VDSS sodba Psp 316/2010

Jedro

Sodišče je pri odločanju glede začasne nezmožnosti za delo vezano na dokončno oziroma pravnomočno odločitev, izdano v postopku glede ugotavljanja trajne nezmožnosti za delo v okviru postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V kolikor je bila tožniku v invalidskem postopku priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom po štiri ure dnevno na delu z določenimi omejitvami, je treba začasno nezmožnost za delo presojati v skladu s tem, torej je treba presojati, ali je zmožen za delo s skrajšanim delovnim časom dnevno z določenimi omejitvami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se odpravijo odločbe toženca št. ... z dne 11. 11. 2008, št. ... z dne 9. 12. 2008 in št. ... z dne 5. 11. 2008, odločba toženca št. ... z dne 20. 10. 2008 se odpravi v drugem stavku prvega odstavka izreka, da je tožnik od 31. 10. 2008 dalje zmožen za delo (prvi odstavek izreka). Nadalje je ugotovilo, da je bil tožnik od 31. 10. 2008 do 16. 3. 2009 začasno zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure zaradi poškodbe izven dela (drugi odstavek izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na sodbo VDSS opr. št. Psp 100/2010 z dne 8. 4. 2010 v zvezi s sodbo DSS opr. št. Ps 429/2008 z dne 10. 12. 2009, saj temeljita na izvedenskem mnenju, izdanem v postopku med tožnikom in Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ), v katerem tožena stranka ni sodelovala. Z navedenim je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in ustavno pravico do enakega varstva pravic, še posebno, ker je sodišče med postopkom tako toženi stranki kot izvedenki psihiatrinji prof. dr. M.K., dr. med. predočilo psihiatrični del izvedenskega mnenja, pridobljenega v postopku med tožnikom in ZPIZ, pri čemer sta zdravstvena komisija tožene stranke kot izvedenka psihiatrinja vztrajali pri že podanem mnenju glede tožnikove delazmožnosti v spornem obdobju, se pravi, da je bil tožnik za svoje delo, v skladu z dokončno odločbo ZPIZ z dne 22. 1. 2008, zmožen za delo v polnem delovnem času. V kolikor bi se štelo stališče sodišča prve stopnje, da je vezano na pravnomočno sodbo, izdano med tožnikom iz ZPIZ, za pravilno, pa bi moralo sodišče tožnikovo začasno nezmožnost za delo v spornem obdobju ugotavljati v okviru njegove preostale delazmožnosti, kot je bila ugotovljena s pravnomočno sodbo VDSS opr. št. Psp 100/2010 z dne 8. 4. 2010 v zvezi s sodbo DSS opr. št. Ps 429/2008 z dne 10. 12. 2009. V postopku pred imenovanim zdravnikom in zdravstveno komisijo se namreč ugotavlja začasna nezmožnost za delo, ki pa je lahko ugotovljena le do trenutka ugotovljene trajne nezmožnosti za delo. Ker je bilo v postopku, ki je tekel med tožnikom in ZPIZ, dne 8. 4. 2010 pravnomočno ugotovljeno, da je tožnik od 1. 2. 2007 dalje trajno zmožen opravljati samo delo v krajšem delovnem času po 4 ure dnevno z omejitvami, bi moralo sodišče izpodbijane odločbe tožene stranke razlagati tako, kot da sta zdravstvena komisija in imenovani zdravnik, ko sta odločala o začasni nezmožnosti za delo dne 20. 10. 2008, dne 5. 11. 2008, dne 11. 11. 2008 in dne 9. 12. 2008, odločala o začasni nezmožnosti za delo v okviru preostale delazmožnosti. Ker je upoštevaje pravnomočno sodbo, izdano med tožnikom iz ZPIZ, tožnikova delovna obveznost v spornem obdobju lahko trajala samo 4 ure dnevno (za preostale 4 ure je bil trajno nezmožen), so izpodbijane odločbe tožene stranke, da je tožnik od 31. 10. 2008 dalje zmožen za delo, pravilne, saj iz vseh dokazov v postopku izhaja, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen opravljati svoje delo 4 ure dnevno. To je uveljavljal tudi sam tožnik. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno pa je sodišče uporabilo materialno pravo tudi, ko ni upoštevalo 1. alineje 1. odstavka 160. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), po kateri gre tožniku, glede na pridobljeno pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od 1. 2. 2007 dalje, od 23. 11. 2008 dalje, to je od prvega naslednjega dne po prenehanju nadomestila za primer brezposelnosti, tudi že pravica do delne invalidske pokojnine, kar pomeni, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za ugotavljanje, ali je bil od 23. 11. 2008 dalje začasno zmožen za delo po 4 ure dnevno. Pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo gre za ugotavljanje zdravstvenega stanja, kot enega izmed pravno odločilnih dejstev, pomembnih za uveljavljanje pravice do nadomestila plače med začasno nezmožnostjo za delo, s čimer se zavarovani osebi zagotovi socialno varnost. Ker pa gre tožniku od 23. 11. 2008 dalje pravica do delne invalidske pokojnine, tožnik ne izkazuje pravnega interesa za ugotavljanje, da je bil po 22. 11. 2008 začasno zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno in posledično za uveljavljanje pravice do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo, saj mu je socialna varnost za preostale 4 ure že zagotovljena iz drugega naslova. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 11. 11. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 20. 10. 2008, s katero je bilo odločeno, da je tožnik od 23. 10. 2008 do 30. 10. 2008 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 30. 10. 2008 daje pa je zmožen za delo in drugostopenjsko odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 9. 12. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 5. 11. 2008, s katero je bilo odločeno, da je tožnik od 31.10. 2008 dalje zmožen za delo.

Tožnik je v postopku uveljavljal, da je bil v spornem obdobju, to je od 31. 10. 2008 do 16. 3. 2009 sposoben za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno.

Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, to je pridobljenega izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, v sestavi specialista ortopeda in specialistke psihiatrinje, ki sta ugotovila, da je bil tožnik v spornem obdobju po 31. 10. 2008 zmožen za delo in predvsem na podlagi sodbe VDSS opr. št. Psp 100/2010 z dne 8. 4. 2010 v zvezi s sodbo DSS opr. št. Ps 429/2008, izdano v socialnem sporu glede ugotavljanja trajne nezmožnosti za delo, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu je bila od 1. 2. 2007 dalje priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom po štiri ure dnevno na delu z določenimi omejitvami, zaključilo, da je bila pri tožniku v spornem obdobju, podana zmožnost za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede presoje začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju utemeljilo z vezanostjo na pravnomočno sodbo, izdano v postopku glede ugotavljanja trajne nezmožnosti za delo, torej v postopku priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, kar je pravilno. Pritožba sicer navaja, da sodišče prve stopnje odločitve ne bi smelo opreti na sodbo VDSS opr. Psp 100/2010 z dne 8. 4. 2010 v zvezi s sodbo DSS opr. št. Ps 429/2008 z dne 10. 12. 2009, saj temeljita na izvedenskem mnenju, izdanem v postopku med tožnikom in ZPIZ, v katerem tožena stranka ni sodelovala, v zvezi s čimer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je takšno stališče zmotno. Že sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da je sodišče pri odločanju glede začasne nezmožnosti za delo vezano na pravnomočno odločitev (pravilno sicer že na dokončno odločitev) glede trajne nezmožnosti za delo. Glede vezanosti na invalidski postopek in na ugotovitve v dokončni odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti, je stališče zavzelo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije (npr. v zadevi opr. št. VIII Ips 218/2006 z dne 24. 4. 2007, VIII Ips 217/2008 z dne 25. 1. 2010). Sodišče prve stopnje je tako v postopku pravilno upoštevalo pravnomočno sodbo VDSS opr. št. Psp 100/2010 z dne 8. 4. 2010 v zvezi s sodbo DSS opr. št. Ps 429/2008, izdano v socialnem sporu glede ugotavljanja trajne nezmožnosti za delo, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu je bila od 1. 2. 2007 dalje priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom po štiri ure dnevno na delu z določenimi omejitvami. Od 1. 2. 2007 dalje je tako podana tožnikova zmožnost za delo z omejitvami zgolj v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno, kar pomeni, da je tožnikova delovna zmožnost tudi v spornem obdobju od 31. 10. 2008 do 16. 3. 2009 znašala po štiri ure dnevno, za ostale štiri ure je bila namreč ugotovljena trajna nezmožnost.

Pritožba opozarja, da so izpodbijane odločbe tožene stranke, da je tožnik od 31. 10. 2008 dalje zmožen za delo, pravilne, ker je upoštevaje pravnomočno sodbo, izdano med tožnikom iz ZPIZ, tožnikova delovna obveznost v spornem obdobju lahko znašala samo 4 ure dnevno (za preostale 4 ure je bil trajno nezmožen), iz vseh dokazov v postopku pa izhaja, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen opravljati svoje delo 4 ure dnevno. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so bile izpodbijane odločbe tožene stranke, s katerimi je bilo ugotovljeno, da je tožnik od 31. 10. 2008 dalje zmožen za delo, izdane glede na dokončno odločbo ZPIZ št. ... z dne 5. 9. 2006, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni izven dela, s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo fizično lažje delo, brez dvigovanja bremen nad 10 kg, brez del v stalni prisilni drži ledvene hrbtenice in v globokem predklonu, izjemoma sede in stoje, s polnim delovnim časom od 9. 6. 2005. V postopku ugotavljanja tožnikove začasne nezmožnosti za delo je bila tako tožnikova zmožnost za delo od 31. 10. 2008 s strani imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije ugotovljena glede na zmožnost za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami s polnim delovnim časom. Tekom postopka pa je bil pred Delovnim in socialnim sodiščem in kasneje v zvezi s pritožbo pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem Ljubljani voden socialni spor v zvezi z novim postopkom glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Kot že zgoraj navedeno, je bila s pravnomočno sodbo VDSS opr. št. Psp 100/2010 z dne 8. 4. 2010 v zvezi s sodbo DSS opr. št. Ps 429/2008 tožniku priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom po štiri ure dnevno na delu z določenimi omejitvami od 1. 2. 2007 dalje (torej še pred spornim obdobjem v tem postopku) in je zato začasno nezmožnost za delo v spornem obdobju potrebno presojati v skladu z odločitvijo v pravnomočno končanem postopku priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Upoštevaje navedeno odločitev je zato sodišče prve stopnje pravilno odpravilo odločbe tožene stranke z dne 11. 11. 2008, dne 9. 12. 2008, dne 5. 11. 2008, in odločbo z dne 20. 10. 2008 v drugem stavku prvega odstavka izreka, da je tožnik od 31.10. 2008 dalje zmožen za delo ter pravilno odločilo, da je bil tožnik od 31. 10. 2008 do 16. 3. 2009 začasno zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure zaradi poškodbe izven dela.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo 1. alineje 1. odstavka 160. člena ZPIZ-1, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so bile v tem socialnem sporu predmet presoje zgolj odločbe tožene stranke o začasni nezmožnosti za delo in ne gre za odločanje o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 5/2022
• VSRS sodba VIII Ips 133/2014
• VDSS sodba Pdp 230/2010