VDSS sodba Psp 315/2008

Jedro

Ker je temeljni pogoj za priznanje pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, ki jo je tožnici priznalo sodišče, ni nezakonita odločitev sodišča, da ji hkrati prizna tudi pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, kljub temu da za to še niso izpolnjeni vsi pogoji iz 129. člena ZPIZ, saj tožnica še ni pričela delati s skrajšanim delovnim časom. Od kdaj dalje ima tožnica pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom pa je odvisno od tega, kdaj po pričela delati s skrajšanim delovnim časom, oziroma kdaj se bo zavarovala za skrajšani delovni čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca, št. ... z dne 12. 5. 2003 in iste opr. št. z dne 27. 1. 2004 in tožnico zaradi posledic poškodbe izven dela razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 11. 12. 2002 in ji od tega dne dalje priznalo pravico do zaposlitve na delovnem mestu prodajalke v kiosku (v okviru samostojne dejavnosti) s skrajšanim delovnim časom 4 ure, brez dvigovanja bremen nad 5 kg in ji priznalo pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, tožencu pa naložilo, da je dolžan odločiti o višini nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe in tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.103,26 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila zmotno uporabljena določba 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), ker ni bila uporabljena določba 28. člena, saj je bila tožnica v relevantnem obdobju zavarovana na podlagi 11. člena zakona. Meni, da pri tožnici invalidnost ne obstaja, ker je zmožna za opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovana s polovičnim delovnim časom z omejitvijo dvigovanja bremen do 5 kg, posledično pa ji tudi ni moč priznati pravic iz invalidskega zavarovanja. Tudi če bi šteli, da pri tožnici obstoji invalidnost, pa je sodišče prve stopnje zmotno tožnici priznalo pravico do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom. Kot izhaja iz zapisnika je bila tožnica ves čas postopka prijavljena kot s. p. za poln delovni čas. Za priznanje pravice do omenjenega nadomestila bi bilo potrebno uporabiti določbo 129. člena, namesto 94. člen ZPIZ/92, ki je splošna določba. Meni pa, da nobeden od kumulativnih pogojev ni izpolnjen. V kolikor pritožbeno sodišče meni drugače, bi bilo potrebno vsaj odločitev o izplačevanju prepustiti tožencu. Ne strinja se tudi z ugotovljenim dejanskim stanjem in se sklicuje na pripombe, podane na prvo izvedensko mnenje ter poudarja, da izsledki kasnejših preiskav z dne 25. 11. 2004 in 5. 1. 2006 ne morejo vplivati na zakonitost odločb, ampak so lahko le podlaga za nov postopek. Posledično je nepravilna odločitev tudi o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo, opr. št. Ps 391/2004 z dne 14. 3. 2006, s katero je odpravilo odločbi toženca z dne 12. 5. 2003 in z dne 12. 1. 2004 in tožnico od 11. 12. 2002 dalje razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti s pravico do skrajšanega 4 urnega delavnika in z omejitvami pri delu in sicer s pravico do razporeditve na drugo ustrezno lažje delo, brez dvigovanja bremen nad 5 kg in v pogojih, kjer je možnost za opravljanje osebne higiene. Obenem je tožencu naložilo, da je dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 153.772,00 tedaj veljavnih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 3. 2006 do plačila, vse v roku 15 dni in zavrnilo primarni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica ob vložitvi predloga za ugotovitev pravic iz invalidskega zavarovanja, to je od dne 11. 12. 2002 invalid II. kategorije. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 476/2006 z dne 29. 3. 2007 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi konkretnimi napotki.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvedlo vse dokaze, skladno z napotki, popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno tudi odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), na katere pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v dopolnilnem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani imelo dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je pri tožnici od 11. 12. 2002 zaradi poškodbe izven dela podana II. kategorija invalidnosti. V dopolnilnem mnenju sta izvedenca prepričljivo ocenila, da je pri tožnici zdravljenje zaključeno in da že na podlagi cistoskopskega izvida z dne 23. 7. 2001 lahko brez urodinamskih meritev potrdita, da je imela tožnica že takrat popolnoma nevrogeni atonični sečni mehur kot posledico poškodbe spodnjega motoričnega nevrona in da to potrjujeta tako EMG mišic medeničnega dna z dne 16. 11. 2000 in z dne 2. 12. 2004 ter kasneje napravljeni cistometriji dne 25. 11. 2004 in 1. 5. 2006. Menila sta, da je pri tožnici II. kategorija invalidnosti nastala 11. 12. 2002 in da je zmožna za delo s skrajšanim delovnim časom.

Na podlagi takšnega mnenja je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je prišlo pri tožnici do zmanjšanja delovne zmožnosti in da je pri njej od 11. 12. 2002 zaradi poškodbe izven dela podana II. kategorija invalidnosti.

Po 27. členu ZPIZ/92, ki se uporablja v skladu s 391. členom ter 446. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katero je bil zavarovanec trajno razporejen pred nastankom teh sprememb, zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Zmanjšanje delovne zmožnosti pa je glede na določbo 28. člena ZPIZ/92 pri zavarovancu iz 11., 12., 13. in 16. člena tega zakona podano, če zavarovanec ni več zmožen polni delovni čas opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan.

Po mnenju izvedenskega organa je tožnica za delo prodajalke v kiosku v okviru samostojne dejavnosti zmožna s skrajšanim delovnim časom 4 ure, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, torej za to delo ni zmožna poln delovni čas, ampak le s skrajšanim delovnim časom tako, da je podan dejanski stan, določen v določbi 28. člena ZPIZ/92 in iz 2. alineje 34. člena ZPIZ/92 za razvrstitev tožnice v II. kategorijo invalidnosti.

Ker tožnica izpolnjuje tudi pogoje iz 95. člena ZPIZ/92, saj je pri njej (rojena 9. 10. 1954) invalidnost nastala 11. 12. 2002, torej pred dopolnitvijo starosti iz 1. ali 2. odstavka 39. člena tega zakona, izpolnjuje pa tudi pogoje iz 96. člena glede pokojninske dobe oziroma zavarovanja, je sodišče prve stopnje imelo vso podlago, da je tožnici priznalo pravico do zaposlitve na delovnem mestu prodajalke v kiosku v okviru samostojne dejavnosti s skrajšanim delovnim časom 4 ure brez dvigovanja bremen nad 5 kg. Priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom je podlaga za zavarovanje s skrajšanim delovnim časom oziroma za pričetek dela s skrajšanim delovnim časom. Od dneva zavarovanja s skrajšanim delovnim časom oziroma od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom, pa bo izpolnjen tudi pogoj, določen v 129. členu ZPIZ/92. Po tej določbi ima pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom delovni invalid II. kategorije, ki na podlagi priznane pravice do dela s skrajšanim delovnim časom, dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Sodišče prve stopnje je v 3. točki izreka tožnici sicer že priznalo pravico do nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, čeprav za to vsi pogoji iz 129. člena ZPIZ/92 res še niso izpolnjeni. Vendar pa takšna odločitev, čeprav je preuranjena, ne predstavlja takšne kršitve, da odločitev sodišča prve stopnje ne bi bila zakonita, saj ni odločeno, od kdaj dalje ima tožnica pravico do navedenega nadomestila. Temelj za priznanje pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom in ta temeljni pogoj tožnica izpolnjuje. Od kdaj dalje ima pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom pa je odvisno od tega, kdaj bo tožnica pričela delati s skrajšanim delovnim časom oziroma se bo zavarovala s skrajšanim delovnim časom. Šele potem, ko bo tožnica pričela delati s skrajšanim delovnim časom oziroma se bo zavarovala s skrajšanim delovnim časom, bo toženec odločil o višini nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, tako, kot je odločilo sodišče prve stopnje v 4. točki izreka. Seveda pa bo toženec odločil tudi o izplačevanju navedenega nadomestila, čeprav sodišče prve stopnje o tem izrecno ni odločilo, kar pa na zakonitost sodbe prav tako nima nobenega vpliva.

Glede na uspeh v pravdi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 154. člena ZPP utemeljeno odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške tega postopka. Na podlagi vsega navedenega in ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 952/2006
• VDSS sodba Psp 438/2012
• Sodba VIII Ips 206/2009