VDSS sodba Psp 418/2010

Jedro

Invalidnost se za zavarovance, ki so zavarovani na podlagi samostojnega opravljanja dejavnosti (11. člen ZPIZ/92), ugotavlja glede na sposobnost opravljanja dejavnosti in ne opravljanja dela na delovnem mestu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženke z dne 28. 10. 2002 in z dne 31. 3. 2003 in, da se tožniku prizna I. kategorija invalidnosti in pravice iz invalidskega zavarovanja.

Zoper zavrnilno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišča predlaga, da sodbo razveljavi. Meni, da iz izvida dr. K. izhaja, da je sposoben za vodenje obrti, kot samostojni podjetnik. Sam je ob začetku obratovanja trgovine za polni delovni čas zaposlil trgovko, katera je opravljala vsa zahtevana dela trgovca, sam pa je vodil obrt. Meni, da so mnenja izvedencev, ki opisujejo njegovo zdravstveno stanje pred zaposlitvijo kot samostojni podjetnik, njihovi dvomi, mnenje dr. Z. pa celo žaljivo, lažnivo in nedopustno in je posegla v njegovo osebno dostojanstvo ter vplivala na izrek sodbe. Izvedeniška mnenja izdelana s strani strokovnjakov ne morejo prikazati njegovega bolezenskega stanja izpred 8 in več let in so tako lahko merodajni le izvidi specialistov, ki so bili izdani po zaposlitvi in so le ti izraz dejanskega stanja. Ti izvidi pa kažejo poslabšanje njegovega bolezenskega stanja po zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka na katere se pazi po uradni dolžnosti in, da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 31. 3. 2003 s katero je toženka zavrnila tožnikovo pritožbo ter hkrati v reviziji spremenila odločbo z dne 28. 10. 2002 tako, da je zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnila.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje najprej odločalo s sodbo opr. št. Ps 615/2003 z dne 2. 6. 2005 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Psp 561/2005 z dne 6. 9. 2006 pritožbi ugodilo in citirano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je štelo, da sta izvedenski mnenji invalidske komisije prve in druge stopnje med seboj, v bistvenih elementih ocene tožnikove invalidnosti in njegovega zdravstvenega stanja, različni, prav tako ni bilo enotnosti glede izvida specialista ortopeda z dne 6. 3. 2002 in izvida kardiologa z dne 20. 5. 2002. Sodišču prve stopnje je naložilo naj navedena razhajanja med mnenji invalidskih komisij in med izvidi posameznih specialistov razčisti in po tako dopolnjenem dokaznem postopku ponovno razsodi. V nadaljnjem postopku je sodišče prve stopnje pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 26. 9. 2006, zaslišalo tožnika, ter postavilo izvedenca s področja medicine dela, prometa in športa dr. F.V. iz Celja z nalogo, da sodišču pojasni zdravstveno stanje tožnika pred 1. 8. 2001 in ali je bil tožnik ob nastopu dela prodajalec – samostojni podjetnik sposoben, upoštevajoč pri tem opis tega delovnega mesta, da pri zdravniku K.P. v Zdravstvenem domu ... pridobi izvid na katerega se tožnik sklicuje, ter zavzame stališče do izvida in mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 26. 9. 2006 v delu, kjer ta ugotavlja, da tožnik kot zavarovanec že ob nastopu dela 1. 8. 2001 ni bil zmožen za delo „prodajalec – s. p.“. Sodišče prve stopnje je po tako izvedenem dokaznem postopku zahtevek tožnika s sodbo opr. št. Ps 2558/2006 z dne 8. 3. 2007 zavrnilo in štelo, da tožnik že ob nastopu dela ni bil sposoben za opravljanje svojega dela. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Psp 343/2007 z dne 6. 7. 2007 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Menilo je, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na to, ali je bil tožnik sposoben opravljati delo vodenja obrti, torej ali je pri njemu v času po 1. 8. 2001 in do izdaje dokončne odločbe z dne 31. 3. 2003 prišlo do zmanjšanja ali izgube delovne zmožnosti za delo za katero je imel registrirano obrt in ali se je tožniku od avgusta 2001 dalje do 31. 3. 2003 stanje poslabšalo in v kolikšni meri, saj iz izvida dr. R. z dne 5. 7. 2003 izhaja, da se je tožnikova srčna funkcija v tem času bistveno poslabšala. Sodišče prve stopnje ni ocenilo stanja na področju psihiatrije, tožnik se je zdravil tudi v psihiatrični bolnišnici v ..., niti njegovih ortopedskih problemov. V novem postopku je sodišče prve stopnje pridobilo dopolnilno mnenje IK II. stopnje ter izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Mariboru in sicer psihiatrično mnenje psihiatrinje A.F.Z. ter mnenje internista A.L., zaslišalo priči S.V.R. in T.M., ter tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, ker je štelo, da je bil tožnik od 1. 8. 2001 sposoben za dela „vodenje obrti“, ni pa bil sposoben za delo prodajalca in ker se od 1. 8. 2001 dalje njegovo zdravstveno stanje ni poslabšalo, niti s kardiološkega niti z nevropsihiatričnega in ortopedskega stališča ne.

Za tako ugotovljeno dejansko stanje je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago tako v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca medicine dela, prometa in športa F.M.V. z dne 17. 2. 2007 kateri je na vprašanje, kakšno je bilo tožnikovo zdravstveno stanje pred 1. 8. 2001 in ali je bil tožnik ob nastopu dela 1. 8. 2001, na delovnem mestu „prodajalec – samostojni podjetnik“, za to delovno mesto, sposoben, ali ne, z upoštevanjem obremenitev na tožnikovem delovnem mestu, kot izhaja iz opisa del in nalog podal odgovor, da je tožnikovo zdravstveno stanje bilo tako okvarjeno, da glede na delovno dokumentacijo v upravnem spisu tožnik ni zmožen za strežbo v trgovini, ker je pri tem delu, po opisu, potrebno dvigati bremena do 50 kg teže, delo je s hojo po ravnem dve uri, neravnem dve uri in po stopnicah eno uro, skupno pa mora gibati sedem ur z vsemi sklepi, se pripogibati, delati v neugodni mikroklimi (poleti v vročini, pozimi na mrazu, vedno na prepihu). Tudi specialist medicine dela P.K. je dne 13. 8. 2001 ugotovil, na podlagi izvidov, pregleda in opravljenih preiskav, da tožnik ni zmožen za predlagano delo prodajalec – s. p. in za to delo tudi ni izdal ustrezno spričevalo, je pa zmožen za vodenje obrti. Iz dopolnilnega izvedenska mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 14. 8. 2008 izhaja, da tožnik delo prodajalca pod splošnimi pogoji ne more opravljati brez razbremenitev, vodenje trgovine lahko opravlja v polnem delovnem času, upoštevajoč podane razbremenitve. Iz izvedenskega mnenja dr. A.F.Z. izhaja, da tožnik s psihiatrične plati dne 13. 8. 2002 ni bil več zmožen za delo prodajalec, s.p., zmožen pa je bil za delo z omejitvami: „za drugo lažje delo, katerega opravlja pretežno sede, v primernem mikroklimatskem okolju, ki je psihično manj zahtevno, ne s strežbo strank, ne s hitrim tempom in ne pod časovno prisilo. Pri tožniku gre za reaktivno depresivno stanje, katero pa po strokovno psihiatričnih načelih ob ustreznem zdravljenju praviloma ne povzroča trajne delovno invalidnosti. Tožnikova psihična nezmožnost za delo prodajalca s strežbo strank je nastala vsaj že v obdobju zadnjega leta pred obravnavano samozaposlitvijo, saj je aktualne težave z glavoboli imel že prej, pa tudi določenih intelektualnih obremenitev že prej ni zadovoljivo obvladoval. Glede internističnih in ortopedskih težav je sodno izvedensko mnenje podal dr. medicine A.L. in v njem na vprašanje, ali je tožnik pred nastopom zaposlitve dne 1. 8. 2001 bil sposoben opravljati delovodene obrti odgovoril, da je tožnik glede srčnega obolenja in obolenja lokomotornega aparata (ortopedske težave) za to bil sposoben in da v času do 31. 3. 2003 pri njemu ni prišlo do bistvenega poslabšanja delovne zmožnosti in da tudi ultra zvočni pregled funkcije srca ne kaže bistvenega poslabšanja, tudi ultra zvok ob osebnem pregledu 22. 12. 2008 ni pokazal bistvenega poslabšanja funkcije srca v primerjavi z izvidom 2. 7. 2001, torej v času pred zaposlitvijo tožnika. Na podlagi navedenih izvedenskih mnenj, ki so imela svojo podlago v osebnih pregledih tožnika, upoštevala pa so tudi posamične specialistične izvide in jih v zadostni meri pojasnila, tudi pritožbeno sodišče šteje, da so mnenja izvedencev jasna, razumljiva in celovita, ter jih sprejema, ter tako ne more slediti pritožbenim navedbam tožnika, da je sodišče ugotovilo napačno dejansko stanje, ne da bi upoštevalo relevantne listine in da je bilo pod pritiskom toženke. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik v pritožbi tudi sam navaja, da je bil sposoben za opravljanje dela vodenje trgovine, saj je imel za delo samega prodajalca zaposlenega trgovca (oz. trgovko).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede na datum vložitve zahteve je pri presoji, skladno s 391. čl. v zvezi s 446. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), potrebno uporabiti določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), ki se je uporabljal do 31. 12. 2002. Podlaga za presojo uporabe materialnega prava je vsebovana v 27. čl. ZPIZ/92. Invalidnost po tej določbi je podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katero je bil zavarovanec trajno razporejen pred nastankom teh sprememb, zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije (1. odst.). Zmanjšanje delovne zmožnosti je po 2. odst. 27. čl. ZPIZ/92 podana, če zavarovanec ni več zmožen z normalnim delovnim učinkom, ki ne ogroža njegovega zdravstvenega stanja, polni delovni čas opravljati dela na delovnem mestu, po katerem se v skladu s prejšnjim odstavkom ocenjuje invalidnost. Izguba delovne zmožnosti je podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, vsaj s polovičnim delovnim časom (3. odst. 27. čl. ZPIZ/92). Za zavarovance, obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovane na podlagi samostojnega opravljanja dejavnosti (11. čl. ZPIZ/92), je značilno, da niso razporejeni oz. ne opravljajo dela na delovnem mestu, temveč opravljajo samostojno (poklicno) dejavnost in se v posledici tega njihova invalidnost ugotavlja glede na sposobnost za opravljanje dejavnosti. Iz tega sledi, da je podana invalidnost zavarovanca, ki samostojno opravlja dejavnost, le v primeru, če za opravljanje dejavnosti ni več delazmožen, oz. če ni zmožen za opravljanje dejavnosti v polnem delovnem času. Glede na navedeno je ZPIZ/92 v 28. čl. določal, da se pri zavarovancih, zavarovanih na podlagi samostojnega opravljanja dejavnosti, glede ugotavljanja invalidnosti in pravic iz invalidskega zavarovanja upošteva le takšno zmanjšanje delovne zmožnosti, zaradi katerega zavarovanec svoje dejavnosti ni več zmožen opravljati v polnem delovnem času, oz. če za organizirano pridobitno delo (s tem pa tudi za opravljanje svoje dejavnosti ni delazmožen saj s polovičnim delovnim časom (3. odst. 27. čl. ZPIZ-92).

Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik sposoben za opravljanje dejavnosti vodenja obrti in da na tem področju ni prišlo do poslabšanja ne z nevropsihiatričnega, kardiološkega in ne z ortopedskega stališča. Kakor tožnik sam navaja pa je imel za delo prodajalca zaposleno prodajalko in tako pri tožniku ne gre za izgubo delovne zmožnosti za opravljanje samostojne registrirane dejavnosti. Tožnik je bil od 1. 8. 2001 sposoben za opravljanje dela „vodenje obrti“, ni pa bil sposoben za opravljanje dela in nalog „prodajalca“ in se njegovo zdravstveno stanje do 31. 3. 2003 ni bistveno poslabšalo, kar pomeni, da je tožnik, kakor je pritožbeno sodišče že poudarilo bil še sposoben opravljati svojo registrirano dejavnost v enakem obsegu kakor na dan 1. 8. 2001.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 193/2010
• VDSS sodba Psp 335/2016
• VDSS sodba Psp 153/2012