<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 225/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.225.2010
Evidenčna številka:VDS0005967
Datum odločbe:19.08.2010
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:vdovska pokojnina

Jedro

Vdovi se lahko, če je zanjo ugodneje, poleg starostne ali invalidske pokojnine izplačuje tudi 15 % zneska vdovske pokojnine, ki ji gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po tem zakonu, vendar mora vdova najprej izpolnjevati pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ki so določeni v 110. členu ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba tožene stranke št. ... z dne 17. 4. 2008 spremeni tako, da se pritožbi tožnice ugodi in se ji prizna pravica do plačila dela vdovske pokojnine, priznane z odločbo Območne enote ..., št. ... z dne 23. 11. 2007, še za obdobje od 10. 5. 2007 do 30. 9. 2007 in od 1. 5. 2008 dalje (prvi odstavek izreka) in da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati zapadle mesečne zneske dela vdovske pokojnine v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec (drugi odstavek izreka) ter povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tretji odstavek izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožnici z odločbe tožene stranke z dne 23. 11. 2007 priznana pravica do izplačila dela vdovske pokojnine v znesku 41,00 EUR od 1. 10. 2007 dalje. Tožnica je s pritožbo zoper odločbo uveljavljala, da bi ji morala biti pravica do izplačila priznana že od 10. 5. 2007 dalje, tožena stranka pa je z odločbo z dne 17. 4. 2008 pritožbo zavrnila, v reviziji pa spremenila prvostopenjsko odločbo tako, da je izplačevanje dela vdovske pokojnine ustavila s 1. 5. 2008. Tožnica se ne strinja z obrazložitvijo v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka v skladu z 254. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPIZ-1) hkrati odločala o pritožbi in o reviziji. Sodišče v upravnem spisu ni imelo podlage za takšno ugotovitev. Centrali je bila zadeva odstopljena z dopisom z dne 20. 2. 2008 zgolj zaradi odločanja v pritožbi. Sodišče je tako nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi katerega je bil napravljen napačen pravni zaključek. Vztraja tudi, da je šlo za odločanje v pritožbi na škodo pritožnice. Sodišče je tudi napačno uporabilo pravno podlago, ko je ugotovilo, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, pri čemer se je oprlo na določbo 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83, s spremembami) in 72. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s spremembami). Pravica do dela vdovske pokojnine je nova pravica, ki je bila uvedena z ZPIZ-1. Tožnica je zahtevo za priznanje te pravice vložila 28. 9. 2007. Ta pravica ji je bila priznana na podlagi 109. in 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 4. odstavkom 123. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje se do te pravne podlage ni opredelilo, čeprav se je v tožbi na to izrecno sklicevala. Zaradi navedenega sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPIZ (pravilno Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07, 45/08, v nadaljevanju: ZPP). Sodišče se je v izpodbijani sodbi sklicevalo tudi na sodno prakso, sodbo VDSS, opr. št. Psp 296/2009, ki pa ni bila objavljena in ni dosegljiva na spletiščih sodne prakse. Tožena stranka, ki se je nanj sklicevala, bi ga morala predložiti v spis, zaradi česar navedenega judikata ni mogoče uporabiti pri odločanju. Ne strinja se tudi z zavrnitvijo povračila stroškov postopka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Priglaša še stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 – ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa je nepravilno uporabilo materialno pravo, kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katere uveljavlja pritožba.

Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 4. 2008, s katero je bila tožničnina pritožba zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 11. 2007 o priznanju pravice do izplačila dela vdovske pokojnine v znesku 41,10 EUR na mesec od 1. 10. 2007 dalje, zavrnjena ter je bil v reviziji spremenjen izrek izpodbijane odločbe tako, da vdova nima pravice do izplačila dela vdovske pokojnine ter se vdovi izplačevanje dela vdovske pokojnine s 1. 5. 2008 ustavi.

V zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do izplačila dela vdovske pokojnine po pokojnem možu.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga tožnica tudi ne izpodbija, izhaja, da je tožnica vložila zahtevo za priznanje pravice do izplačila dela vdovske pokojnine po pokojnem možu, umrlem 3. 2. 1989, in je do dneva njegove smrti dopolnila starost 38 let ter je tedaj imela lastnost zavarovanke. Po pokojnem je bila pravica do družinske pokojnine priznana družinskima članoma R.A. in M.A., pri čemer je družinsko pokojnino nazadnje uživala M.A., in sicer do 30. 9. 1994. Tožnica pa je takrat dopolnila 44 let. Tožnica je od 10. 5. 2007 dalje uživalka starostne pokojnine.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Glede na datum vložitve zahtevka za priznanje pravice do izplačila dela vdovske pokojnine (28. 9. 2007) bi sicer sodišče prve stopnje v predmetni zadevi kot materialno pravo moralo uporabiti veljavni ZPIZ-1, na kar utemeljeno opozarja pritožba, vendar pa to ne vpliva na pravilnost odločitve. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da navedeno ne predstavlja bistvene kršitve postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPIZ, kot to uveljavlja pritožba, ki navaja, da izpodbijana sodba zaradi tega nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba namreč ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ter se jo tudi da preizkusiti, zaradi česar te navedbe niso utemeljene.

V skladu s 4. odstavkom 123. člena ZPIZ-1 se lahko vdovi, če je to zanjo ugodneje, poleg starostne ali invalidske pokojnine izplačuje tudi 15 % zneska vdovske pokojnine, ki ji gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po tem zakonu, kar pomeni, da mora vdova najprej izpolnjevati pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ki so določeni v 110. členu ZPIZ-1. V 1. odstavku 110. člena ZPIZ-1 je določeno, da lahko vdovsko pokojnino uveljavi vdova umrlega zavarovanca, če je do smrti zavarovanca, po katerem ji gre pravica dopolnila starost 53 let; če je bila do zavarovančeve smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v enem letu po zavarovančevi smrti ali, če je po zavarovančevi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do vdovske pokojnine po umrlem zavarovancu, vdova pa ima do njih dolžnost preživljanja.

Tožnica ne izpolnjuje nobenega od navedenih pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine in v posledici tega do dela vdovske pokojnine. Tožnica namreč ob smrti moža ni dopolnila starosti 53 (dopolnila je starost 38 let), niti ni bila ob moževi smrti popolnoma nezmožna za delo ali bi to postala v enem letu po njegovi smrti. Prav tako sta pravico do družinske pokojnine ob smrti svojega očeta uveljavila le otroka R. in M.A., kateri se je družinska pokojnina prenehala izplačevati z 30. 9. 1994.

Tožnica tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 6. odstavku 110. člena, kjer je določeno, da vdova, ki med trajanjem pravice do vdovske pokojnine pridobljene ob pogojih iz druge ali tretje alinee prvega odstavka tega člena, dopolni 53 let starosti obdrži pravico do vdovske pokojnine trajno. Če ji ta pravica preneha pred dopolnjenim 53. letom, toda po dopolnjenem 48 letu, jo lahko znova uveljavi, ko dopolni 53 let starosti. Tožnica namreč do dneva, ko se je družinskemu članu M.A. prenehala izplačevati družinska pokojnina, (30. 9. 1994) ni dopolnila starosti 53 let (dopolnila je starost 44 let).

Šele izhajajoč iz 392. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da osebe, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložile zahtevka, lahko uveljavijo to pravico po navedenih predpisih, tudi po tem dnevu, je nadalje pravna podlaga za odločanje podana tudi v določbah prej veljavnih predpisov pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 63. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83, s spremembami), ki je veljal ob moževi smrti, niti pogojev po 72. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s spremembami), ki je veljal v času, ko je družinski članici M.A. prenehala pravica do družinske pokojnine.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je prvostopenjsko sodišče napačno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je drugostopenjski organ tožene stranke ob pritožbi hkrati odločal tudi o reviziji, saj iz upravnega spisa ni podlage za takšno ugotovitev, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v danem primeru ni potrebno razčiščevati, ali je bila dejansko zahtevana revizija prvostopenjske odločbe, kot to uveljavlja pritožba, saj je imela tožena stranka za takšno ravnanje pravno podlago v 254. členu ZPIZ-1, po katerem drugostopenjski organ tožene stranke ob vloženi pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo po uradni dolžnosti opravi tudi revizijo. ZPIZ-1 v 255. členu tudi izrecno daje podlago za potrditev, spremembo, odpravo ali razveljavitev prvostopenjske odločbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica krije stroške pritožbe sama.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 110, 110/4, 123.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.01.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxMTY4