<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba, Psp 393/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.393.2010
Evidenčna številka:VDS0005994
Datum odločbe:13.10.2010
Področje:INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:nova dejstva - invalidska pokojnina - dokončna odločba

Jedro

V socialnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost dokončnega upravnega akta, kar pomeni, da je za presojo odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje omenjene dokončne odločbe. Novote, ki so nastale po izdaji dokončne odločbe, so lahko le predmet novega postopka pri tožencu in v tem primeru sodišču prve stopnje nima nobene pravne podlage, da bi priznavalo dodatne pravice.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku spremeni tako, da glasi:

„Odpravi se dokončna odločba toženca št. ... z dne 29. 10. 2008. Tožnico se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 18. 9. 2008 dalje in se ji od 1. 10. 2008 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine.

O odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine bo odločil toženec.

Odločba št. ... z dne 28. 4. 2008 velja do 30. 9. 2008.“

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (2. odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 28. 4. 2008 in št. ... z dne 29. 10. 2008 in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji priznalo pravico do invalidske pokojnine od 18. 9. 2008 dalje. Nadalje je odločilo, da bo o pravici, odmeri in datumu začetka izplačevanja invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo. Tožencu je tudi naložilo, da je dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 756,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da iz mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani z dne 16. 6. 2009 izhaja, da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti od zadnje obravnave na invalidski komisiji II. stopnje, to je od 18. 9. 2008 dalje zaradi posledic bolezni. Služba za izvedenstvo II. stopnje na takšno izvedensko mnenje sicer ni imela pripomb, menila pa je, da je vzrok nastanka invalidnosti v 50 % poškodba izven dela in v 50 % bolezen. Ker je datum nastanka I. kategorije invalidnosti postavljen po izdaji odločbe I. stopnje, to pomeni, da bi lahko bila odločba I. stopnje (sprememba v okviru III. kategorije invalidnosti) pravilna in zakonita, vendar pa je dejansko zdravstveno stanje v nakazani smeri ostalo nepopolno ugotovljeno, kakor tudi vzrok nastanka invalidnosti. Datum nastanka invalidnosti, ki datira po datumu, ko je izvedensko mnenje podala Invalidska komisija I. stopnje, je lahko predmet novega invalidskega postopka. Toženec se pri tem sklicuje na Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij in drugih izvedenskih organov ZPIZ (Ur. l. RS, št. 118/2005) ter na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl.). Dejstva in dokazi, ki so nastali po obravnavi tožnice na Invalidski komisiji I. stopnje, so skladno s 3. odstavkom 238. člena ZUP podlaga za nov zahtevek. Glede tega se toženec sklicuje na zadevo opr. št. Psp 326/2005 z dne 24. 8. 2006. Toženec nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je odločilo, da ima tožnica pravico do invalidske pokojnine od 18. 9. 2008 dalje, to je od dneva nastanka invalidnosti. Sodišče je namreč hkrati v istem odstavku tožencu naložilo, da o pravici (ponovno) odloči s posebno odločbo. Izrek je nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, kar pomeni, da je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je v skladu s 5. odstavkom 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) tožnici priznalo pravico do invalidske pokojnine od dneva nastanka invalidnosti, pa čeprav je tožnica še vedno v obveznem zavarovanju. Po stališču toženca je pogoj za uveljavitev pravice do pokojnine (tudi invalidske pokojnine) poleg nastanka I. kategorije invalidnosti tudi prenehanje zavarovanja, kot je to določeno v 2. odstavku 156. člena ZPIZ-1. Ker je bila tožnica na dan nastanka invalidnosti še vedno vključena v obvezno zavarovanje, zanjo velja pogoj iz 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1, tako da lahko invalidsko pokojnino uveljavi šele po prenehanju obveznega zavarovanja. Toženec se pri tem sklicuje na sodno prakso revizijskega in pritožbenega sodišča. Podredno pa toženec še navaja, da bi bilo potrebno pri priznanju pravice upoštevati vsaj določbo 163. člena ZPIZ-1, ki v 2. odstavku določa, da v kolikor nastane v stanju invalidnosti sprememba, zaradi katere se pravica spremeni, se ta pravica spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Tožnico bi bilo potrebno razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti od 18. 9. 2008 dalje in ji od 1. 10. 2008 dalje priznati pravico do invalidske pokojnine, ki pa se skladno s 1. odstavkom 157. člena ZPIZ-1 izplačuje od prenehanja obveznega zavarovanja dalje. Sodišče prve stopnje je tudi nekritično priznalo stroške za pripravljalno vlogo z dne 15. 7. 2009, iz katere izhaja zgolj strinjanje tožnice s podanim izvedenskim mnenjem izvedenskega organa. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, kot jih uveljavlja toženec in da je torej pravilno in zakonito odločilo v zadevi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 29. 10. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 4. 2008. Z navedeno odločbo je toženec odločil, da se tožnici, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: da opravlja delo izmenoma sede in stoje, z dvigovanjem bremen do 3 kg, brez dela z desno roko nad višino komolcev s polovico polnega delovnega časa od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 2. 2008 dalje ter da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Z drugostopenjsko odločbo je bila pritožba zoper prvostopenjsko odločbo zavrnjena. Toženec pa je v reviziji spremenil 1. odstavek izreka tako, da je dodal nove omejitve, s tem, da sprememba glede danih omejitev učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji odločbe.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je pridobilo tudi izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, datiranega z dne 16. 6. 2009, ugotovilo, da je pri tožnici prišlo do izgube delazmožnosti in da je torej podana I. kategorija invalidnosti od 18. 9. 2008 dalje. Vzrok invalidnosti je bolezen. Kot to izhaja iz pritožbenih navedb, sama ugotovitev, da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti, očitno ni sporna. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje je namreč toženec predložil vlogo, iz katere izhaja, da služba za izvedenstvo II. stopnje na takšno izvedensko mnenje nima pripomb. Zavzeto je bilo zgolj stališče, da je vzrok nastanka invalidnosti 50 % bolezen, 50 % poškodba izven dela. Že tedaj toženec ni predložil nobenega dokaza, niti ni zahteval, da se razčisti dejansko stanje glede vzroka invalidnosti. Enako omenjenega ne konkretizira v pritožbi. Iz izvedenskega mnenja sicer res izrecno ne izhaja ugotovitev glede samega vzroka invalidnosti. Kot glavne zdravstvene težave so omenjene huda okvara desne rame, kjer praktično ni aktivne gibljivosti in pa težave, ki jih ima tožnica po preboleli možganski kapi. Sodišče prve stopnje je pri določitvi vzroka očitno upoštevalo mnenji invalidskih komisij, ki sta bili podani v predsodnem postopku, kjer so bile ugotovljene v bistvu enake zdravstvene težave, le ocena vpliva teh zdravstvenih težav na delazmožnost je bila bistveno drugačna od mnenja izvedenskega organa. Iz obeh mnenj pa izhaja ugotovitev, da so zdravstvene težave pri tožnici posledica bolezni, kar pomeni, da so s tem v zvezi navedbe neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bilo sodišče prve stopnje vezano na dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do podaje mnenja Invalidske komisije I. stopnje. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče glede vprašanja presoje odločb toženca in tudi obrazložilo spremembo stališča glede na sodbo opr. št. Psp 326/2005 z dne 24. 8. 2006, ki jo citira toženec v pritožbi. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v 1. odstavku 63. člena določa, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih je vezana na predhodno izveden upravni postopek, ki je predviden v postopku priznavanja pravic iz socialne varnosti pred morebitnim postopkom na sodišču. V socialnem sporu se torej presoja pravilnost in zakonitost dokončnega upravnega akta, kar pomeni, da je za presojo odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje omenjene dokončne odločbe. V socialnih sporih ne gre za presojo dokončnega upravnega akta v smislu določb Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Ur. l. RS, št. 105/2006 in nasl.), kjer je v 2. členu določeno, da v upravnem sporu sodišče odločba o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. V socialnih sporih ne gre zgolj za presojo zakonitosti, temveč tudi pravilnosti izdane odločbe (spor polne jurisdikcije). Za rešitev zadeve je odločilno načelo materialne resnice, kajti sodišče mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (61. člen ZDSS-1). Pri ugotavljanju dejanskega stanja je pomembno tudi preiskovalno načelo. Tako sodišče v primeri, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (62. člena). Skladno z navedenimi določbami torej sodišče za ugotovitev dejanskega stanja samo izvede dokazni postopek, pri tem je za razsojo bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca. Je pa pritožbeno sodišče že v več svojih zadevah zavzelo stališče, da je dejansko stanje, kakršno je nastalo po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženca, lahko le predmet novega postopka pri tožencu in v tem primeru sodišče prve stopnje nima nobene pravne podlage, da bi priznavalo pravice na podlagi novih dejstev, ki so nastala po koncu predsodnega postopka. Tudi Vrhovno sodišče RS je v drugi zadevi pod opr. št. VIII Ips 57/2007 z dne 13. 5. 2008 potrdilo stališču pritožbenega sodišča, kot ga je zavzelo v sodbi opr. št. Psp 389/2005 in sicer, da je dejstvo, ki je bilo ugotovljeno po izdaji dokončne odločbe novo dejstvo, ki pomeni tudi novo dejansko stanje, ki ni predmet izpodbijane odločbe toženca. Tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 356/2007 z dne 7. 4. 2009 je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da je predmet spora zakonitost odločb toženca, ki pa sta lahko temeljili le na zdravstveni dokumentaciji, dostopni oziroma znani v času izdaje teh odločb. Kasnejša zdravstvena dokumentacija na pravilnost in zakonitost odločb toženca ne more vplivati. Nenazadnje iz podanega izvedenskega mnenja izvedenskega organa izhaja, da je le-ta pri podaji mnenja upošteval medicinsko dokumentacijo, ki je izhajala iz časa pred uvedbo postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Datum 18. 9. 2008 je izvedenski organ kot datum nastanka I. kategorije invalidnosti, postavil očitno iz razloga, ker je bila tedaj tožnica obravnavana pred Invalidsko komisijo II. stopnje.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijano dokončno odločbo toženca z dne 29. 10. 2008, kajti le-ta je bila nepravilna oziroma nezakonita.

Utemeljeno pa pritožba opozarja na nepravilno uporabo materialnega prava, kajti do nastanka I. kategorije invalidnosti je prišlo v času po izdaji prvostopenjske odločbe toženca, kar pomeni, da je bila le-ta pravilna vse do 30. 9. 2008. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo določbe 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. V sporni zadevi je prišlo do spremembe v stanju invalidnosti z 18. 9. 2008, kar glede na že citirano določbo pomeni, da ima tožnica pravico do invalidske pokojnine ne od 18. 9. 2008, kot je to razsodilo sodišče prve stopnje, temveč od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej od 1. 10. 2008 dalje. Pritožba tudi utemeljeno opozarja na nejasnost v izreku, ko je sodišče prve stopnje najprej priznalo pravico do invalidske pokojnine, potem pa tožencu ponovno naložilo, da o pravici, odmeri in datumu začetka izplačevanja odloči s posebno odločbo. Glede uporabe 2. ter 5. odstavka 156. člena ZPIZ-1 je pritožbeno sodišče v več svojih zadevah zavzelo stališče, da pravice na podlagi invalidnosti pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti (5. odstavek 156. člena ZPIZ-1). Datum priznanja same pravic pa ne pomeni, da mu bodo od tega dne dalje izplačani tudi zneski invalidske pokojnine. Glede začetka izplačevanja je namreč potrebno uporabiti 1. odstavek 157. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednje dne po prenehanju zavarovanja. Glede odločanja o sami pravici je potrebno izhajati tudi iz določbe 2. odstavka 81. člena ZDSS-1, kjer je določeno, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno odločilo o pravici do invalidske pokojnine, medtem ko bo toženec odločil o odmeri in pa izplačevanju invalidske pokojnine, s tem, da je izplačilo, kot je bilo že obrazloženo, odvisno od datuma, kdaj je tožnici prenehalo zavarovanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v 1. odstavku spremenilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 29. 10. 2008. Tožnico je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 18. 9. 2008 dalje in ji od 1. 10. 2008 dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine. O odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine bo odločil toženec. Sodišče je tudi odločilo, da odločba z dne 28. 4. 2008 (prvostopenjska odločba) velja do 30. 9. 2008.

V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, torej tudi v delu, ki se nanaša na odmero stroškov postopka. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo stroške za pripravljalno vlogo z dne 15. 7. 2009 v višini 225 točk. Taka odločitev je skladna z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003).

Na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP pa je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo, saj navedeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 156, 163. ZDSS-1 člen 61, 62, 63.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxMTk1