VDSS sodba Psp 159/2010

Jedro

Invalidnost se za zavarovance, ki opravljajo kmetijsko dejavnost in ki niso razporejeni, oziroma ne opravljajo dela na delovnem mestu kot zavarovanci v delovnem razmerju, ampak opravljajo samostojno dejavnost, ne more ugotavljati glede na sposobnost za delo na delovnem mestu ali sposobnost za delo na drugem delovnem mestu, temveč glede na sposobnost za opravljanje dejavnosti. Skladno s tem se tožnika, ki ni več zmožen opravljati kmetijske dejavnosti, razvrsti v I. kategorijo invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo odločbi toženke z dne 13. 12. 2007 in z dne 23. 8. 2007, tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 5. 2007 dalje in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 14. 5. 2007 dalje, toženko pa zavezalo, da je dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe tožniku izdati odločbo o odmeri, višini in izplačevanju invalidske pokojnine.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma, podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da bi tožnik ob upoštevanju delovnih razbremenitev bil zmožen s polovico polnega delovnega časa za dela v svojem poklicu, ki poleg dela kmeta zajema tudi dela, ki jih lahko opravlja glede na strokovno izobrazbo kvalificiranega kovinarja. Poklic tožnica ni zgolj kmetovalec. Kot kovinar bi lahko opravljal fizično lažje delo, kot so manjša vzdrževalna opravila, upravljanja in nadziranja strojev, vodenje in nadzor določene skupine delavcev. Ne strinja se z mnenjem izvedenca prof. dr. M.Z., specialista onkologa, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje. Pritožba meni, da je kot svoj poklic potrebno upoštevati delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa druga dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno in zahtevano strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da ima tožnik v skladu s 5. odstavkom 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pravico do invalidske pokojnine od 14. 5. 2007 dalje, saj je iz listinske dokumentacije v upravnem spisu razvidno, da je bil tožnik do vključno 7. 8. 2008 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot kmet, od 8. 8. 2008 dalje pa mu je na podlagi pravnomočne odločbe toženke z dne 6. 1. 2009 priznana pravica do starostne pokojnine. Toženka meni, da za dejansko uveljavitev ustrezne pokojnine oziroma za začetek uživanja pravice do pokojnine, mora biti poleg pogoja pridobitve same pravice iz 5. odstavka 156. člena ZPIZ-1 izpolnjen tudi pogoj iz 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1, ki izrecno določa, da je pogoj za uveljavitev pravice do pokojnine prenehanje zavarovanja, tako da je tožniku možno priznati pravico do invalidske pokojnine od 8. 8. 2008 dalje. Nadalje pritožba meni, da ker je bila tožniku od 8. 8. 2000 dalje v drugem, pravnomočno končanem postopku, že priznana pravica do starostne pokojnine, tožnik nima pravice do invalidske pokojnine, saj bi sicer prišlo do podvajanja pravice do pokojnine oziroma bi imel tožnik v obdobju od nastanka invalidnosti do odjave iz obveznega zavarovanja dvojni status in sicer bi bil hkrati aktivno zavarovanec in upokojenec. Meni, da je sodišče tudi napačno uporabilo 1. odstavek 177. člena ZPIZ-1, saj bi moralo glede pravice do izbire pokojnine upoštevati 79. člen ZPIZ-1. Tožnik po mnenju toženke nima pravice izbire med starostno in invalidsko pokojnino, saj na dan nastanka invalidnosti ni izpolnjeval tudi pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in, da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče presojalo dokončno odločbo toženke z dne 13. 12. 2007 in v zvezi s tem prvostopenjsko odločbo toženke z dne 23. 8. 2007, s katero je ta odločila, da se zahteva tožnika za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je bil tožnik od 2. 10. 1996 do vključno 7. 8. 2008 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot kmet v skladu s 16. členom ZPIZ-1. Iz opisa delovnega mesta je razvidno, da delo kmetovalca obsega krmljenje in molžo ter spravilo gnoja, delo v vinogradu in sadovnjaku, košnjo trave z motorno kosilnico, sušenje in transport sena na senik, podiranje dreves, priprava drv. Iz izvedenskega mnenja stalnega sodnega izvedenca onkologa prof. dr. M.Z. izhaja, da tožnik glede na svoj poklic kmet, upoštevajoč zdravstvene težave po ugotovljenem raku na zadnjem črevesu – karcinom rektuma, po opravljenem onkološkem zdravljenju s kemoterapijo, z obsevanjem in s kirurgijo, prišlo do akutnih sopojavov zdravljenja ter trajnih posledic bolezni, kot je nekontrolirano odvajanje blata in trajna izguba spolne funkcije. V posledici navedenega za poklic kmeta ni več sposoben, niti nima preostale delovne zmožnosti za drugo delo, kjer omenjene zdravstvene težave ne bi bile resna ovira. Navedeno izvedensko mnenje je sodni izvedenec, zaslišan na glavni obravnavi, izrecno potrdil in to utemeljil s tem, da imajo takšni bolniki po takšnem zdravljenju stalne prebavne težave, ki nastanejo iznenada in morajo imeti vsak trenutek pri roki sanitarije, že najmanjši napor, na primer dvig bremen (10 kg) oziroma lahko tudi hrana, povzročijo navedene težave. Na izrecno vprašanje pooblaščenke toženke, ali bi bil tožnik zmožen opravljati delo kovinarja, kot so manjša vzdrževalna opravila, opravljanje in nadziranje strojev, vodenje in nadzor določene skupine delavcev, to je fizično lažje delo, je izvedenec izpovedal, da bi verjetno težko opravljal delo kovinarja brez dvigovanja bremen in ravno tako bi bil problem takojšnjega dosega sanitarij, kar po mnenju izvedenca pomeni, da ni sposoben za to delo tudi v okviru štiriurnega dela ne. Glede datuma nastanka invalidnosti se je izvedenec opredelil, da je to 31. 10. 2006, saj so težave nastale s koncem zdravljenja.

Takšno mnenje je konec koncev skladno z izvedenskem mnenjem IK v ... z dne 11. 7. 2007, po katerem je pri tožniku zaradi posledic bolezni ugotovljena invalidnost I. kategorije od istega dne. Iz mnenj invalidskih komisij II. stopnje izhaja, da tožnik za delo kmetovalca ni več zmožen, s polovico polnega delovnega časa pa naj bi bil zmožen za drugo lažje fizično delo, brez rokovanja z bremeni nad 10 kg, brez izpostavljenosti zdravju nevarnim kemičnim snovem. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, da je pri tožniku podana invalidnost I. kategorije. Izvedensko mnenje sodnega izvedenca je strokovno in korektno ter temelji na predloženi medicinski dokumentaciji, sodni izvedenec pa je mnenje še dodatno obrazložil na glavni obravnavi dne 14. 1. 2010. K temu mnenju toženka ni imela nobenih pripomb niti dodatnih dokaznih predlogov.

Sodišče prve stopnje tudi pravilno povzema sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 391/2006 z dne 20. 11. 2007. Kakor izhaja iz citiranega sklepa, tudi ZPIZ-1 glede opredelitve invalidnosti izhaja iz zmožnosti za delo na delovnem mestu (zmožnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje), kar je značilno za opredelitev delavca oziroma za zavarovanca v delovnem razmerju, ne pa za zavarovance, ki opravljajo kmetijsko dejavnost, saj ti niso razporejeni oziroma ne opravljajo dela na delovnem mestu, temveč samostojno dejavnost in v posledici tega njihova invalidnost ne more ugotavljati z vidika dela na delovnem mestu ali z vidika sposobnosti za delo na drugem delovnem mestu, temveč le z vidika sposobnosti za opravljanje dejavnosti.

Materialnopravno stališče toženke, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine od 14. 5. 2007 dalje, ker je bil do 8. 8. 2008 obvezno zavarovan, je napačno. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da so pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine določeni v 67. in 68. členu ZPIZ-1 in da tožnik navedene pogoje izpolnjuje. Prenehanje obveznega zavarovanja pa je pogoj za začetek izplačevanja navedene pravice, saj pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja (1. odstavek 157. člena ZPIZ-1).

Navedeno do sedaj je odločilno glede presoje pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke in odločitve sodišča prve stopnje, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 5. 2007 in da se mu od tega dne prizna pravica do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno naložilo toženki, da ta v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe tožniku izda odločbo o odmeri, višini in izplačevanju invalidske pokojnine, saj sodišče ni razpolagalo s podatki o tožnikovi plači in s tem o pokojninski osnovi in pravilno opozorilo toženko, da je tožniku bila priznana tudi pravica do starostne pokojnine od 8. 8. 2008 dalje. Glede na navedeno je tožnik pridobil pravico do dveh pokojnin iz obveznega zavarovanja in ker lahko uživa le eno od njih, je na njem izbira, da se bo, po odmeri tožnikove invalidske pokojnine s strani toženke, odločil, katero izmed dveh pokojnin bo užival ter je pri tem sodišče prve stopnje navedlo tudi pravilno pravno podlago.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo toženke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 110/2013
• VDSS sodba Psp 42/2011
• VDSS sodba Psp 318/2012