VDSS sodba Psp 247/2010

Jedro

Naknadno priznano obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, se upošteva samo za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Pri pokojninah, uveljavljenih do 31. 12. 1999, je treba pri odstotnem povečanju pokojnine upoštevati določbo 1. odst. 52. člena ZPIZ/92, po kateri se je starostna pokojnina odmerila največ v višini 85 % pokojninske osnove. Kljub naknadno priznanemu vštetju časa izgnanstva – begunstva v skupno pokojninsko dobo, starostne pokojnine v višjem odstotku od 85 % ni mogoče odmeriti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba št. ... z dne 11. 3. 2009 in odločba št. ... z dne 8. 10. 2008 v delu, v katerem se zahtevek za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku zavrne in je tožena stranka dolžna tožniku priznati povišano starostno pokojnino za čas od 8. 10. 2008 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da mu je bila priznana starostna pokojnina od 1997 dalje in ne od 1995 dalje, kot zmotno ugotavlja izpodbijana sodba. Poudarja, da je bila priznana dodatna delovna doba za čas begunstva od 1942 do 1945, ki znaša 2 leti, 8 mesecev in 14 dni, zato bi moralo sodišče prve stopnje to pokojninsko dobo prišteti k dopolnjeni pokojninski dobi ter mu zato priznati višjo pokojnino, na podlagi skupne pokojninske dobe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se toženi stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške, skupaj s pritožbenimi stroški.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 – ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz upravnega spisa, je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine z odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 12. 1995 od 1. 12. 1995 zaradi česar pritožbene navedbe, da je bila tožniku pravica do starostne pokojnine priznana šele 1997 leta, niso utemeljene oziroma so protispisne. Iz obrazložitve navedene odločbe pa je razvidno, da je bila starostna pokojnina odmerjena glede na pokojninsko dobo 40 let, 3 mesece in 27 dni v najvišjem odmernem odstotku, to je v višini 85 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi 10-letnega povprečja plač iz obdobja od leta 1977 do 1986. Nadalje iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik dne 12. 3. 2008 vložil zahtevo za vštetje časa izgnanstva – begunstva v obdobju od 2. 9. 1942 do 15. 5. 1945 v pokojninsko dobo na podlagi Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Ur. l. RS, št. 63/95, s spremembami, v nadaljevanju: ZZVN) in zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine. S prvostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 10. 2008 je bilo odločeno, da se tožniku beguncu čas od 2. 9. 1942 do 15. 5. 1945 prizna v pokojninsko dobo v dejanskem trajanju, kar znaša 2 leti, 8 mesecev in 14 dni. Hkrati je bila njegova zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine v višjem znesku zavrnjena z obrazložitvijo, da se tožniku še nadalje izplačuje starostna pokojnina v nespremenjenem znesku, ker za odmero starostne pokojnine v višjem odmernem odstotku ni pravne podlage, saj je bila tožniku pokojnina odmerjena že odmerjena v višini 85 % pokojninske osnove, to je v najvišjem možnem znesku. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, saj se ni strinjal z odločitvijo o zavrnitvi ponovne odmere starostne pokojnine. Le-ta pa je bila z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 3. 2008 zavrnjena kot neutemeljena. Navedeni sodbi tožene stranke sta bili predmet presoje pred sodiščem prve stopnje v delu, kjer je tožnik zahteval ponovno odmero starostne pokojnine.

V zadevi je sporno, ali vštetje dobe izgnanstva-begunstva v trajanju 2 let, 8 mesecev in 14 dni v skupno pokojninsko dobo, česar tožnik v postopku ne izpodbija, vpliva na ponovno odmero starostne pokojnine.

Pravna podlaga v danem primeru je podana v 181. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPIZ-1), kjer je določeno, da se v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba upošteva samo za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Glede na to, da je tožnik pravico do starostne pokojnine uveljavil na podlagi prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ), na podlagi katerega je bila opravljena tudi odmera pokojnine, se takšna pokojnina pri ponovni odmeri ovrednoti tako, kot je to določal takrat veljavni ZPIZ. Pri pokojninah, uveljavljenih do 31. 12. 1999, je treba pri odstotnem povečanju pokojnine upoštevati določbo 1. odstavka 52. člena ZPIZ, po kateri se je starostna pokojnina lahko odmerila največ v višini do 85 % pokojninske osnove. Takšno stališče je pritožbeno sodišče sodišče zavzelo že v večih zadevah (npr. VDSS opr. št. Psp 369/2005 z dne 8. 11. 2006).

Kot že rečeno, je bila tožniku starostna pokojnina dokončno in pravnomočno odmerjena z odločbo tožene stranke z dne 7. 12. 1995 v višini 85 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi 10-letnega povprečja plač iz obdobja od leta 1977 do 1986, glede na dopolnjeno pokojninsko dobo 40 let, 3 mesece in 27 dni. Kljub naknadnemu vštetju časa izgnanstva-begunstva v skupno pokojninsko dobo, ki po vštetju skupno znaša 43 let in 11 dni, pa starostne pokojnine ni mogoče odmeriti v višjem odstotku, kot to uveljavlja pritožba, saj je bila tožniku starostna pokojnina že odmerjena v najvišjem možnem odstotku po 52. členu ZPIZ, torej v višini 85 % pokojninske osnove. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v danem primeru ni pravne podlage za odmero starostne pokojnine v višjem znesku in je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 501/2009
• Sklep VIII Ips 140/96
• VDSS sodba Psp 341/2016