VDSS sodba Psp 433/2008

Jedro

Ker je imel zavarovanec s tožečo stranko (delodajalcem) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za poln delovni čas in je tako njegova delovna obveznost znašala osem ur dnevno, poleg tega je imenovani zdravnik toženca z dokončno in pravnomočno odločbo odločil, da je zavarovanec začasno nezmožen za delo zaradi bolezni (za poln delovni čas), je tožeča stranka upravičena do refundacije izplačanih nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela za poln delovni čas, kljub temu da je bila zavarovancu kot invalidu III. kategorije z odločbo zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje med bolniškim staležem priznana pravica do dela v polovičnem delovnem času in pravica do delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških spremeni tako, da se znesek 1750,33 EUR nadomesti z zneskom 553,99 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (1. do 4. odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončni odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 4. 2007 in št. ... z dne 18. 5. 2007 v zvezi z odločbama Območne enote ... tožene stranke št. … z dne 26. 1. 2007 ter št. ... z dne 14. 3. 2007 (1. in 2. odstavek izreka). V 3. odstavku izreka je razsodilo, da je tožeča stranka za delavca S.K. za obdobje od 1. 11. 2006 do 30. 11. 2006 upravičena zahtevati refundacijo nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela za polni delovni čas v znesku 586,44 EUR, za obdobje od 1. 1. 2001 (pravilno: 1. 1. 2007) do 31. 1. 2007 pa v znesku 606,68 EUR. V 4. odstavku izreka je toženi stranki naložilo, da za obdobje od 1. 11. 2006 do 30. 11. 2006 tožeči stranki plača premalo izplačano nadomestilo v višini 293,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2006 dalje do plačila, za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 1. 2007 pa nadomestilo v višini 303,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2007 dalje do plačila, v 8 dneh. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1750,33 EUR v 8 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 52/07 – ZPP) in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne in mu naloži, da sam nosi svoje stroške postopka. Navaja, da je osebni zdravnik zavarovanca S.K. dne 1. 12. 2006 in 29. 1. 2007 izdal potrdili o začasni zadržanosti od dela, v katerih je navedel, da je zavarovanec dolžan delati po 4 ure in je za enak delovni čas določena tudi zadržanost. Začasne nezmožnosti za delo se ne more enačiti s pravico do nadomestila plače. Po 29. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pripada zavarovancu nadomestilo plače za delovne dneve oz. delovne ure, ko je zadržan od dela, kot tudi za praznične in druge dela proste dni, določene z zakonom. Ker je odločba ZPIZ o III. kategoriji invalidnosti postala dokončna in pravnomočna, je delovna obveznost delavca znašala le 4 ure, ne glede na dejstvo, ali je pričel prejemati delno invalidsko pokojnino. Zavarovalec, ki pravico prizna, je dolžan nositi tudi obveznosti, ki iz pravice izhajajo. Delavec tožnika je pridobil pravico do dela s polovičnim delovnim časom na podlagi izvršljive odločbe ZPIZ, zato bremena nadomestila ne more nositi tožena stranka. Pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu s pravnomočnostjo odločbe o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije oz. tudi II. ali III. kategorije in sicer ne glede na to, da delavcu ni bila priznana pravica do invalidske pokojnine. Pogodba o zaposlitvi za 8 urni delavni čas od dokončnosti odločbe ZPIZ, s katero je priznana pravica do dela v skrajšanem delovnem času, ne more več veljati v delu, ki se nanaša na polni delovni čas. Delovna obveznost znaša v takšnem primeru le 4 ure, posledično pa zavarovancu nadomestilo plače pripada le za takšen delovni čas. Priznanje pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na podlagi argumentov, ki temeljijo na predpisih pokojninskega in invalidskega zavarovanja o pričetku prejemanja delne invalidske pokojnine, ni sprejemljivo. Določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pomenijo prisilo delodajalca, da delovnemu invalidu zagotovi delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, ker bo sicer sam nosil breme nadomestila, kot izhaja iz 1. odstavka 137. člena ZDR. Tako je že odločilo Višje sodišče v Ljubljani v sodbi opr. št. I Cpg 739/2006 z dne 25. 9. 2007. Tožena stranka izpodbija tudi izrek o stroških, saj je sodišče prve stopnje nepravilno priznalo stroške, nastale v okviru upravnega postopka, ti niso bili potrebni za pravdo. V skladu s 113. členom ZUP tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov v upravnem postopku, ker ti bremenijo stranko, na katere zahtevo se je postopek začel. Podrejeno tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, s katero je ugodilo zahtevku za plačilo zamudnih obresti. Podlaga za izvršitev je izdaja upravne oz. sodne odločbe, pred tem stranka ne more biti v zamudi in je potrebno obrestni zahtevek zavrniti.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, sodišče druge stopnje pa naj toženi stranki naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopenjske sodbe do plačila. Navaja, da je tožeča stranka ravnala skladno s predpisi in je sodba sodišča prve stopnje pravilna. Delavec S.K. je imel veljavno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom 8 ur dnevno do 11. 1. 2007, ko mu je po samem zakonu prenehalo delovno razmerje zaradi ugotovitve invalidnosti I. kategorije. Dokončna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je bila v sodnem postopku odpravljena. Delodajalec je ponudil zaposlitev na drugem ustreznem delu, vendar delavec te ponudbe ni sprejel, delodajalec je zato pogodbo o zaposlitvi odpovedal s 150 dnevnim odpovednim rokom. Delavec tožnika nikoli ni bil zaposlen s 4-urnim delovnim časom in tudi ni sklenil ustrezne pogodbe. Do upokojitve je bil začasno nezmožen za polni delovni čas, zato je tožeča stranka upravičena refundirati nadomestilo v celoti. V nasprotju s predpisi je pritožbeno stališče tožene stranke, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pravnomočnostjo odločitve o ugotovljeni II. ali III. kategoriji invalidnosti. Prva pravnomočna odločba, s katero je delavec pridobil pravice pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki je učinkovala s pravnomočnostjo 11. 1. 2007. Do omenjenega dne je delavec tožnika lahko uveljavljal le pravice iz zdravstvenega zavarovanja. V celoti je utemeljen obrestni zahtevek. Neskladja glede priznanja in uživanja pravic zavarovancev bi morala ZPIZ ter tožena stranka razrešiti z medsebojnim dogovorom. Predlaga upoštevanje dokazov ter zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je le deloma utemeljena glede priznanih stroškov postopka, v ostalem pa je neutemeljena in je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. Kršitev postopka pritožba ni opredelila, v okviru preizkusa na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere je v okviru pritožbenih razlogov potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je skladno z določbami 58. člena in 1. odstavka 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dveh dokončnih odločb tožene stranke, s katerima je odločila, da se za čas od 1. 11. 2006 do 30. 11. 2006 in od 1. 1. 2007 do 31. 1. 2007 tožeči stranki v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja refundira nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela delavca S.K. za polovico polnega delovnega časa. V preostalem delu, torej zahtevek za refundacijo nadomestila plače za še preostalo polovico delovnega časa, je tožena stranka zavrnila. Med strankama je sporno, ali je delodajalec oz. tožeča stranka upravičena do refundacije denarnega nadomestila za svojega delavca S.K. (zavarovanca) za sporni obdobji le za polovico polnega delovnega časa (4 ure) ali za polni delovni čas (8 ur).

Za presojo je v tem socialnem sporu bistveno, da je imel zavarovanec z delodajalcem (tožečo stranko) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni, dnevno 8-urni delovni čas. Z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, opr. št.... z dne 17. 10. 2005 je bil zavarovanec razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljal psihofizično lažja dela, brez prenašanja in dvigovanja bremen nad 10 kg in brez dolgotrajnih fleksijskih obremenitev ledvene hrbtenice, s polovico polnega delovnega časa od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 2. 2005 dalje. Navedena odločba, kot tudi prvostopenjska odločba št. 6.503.534 z dne 1. 3. 2005 pa sta bili s sodbo Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Ps 3045/2005 z dne 21. 6. 2006 odpravljeni in je bil zavarovanec s 1. 2. 2005 zaradi bolezni razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je bila od tedaj dalje priznana tudi pravica do invalidske pokojnine, ki pa se zavarovancu skladno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 761/2006 z dne 21. 6. 2006, izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja.

Po 2. odstavku 262. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – ZPIZ-1) se odločba, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. Delodajalec je bil dolžan izvršiti dokončno odločbo ZPIZ z dne 17. 10. 2005, vendar pa ta odločba ni bila izvršena, v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in ponudbo drugega ustreznega dela, dano zavarovancu 11. 7. 2006, je potekal spor pred delovnim sodiščem pod opr. št. Pd 105/2006.

Za presojo utemeljenosti zahtevka je potrebno upoštevati, da je imenovani zdravnik, ki po 1. alineji 2. odstavka 81. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami - ZZVZZ) odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni in v vseh drugih primerih, ko je izplačevalec nadomestila plače obvezno zdravstveno zavarovanje, z dvema odločbama, prvo št. ... z dne 5. 10. 2006 in drugo št. ... z dne 30. 11. 2006 v času od 6. 10. 2006 do 1. 2. 2007 odločil, da je delavec tožnika in zavarovanec tožene stranke S.K. začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Odločb imenovanega zdravnika nihče ni izpodbijal, postali sta dokončni in pravnomočni. V času odločanja imenovanega zdravnika je imel zavarovanec s tožečo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas, iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, priložene v sodnem spisu izhaja, da jo je delodajalec podal 11. 7. 2006 s 150-dnevnim odpovednim rokom, ki teče od naslednjega dne po vročitvi odpovedi. Tožeča stranka in delavec S.K. sta 6. 6. 2007 sklenila sodno poravnavo, iz katere izhaja, da delavcu zaradi ugotovljene invalidnosti I. kategorije pogodba o zaposlitvi preneha z 11. 1. 2007. Glede na pravnomočnost odločb imenovanega zdravnika ter ob upoštevanju 2. odstavka 34. člena ZZVZZ, da zavarovancu, ki mu je med trajanjem zadržanosti od dela prenehalo delovno razmerje, pripada nadomestilo še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja, tožeča stranka utemeljeno zahteva polno refundacijo izplačanega nadomestila, do katerega je imel zavarovanec, na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za polni delovni čas, pravico.

Delna invalidska pokojnina se invalidu III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela v skrajšanem delovnem času, skladno s 1. odstavkom 159. člena ZPIZ-1 izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. V spornem primeru zavarovanec ni pričel delati s skrajšanim delovnim časom, niti ni bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi skladno z 2. odstavkom 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2000 s spremembami - ZDR). Tožeča stranka je nadomestilo očitno zavarovancu izplačala, tega dejstva tožena stranka ne zanika, skladno s 4. odstavkom 229. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo – Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju: Pravila OZZ) je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati nadomestilo (refundirati nadomestilo plače) saj v obravnavanem primeru ni podan noben izključitveni razlog, zaradi katerih toženec delodajalcu ni dolžan poravnati obračunanih nadomestil plač, kot jih določajo 28., 29. in 31. člen ZZVZZ. Delavec oz. zavarovanec ni pričel delati s skrajšanim delovnim časom in o takšnem delavniku tudi ni sklenil pogodbe o zaposlitvi. Njegova delovna obveznost je bila polni delovni čas 8 ur dnevno, kar pomeni, da bi mu tožnik, če ne bi bila ugotovljena začasna nezmožnost za delo, moral delo zagotavljati in izplačevati plačo za polni delovni čas. Dejstvo, da so mu bile pravice iz invalidskega zavarovanja dokončno priznane preden je nastopil delo s skrajšanim delovnim časom, ob ugotovitvi, da bi pravice iz invalidskega zavarovanja pri ZPIZ uresničil šele z dejanskim pričetkom dela s krajšim delovnim časom, ne more vplivati na zavarovančevo pravico do polnega denarnega nadomestila zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni, kot je razsodilo že Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 251/2006 z dne 4. 12. 2007.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki dolžna plačati zakonske zamudne obresti za razliko v nadomestilu za november 2006 od 18. 12. 2006 in za razliko v nadomestilu za januar 2007 od 18. 2. 2007 dalje do plačila. Po 134. členu ZDR se plača plačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca in se izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Ker zakon glede nadomestil plače nima drugačnih določb enako velja za ta izplačila. V času odsotnosti z dela, ki presega 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, skupaj največ za 120 delovnih dni v koledarskem letu, izplača delodajalec nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja (137. čl. ZDR).

Pravila OZZ v 2. odst. 159. člena določajo, da zavarovanec uveljavlja pravico do denarnih dajatev pri svojem delodajalcu, v skladu s 1. odst. 229. člena POZZ brez posebnih pisnih zahtevkov ali vlog, če ga je za to pooblastil zavod, kolikor ni z zakonom drugače določeno. Zavod povrne delodajalcem izplačana nadomestila po predložitvi zahtevka. Navedeno po prepričanju sodišča druge stopnje pomeni, da delodajalec izplača nadomestilo za račun tožene stranke in, ob pogoju pravilne predložitve zahtevka, čemur tožena stranka ne ugovarja, ni dolžan nositi stroškov financiranja nadomestil. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je podlaga za refundacijo odločba o pravici. Med strankama gre za poslovni odnos, Pravilnik o obračunu bruto nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in o načinu vlaganja zahtevkov delodajalcev za povračilo izplačanih nadomestil (Ur. l. RS, št. 130/2004 s spremembami) ne predpisuje izdaje odločb. Tožnik je z zahtevkoma 6.12.2006 in z dne 6.2.2007 (prilogi A12 v opr. št. Ps 1363/2007 in A13 v opr. št. Ps 1161/2007) pravočasno in pred datumoma zapadlosti nadomestil 18. v mesecu za pretekli mesec zahteval refundacijo, zato mu je tožena stranka tudi na podlagi 1. odst. 378. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007) dolžna plačati zamudne obresti.

Sodba sodišča prve stopnje je, kar zadeva odpravo odločb in ugoditev zahtevku za refundacijo nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi pravilna in zakonita, sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v tem delu zavrnilo.

Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper sklep sodišča prve stopnje o povračilu stroškov postopka. Sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo povračilo stroškov dvakrat po 500 točk za sestavo tožb. Obravnavani spor je ocenljiv, zato je za odločitev o stroških potrebno uporabiti ustrezne določbe Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami – OT). Sodišče je ugodilo zahtevku za plačilo 596,56 EUR (293,22 EUR + 303,34 EUR), kar je vrednost spora. Nagrada za sestavo tožbe je po točki 1c) tarifne št. 15, 200 točk in v enaki višini po točki 3 a) za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, na katerem se je obravnavala glavna stvar ali so se sprejemali dokazi. Za obrazložene vloge med postopkom je po 2. točki tarifne št. 15 predvidena nagrada v višini 75 % iz 1. točke. Tožeči stranki je zato, po prepričanju sodišča druge stopnje, med potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP potrebno priznati le dvakrat po 200 točk, za dva pripravljalna spisa dvakrat po 150 točk in za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 3. 4. 2008 enako 200 točk. Sodišče prve stopnje je za izdatke za stranko in druge izdatke neutemeljeno priznalo 40 točk, ker pooblaščenec tožnika stroškov ni specificiral. Po 3. odstavku 13. člena OT je izdatke dopustno priznati v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk, kar je 18 točk. Skupaj znaša nagrada in povračilo izdatkov 918 točk, s povečanjem za davek na dodano vrednost pa 1101,60 točke, kar je ob vrednosti točke 0,459 EUR 505,63 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo potne stroške zastopnice tožeče stranke za potovanje do odvetniške pisarne v znesku dvakrat po 24,18 EUR, ker so bili ti stroški potrebni (1. odstavek 155. čl. ZPP). Po 1. odstavku 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami - ZUP), ki se v postopkih odločanja o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja uporablja na podlagi 85. člena ZZVZZ, gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Tožena stranka torej ni dolžna povrniti stroškov pritožb v predhodnem postopku.

Tožnikove navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale k odločitvi o pritožbi. Po 155. čl. ZPP ne gre za potrebne stroške in jih sodišče zato ni priznalo.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 407/2007
• VDSS sklep Psp 10/2011
• VDSS sodba Psp 221/2009