VDSS sodba Psp 702/2009

Jedro

Ustavitev izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu v primeru, ko odločitev ni bila sprejeta v postopku z izrednim pravnim sredstvom, v skladu z ustavnimi določbami o prepovedi povratne veljave lahko učinkuje le za naprej, to je od dneva izdaje odločbe dalje.

Stranka mora povrnitev stroškov predsodnega postopka zahtevati do izdaje odločbe, sicer pravico izgubi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v 1. točki izreka črta besedilo „in doda besedilo: Ta odločba učinkuje s 1. 10. 2008.“

V 2. točki izreka se znesek „601,97 EUR“ zniža na znesek „463,50 EUR“.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka ugodilo podrednemu zahtevku tožeče stranke in odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 12. 2008, prvostopenjsko odločbo Območne enote ... št. ... z dne 1. 9. 2008 pa je spremenilo tako, da je datum 20. 9. 2004 nadomestilo z datumom 1. 9. 2008 ter jo dopolnilo z besedilom, da odločba učinkuje s 1. 10. 2008. V 2. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka, odmerjene na 601,97 EUR v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka, do plačila.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pritožila tožena stranka ter predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je imela podlago za izdajo odločbe o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev, ker je bilo z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 671/2004 z dne 27. 1. 2005 ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici dne 18. 6. 2003 nezakonita. Delodajalcu je bilo naloženo, da tožnico pozove na delo in ji za čas, ko je bila nezakonito brez dela, prizna vse pravice iz delovnega razmerja. Tudi omenjena sodba je posegla v delovno pravni status tožnice za nazaj. S tem je odpadel pogoj izgube zaposlitve, ki je po 124. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) podlaga za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev. Tožnica sama priznava, da ji delovno razmerje po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dani 18. 6. 2003, s 26. 7. 2003 ni prenehalo. Z vlogo z dne 26. 3. 2009 je dostavila kopijo obrazca, iz katerega se vidi, da je bila za čas od 27. 7. 2003 do 22. 10. 2008 prijavljena v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Pravnomočna odločba o priznanju pravice do nadomestila obsega le odločitev o priznanju te pravice in od kdaj se izplačuje ter višino dajatve. Za kasnejše mesece in leta o nadomestilu z odločbo o priznanju pravice ni bilo odločeno. Dejansko izplačevanje v bodočnosti ne predstavlja pravnomočno urejenega razmerja, ker je odvisno od dejstev, ki se v prihodnosti pojavljajo. V tej zadevi je odločilna ponovna vzpostavitev delovnega razmerja za nazaj. O izplačevanju nadomestila ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo z dne 30. 3. 2005 in tudi ne s kasnejšo odločbo, zato izpodbijana dokončna odločba ne pomeni posega v pravnomočno urejeno razmerje. Instituta pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev in dejansko izplačevanje sta različni stvari in se o izplačilu nadomestila, kar je vezano na ugotovitev pravno pomembnih dejstev, odloči posebej, ne da bi se s tem poseglo v samo pravico. Stališče prvostopenjskega sodišča, da odločba o ustavitvi izplačevanja lahko učinkuje šele od dneva izdaje oz. od prvega dne naslednjega meseca po izdaji, zato ni pravilno. Zakon o splošnem upravnem postopku ne določa, da konstitutivna odločba ne more imeti učinka za nazaj. Posledica stališča prvostopenjskega sodišča je lahko, da je stranka neupravičeno obogatena, saj bi prejela tako dajatev iz invalidskega zavarovanja, kot nadomestilo plače od delodajalca. Stališče, da je ustavitev izplačila dajatve dopustna za nazaj je sprejelo Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Psp 103/2009 z dne 9. 7. 2009 in izpodbijana sodba pomeni neenotnost sodne prakse. Zaradi nezakonite sodbe je sodišče neutemeljeno tožnici priznalo povračilo stroškov, posebej pa velja, da je neutemeljeno toženi stranki naložilo povračilo stroškov za pritožbo v predsodnem postopku. Zakon o splošnem upravnem postopku ne določa obveznega zastopanja, tožena stranka zato ni dolžna plačati stroškov odvetniških storitev za vložitev pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da izplačila ni mogoče ustaviti za nazaj, saj to pomeni poseg v pravnomočno priznano pravico. V primeru obnove postopka po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, kar toliko bolj velja za odločbo, ki ni bila izdana v obnovi postopka. Neutemeljeno je stališče tožene stranke, da z izdajo izpodbijane odločbe ni posegla v pravnomočno urejeno razmerje. Z odločbo o priznanju pravice z dne 30. 3. 2005 je bilo nadomestilo določeno tudi za mesece po 20. 9. 2004. Tožnica je morala le izpolnjevati pogoj, da se je kot brezposelna oseba redno javljala pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Izpodbijana odločba razveljavlja pravnomočno odločbo z dne 30. 3. 2005, saj prenehanje izplačevanja nadomestila določa na isti dan, kot je bilo priznano. Neutemeljen so navedbe o obogatitvi, če je delodajalec Zavodu povzročil škodo, lahko tožena stranka od delodajalca zahteva plačilo odškodnine, v tem primeru pa bi delodajalec lahko od delavca zahtevek vračilo neopravičeno prejetih zneskov nadomestila plače. Nedopustno je zaradi preprečitve neopravičene obogatitve ravnati v nasprotju z zakonom. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena glede datuma, od katerega se tožnici ustavi izplačilo nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev oz. glede pravnih učinkov prvostopenjske odločbe tožene stranke z dne 1. 9. 2008 in glede odmere stroškov postopka. V ostalem pritožba ni utemeljena in je prvostopenjsko sodišče materialno pravo pravilno uporabilo. V postopku ni bilo kršitev postopka, tako ne očitanih, kot tudi ne kršitev, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Iz listin v upravnem spisu tožene stranke izhaja, da je bila tožnica s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1577/2002 z dne 3. 12. 2004, od 1. 12. 1995 dalje razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve na lažje delo. Sodba je 31. 12. 2004 postala pravnomočna, dne 30. 3. 2005 pa je tožena stranka izdala odločbo o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 20. 9. 2004 dalje ter tudi odločila, da se nadomestilo izplačuje za mesece, v katerih se je zavarovanka redno javljala Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, in za mesecev, v katerih se ni mogla javiti iz opravičljivih razlogov, v mesečnih zneskih za nazaj ( tudi priloga A2).

Med strankama ni sporno, to potrjujejo tudi listine v upravnem spisu, da je tožnici delodajalec I.T. d.d. na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave opr. št. St 63/2002 Okrožnega sodišča v ... dne 18. 6. 2003 odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga s 30 dnevnim odpovednim rokom in je tožnici delovno razmerje 26. 7. 2003 prenehalo. Po prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje je bila po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije od 26. 8. 2003 zavarovana kot prejemnik denarnega nadomestila, od 20. 9. 2004 pa kot uživalec invalidskega nadomestila. Iz listin v sodnem in upravnem spisu se tudi vidi, da je bilo s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v ..., opr. št. Pd 48/2003 z dne 28. 1. 2004 odločeno, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, delodajalcu pa je bilo naloženo, da tožnici za čas od 26. 7. prizna vse pravice iz delovnega razmerja, med ostalim je dolžan obračunati in izplačati nadomestilo plače z zamudnimi obrestmi. Sodba je 4. 3. 2005 postala pravnomočna. Na tej podlagi je delodajalec tožnico dne 19. 3. 2008 ponovno prijavil v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja od 27. 7. 2003 dalje. V posledici je tožena stranka, njena Območna enota ..., po uradni dolžnosti izdala odločbo št. ... z dne 1. 9. 2008, potrjeno z dokončno odločbo iste št. z dne 1. 12. 2008, da se tožnici od istega dne, od katerega ji je bilo priznano, to je od 20. 9. 2004, ustavi nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oz. ustrezno zaposlitev.

Sodišče prve stopnje je dokončno odločbo utemeljeno odpravilo in v skladu z določbo 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) z delno spremembo prvostopenjske odločbe odločilo o pravici tožnice. Pravilno je odločilo, da se datum, od katerega se po izpodbijani odločbi ustavi nadomestilo plače, določi s 1. 9. 2008, to je na dan izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe. Sodišče druge stopnje je že v več odločbah (npr. sodbe opr. št. Psp 867/2006 z dne 7. 6. 2007, Psp 725/2007 z dne 16. 4. 2008, Psp 503/2008 z dne 5. 11. 2008 in opr. št. Psp 313/2009 z dne 30. 9. 2009), v katerih je obravnavalo enaka pravna vprašanja, sprejelo stališče, da je pravna razmerja urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, enako velja za toženo stranko, ki ima javna pooblastila, po 158. členu Ustave Republike Slovenije mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom. V 155. členu Ustave Republike Slovenije je določena prepoved povratne veljave pravnih aktov, pri čemer je le za posamezne zakonske določbe dopustno, da imajo učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. V pravnomočno urejena pravna razmerja je v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki se po 12. in 249. členu ZPIZ-1 uporablja tudi v postopkih odločanja o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Izpodbijani odločbi nista bili izdani v takšnem postopku, tožena stranka je o tožničinih pravicah odločila v rednem postopku, kljub temu pa posegla v njeno pravico do nadomestila za štiriletno obdobje za nazaj.

Toženec v pritožbi poudarja, da ni sporna pravica do nadomestila, pač pa izplačevanje oz. uživanje. V sodbi opr. št. Psp 313/2009 z dne 30. 9. 2009 je sodišče druge stopnje opozorilo, da se ustavitev izplačevanja lahko nanaša le na prihodnost, po odločitvi o ustavitvi. S sklicevanjem na mnenja teoretikov (dr. Vilko Androjna in dr. Erik Kerševan, Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2000, stran 387) je opozorilo, da konstitutivna odločba, kakršna je tudi odločba o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače, pravno učinkuje od tedaj, ko obstaja, torej od dneva, ko je bila izdana (v obravnavanem primeru torej od 1. 9. 2008). Da bi lahko takšna odločba pravno učinkovala, preden je bila izdana (retroaktivno), mora biti posebej predpisano. Zato ustavitev izplačevanja v primeru, ko odločitev ni bila sprejeta v postopku z izrednim pravnim sredstvom, v skladu z omejenimi ustavnimi določbami o prepovedi povratne veljave, lahko učinkuje le za naprej. O načelni prepovedi poseganja v pravnomočno priznane pravice oz. dajatve za nazaj brez uporabe izrednih pravnih sredstev se je izreklo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 196/2004 z dne 1. 3. 2005. Iz omenjene sodbe izhaja, da nezakonitost posega v pravnomočno določeno razmerje za nazaj z izdajo odločbe v rednem postopku ne pomeni, da je izključeno uveljavljanje terjatev na drugi podlagi, npr. na podlagi odškodninske odgovornosti po določbah 11. dela (271. do 277. člen) Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 z nadaljnjimi spremembami) oz. na podlagi predpisov o obligacijskih razmerjih o neupravičeni pridobitvi.

Sklicevanje tožene stranke na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Psp 103/2009, v kateri je bila sodba izdana dne 9. 7. 2009, ni utemeljeno. Po 1. odstavku 133. člena ZPIZ/92 ima pravico do nadomestila zaradi manjše plače (tak primer je bil obravnavan v omenjeni zadevi) na drugem ustreznem delu delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki na podlagi priznane pravice do razporeditve oz. zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Pravico do nadomestila plače za čas čakanja razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu pa je imel po 1. odstavku 123. člena ZPIZ/92 invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je bila priznana pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu oz. do dela s skrajšanim delovnim časom, če mu to delo ni zagotovljeno. Različna ureditev je tudi v določbah poglavja o pridobitvi, uživanju in izgubi pravic v ZPIZ/92. Glede izplačevanja nadomestila za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu 187. člen določa, da se zavarovancem, obvezno zavarovanim na podlagi delovnega razmerja, nadomestilo osebnega dohodka izplačuje od dneva pridobitve ustrezne pravice, za izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pa 2. odstavek 190. člena posebej določa, da se nadomestilo izplačuje za dneve dela ter za druge dneve, za katere ima delavec po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače. Iz listin v spisu, kljub številnim prizadevanjem tožnice, ne izhaja, da je delodajalec izpolnil obveznost plačila nadomestila plače v skladu z omenjeno pravnomočno sodbo opr. št. Pd 48/2003 z dne 28. 1. 2004. Tožnica je izpolnjevala obveznosti po 2. odstavku 123. člena ZPIZ, saj iz potrdila območne službe ... Zavoda RS za zaposlovanje z dne 14. 1. 2005 (priloga A8) izhaja, da se je 11. 8. 2003, torej v zakonskem roku, prijavila v evidenco brezposelnih oseb. Kljub pravnomočni odločitvi o obstoju delovnega razmerja ter prijavi v zavarovanje, je o prenehanju izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev dopustno odločiti le vnaprej, kot je pravilno razsodilo prvostopenjsko sodišče.

Pritožba pa je utemeljena zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, da sporna prvostopenjska odločba učinkuje s 1. 10. 2008. Za odložitev učinkovanja odločbe za mesec dni po njeni izdaji ni razlogov, saj ne gre, kot zmotno tolmači prvostopenjsko sodišče, za spremembo v invalidnosti in s tem za uporabo 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1, niti ni bila odločba izdana v obnovi postopka in bi bilo zato potrebno uporabiti določbo 263. člena ZPIZ-1, po kateri odločba, izdana v obnovi postopka, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, oz. od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbi ugodilo in izrek v 1. točki izpodbijane sodbe spremenilo tako, da se dopolnitev odločbe št. ... z dne 1. 9. 2008 o učinkovanju s 1. 10. 2008 črta.

Delno je utemeljena pritožba zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o povračilu stroškov postopka. Izpodbijani odločbi je tožena stranka izdala po uradni dolžnosti, glede na uspeh v sporu bi bila tožnica upravičena do povračila stroškov, kar po 1. odstavku 113. člena ZUP vključuje tudi stroške pravnega zastopanja. Stranka mora povrnitev stroškov po 1. odstavku 116. člena ZUP zahtevati do izdaje odločbe, sicer pravico izgubi. Iz listin v upravnem spisu, pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo, ki jo je tožena stranka prejela 15. 9. 2008, ni videti, da sta tožnica oz. njen pooblaščenec zahtevala povrnitev stroškov. Z dokončno odločbo je tožena stranka odločila, da stroškov postopka ni. Iz tožbe in kasnejših navedb tožnice v vlogah in na naroku 13. 11. 2009 tudi ne izhaja, da je tožnica takšen sklep tožene stranke izpodbijala. Zato ji tožena stranka ni dolžna povrniti stroškov odvetniške storitve za vloženo pritožbo po 5. točki tarifne št. 28 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003). Znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti, je sodišče druge stopnje ustrezno znižalo za vrednost 250 točk ter pripadajoči del 2 % materialnih stroškov in 20 % davka na dodano vrednost.

Navedbe v odgovoru na pritožbo niso bile odločilne in niso prispevale k presoji sodišča druge stopnje o zakonitosti izpodbijane sodbe. Zato je na podlagi 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP sklenilo, da stroške odgovora tožnica nosi sama.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 166/2013
• VDSS sodba Psp 343/2013
• VDSS sodba Psp 176/2012