VDSS sodba Psp 369/2008

Jedro

Ker je bil pokojni mož tožnice, po katerem uveljavlja pravico do dela vdovske pokojnine, uživalec invalidske pokojnine po določbah ZPIZVZ, tožnica nima pravice do dela vdovske pokojnine. Vdova oziroma vdovec je namreč (do uveljavitve novele ZPIZVZ-B) upravičen do dela vdovske pokojnine le v primeru, če je bila pokojnemu zavarovancu ali uživalcu pravic pokojnina priznana po določbah splošnega predpisa, torej Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na odpravo odločb toženca št. ... z dne 28. 2. 2007 in št. ... z dne 7. 5. 2007 ter na priznanje pravice do dela vdovske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo tolmačenje toženca, da je bil pokojni zavarovanec V.N. uživalec invalidske pokojnine po določbah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZVZ) in ne po splošnem predpisu ter da ji zato ni mogoče priznati pravice do dela vdovske pokojnine. Po stališču tožnice je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo določbo 4. odstavka 123. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1). Tako tolmačenje namreč vzpostavlja ustavno prepovedano neenakost različnih kategorij upokojencev, saj pravi, da ima pravico do dela vdovske pokojnine le vdova oziroma vdovec po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic, ki je imel ta status po splošnem predpisu, to je po ZPIZ-1, medtem ko vdovo oziroma vdovcu po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic, ki je imel ta status po ZPIZVZ, ta pravica ne gre. Za takšno razlikovanje zakonodajalec ni imel nobenega razloga, zato takšna ureditev, kolikor bi obveljalo tolmačenje sodišča prve stopnje, pomeni kršitev 14. člena Ustave RS. Po mnenju tožnice zakonodajalec ni imel namena vzpostaviti neenakosti, pač pa je le nekoliko nerazumljivo formuliral zakonsko besedilo in s tem njegovo tolmačenje prepustil sodišču. Po mnenju tožnice bi bilo potrebno navedeno določbo tolmačiti tako, da pogoj za priznanje dela vdovske pokojnine ni v tem, da gre za vdovo po osebi, ki je bila zavarovana po ZPIZ-1, pač pa, da je tej vdovi priznana vdovska pokojnina po določilih tega zakona. Določbo bi bilo mogoče tolmačiti še na en z ustavo skladen način in sicer, da se vdovi oziroma vdovcu, če je to zanj ugodneje, poleg starostne ali invalidske pokojnine izplačuje tudi 15 % zneska vdovske pokojnine, ki mu gre po pokojnem zavarovancu ali po uživalcu pravic po tem zakonu. Pri tem je s pojmom „pokojni zavarovanec“ mišljen zavarovanec po kateremkoli zakonu, veljavnem v RS, torej, da se besedna zveza „po tem zakonu“ ne nanaša na „pokojnega zavarovanca“, pač pa se nanaša le na „uživalca pravic“, zato se bere enotno, torej „uživalec pravic po tem zakonu“ in se tudi razlaga ožje ter se za takega šteje oseba, ki je uživala eno od pravic, ki jih določa ZPIZ-1. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da postopek skladno s 23. členom Zakona o ustavnem sodišču prekine in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti 4. odstavka 123. člena ZPIZ-1 in 3. člena ZPIZVZ.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP), ki se skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl., v nadaljevanju: ZDSS-1) uporablja tudi v socialnih sporih.

V sporni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe toženca, opr. št. ... z dne 7. 5. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. … z dne 28. 2. 2007, s katero je bila zahteva tožnice za priznanje pravice do izplačila dela vdovske pokojnine zavrnjena.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 3. 12. 2003 priznana pravica do vdovske pokojnine po pokojnem možu V.N., ki je bil uživalec invalidske pokojnine po ZPIZVZ. Iz obrazložitve odločbe (list. št. A/3) izhaja, da je toženec odločitev sprejel ob upoštevanju 5. člena ZPIZVZ ter 110. in 421. člena ZPIZ-1.

Z odločbo opr. št. ... z dne 31. 3. 2005 pa je bila tožnici priznana tudi pravica do starostne pokojnine od 9. 10. 2003 dalje (priloga A/2). Tožnica v tem postopku uveljavlja priznanje pravice do dela vdovske pokojnine po 4. odstavku 123. člena ZPIZ-1 glede na to, da sama prejema svojo starostno pokojnino. Z novelo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 72/2005) je bil 4. odstavek 123. člena ZPIZ-1 spremenjen tako, da je sedaj določeno, da ne glede na določbo 2. odstavka tega člena se lahko vdovi oziroma vdovcu, če je to zanj ugodneje, poleg starostne ali invalidske pokojnine izplačuje tudi 15 % zneska vdovske pokojnine, ki mu gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po tem zakonu, vendar največ do zneska v višini 15 % povprečne mesečne pokojnine, izplačane v državi v predhodnem koledarskem letu. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je potrebno besedilo prej citirane določbe, „ki mu gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po tem zakonu“ razlagati tako, da je vdova oziroma vdovec upravičena do dela vdovske pokojnine le v primeru, če je bila pokojnemu zavarovancu ali uživalcu pravic pokojnina priznana po določbah splošnega predpisa, torej Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V spornem primeru je bil pokojni tožničin mož uživalec pokojnine, priznane po določbah ZPIZVZ, kar pomeni, da tožnica skladno s citirano zakonsko določbo ni upravičena do priznanja pravice do dela vdovske pokojnine. Gre za enotno prakso pritožbenega sodišča, sprejeto že v več podobnih zadevah.

Glede pritožbenih navedb, da zakonodajalec ni imel namena vzpostaviti neenakosti, pač pa naj bi nerazumljivo formuliral zakonsko besedilo in tolmačenje prepustil sodišču, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je omenjeno vprašanje obravnaval tudi zakonodajalec, vendar pa se ni odločil za drugačno tolmačenje spornega člena, niti ni bil sprejet predlog novele ZPIZVZ, po katerem bi se tudi vdovam oziroma vdovcem bivših vojaških zavarovancev zagotovilo pravico do dela vdovske pokojnine.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na kršitev ustavnih pravic oziroma sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem RS, pa pritožbeno sodišče poudarja, da z navedeno odločitvijo tožnici ni bila kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen v povezavi v 50. členom Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami, v nadaljevanju URS). Po 1. odstavku 50. člena URS je država dolžna zagotoviti svojim državljanom socialno varnost. Z URS pa ni določena vsebina pravice do socialne varnosti. Ustava tudi ne zagotavlja točno določenih socialnih pravic. Iz ustavne določbe izhaja le obveznost države, da ustvari pogoje in možnosti za uresničevanje socialne varnosti. Kakšne ukrepe bo država zato izbrala, ustava ne določa. Človekove pravice na področju socialne varnosti se uresničujejo pod pogoji in na način, določenim z zakonom, torej na podlagi zakonov, ki določijo krog upravičencev, vrsto in obseg upravičencev, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic. 14. člen URS zagotavlja splošno enakost pred zakonom in zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako, različne pa različno. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog. Zakon je določil, kdo in pod kakšnimi pogoji je upravičen do določene pravice. V spornem primeru je kot pogoj določil, da se lahko vdovi oziroma vdovcu, če je to zanj ugodneje, poleg starostne ali invalidske pokojnine izplačuje tudi 15 % zneska vdovske pokojnine, ki mu gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po tem zakonu, torej po splošnem predpisu, ne pa po določbah ZPIZVZ. Po stališču pritožbenega sodišča zakon v tem delu ni neustaven.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 100/2013
• VDSS sodba Psp 86/2012
• VDSS sodba Psp 31/2008