VDSS sodba Psp 215/2010

Jedro

Za osebo, ki je starostno upokojena in se nato vpiše v register zasebnega športnega delavca pri ministrstvu, pristojnem za šport, se šteje, da opravlja pridobitno dejavnost, ki je enaka pridobitni dejavnosti samostojnih podjetnikov posameznikov. Tako je podana pravna podlaga za obvezen vstop v zavarovanje takoj ob vpisu v register.

Izvzem iz zavarovanja po 1. odst. 18. člena ZPIZ-1 je mogoče upoštevati le za naprej in je namenjen tistim zavarovancem, ki izkazujejo trajne težave v poslovanju podjetja in izključuje krajša obdobja finančnih težav, ki jih je mogoče reševati z olajšavami pri plačilu prispevkov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 5. 2. 2008 in plačilo stroškov postopka zavrne.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo odločbo toženke z dne 5. 2. 2008 in z dne 15. 10. 2007 ter toženki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 777,68 EUR.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da po 34. čl. Zakona o športu (ZSpo, Ur. l. RS, št. 22/98 s spremembami) posameznik lahko opravlja naloge v športu, kot zasebni športni delavec, če izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje in je vpisan v razvid zasebnih športnih delavcev pri ministrstvu, pristojnem za šport. V primeru registriranih zasebnih športnih delavcev ne gre za nepridobitno dejavnost oz. delo, za katero naj bi oseba prejemala zgolj nadomestilo, temveč gre za opravljanje dejavnosti, ki je enaka pridobitni dejavnosti samostojnih podjetnikov in drugih zasebnikov. V konkretnem primeru je pravno razmerje nastalo ob registraciji v registru, ki ureja opravljanje samostojne dejavnosti zasebnega športnega delavca in je tako v skladu s 1. odst. 15. čl. v povezavi s 1. alinejo 33. čl. in 3. odst. 7. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), podana pravna podlaga za obvezen vstop v zavarovanje takoj ob vpisu v register. Obveznost zavarovanja po ZPIZ-1 temelji na zakonski domnevi, da se z registracijo začne tudi opravljanje dejavnosti, zato ugotavljanje dejanskega opravljanja in obsega dejavnosti, za potrebe ugotavljanja lastnosti zavarovanca, ni pravno pomembno. Ob nastanku pravnega razmerja tako ni mogoče ugotavljati višine dohodka, ki naj bi bil po mnenju sodišča prve stopnje kumulativni pogoj za pridobitev lastnosti zavarovanca. Izvzem iz zavarovanja po 1. odst. 18. čl. ZPIZ-1 je mogoče upoštevati le za naprej, v primeru, da v obdobju zadnjih 3 let dobiček iz dejavnosti samozaposlenega ne presega letnega zneska minimalne plače v tem letu. Nepravilno je mnenje sodišča, da se zaradi kratkotrajnosti opravljanja dejavnosti v posameznem koledarskem letu ta dejavnost ne šteje kot edini ali glavni poklic. Opredelitev edinega in glavnega poklica je podana v 17. čl. ZPIZ-1 in je vezana na sočasno delovno razmerje oz. na status osebe na šolanju. Sodišče bi moralo upoštevati določbo 178. čl. ZPIZ-1. Tožnik je od 14. 10. 1998 dalje starostno upokojen in je bil ob upokojitvi, v obrazložitvi pravnomočne odločbe, opozorjen, da mora zavodu, ki izplačuje pokojnino, v 8 dneh sporočiti vsako spremembo, ki vpliva na njegovo pravico do prejemanja pokojnine, kar tožnik ni storil. Materialno pravno zmotno je sklicevanje sodišča na določbo 179. čl. ZPIZ-1, saj je ta določba izjema od pravila določenega v 178. čl. ZPIZ-1, vendar tožnik, kot uživalec pokojnine, ne izpolnjuje statusnih pogojev, določenih v tem členu, prav tako pa ni izpolnjen nobeden od pogojev iz 18. čl. ZPIZ-1 po katerem se takšna dejavnost naj bi štela kot edini, ali glavni poklic. Ni relevantno za odločitev v tem sporu sklicevanje sodišča na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 698/2004, saj v tej zadevi ni šlo za upokojenca, temveč za osebo, ki je še danes v zavarovanju in je šlo le za vprašanje po kateri podlagi naj bi bil zavarovanec v spornem obdobju zavarovan. Torej za drugačno dejansko in pravno stanje, kot v tem primeru. Za povsem podoben primer pa gre v pravnomočni sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1873/2005 in v primeru sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 842/2007 z dne 7. 5. 2008.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo v katerem navaja, da toženka v pritožbi navaja nova dejstva in nove razloge, ki pa jih ni navajala v svojem odgovoru na tožbo, niti ne na prvem naroku. In sicer se sklicuje na določila ZSpo, čeprav se v prejšnjih vlogah na to ni sklicevala, niti teh dejstev ni navajala, niti se izpodbijani odločbi na to ne sklicujeta. Meni, da toženka svojevoljno interpretira zakonske določbe. Sama v upravnem postopku na prvi stopnji ni ugotovila, da bi tožnik opravljal samostojno poklicno dejavnost kot svoj edini ali glavni poklic, niti ni vidno, ali je toženka sploh ugotavljala dejanske okoliščine v zvezi s statusom tožnika, temveč je svojo odločitev gradila samo na dejstvu, da je bila tožniku izdana odločba o vpisu v razvid zasebnih športnih delavcev. Toženka bi morala ugotoviti, kakšno samostojno poklicno dejavnost je opravljal tožnik, na kakšen način je na trgu ponujal svoje storitve, prav tako pa ali so bile storitve tožnika take narave, da bi jih bilo mogoče šteti za opravljanje samostojne poklicne dejavnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa prizna stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, da pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo dokončno odločbo toženke z dne 5. 2. 2008 s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo toženke z dne 15. 10. 2007, s katero je toženka odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca na podlagi 1. odst. 15. čl. ZPIZ-1 od 1. 12. 2004 do 31. 3. 2005, od 1. 12. 2005 do 31. 3. 2006 in od 1. 1. 2007 do 31. 3. 2007.

Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik upokojen, kakor to pravilno navaja toženka v pritožbi, od 14. 10. 1998 dalje. V obdobju od 1. 12. 2004 do 31. 3. 2005, od 1. 12. 2005 do 31. 3. 2006 in od 1. 1. 2007 do 31. 3. 2007 je bil vpisan v razvid zasebnih športnih delavcev in tako v letu 2005 zaslužil 114.605,00 SIT, v letu 2006 46.999,00 SIT in v letu 2007 1.844,70 EUR.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da pri tožniku niso izpolnjeni zakonski pogoji, da bi ga šteli kot samozaposleno osebo, ker tožnik z dejavnostjo, ki jo je opravljal, ni dosegel ali ustvarjal predpisanega minimalnega dohodka in, da dejavnost, ki jo je opravljal v zimskem času, ni mogoče šteti kot edini ali glavni poklic, ter v posledice tega za tožnika ni mogoče uporabiti določbe 1. odst. 15. čl. ZPIZ-1.

V tej zadevi je sporno ali ima tožnik, ki je uživalec starostne pokojnine lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji po 1. odst. 15. čl. ZPIZ-1, torej kot oseba, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji samostojno opravlja dovoljeno dejavnost.

Po 1. odst. 15. čl. ZPIZ-1 se obvezno zavaruje osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji opravljajo samostojno pridobitno dejavnost. Šteje se, da samozaposleni opravlja samostojno dejavnost kot edini poklic, če ni v delovnem razmerju, ne opravlja druge dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, ali ni na šolanju (1. odst. 17. čl. ZPIZ-1). Skladno z 2. odst. 7. čl. ZPIZ-1 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Po 1. alineji 33. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarovanje za samozaposlene zavarovance začne z dnem vpisa v razvid samostojnih podjetnikov posameznikov in zaključi z dnem izbrisa iz takšnega razvida. Na podlagi 1. alineje 49. čl. Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000) se obstoj lastnosti zavarovancev ugotavlja, če ni bila vložena prijava v zavarovanje, bilo pa je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za vključitev v obvezno zavarovanje. V takem primeru se postopek za ugotovitev lastnosti zavarovanca lahko uvede tudi po uradni dolžnosti (50. čl. ZMEPIZ). Med strankama v postopku ni sporno, da je bil tožnik v spornih obdobjih vpisan v razvid zasebnih športnih delavcev pri ministrstvu, pristojnem za šport in je v skladu s 34. čl. ZSpo opravljal naloge v športu, kot zasebni športni delavec. Pritožbeno stališče tako v zvezi s tem pritrjuje pritožbenim navedbam, da v primeru tožnika, kot registriranega zasebnega športnega delavca, ne gre za nepridobitno dejavnost oz. delo, za katero naj bi ta prejemal zgolj nadomestilo, temveč gre za opravljanje dejavnosti, ki je enaka pridobitni dejavnosti samostojnih podjetnikov in drugih zasebnikov. Tožnik je v posameznem koledarskem letu dejavnost resda opravljal po 4 oz. 3 mesece, to pa še ne pomeni, da se ta dejavnost v tem obdobju ne bi štela, kot edini ali glavni poklic. Opredelitev edinega in glavnega poklica je podana v 17. čl. ZPIZ-1 in je vezana na sočasno delovno razmerje oz. na status osebe na šolanju, to pa v predmetni zadevi ni bilo podano.

Sklicevanje na tako imenovani izvzem iz zavarovanja iz 18. čl. ZPIZ-1 je po mnenju pritožbenega sodišča možno uveljaviti le za naprej in je namenjen tistim zavarovancem, ki izkazujejo trajne težave v poslovanju podjetja in izključuje krajša obdobja finančnih težav, ki jih je mogoče reševati z olajšavami pri plačilu prispevkov. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v svoji odločitvi pod opr. št. Psp 842/2007 z dne 7. 5. 2008. V zadevi opr. št. Psp 698/2004 z dne 21. 6. 2006 pa, kakor pravilno navaja pritožba, ne gre za enako ali podobno dejansko in pravno stanje.

V predmetni zadevi je tako odločilno, da je bil v spornih obdobjih tožnik vpisan v razvid zasebnih športnih delavcev pri ministrstvu pristojnem za šport in je opravljal registrirano dejavnost zasebnega športnega delavca, ne da bi bil sočasno v delovnem razmerju oz. imel status osebe na šolanju in je tako pri njemu navedeno šteti kot opravljanje edinega in glavnega poklica. Ob upoštevanju tega, da je možen izvzem iz zavarovanja ob uporabi 1. odst. 18. čl. le za naprej.

Pritožbeno sodišče ne more slediti navedbi tožnika v odgovoru na pritožbo, da je toženka s tem, ko je citirala določila materialnega prava (ZSpo) navajala nova dejstva in nove razloge, saj je že v odgovoru na tožbo navedla, da je bil tožnik zavezanec za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ker je bil vpisan v razvid samostojnih podjetnikov posameznikov ali v drug register, ki je predpisan za določeno dejavnost in, da je bil vpisan v razvid zasebnih športnih delavcev s strani Ministrstva za šolstvo, znanost in šport, kar pa je sicer že tožnik navajal v tožbi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Tožnik pa v skladu s 154. čl. ZPP v povezavi s 165. čl. ZPP krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 8/2012
• VDSS Sodba in sklep Psp 330/2018
• VDSS sodba Psp 196/2011