VDSS sodba Psp 540/2008

Jedro

Pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, z dnem nastanka invalidnosti, delna invalidska pokojnina pa se mu izplačuje od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom, vse dokler opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v II. in IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„Tožnik se z dnem 30. 5. 2006 razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvijo dela na lestvi oz. višini, brez dodatne zaščite v fazi, ko ima težave z omotico in vrtoglavico.

Tožniku se prizna pravica do dela s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno s pravico do delne invalidske pokojnine od 30. 5. 2006 dalje.“

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika tako, da je odpravilo toženčevi odločbi št. ... z dne 6. 3. 2007 in odločbo št. ... z dne 9. 6. 2006 (I. točka izreka), tožnika je z dnem 30. 5. 2006 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom po 4 ure na dan in s pravico do delne invalidske pokojnine od 30. 5. 2006 dalje (II. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da bo toženec odmeril delno invalidsko pokojnino s posebno odločbo (III. točka izreka); zavrnilo pa zahtevek, da se tožniku prizna pravica do premestitve na lažje fizično delo brez dvigovanja bremen nad 10 kg, brez dela na višini ali vzpenjanja po lestvi (IV. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku stroške postopka v višini 926,83 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka do plačila, vendar skupno največ do višine glavnice (V. točka izreka).

Toženec se je pritožil zoper sodbo v delu ugoditve zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Navaja, da sodišče prve stopnje glede priznanih pravic iz naslova invalidnosti in omejitve pri delu ni povsem sledilo ugotovitvam izvedenca nevrološke stroke, da gre za pravico tožnika do dela na drugem delovnem mestu v skrajšanem delovnem času ter z omejitvijo dela na lestvi oz. na višini, brez dodatne zaščite v fazi, ko ima težave z omotico ali vrtoglavico. Šele od takšne ugotovitve je odvisna odmera delna invalidske pokojnine. Poleg tega je delodajalec tisti, ki mora zagotoviti delo zavarovancu s skrajšanim delovnim časom od polnega. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je pri sprejeti presoji zmotno uporabilo materialno pravo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ustrezno spremeni sodbo v izpodbijanem delu oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izdano sodbo kot izvedenim postopkom ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve iz določbe 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na sicer pravilno ugotovljeno stanje glede nastanka tožnikove invalidnosti in izkazanih omejitev pri delu, v izpodbijanem delu sodbe zmotno materialno pravno razsodilo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost odločitve upravnega organa v času in po stanju do izdaje dokončne odločbe, v konkretnem primeru je to do dne 6. 3. 2007, ko je toženec dokončno odločil o stanju tožnikove invalidnosti. Na podlagi mnenja invalidske komisije II. stopnje je ugotovil, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, ker je njegove delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, nadalje je tožniku priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto brez bremen nad 10 kg, brez dela na višini ali vzpenjanja po lestvah, vendar s polnim delovnim časom od 30. 5. 2006 dalje.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pridobilo mnenje izvedenca nevrološke stroke, ki je k sodelovanju pritegnil tudi izvedenca psihologa. Iz medicinskih ugotovitev je razvidno, da je bil dne 26. 2. 2004 pri tožniku kirurško odstranjen meningeom frontoparietalis levo. Izvedenec psiholog je v tej posledici takšnega zdravstvenega stanja ugotovil odklone na področju koncentracije, pozornosti, verbalnega spomina in neučinkovitosti daljšega mentalnega napora. Navedeno pri tožniku bistveno in trajno zmanjšujejo mentalne zmogljivosti, ker ga huje ovira pri delovni učinkovitosti. Po izvedenčevem mnenju je tožnik sposoben opravljati njegovim ohranjenim zmogljivostim prilagojeno redno pridobitno delo, vendar v skrajšanem polovičnem delovnem času.

Nadalje se izvedenec nevrološke stroke se v celoti strinja z ugotovitvami izvedenca psihologa, da je pri tožniku prisoten kognitivni deficit ter mentalna in fizična utrujenost, v kateri ni več sposoben za učinkovito in zahtevno kvalitetno delo. Preutrujenost negativno vpliva tudi na ohranjanje preostalega zdravstvenega stanja, kar mu v daljšem časovnem obdobju lahko povzroči povečanje invalidnosti. Izvedenec psiholog ocenjuje, da je tožnik sposoben za svoje prejšnje delo od 30. 5. 2006 dalje v skrajšanem delovnem 4 urnem času z omejitvijo, da se izogiba dela na lestvi oz. na višini, brez dodatne zaščite v fazi, ko ima težave z omotico in vrtoglavico.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišče je glede na tako ugotovljeno stanje tožnikove invalidnosti potrebno izhajati iz določbe 1. odstavka 93. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in spremembe), po kateri ima zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in ima pravico do delne invalidske pokojnine. Delna invalidska pokojnina se po določbi 1. alineje 3. odstavka 93. člena ZPIZ-1 poveča za 30 %, če zavarovanec ni več zmožen za delovno mesto, na katerega je razporejen in je zato premeščen na drugo delovno mesto, ob upoštevanju omejitev pri delu. Zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, zagotavlja pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega delodajalec (7. odstavek 93. člena ZPIZ-1). Tako je v konkretnem primeru tožnikov delodajalec zavezan, da obdrži tožnika na delu, pri čemer je v skladu z določbo 1. odstavka 101. člena ZPIZ-1 zavezan, da tožniku ponudi delo s krajšim delovnim časom od polnega oz. opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in omejitvami pri delu.

Nadalje je potrebno poudariti, da je od pogoja za priznanje pravice do invalidske pokojnine potrebno ločiti pogoje za njeno odmero in izplačevanje. Po določbi 5. odstavka 156. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti z dnem njenega nastanka. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru to z dnem 30. 5. 2006, ko je pri tožniku ugotovljena III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto in z omejitvami pri delu. Zato je tožnik glede na pravilne ugotovitve izvedencev upravičen do dela s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno in da pravice do delne invalidske pokojnine od navedenega datuma dalje. Vendar je obstoj takšne pravice odvisen od tožnikovega dejanskega nastopa dela s krajšim delovnim časom, kar je v skladu z določbo 1. odstavka 159. člena ZPIZ-1, po kateri se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Poleg tega je o odmeri in višini delne tožnikove invalidske pokojnine zavezan odločiti toženec s posebno odločbo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer pravilno ugotovilo stanje, ki se nanaša na kategorijo in datum nastanka tožnikove invalidnosti ter izkazanih omejitev pri delu. Vendar je odločilo drugače, saj iz izreka sodbe ni razvidno, da je tožnik ob tako ugotovljenem dejanskem stanju zmožen opravljati prejšnje delo v skrajšanem delovnem času s konkretnimi omejitvami pri delu, zaradi česar je v sporu zmotno materialno pravno razsodilo.

Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in sodbo v izpodbijanem delu v II. točki izreka ter v tej posledici tudi v IV. točki izreka (saj sta obe odločitvi medsebojno povezani) spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem pa je zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 655/2015
• VDSS sodba Psp 153/2013
• VDSS sodba Psp 242/2010