VDSS sklep Psp 348/2010

Jedro

Čeprav je bila tožnici operacija svetovana, pa se zanjo ni odločila, ni mogoče zaključiti, da zdravljenje pri njej še ni končano in da zato invalidnosti ni mogoče ugotoviti, saj je invalidnost po 60. členu ZPIZ-1 lahko tudi začasna in ne le trajna kategorija, kot je to veljalo po 27. členu ZPIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 3. 3. 2009 in št. ... z dne 26. 8. 2009 ter da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do sorazmernega dela (?) invalidske pokojnine. Sodišče je tudi odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri tožnici v času izdaje dokončne odločbe invalidnost, kot je opredeljena v 1. odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1), ni podana, saj niso bile ugotovljene takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je sodišče napačno presodilo predložene dokaze. Tudi izrek sodbe nasprotuje predloženim listinskim dokazom. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni izvedlo predlaganih dokazov oziroma ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze. Navedba sodišča, da mnenje zdravniško-svetovalne službe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 25. 3. 2009 ter izvid kliničnega oddelka za nevrologiijo SPS Kirurške klinike z dne 27. 8. 2009, ne vplivata na pravilnost zaključka Invalidske komisije II. stopnje, da pri tožnici invalidnost ni mogoče ugotoviti zato, ker njeno zdravljenje glede na utemeljeno pričakovano izboljšanje po operaciji kolčnih sklepov še ni končano, je pavšalna in neobrazložena. Sodišče ni z ničemer obrazložilo, zakaj po mnenju sodišča omenjena dokumenta ne vplivata na pravilnost zaključka invalidske komisije II. stopnje. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je mnenje invalidske komisije II. stopnje sprejelo kot prepričljivo. Sodišče je tudi spregledalo dejstvo, da je pred tem invalidska komisija II. stopnje na osnovi iste medicinske in delovne dokumentacije dne 19. 2. 2009 v reviziji podala mnenje, da pri tožnici ni invalidnosti, invalidska komisija I. stopnje pa pred tem 8. 1. 2009, da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti. Že dejstvo, da so invalidske komisije na osnovi iste medicinske in delovne dokumentacije podale tri različna mnenja, zbuja dvom v prepričljivost navedenih mnenj. Mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 11. 8. 2009 ni bilo podvrženo kritični presoji sodišča v okviru dokazne ocene. Glede na tri različna mnenja bi že sodišče samo bilo dolžno dopolniti dokazni postopek s postavitvijo izvedenca. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov in sicer ni pridobilo niti mnenja izvedenca specialista ortopeda in mnenja izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa ter ni opravilo predlaganega zaslišanja prof. dr. J.P., dr. med. in prof. dr. B.P., dr. med. Prav tako ni obrazložilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo. S tem je kršilo pravico tožnice, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, kar je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave RS. S tem, ko je nekritično in pavšalno zavrnilo tožničine dokazne predloge, je kršilo pravico do poštenega sojenja in bi bilo potrebno sodbo že iz tega razloga razveljaviti. Povsem očitno je tudi, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno in tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo in je zato tudi sama odločitev preuranjena.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca opr. št. ... z dne 26. 8. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 3. 3. 2009, s katero je tožene zavrnil zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tako toženec kot tudi sodišče prve stopnje sta menila, da pri tožnici zdravljenje še ni končano ter da zato pri njej ni podana invalidnost. Taka ugotovitev naj bi izhajala iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 11. 8. 2009, iz katerega izhaja, da je bila tožnici že svetovana operacija kolčnih sklepov, vendar se zanjo ni mogla odločiti. Po mnenju invalidske komisije II. stopnje bi po eventualnem operativnem posegu bilo pričakovati bistveno izboljšanje zdravstvenega stanja, zaradi česar komisija meni, da pri tožnici zdravljenje še ni končano in da ni mogoče ugotoviti katerekoli stopnje invalidnosti.

ZPIZ-1 v 1. odstavku 60. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V primeru, ko je potrebno zdravljenje, se vprašanje delazmožnosti ugotavlja na podlagi predpisov s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja (bolniški stalež). Če pa zdravstvenih težav ni mogoče odpraviti z zdravljenem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, pa pride v poštev ugotavljanje invalidnosti na podlagi določb ZPIZ-1. Pri tem pa je potrebno opozoriti na razliko med določbami prejšnjega zakona (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ) in sedanjega zakona, torej določb ZPIZ-1. Kot to izhaja iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem (avtorji Nataša Belopavlovič in ostali, GV, Inštitut za delovna razmerja Ljubljana 2000, stran 294), je lahko invalidnost tudi začasna in ne le trajna kategorija, kot je to veljalo po 27. členu prejšnjega ZPIZ. Zaradi opustitve trajnosti sprememb v zdravstvenem stanju je novi ZPIZ-1 uvedel institut kontrolnih pregledov. V 163. členu pa je urejeno vprašanje sprememb v stanju invalidnosti in posledično sprememb glede samih pravic iz invalidskega zavarovanja. V spornem primeru, ko je tožnici zgolj svetovana operacija kolkov, torej nikakor ni mogoče zaključiti, da zdravljenje še ni končano in da kategorije invalidnosti ni mogoče ugotoviti. Da je vprašanje invalidnosti možno ugotavljati, nenazadnje izhaja tako iz mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 8. 1. 2009, ko je le-ta ugotovila, da je pri tožnici od 8. 1. 2009 podana I. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, ker ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, kakor tudi iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 19. 2. 2009, ki je bilo podano v revizijskem postopku, ko komisija ugotavlja, da je tožnica zmožna opravljati delo „knjigovodje plač“ s polnim delovnim časom in da torej pri njej ni podana invalidnost.

Ob pravilni uporabi materialnega prava bo torej sodišče prve stopnje moralo razčistiti, ali je glede na ugotovljeno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času vodenja postopka pri tožencu, ko je bila pri tožnici ugotovljena artroza kolka zaradi displazije obojestransko, nadalje bolečinski sindrom vratne in ledvene hrbtenice ter sindrom karpalnega kanala obojestransko, bila podana invalidnost. S tem v zvezi je tožnica v postopku predlagala tudi izvedbo dokazov, predvsem listinskih izvidov, iz katerih izhajajo ugotovitve lečečih specialistov glede tožničinih zdravstvenih težav in posledično tudi glede njene delazmožnosti, ter zaslišanje prič. Tožnica je predlagala tudi postavitev sodnega izvedenca, vendar pa sodišče prve stopnje glede na to, da se je postavilo na stališče, da pri tožnici zdravljenje še ni končano, vseh omenjenih dokazov ni izvajalo.

Ker dejansko stanje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ni bilo ustrezno razčiščeno, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi ter na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju najprej dokazno ocenilo listinsko dokumentacijo ter nato po potrebi zaslišalo predlagane priče oziroma postavilo sodnega izvedenca. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo ponovno odločilo o zadevi.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Psp 232/2020
• VDSS sodba Psp 550/2010
• VDSS Sodba Psp 63/2019