VDSS sodba Psp 463/2009

Jedro

Ker tožnica v postopku na poziv sodišča prve stopnje v določenem roku ni podala pripomb na izvedensko mnenje in tudi ni navedla razlogov, da bi se lahko štelo, da pripomb brez svoje krivde ni mogla predložiti, pritožbene navedbe glede dejanskega stanja v zvezi s tem mnenjem predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca, dokončna odločba št. ... z dne 25. 4. 2003 in prvostopna odločba iste opr. št. z dne 13. 8. 2002 in se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter prizna pravica do invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče v tokratnem ponovljenem postopku formalno sledilo napotilu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v revizijski sodbi in glede ugotavljanja tožničinih delovnih zmožnosti pritegnilo v postopek izvedenca medicinske stroke s področja medicine dela dr. M.B.. Trdi, da izvedenec ne pozna svojih dolžnosti v zvezi s podajo izvedenskih mnenj v sodnih postopkih. Kljub temu, da imajo stranke ter njihovi pooblaščenci pravico neposredno sodelovati pri izvajanju izvedeništva kot procesnem dejanju, v konkretnem primeru pri opravi osebnega pregleda tožnice, izvedenec ni dopustil prisotni pooblaščenki tožnice prisostvovati opravljanju izvedeništva, ampak je izrecno zahteval, da se iz njegove ordinacije odstrani. To dejstvo je po mnenju tožnice relevantno zaradi njenega psihičnega stanja, ki je v medicinskih izvidih opredeljen kot debilnost ter s strani pooblaščenca zaznavna nesposobnost normalnega komuniciranja in opravljanja dejanj, ki jih posameznik tudi ob podpovprečnih sposobnostih zmore. Navaja, kaj vse tožnica doma ne zmore in da so iz tega razloga pooblaščenci tožnico tudi vedno spremljali oz. vozili na sodne naroke ter k izvedeniškim pregledom. Ne oporeka strokovnim kvalifikacijam izvedenca, oporeka pa njegovemu poznavanju pravic strank v tovrstnih sodnih postopkih. Z opisanim izvajanjem izvedeništva kot procesnega dokaza v tem postopku, je postavljen izvedenec prikrajšal tožnico v njeni pravici do zastopanja po pooblaščencu, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost napadene sodne odločitve, saj tožnica zaradi svoje duševne manj razvitosti ni sposobna sama primerno poskrbeti za svoje procesne pravice v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je zavrnitev sodbe utemeljilo na izvedeniškem mnenju navedenega izvedenca. Slednji v zaključku svojega mnenja ugotavlja, da pri tožnici ni nastopila izguba delovne zmožnosti, da je bila v času izdaje spornih odločb njena delazmožnost še podana v smislu ekonomsko smotrnega dela v organiziranem delovnem procesu. Izvedenec ugotavlja, da je bila tožnica v spornem obdobju še sposobna za delo nezahtevnega čiščenja (npr. čiščenje pisarn z omejitvami), kakršnega je opravljala pred izgubo dela. V zvezi s tem zaključkom izvedenca, tožnica opozarja na izvedensko mnenje toženca z dne 3. 4. 2003, ko je tožnica še opravljala delo čistilke z omejitvami pri takratnem delodajalcu, iz katerega pa določno izhaja zaključek, da tožnica za svoje delo čiščenja ni zmožna, da pa je zmožna opravljati drugo fizično lažje delo z omejitvami. Pri tem delu je izvedenec pri tožnici ugotovil večje delovne zmožnosti, kot jih je ugotavljala invalidska komisija toženca. Nadalje izvedenec v svojem mnenju ugotavlja, da je tožnica sposobna opravljati pomožna dela v gospodinjstvu, ki jih opravlja tudi sedaj. Takšna dela po prepričanju tožnice ne predstavljajo organiziranega dela, ki bi bilo ekonomsko upravičeno in pri katerem bi se lahko dosegali povprečni rezultati dela. Nadalje izvedenec ugotavlja, da je tožnica sposobna enostavnejših finomehaničnih del. Takšen zaključek izvedenca, je po mnenju tožnice, v nasprotju z njeno medicinsko dokumentacijo, navajanje posameznih del, ki bi jih tožnica lahko izvajala, pa ne predstavlja konkretnega dela v smislu ekonomsko smotrnega dela v organiziranem delovnem procesu. Meni, da so zaključki izvedenca o njeni preostali delovni zmožnosti zmotni, v nasprotju z medicinsko dokumentacijo ter nezadostno konkretizirani, da bi bilo na podlagi teh zaključkov mogoče ugotoviti tožničino sposobnost za polno zaposlitev na določenem ekonomsko smotrnem delovnem mestu v okviru organiziranega delovnega procesa. Nadalje izvedenec v svojem mnenju ugotavlja, da pri tožnici ni ugotovil psihopatološke simptomatike in da normalno sodeluje ter ustrezno odgovarja na vsa možna vprašanja. Tudi ta zaključek izvedenca je v nasprotju z medicinsko dokumentacijo, zlasti specialistov psihološkega oz. psihiatričnega področja. Tožnica je bila v letu 2001 psihološko testirana in na podlagi tega testiranja je bilo ugotovljeno močno upadanje njenih intelektualnih sposobnosti ter zaključek, da deluje na nivoju debilnosti. Psihiatrični pregled tožnice pa je pokazal, da gre za osebo subnormalnih intelektualnih sposobnosti z anksiozno depresivno klinično manifestacijo ter, da pogojev za rehabilitacijo, upoštevaje njeno invalidnost, ni. Izvedenčev zaključek, da se mentalno stanje pri tožnici od prve zaposlitve po vsej verjetnosti ni spremenilo, je dejansko lahko le ugibanje, nikakor pa ne resna ocena. Takšno njegovo ugibanje pa določno nasprotuje predloženi medicinski dokumentaciji. Kljub dejstvu, da je sodišče izvedlo dokaz z izvedencem ustrezne stroke po napotilu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, je tožnica na zadnji glavni obravnavi predlagala dopolnitev dokazovanja s pritegnitvijo medicinskih strokovnjakov ustrezne stroke, ki bi ga moralo pritegniti že sodišče za podajo mnenja v delu, ki presega okvir izvedenčeve strokovne usposobljenosti. Takšen dokazni predlog je tožnica tudi ustrezno utemeljila, pa ga je sodišče zavrnilo. S tem je sodišče tožnico prikrajšalo v njeni pravici do izvajanja dokazov v njeno korist, razlogi sodišča v sodbi za zavrnitev dokaznega predloga pa so zgolj navidezni. Sodišče se je namreč izognilo uveljavljenemu izpodbijanju psihiatričnega dela izvedeniškega mnenja z utemeljitvijo, da gre v primeru postavljenega izvedenca za vrhunskega strokovnjaka s tega področja. Ni se pa sodišče pri odločanju o dokaznem predlogu, niti pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ukvarjalo z že navedenimi nasprotji pribavljenega izvedenskega mnenja ter medicinske dokumentacije, kakor tudi z nasprotjem med izvedenčevim mnenjem o delovni sposobnosti tožnice za opravljanje delovnega mesta čistilke. Naslednja relevantna okoliščina, o kateri bi se moralo sodišče tudi določno izreči, na katero opozarja tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, pa je ugotovitev tožničine sposobnosti ustrezne vključitve v organizirani delovni proces, upoštevaje dejstva, da od leta 1993 ni bila več zaposlena. Izvedenec medicinske stroke je glede tega dejstva povedal, da bo reaktivacija tožnice težavna. Tožnica je prepričana, da je tudi v tem delu izvedenec posegel izven svoje strokovne usposobljenosti in da bi mnenje o tem moral podati specialist psiholog oz. psihiater. Meni, da bi sodišče moralo to dejstvo raziskati do te mere, da bi lahko z zanesljivostjo ugotovilo, ali je tožnico danes mogoče vključiti v organizirani delovni proces. Opozarja na dejstvo, da socialni spor ne temelji zgolj na kontradiktornosti sodnega postopka in odločanju sodišča zgolj na podlagi aktivnosti strank postopka, ampak da še vedno velja dolžnost sodišča po ugotavljanju materialne resnice.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. Ps 935/2003 z dne 8. 12. 2005, s katero je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 25. 4. 2003 in z dne 13. 8. 2002 ter razvrstitev tožnice v I. kategorijo ter priznanje pravice do invalidske pokojnine, zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Psp 115/2006 z dne 30. 5. 2007 takšno odločitev potrdilo kot pravilno in zakonito in tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je tožničini reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopnemu sodišču je naložilo, da mora slediti tožničinemu dokaznemu predlogu za pribavo ustreznega izvedeniškega mnenja s področja medicine dela o tem, ali je tožnica ob ugotovitvah invalidske komisije o njenem zdravstvenem stanju in psihofizičnih sposobnostih ter dodatnih ugotovitvah glede stanja in siceršnjih sposobnostih, še sposobna za konkretno delo in za kakšno konkretno delo bi bila sposobna, s tem, da je tudi naložilo, da mora izvedenec odgovoriti na vprašanje tožničine sposobnosti ustrezne vključitve v organizirani delovni proces glede na to, da je bila v vmesnem obdobju dalj časa brez zaposlitve.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanih odločb toženca št. I-963599 z dne 25. 4. 2003 in z dne 13. 8. 2002. V postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), se uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. Pravice na podlagi invalidnosti se določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti (391. člen ZPIZ-1). Ker so se določbe ZPIZ-1 o pravicah iz invalidskega zavarovanja pričele uporabljati 1. 1. 2003 (2. odstavek 446. člena ZPIZ-1), predlog za medicinsko izvedenstvo, s katerim je bil uveden postopek za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja, pa je bil vložen dne 29. 11. 2001, je pravna podlaga v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92), ki se je uporabljal do 31. 12. 2002. Ta v 27. členu določa, da je invalidnost podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katero je bil zavarovanec trajno razporejen pred nastankom teh sprememb, zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Po tej določbi je zmanjšanje delovne zmožnosti podano, če zavarovanec ni več zmožen z normalnim delovnim učinkom, ki ne ogroža njegovega zdravstvenega stanja polni delovni čas opravljati dela na delovnem mestu, po katerem se ocenjuje invalidnost. Izguba delovne zmožnosti pa je podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, vsaj s polovičnim delovnim časom. Torej je tudi izguba delovne zmožnosti po citirani določbi, posledica trajnih zdravstvenih sprememb, zaradi katerih zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ne pa zaradi drugih okoliščin, kot na primer sposobnosti vključitve v delovni proces zaradi daljše nezaposlenosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem postopku sodišče prve stopnje postopalo skladno z napotki revizijskega sodišča in pridobilo izvedensko mnenje specialista medicine dela. Specialist medicine dela je v obširnem izvedenskem mnenju ocenil, da je tožnica zmožna za drugo fizično lažje delo, ki bi ga opravljala z levico in bi ji desnica služila le v oporo, brez soročnega dvigovanja bremen ter bi z levico lahko dvigovala le lažja bremena, brez dela na nezavarovani višini s polnim delovnim časom. Izvedenec je ocenil, da je do 25. 4. 2003, to je do dneva dokončne odločbe toženca, ki se izpodbija v tem sporu, bila pri tožnici delazmožnost še podana v smislu ekonomsko smotrnega dela v organiziranem delovnem procesu in da pri njej ni bila podana I. kategorija invalidnosti. Tako je bila zmožna za vsa psihofizična nezahtevna dela z upoštevanjem ugotovljenih omejitev. Konkretno je to nezahtevno čiščenje pisarn z omejitvami, ki ga je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja, kakor tudi enostavna finomehanična dela: sestavljanje, prebiranje, štetje, zlaganje, lepljenje. Izvedenec je sicer ocenil, da je zmožna tudi za pomožna dela v gospodinjstvu, kar pa za ta spor, ker se ugotavlja delovna zmožnost, niti ni pomembno. Takšno mnenje je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno sprejelo. Sodni izvedenec je mnenje izdelal tako na podlagi celotne dokumentacije, tožnico pa je tudi osebno pregledal, da je o tožnici dobil kompletno sliko in se na ta način prepričal v kakšnem stanju se nahaja in kako funkcionira.

Izvedenec je ugotovil, da je tožnica sicer preprostejša oseba, da pa o kakšni debilnosti ni mogoče govoriti, saj je v komunikaciji normalno sodelovala in ustrezno odgovarjala na vsa možna vprašanja. Pri njej tudi ni ugotovil očitnejše depresivnosti ali psihopatološke simptomatike. Pri tožnici pa je ugotovil degenerativne spremembe hrbtenice in letom primerno gibljivost, vendar brez nevroloških izpadov. Razen tega je, kar zadeva njeno zaposljivost, ocenil, da bo glede na ponavljajoča se mnenja psihiatrov in tudi samo prepričanje tožnice, da ne more delati, težavno, ne pa da je absolutno nezaposljiva. Glede mentalnega stanja pa je ugotovil, da se razen dokajšnje izolacije, v zadnjih letih ni bistveno spremenila in da je bila tožnica po vsej verjetnosti že v obdobju pred prvo zaposlitvijo na spodnjem robu povprečja, kar je skladno z mnenjem psihiatra, da so njene intelektualne sposobnosti podpovprečne in da gre za stanje in ne bolezen, ki bi jo bilo mogoče zdraviti. Zaradi takšnega stanja in občasne depresivnosti kot posledica materialne stiske in zaradi obrabnostnih sprememb aksialnega skeleta ter zdravljenja zmanjšane funkcije ščitnice, občasnih težav s prebavo zaradi jemanja zdravil proti bolečinam ter labilne in ne zdravljene hipertenzije, je tožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča še zmožna za drugo ustrezno delo, to je delo z omejitvami s polnim delovnim časom, ni pa pri tožnici mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo in tudi glede zaposljivosti in vključitve v delovni proces, izvedenec pri tožnici ni ugotovil absolutne nezmožnosti, pač pa le težavno ponovno vključitev v delovni proces, kar je povsem logično, saj je tožnica brezposelna že od leta 1993, ko ji je delovno razmerje prenehalo pri T. kot tujki.

Z izvedencem je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo in ni bilo nobene potrebe po izvajanju še dodatnih dokazov oz. še z izvedencem psihiatrom. Zadostuje, da je izvedenec ocenil njeno preostalo delovno zmožnost. Ta pa je povsem enaka, kot jo je ocenil že v predsodnem postopku toženec, torej, da je zmožna za delo čiščenje pisarn z omejitvami, kar je opravljala že pred izgubo dela. Za katera druga konkretna dela bi bila tožnica še zmožna, pa mnenja, dokler ni konkretno delo izvedencu predstavljeno, ni možno podati. V takšnem primeru že zadostuje ocena, da je zmožna za vsa psihofizična nezahtevna dela z upoštevanjem podanih omejitev. Takšno mnenje tudi ni v nasprotju z dokumentacijo, saj ne psiholog in ne psihiater, nista menila, da bi tožnica bila popolnoma nezmožna za delo, ampak le, da glede na njeno invalidnost niso podani pogoji za rehabilitacijo oz. da gre za močno upadanje intelektualnih sposobnosti. Posledično ne držijo pritožbene navedbe, da mnenje ni skladno z medicinsko dokumentacijo. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da gre za pritožbene navedbe v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na podlagi izvedenskega mnenja. Slednje je bilo vročeno tožnici oz. njenemu pooblaščencu dne 3. 4. 2009, s pozivom sodišča v smislu 4. odstavka 25. člena ZDSS-1, ki je povsem enak določbi 286.a člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), da morebitne pripombe na izvedensko mnenje poda v roku 15 dni. Vloge in listine, posredovane na poziv sodišča, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, se upoštevajo le, če stranka izkaže za verjetno, da jih predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti ali če njena dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (5. odstavek 286.a člena ZPP). Tožnica oz. njen pooblaščenec v postavljenem roku in niti kasneje, do glavne obravnave dne 12. 6. 2009 ni posredovala nobenih pripomb. Šele na glavni obravnavi dne 12. 6. 2009 je tožnica navedla, da se z izvedenskim mnenjem ne strinja in da predlaga, da se v postopek pritegne še izvedenca psihiatra in da se postavi nov izvedenec oz. tim izvedencev s področja psihiatrije, ortopedije, nevrologije, ki naj ponovno izdela celovito mnenje delovnih zmožnosti tožnice. To pa je že po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, tožnica pa ni navedla takšnih razlogov, da bi se lahko štelo, da pripomb predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti. Pritožbene navedbe glede dejanskega stanja v zvezi z izvedenskim mnenjem, zato predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po 337. členu ZPP. S takimi navedbami pa je tožnica prekludirana na podlagi 5. odstavka 286. a člena ZPP. Če so ugovori dejanske narave, kot prepozni nedopustni že v postopku pred sodiščem prve stopnje, to še toliko bolj velja za postopek pred pritožbenim sodiščem. Sodišče tudi ni prikrajšalo tožnice pri njeni pravici do izvajanja dokazov, izvedenec pa ne v njeni pravici do zastopanja po pooblaščencu. Postopek in način osebnega pregleda, je stvar izvedenca, da v okviru svoje pristojnosti dobi realne podatke o zdravstvenem stanju posameznika, in da na podlagi teh objektivno oceni njegovo delovno zmožnost. To pa je možno edino na način, kot ga je izbral izvedenec. Pritožbene navedbe v tej smeri in zgolj pavšalni očitek, da je opisano izvajanje izvedeništva vplivalo na pravilnost in zakonitost napadene sodne odločitve, so neutemeljene. Neutemeljen pa je očitek tudi glede uporabe določbe 61. člena ZDSS-1 v socialnih sporih.

Glede na vse obrazloženo, ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče, niti do očitanih kršitev, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 437/2006
• VDSS sodba Psp 122/2009
• VDSS sodba Psp 438/2007