Poklicna rehabilitacija je potekala v podjetju B.B., kjer se je tožnica z delom usposabljala za delovno mesto poslovnega sekretarja podjetja – operaterja. Za to obdobje je bilo tožnici odmerjeno nadomestilo plače za čas poklicne rehabilitacije z odločbo ... z dne 8. 5. 1989, ki jo je izdal delodajalec. Na podlagi te pravnomočne odločbe je prejemala oskrbnino za čas prekvalifikacije za polni delovni čas. To nadomestilo je šlo v breme toženca za obdobje od 1. 2. 1989 do 31. 1. 1991, kar je tudi razvidno iz potrdila Odseka za nakazovanje pokojnin KID z dne 11. 1. 2002, ki se nahaja v dosjeju ter tudi v dopisu z dne 5. 6. 2007, kjer so navedeni zneski izplačane in zato tudi refundirane oskrbnine za obdobje od 1. 2. 1989 do 31. 1. 1991. Delodajalec je pri tožencu vložil dva refundacijska zahtevka za tožnico in sicer prvega za obdobje od 1. 5. 1985 do 31. 1. 1989 ter od 1. 2. 1991 do prenehanja delovnega razmerja v letu 2000. Na obrazcih M-6 so bili za to obdobje prikazani zneski nadomestila plače za delo v polovičnem delovnem času, ki so šli v breme toženca. Drugi refundacijski zahtevek pa je bil vložen za povračilo oskrbnine za čas poklicne rehabilitacije za obdobje od 1. 2. 1989 do 31. 1. 1991. Mnenje sodne izvedenke, da v dosjeju ni podatkov, da je toženec izplačeval oskrbnino, je zmotno. Iz dopisa toženca št. ... z dne 5. 6. 2007, so navedeni izplačani zneski za obdobje od 1. 2. 1989 do 31. 1. 1991. V kolikor podjetje tožnici ne bi izplačevalo oskrbnine, tudi ne bi bilo upravičeno do refundacijskega zahtevka od toženca. Mnenje sodne izvedenke temelji zgolj na pregledu plačilnih listov tožnice, na katerih pa je delodajalec nepravilno izvajal obračun, kar pa po mnenju toženca ni zadosten dokaz za trditev, da tožnica dejansko ni prejemala oskrbnine. Po mnenju toženca je torej pri oblikovanju pokojninske osnove potrebno upoštevati nadomestilo oskrbnine za obdobje poklicne rehabilitacije od 1. 2. 1989 do 31. 1. 1991, skladno z 41. členom ZPIZ-1. Takšen izračun pokojninske osnove torej z upoštevanjem refundiranega nadomestila za čas poklicne rehabilitacije je izračunala tudi sodna izvedenka v dopolnilnem izvedenskem mnenju dne 5. 10. 2007 in je razviden iz točke A tega mnenja, ki pa ga sodišče ni upoštevalo. Toženec je nadalje tudi mnenja, da je neto plača za leto 1991, kot izhaja iz plačilnih listov, nepravilno upoštevana za izračun pokojninske osnove. Sodna izvedenka bi namreč za leto 1991 v pokojninsko osnovo morala upoštevati bruto plačo iz plačilnih list deljeno s količnikom 1,6223 in ne neto plačo, ki je bila dejansko obračunana na plačilnih listah. Samo za navedeno leto so bila namreč navodila za izpolnjevanje obrazcev M-4 taka, da se je morala bruto plača iz plačilnih listov deliti s količnikom 1,6223, to je s povprečno stopnjo davkov in prispevkov za leto 1991, ki jo je objavilo Ministrstvo za finance. Tako izračunani neto znesek plače se je moral vpisati na obrazce M-4 za leto 1991 kot pokojninska osnova za leto 1991. To je bilo potrebno zaradi uvedbe dohodnine v letu 1991 in drugačnega obračuna prispevkov v letu 1991 v primerjavi z letom 1990. Po mnenju toženca je torej sodba sodišča prve stopnje nepravilna, kar pomeni, da toženec ni v zamudi s plačili, s tem pa torej tudi ni podlage za izplačilo zakonskih zamudnih obresti in tudi ne za povrnitev stroškov postopka.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke in na dokumentacijo v spisu. Obrazložitev je tudi podrobno obrazložilo. Obrazci so bili pravilno izpolnjeni, kajti toženec tem obrazcem ni nasprotoval oziroma ni imel nobenega ugovora. Nepravilnosti so bile torej le v postopku na strani toženca, kar je sodišče prve stopnje tudi podrobno obrazložilo. Tožnica ni prejemala oskrbnine (nadomestila), kajti bila je na dokvalifikaciji in ne na prekvalifikaciji. Za obdobje 11 let, ki se ji je vštelo v pokojninsko osnovo, so bili tudi v celoti plačani prispevki. Tožnica zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP). Sodišče pa je zmotno presodilo listine in tudi nepravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca, opr. št. ... z dne 24. 3. 2003 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 28. 10. 2002. Z dokončno odločbo je toženec v revizijskem postopku prvostopenjsko odločbo z dne 28. 10. 2002 spremenil tako, da je odločil, da ima tožnica pravico do invalidske pokojnine v znesku 126.124,74 SIT na mesec od 28. 12. 2001 dalje. Kot to izhaja iz tožbenih navedb, je v zadevi sporna odmera invalidske pokojnine in sicer je sporno upoštevanje prejemkov za leto 1990 in za leto 1991 v pokojninsko osnovo. Toženec je pri odmeri pokojnine za obdobje od 1. 2. 1989 do 31. 1. 1991 upošteval, da je bila tedaj tožnica na poklicni rehabilitaciji. ZPIZ-1 v 2. odstavku 41. člena določa, da se zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas poklicne rehabilitacije iz 1. odstavka 84. člena tega zakona, za čas prejemanja nadomestila za izračun pokojninske osnove upošteva plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila. Enako je določal tudi prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ). V predmetni zadevi je bilo odprto zgolj vprašanje, ali je tožnica v spornem obdobju prejemala nadomestilo (oskrbnino) za čas poklicne rehabilitacije ali pa je prejemala nadomestilo zaradi dela v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno ter plačo za preostale štiri ure dela.

Kot to izhaja iz dokumentacije v spisu, je bila tožnici s sklepom opr. št. ... z dne 30. 3. 1988 priznana pravica do prekvalifikacije zaradi usposobitve za drugo ustrezno delo poslovni sekretar društva – operater (priloga A/15 sodnega spisa). Na podlagi tega sklepa je bila med tožnico, pravnim prednikom toženca in pa delodajalcem dne 5. 12. 1988 sklenjena tudi pogodba o načinu izvedbe prekvalifikacije, pri čemer je bilo izrecno določeno, da bo delodajalec odmerjal in izplačeval 100 % nadomestilo osebnega dohodka, ki bi ga delovni invalid dosegel, če se ne bi usposabljal za njemu bolj ustrezno delo (priloga A/12). Kot to izhaja iz dokumentacije, ki jo je v dokazne namene predložil toženec (B/1 – B/22) je delodajalec od toženca zahteval povračilo (refundacijo) izplačanih nadomestil zaradi prekvalifikacije. Glede na vse navedeno je torej za razsojo bistveno dejstvo, da je bila tožnici priznana pravica do poklicne rehabilitacije v spornem obdobju, da je bila sklenjena tripartitna pogodba, s katero so bile določene pravice in obveznosti strank. Med strankama je tudi nesporno, da se je poklicna rehabilitacija izvajala. V tem primeru je torej tožnici pripadalo 100 % nadomestilo skladno z že citirano pogodbo, ne pa plača za štiri ure in pa za preostale štiri ure nadomestilo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Dokler tožnica opravlja rehabilitacijo, je namreč upravičena do nadomestila za čas rehabilitacije, ne pa do plače za redno delo. Za razsojo torej niso bistveni podatki v plačilnih listah, temveč je bistvena že citirana dokumentacija. Po ugotovitvah toženca, ki očitno med strankama tudi niso sporni, je delodajalec z ugotovitvijo z dne 8. 5. 1989 tožnici tudi odmeril nadomestilo v višini 1.734.314,00 din na mesec od 1. 2. 1989 dalje. Iz izreka navedene odločbe, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa izhaja, da nadomestilo za čas prekvalifikacije izplačuje delodajalec v breme ZPIZ. Nadalje je v dokumentaciji upravnega spisa tudi potrdilo delodajalca z dne 8. 7. 1992, da je tožnica dne 31. 1. 1991 končala poklicno rehabilitacijo ter da je bila v skladu s splošnimi akti podjetja razporejena na delovno mesto poslovnega sekretarja društva – operater.

Glede na navedeno so za odločitev v sporni zadevi bistvene prej citirane listine, ki izkazujejo status tožnice v spornem obdobju. S tem v zvezi je sodna izvedenka pripravila dva izračuna, pri čemer je bil prvi izračun invalidske pokojnine narejen z upoštevanjem refundiranega nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, drugi izračun pa je bil napravljen ob upoštevanju dejansko izplačane plače in nadomestila plače ob upoštevanju plačilnih list. Kot je bilo to že obrazloženo je v tem primeru potrebno upoštevati dejstvo, da je bila tožnica v spornem obdobju na poklicni rehabilitaciji, da je bila upravičena do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije in da ji je delodajalec, ne glede na to, kako ga je označil v plačilnih listih, nadomestilo tudi izplačeval. V tem primeru pa je tudi po mnenju sodne izvedenke toženec pravilno ugotovil valorizirano povprečje nadomestila za leto 1990. Tako je upošteval osebni dohodek iz leta 1987, ki je bil osnova za odmero nadomestila in ga valoriziral s količnikom, določenim za osebni dohodek iz leta 1987. Valorizirana povprečna mesečna osnova za izračun pokojnine za leto 1990 tako znaša 113.908,77 SIT. Omenjeno velja torej za čas poklicne rehabilitacije za leto 1990 in januar 1991.

Za preostale mesece leta 1991 pa je potrebno upoštevati 39. člen ZPIZ-1, kjer je določeno, da se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Povprečne stopnje davkov in prispevkov ugotovi in določi minister, pristojen za finance (4. in 5. odstavek 39. člena ZPIZ-1). S 1. 1. 1991 je bil v skladu z Zakonom o dohodnini (Ur. l. RS, št. 48/90 in 34/91) in Zakonom o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Ur. l. RS, št. 48/90) vpeljan bruto sistem plač namesto neto sistema, ki je veljal vse do konca leta 1990. V tem primeru se je pojavljalo vprašanje skladnosti neto in bruto plač pri izračunu pokojninske osnove. Zakonodajalec se je odločil za preračun novih bruto plač na neto plače. Način tega preračuna pa je bil določen v 44. členu ZPIZ. Tako so bile preračunane neto plače primerljive z neto plačami, ki so bile izplačane do konca leta 1990. Za izračun pokojninske osnove se torej vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki (bruto plača), zmanjšana za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Tako pride do izračuna neto plače. Povprečne stopnje davkov in prispevkov določi predstojnik republiškega upravnega organa, pristojnega za finance (44. člen ZPIZ) oziroma 4. odstavek 39. člena ZPIZ-1. V spornem obdobju je bil tako določen količnik 1,6223. Pri izračunu pokojninske osnove se je torej bruto plača delila z navedenim količnikom in tako izračunana neto plača je bila upoštevana pri izračunu pokojninske osnove. Torej kljub podanemu izvedenskemu mnenju, kot ga je podala sodna izvedenka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem primeru za uporabo materialnega prava, kar pomeni, da je potrebno bruto zneske onetiti z upoštevanjem že navedenega količnika, ne pa upoštevati neto plače, razvidne iz plačilnih list, kot je to storila sodna izvedenka.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za leto 1990 in januar 1991 za izračun pokojninske osnove zmotno presodilo listine v spisu, kot je bilo to že obrazloženo. Po stališču pritožbenega sodišča je toženec v predsodnem postopku pravilno upošteval status tožnice v spornem obdobju in pri izračunu pokojninske osnove pravilno izhajal iz že citirane materialnopravne podlage, kar je nenazadnje potrdila tudi sodna izvedenka v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 5. 10. 2007 pod točko A. Glede obdobja od 1. 2. 1991 do 31. 12. 1991 pa je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, kot je bilo to že obrazloženo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca ugodilo ter na podlagi 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijane dokončne odločbe toženca in na priznanje pravice do višjega zneska invalidske pokojnine kot neutemeljen zavrnilo. Toženec je namreč v predsodnem postopku pravilno ugotovil tako dejansko stanje kot tudi pravilno uporabil materialno pravo. Ker tožnica v postopku ni uspela, je pritožbeno sodišče tudi v tem delu poseglo v odločitev sodišča prve stopnje in je skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 34/2019
• VDSS sodba Psp 452/2014
• VSRS sodba VIII Ips 223/2014