<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba, Psp 315/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.315.2010
Evidenčna številka:VDS0005977
Datum odločbe:16.09.2010
Področje:ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
Institut:začasna nezmožnost za delo

Jedro

Ker tožnik ni bil zmožen opravljati dela skladno z omejitvami, kot izhajajo iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in s katero mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in sicer s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno, je bila njegova začasna nezmožnost za delo pravilno ugotovljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 11. 6. 2008 in št. ... z dne 26. 5. 2008. Ugotovilo je, da je bil tožnik nezmožen za delo zaradi bolezni v polnem delovnem času od 31. 5. 2008 do 30. 6. 2008. Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 922,59 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje napačno presodilo predložene dokaze, kar pomeni, da izrek sodbe nasprotuje predloženim listinskim dokazom. Sodišče tako ni upoštevalo odločbe ZPIZ št. ... z dne 28. 3. 2008, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno od 3. 3. 2008 dalje. V obravnavanem primeru se sporno obdobje nanaša na čas po 31. 5. 2008 torej potem, ko je bila predhodno že izdana odločba ZPIZ z dne 28. 3. 2008. Sodišče je bilo na dokončno odločbo vezano in bi tako lahko odločalo o začasni nezmožnosti za delo samo znotraj preostalega šesturnega delovnega časa. S tem, ko je odločilo, da je bil tožnik nezmožen za delo za poln delovni čas osem ur dnevno, namesto, da bi odločalo zgolj o preostali zmožnosti za delo v skrajšanem delovnem času šest ur dnevno, je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP). Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj se sodba v svojih razlogih opira zgolj na izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca, ki pa je pri podaji izvedenskega mnenja upošteval tudi zdravstveno dokumentacijo pred spornim obdobjem in sicer od leta 1981 dalje, razen tega pa tudi dokumentacijo iz leta 2009, torej po koncu spornega obdobja. Upošteval je zlasti dokumentacijo, ki imenovanemu zdravniku oz. zdravstveni komisiji v času njunega odločanja ni bila niti ni mogla biti poznana, zaradi česar tudi ni mogla vplivati na zakonitost njunega odločanja. Izvidi, s katerima sta imenovani zdravnik in zdravstvena komisija v času odločanja razpolagala, pa tudi niso izkazovali takšnega kliničnega statusa, ki bi utemeljeval podaljšanje začasne nezmožnosti za delo po 31. 5. 2008. V dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 24. 4. 2009 in z dne 22. 10. 2009 se je zdravstvena komisija strokovno utemeljeno opredelila do vseh predloženih izvidov in prepričljivo pojasnila, zakaj je štela tožnika za delazmožnega skladno z odločbo ZPIZ. Iz zabeležk pri osebnem zdravniku, ki je spremljal zdravstveno stanje tožnika v spornem obdobju namreč ne izhaja takšen objektiven klinični status, ki bi utemeljeval podaljšanje staleža po 31. 5. 2008. Poleg tega je zdravstvena komisija tudi natančno opisala dela in naloge, ki jih je tožnik dejansko opravljal in to primerjala z odločbo ZPIZ ter zaključila, da je delo, ki ga je tožnik dejansko opravljal, usklajeno z omejitvami, predvidenimi v odločbi ZPIZ z dne 28. 3. 2008 in da je bil tožnik zmožen za delo skladno z odločbo ZPIZ. Navedene odločbe izvedenec ni upošteval in je kot odločilno štel, da delodajalec tožniku ni zagotovil drugega ustreznega dela. Toženec takšnemu mnenju odločno nasprotuje, kajti ne more nositi posledic pasivnega ravnanja delodajalca. Sodišče, ki se je oprlo na takšno izvedeniško mnenje, je napravilo napačno dokazno oceno. Sodišče od zdravstvene komisije tudi ni zahtevalo, da se opredeli do izvidov z dne 19. 6. 2008, 27. 6. 2008, 12. 6. 2008, 13. 6. 2008 in z dne 16. 1. 2009, medtem ko se je izvedenec do njih opredelil. Zaradi navedenega očitek sodišča v izpodbijani sodbi, da mnenje zdravstvene komisije ne more biti strokovno prepričljivo, ne more vzdržati. Izvedenec bi moral natančneje pojasniti svoje stališče oziroma bolj prepričljivo pojasniti razloge glede delanezmožnosti tožnika. Tako pa se najprej sklicuje na takoimenovano fibromialgijo, ter v istem stavku doda, da je to bolezen, ki si šele utira pot v medicinsko zavest, ker zaenkrat objektivizirani medicinski diagnostični postopki še ne dokazujejo te patologije. To pa napotuje na zaključek, da tudi sam izvedenec ni mogel ugotoviti objektiviziranega in z medicinsko dokumentacijo podprtega obstoja fibromialgije, ki bi utemeljevala podaljšanje bolniškega staleža po 31. 5. 2008. Ker je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), niti postopkovnih določb, na katere opozarja toženec v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 11. 6. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 26. 5. 2008, s katero je bilo odločeno, da je tožnik od 31. 5. 2008 dalje zmožen za delo kot invalid III. kategorije, izključno za dela z omejitvami po odločbi ZPIZ št. ... z dne 28. 3. 2008, po šest ur dnevno.

Pritožba najprej uveljavlja kršitev 14. točke 339. člena ZPP in sicer, da naj bi sodišče napačno presodilo predložene dokaze in da posledično izrek sodbe nasprotuje predloženim listinskim dokazom. Uveljavlja torej absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki pa po stališču pritožbenega sodišča ni podana. Kršitev po 14. točki je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izrek sodbe je razumljiv in sodišče prve stopnje je v obrazložitvi tudi podalo tako dejanske ugotovitve kot tudi materialno podlago za svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno utemeljilo ter obrazložilo dokazno oceno in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi ustrezno razčistilo dejansko stanje in je svojo odločitev utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca prim. J.K., dr. med., specialista ortopeda. Sodni izvedenec je na podlagi proučitve medicinske dokumentacije in pa osebnega pregleda v pisno podanem izvedenskem mnenju z dne 23. 9. 2009 in v dopolnitvi tega mnenja z dne 12. 1. 2010 zaključil, da je bil tožnik v spornem obdobju torej od 31. 5. 2008 do 30. 6. 2008 začasno nezmožen za delo zaradi posledic bolezni. Pri tem je upošteval tudi odločbo ZPIZ, št. ... z dne 28. 3. 2008, na katero se sklicuje toženec in iz katere izhaja, da je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: dvigovanja in prenašanja težjih bremen nad 12 kg s krajšim delovnim časom šest ur dnevno od 3. 3. 2008 dalje. Po mnenju sodnega izvedenca tožnik za delo z omejitvami, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ, ni bil zmožen niti v šesturnem delavniku, niti v štiriurnem delavniku. Gre za številne zdravstvene težave in sicer za kronični bolečinski sindrom vratne hrbtenice in ramenskega obroča, kronični bolečinski sindrom ledveno križnične hrbtenice, za dolgotrajne bolečine predvsem v desnem gležnju. Svoje mnenje je izvedenec tudi ustrezno obrazložil in sicer z navajanjem izvidom EMG spodnjih okončin z dne 26. 2. 2008, ki izkazuje hudo kronično okvaro obeh 5. ledvenih korenin. MRI ledveno križnične hrbtenice z dne 29. 5. 2008 prikaže diskus hernijo L4-L5 in hude obrabne spremembe diska L5-S1, pa tudi sindrom desnega nartnega sinusa. Odčitek CT vratne hrbtenice z dne 18. 9. 2008 kaže na začetne obrabne spremembe pretežnega dela vratne hrbtenice, izraziteje v višini C3-C4, utesnitev sprednjega likvorskega prostora od C4-C7 ter v višini C5-C6 srednje veliko diskus hernijo. Tudi zabeležki osebnega pregleda na invalidski komisiji I. stopnje dne 3. 3. 2008, klinični status pri ortopedu 29. 4. 2008 ter pri internistki 19. 6. 2008 in nevrologu 27. 6. 2008 potrjujejo navedene diagnoze. Po mnenju sodnega izvedenca priznane razbremenitve, kot so razvidne iz odločbe ZPIZ z dne 28. 3. 2008, niso bile zadostne, da bi tožnik s takimi zdravstvenimi težavami lahko opravljal drugo delo, saj dvigovanje in prenašanje bremen do 12 kg ne zagotavlja, da se invalidnost glede na dokazan zdrs medvretenčne ploščice L4-L5 in difuzno degenerativno okvaro ploščice L5-S1 ne bi poslabšala. Tudi funkcionalni status ledveno križnične hrbtenice na osebnem pregledu 31. 8. 2009 kaže na slabo izvedljivo pregibnost in tudi sicer dokajšnjo slabo gibljivost, tako da je glede na kroničnost težav možno predvideti, da je taka slaba pregibnost tega dela aksialnega skeleta bila prisotna že dalj časa, torej tudi v spornem obdobju, zato bi bilo potrebno k razbremenitvam dodati izogib dvigovanja bremen iz globokega priklona (ki ga ne zmore) in mu priznati nesposobnost za delo z dolgotrajnimi prisilnimi, predvsem pol sklonjenimi držami telesa. Sodni izvedenec je torej v celoti upošteval predloženo medicinsko dokumentacijo ter odgovoril na zastavljena vprašanja sodišča. Pri tem sicer res omenja, da vse navedene zdravstvene težave spadajo v sklop značilnosti „fibromialgije“. Za samo odločitev ni bistveno, ali gre ravno za „fibromialgijo“ (po Slovenskem medicinskem slovarju pomeni „fibromialgija“ bolečino in togost mišic in sklepov, ki je difuzna, ali pa ima več sprožilnih točk), ali pa gre za drugo zdravstveno stanje. Za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo je bistveno, kako določeno zdravstveno stanje vpliva na delovno zmožnost zavarovanca. To izhaja tudi iz 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl., v nadaljnjem besedilu: POZZ), kjer je določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. V sporni zadevi je bilo torej odločilno, ali je bil tožnik zmožen opravljati delo, skladno z omejitvami, kot izhajajo iz že citirane odločbe ZPIZ-a. Glede omenjenega je sodni izvedenec prepričljivo izpovedal, da tožnik za tako delo ni bil zmožen. Nenazadnje omenjeno ugotovitev potrjuje tudi dejstvo, da je bil tožnik vse do 31. 5. 2008 v polnem bolniškem staležu, bolniški stalež pa mu je bil s 1. 7. 2008 ponovno priznan, kar vse izhaja iz mnenja sodnega izvedenca. Toženec ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da se je tožniku ravno v spornem obdobju zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da je bil zmožen za delo skladno z omejitvami, razvidnimi iz odločbe ZPIZ-a.

Glede pritožbenih navedb, da je sodni izvedenec upošteval tako starejšo medicinsko dokumentacijo, kot tudi novejšo, torej dokumentacijo, ki je bila izdana že po izdaji izpodbijane odločbe toženca, pa pritožbeno sodišče poudarja, da omenjena dokumentacija izkazuje zdravstveno stanje, kakršno je obstajalo tudi v spornem obdobju, kot to poudarja tudi sodni izvedenec v izvedenskem mnenju. Nenazadnje je sodni izvedenec tožnika tudi osebno pregledal, kar vse je bilo opravljeno po izdaji izpodbijane dokončne odločbe. Pri tem pa je potrebno poudariti, da je bistvo socialnih sporov ravno v tem, da sodišče popolnoma in po resnici ugotovi sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Zaradi ugotovitve materialne resnice lahko sodišče izvaja tudi dokaze po uradni dolžnosti, torej dokaze, ki jih niso predlagale stranke. S tem, ko je sodni izvedenec proučil starejšo in novejšo dokumentacijo, ki izkazuje tudi stanje tožnika v spornem obdobju, je omenjeno zgolj prispevalo k popolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na prepričljivost dopolnilnega mnenja zdravstvene komisije, pa pritožbeno sodišče poudarja, da sta tako izvedenec kot tudi zdravstvena komisija ugotavljali, kakšne so bile zdravstvene težave tožnika v spornem obdobju in pa vpliv teh zdravstvenih težav na tožnikovo delazmožnost. V 8. členu ZPP je določeno, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V sporni zadevi je sodišče prve stopnje vero poklonilo mnenju sodnega izvedenca, ki ga je štelo za bolj prepričljivega, od dopolnilnega mnenja zdravstvene komisije. Temu stališču pa se glede na že obrazloženo pridružuje tudi pritožbeno sodišče.

Glede pritožbenih navedb, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, s tem, ko je ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo v polnem delovnem času, čeprav je imel z odločbo ZPIZ že priznano omejitev, da dela v skrajšanem delovnem času po šest ur dnevno, pa pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno ni v ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče je zgolj ugotovilo, da je bil tožnik popolnoma nezmožen za delo, kar pomeni, da je s tem upoštevalo tudi že citirano odločbo ZPIZ, s katero je bila določena časovna razbremenitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

POZZ člen 232.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.01.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxMTc4