VDSS sodba Psp 228/2010

Jedro

Upravičencu iz 4. alinee 2. člena ZPIZV, ki mu je bila z odločbo vojaškega nosilca obveznega zavarovanja pravica do pokojnine priznana v letu 1992, se pokojnina odmeri ob upoštevanju pokojninske osnove, določene v točkah, ki je navedena v odločbi vojaškega nosilca obveznega zavarovanja. Število točk se pomnoži z vrednostjo točke za mesec december 1990, od tako izračunane pokojninske osnove se odmeri pokojnina glede na pokojninsko dobo, ki jo je zavarovanec dopolnil do 30. 9. 1991, v odstotku, ki bi mu pripadal po vojaških predpisih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca z dne 3. 2. 2009 in z dne 29. 10. 2008 ter, da se mu odmeri pokojnina v višjem znesku, ki bo usklajena z zakonom.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik, predvsem zaradi napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodba napačna in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba meni, da bi bilo potrebno 6. čl. Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 12/07) razumeti tako, da se tožniku odmeri pokojnina po vojaških predpisih pri tem pa je potrebno odpraviti tudi napake prejšnjih organov in ne upoštevati število točk, kot je bilo določeno v odločbi Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev z dne 9. 7. 1992, prav tako bi bilo potrebno upoštevati drugačno vrednost točke. Ta je bila za Slovenijo od konca leta 1990 dalje subvencionirana, subvencija je krila razliko med jugoslovanskim in slovenskim povprečjem osebnih dohodkov v gospodarstvu ter tako vrednost točke za mesec december 1990 ni samo 8,85 DIN, temveč se mora zvišati za navedeno subvencijo, ta seštevek pa zvišati še za 7 %, ki so bili namenjeni prispevku za stanovanjsko gradnjo in bi morala ta sredstva biti pri prodaji družbenih stanovanj vrnjena posameznikom v naturalni obliki oz. v določeni stanovanjski kvadraturi v lastništvu na ime upravičenca. Le na takšen način je možno pravilno razumevanje 6. čl. ZPIZVZ.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporabljajo na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki se navajajo na pritožbi in, da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 3. 2. 2009 s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo z dne 29. 10. 2008, s katero mu je bila v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1929/2007 z dne 21. 8. 2008 na novo odmerjena invalidska pokojnina po 6. čl. ZPIZVZ, v znesku 748,74 EUR na mesec, od 1. 5. 2003 dalje.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je toženec tožniku pokojnino na novo pravilno odmeril in pri tem tudi pravilno tolmačil 6. čl. ZPIZVZ, ki določa, da se upravičencem iz 1. in 2. alineje 2. čl. tega zakona ter upravičencem iz 4. alineje 2. čl. tega zakona, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih, prizna pravica do pokojnine, do odpravnine in oskrbnine v znesku, kot jim je šel po vojaških predpisih za september 1991. V danem primeru tako predstavlja znesek pokojnine po določbi 6. čl. ZPIZVZ vojaška pokojnina, do katere bi bil pritožnik upravičen v septembru 1991 oz. najkasneje do 30. 9. 1991. Upravičencu iz 4. alineje 1. odst. 2. čl. ZPIZVZ, ki mu je bila z odločbo vojaškega nosilca obveznega zavarovanja pravica do pokojnine priznana v letu 1992 kot je bila v tem primeru tožniku, se pokojnina odmeri ob upoštevanju pokojninske osnove, določene v točkah, ki je navedena v odločbi vojaškega nosilca obveznega zavarovanja. Število točk, ki sestavljajo pokojninsko osnovo, se pomnoži z vrednostjo točke za mesec december 1990, ki je znašala 8,85 takratnih DIN. Od tako izračunane pokojninske osnove se pokojnina odmeri glede na pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil do 30. 9. 1991, v odstotku, ki bi tožniku pripadal po vojaških predpisih.

Pritožbeno sodišče se v celoti, v izogib ponavljanju, strinja z navedbami in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ko je tožniku pojasnilo svoje stališče glede pravnega tolmačenja 6. čl. ZPIZVZ. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da je potrebno vrednost točke 8,85 DIN zvišati kakor tudi pritožnik.

Tožniku je toženec v skladu z določbo 18. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. SFRJ, št. 7/85, s spremembami in dopolnitvami) pokojninsko osnovo za odmero invalidske pokojnine po vojaških predpisih pravilno odmeril tako, da je skupno število točk določenih v odločbi zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev z dne 9. 7. 1992, pomnožil z vrednostjo točke za december 1990, ki je znašala 8,85 takratnih DIN in na podlagi tako dobljene osnove tožniku odmeril vojaško invalidsko pokojnino v višini 85 % ter pri tem pokojninsko dobo upošteval le do 30. 9. 1991 ter je tako vojaška invalidska pokojnina tožnika na dan 30. 9. 1991 znašala 13.042,85 DIN, kar je bilo potrebno še uskladiti po določbi 23. čl. ZPIZVZ.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da bi morala biti vrednost točke za izračun višine vojaške pokojnine za mesec december 1990 večja od 8,85 DIN (kot je bila takrat določena v Odredbi za denarno določitev točke za obračunavanje osebnih dohodkov in drugih denarnih prejemkov aktivnih vojaških oseb in vojakov po pogodbi za določen čas) in sicer v Sloveniji za 20,5 % in še za 7 %, saj za to ni materialno pravne podlage.

Na podlagi navedenega je sodišče ostalo s 353. čl. ZPP zavrnilo pritožbo tožnika, kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011