VDSS sodba Psp 453/2007

Jedro

Ker je tožnik že pridobil pravico do vojaške pokojnine pri tujem vojaškem nosilcu zavarovanja, upoštevajoč tudi pokojninsko dobo, dopolnjeno po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev bivše SFRJ, na podlagi te dobe ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine v Sloveniji, saj ga ni mogoče šteti med zavarovance, poleg tega pa je izbirno pravico že izčrpal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca opr. št. ... z dne 20.7.2005 in št. … z dne 21.11.2005 ter da se tožniku prizna pravica do starostne vojaške pokojnine od 14. 6. 2003 dalje.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da je pravna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku podana v določbi 4. odstavka 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98, v nadaljevanju: ZPIZVZ) in pa v Mednarodnem sporazumu o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS, št. 71/2002, v nadaljevanju: MSVN). Pri tem posebej opozarja na 8. člen MSVN, kjer je določeno, da vsaka država naslednica na podlagi vzajemnosti sprejme potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovi, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo pred njenimi sodišči. Če država za uresničitev svojih obveznosti še ni sprejela ne dodatnih sporazumov ne svoje lastne zakonodaje, ne sme zaradi tega grobo kršiti ustavne pravice tožnika do socialne varnosti in do pokojninskega zavarovanja, ki mora biti po ustavi zagotovljeno z zakonom. Če ni ustrezne zakonodaje bi moralo sodišče zapolniti pravno praznino, ali sprožiti postopek pred ustavnim sodiščem za oceno ustavnosti MSVN oz. domače zakonodaje, ki uresničevanja ustavnih pravic tožniku ne omogoča. Glede zatrjevanja toženca, da je tožnik na dan 18.10.1991 dopolnil 32 let, 11 mesecev in 11 dni, tožnik navaja, da bo vprašanje, koliko delovne dobe je imel na dan 18.10.1991 relevantno šele potem, ko bo tožniku priznana zahtevana pravica do vojaške pokojnine po določbah MSVN, torej ko bo na podlagi priznane vojaške pokojnine izdana ustrezna odločba o višini take pokojnine. Sodišče v izpodbijani sodbi tudi navaja, da tožnika ni mogoče šteti za upravičenca po 4. in 5. odstavku 2. člena ZPIZVZ, ker tožnik ni izpolnil pogoje za pridobitev pravice do pokojnine na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev, kot je to določeno v 1. členu ZPIZVZ, pač pa je uveljavil pravico do pokojnine po Zakonu o vojski Jugoslavije, pri čemer se sodišče sklicuje tudi na 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1). Tožnik se s takim razlogovanjem sodišča prve stopnje ne strinja, kajti kakšne pravice mu je priznal tuj nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja, je stvar njegovih predpisov. Komu pa jo priznava Slovenija, pa je stvar domače zakonodaje. V ZPIZVZ ni določbe, ki bi do priznanja pravice do pokojnine po slovenski zakonodaji izključila upravičenca, ki bi mu za isto zavarovalno dobo ali njen del pokojnino priznavala neka druga država. Soglaša s tem, da ni možno pokojnine za isto zavarovalno dobo dobivati dvakrat od dveh izplačevalcev ali v dveh oblikah, ki se medsebojno izključujeta. V takih primerih namreč obstaja pravica do izbire glede najugodnejše variante, vendar mora biti pred izbiro, pravica najprej priznana, kajti šele potem je mogoče ugotoviti, katera pravica je za tožnika ugodnejša. V primeru, da je slovenska pokojnina za tožnika ugodnejša, bi se odpovedal pokojnini, ki mu je bila priznana pri tujem nosilcu zavarovanja. Glede na vse navedeno je v izpodbijani sodbi vsa argumentacija brezpredmetna, vključno z interpretacijo 254. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ). Tožnik tako uveljavlja, da pritožbeno sodišče odloči o tem, ali mu pripada pravica po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

Med strankama je nesporno, izhaja pa tudi iz dokumentacije v upravnem spisu, da je bila tožniku na podlagi Zakona o vojsci Jugoslavije (Službeni list SRJ, št. 67/93) z odločbo IP Br. ... z dne 1.4.1994 s strani Zavoda za socialno osiguranje vojnih osiguranika Beograd priznana pravica do invalidske pokojnine od 1.4.1994 dalje.

V 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ je določeno, da državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. oktobra 1991 manjkalo največ 5 let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18. oktobra 1991 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oz. v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in na način določen v ZPIZ, kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Navedeno določbo pa je potrebno uporabiti skupaj z 1. odstavkom ZPIZVZ, kjer je opredeljen namen zakona. V 1. členu je tako določeno, da se s tem zakonom, torej z ZPIZVZ urejajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani RS in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oz. so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev in usklajevanje oz. prevedba teh pravic. V 4. odstavku je torej določena izjema, po kateri lahko upravičenec uveljavlja pravico do pokojnine po splošnih predpisih v primeru, če ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do vojaške pokojnine po določbah ZPIZVZ.

V sporni zadevi pa tožnik v bistvu uveljavlja pravico do izbire pokojnine. S tem v zvezi pa pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnik z uveljavitvijo pravice do pokojnine pri tujem vojaškem nosilcu zavarovanja, upoštevajoč tudi pokojninsko dobo, dopolnjeno po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev bivše SFRJ, izčrpal izbirno pravico.

Na to kljub odsotnosti izrecnih določb v ZPIZVZ kaže ureditev v Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnine iz republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS, št. 45/92 in nasl., v nadaljevanju: ZZSV), ki se po stališču Ustavnega sodišče RS (odločba opr. št. Up 487/2002 z dne 15.4.2004 - Ur. l. RS, št. 44/2004) nanaša tudi na upokojence nekdanjega pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev bivše SFRJ. Če bi bili državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v RS, ki so že uveljavili pravico do pokojnine v kateri od novo nastalih držav bivše SFRJ, upravičeni kadarkoli namesto uveljavljene pokojninske dajatve, uveljaviti pravico do pokojnine še v RS, takšna zakonska ureditev sploh ne bi bila potrebna. Tako izhaja tudi iz obrazložitve sodne odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 208/2005 z dne 21.11.2006. Pritožbeno sodišče opozarja tudi na sodno prakso v zvezi z 177. členom ZPIZ-1, ki ureja izbiro med pokojninami iz obveznega zavarovanja. Skladno z navedenim členom lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v RS, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri. Navedeno velja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. V sporni zadevi je tožnik že pridobil pravico do pokojnine na podlagi istega obdobja pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Kot to izhaja iz ustaljene sodne prakse, 1. in 2. odstavek 177. člena ZPIZ-1 določata pravico do izbire med pokojninami kot pravico, ki pripada zavarovancu. Po določbi 8. člena ZPIZ-1 je to tista oseba, ki je v skladu z zakonom obvezno ali prostovoljno vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zavarovanci, ki so obvezno zavarovani in tisti, ki se prostovoljno vključujejo v obvezno zavarovanje, so v zakonu natančneje opredeljeni v členih 13 do 34 (2. del zakona). Med zavarovance (razen izjem) ni mogoče šteti uživalcev pravic, saj so ti že pridobili in uživajo pravice iz zavarovanja. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je namreč prenehanje obveznega zavarovanja, razen izjem, ki so posebej določene (2. odstavek 156. člena ZPIZ-1). Navedeno stališče izhaja iz sodnih odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije kot npr. opr. št. VIII Ips 213/2004 z dne 1.2.2005, VIII Ips 248/2005 z dne 28.3.2006, VIII Ips 195/2007 z dne 22.1.2008, VIII Ips 309/2006 z dne 12.2.2008. Ker je tožnik že pridobil pravico do vojaške pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja na podlagi iste dobe, kot jo uveljavlja tudi v sporni zadevi, ga ni mogoče šteti med zavarovance in s tem tudi ne izpolnjuje pogojev po 177. členu, da bi bil upravičen do izbire in ki bi s tem imel možnost uveljavljanja pravice do starostne pokojnine v RS.

Glede sklicevanja tožnika na uporabo MSVN, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se je prav tako že v več zadevah opredelilo do omenjenega predpisa, kot npr. v zadevi Psp 819/2006, Psp 2/2006, Psp 705/2006. Zavzelo je stališče, da določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj niso dovolj konkretizirane in torej predstavljajo le podlago za sprejetje dvostranskih dogovorov, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic. Republika Slovenija je obveznost za izplačevanje vojaških pokojnin že prevzela in uredila z ZPIZVZ. Ta namreč v 19. členu določa, da o pravicah iz ZPIZVZ odloča toženec po postopku, določenem v splošnih predpisih, v kolikor ni v tem zakonu določeno drugače. V 22. členu pa je določeno, da Republika Slovenija povrne tožencu sredstva, med drugim tudi za izplačevanje pokojnin in dajatev po tem zakonu. Pravilnost takšnega tolmačenja in uporabe citiranega sporazuma pa izhaja tudi iz obrazložitve priloge E sporazuma, kjer je navedeno, da „so pokojninsko problematiko držav naslednic po razpadu nekdanje SFRJ naslednice uredile z nacionalnimi zakonodajami. V RS je področje pokojnin že urejeno s slovensko nacionalno zakonodajo in sporazum o vprašanjih nasledstva na tem področju ničesar ne spreminja.“ Glede na navedeno so torej pritožbene navedbe glede napačne interpretacije oz. uporabe 8. člena MSVN neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 117/2009
• VDSS sodba Psp 233/2008
• Sodba VIII Ips 146/2009